1.

Razvoj politike IL kot dela dolgoročne strategije in poslanstva javne raziskovalne organizacije ter njeno širjenje na notranji in zunanji ravni, skupaj z ustanovitvijo enotne pristojne kontaktne točke.

2.

Ta politika mora določati jasna pravila za osebje in študente, zlasti glede razkritja novih zamisli, za katere obstaja morebitni tržni interes, lastništva rezultatov raziskav, vodenja arhiva, obvladovanja navzkrižnih interesov in sodelovanja s tretjimi strankami.

3.

Spodbujanje identifikacije, rabe in, če je to potrebno, zaščite intelektualne lastnine v skladu s strategijo in poslanstvom javne raziskovalne organizacije ter z namenom povečanja socialno-ekonomskih koristi. V ta namen se lahko sprejmejo različne strategije – ki se jih lahko razdeli glede na posamezna znanstvena/tehnična področja – na primer pristop „javna domena“ ali „odprta inovacija“.

4.

Zagotavljanje ustreznih spodbud za zagotovitev, da ima vse zadevno osebje aktivno vlogo pri izvajanju politike IL. Take spodbude morajo biti finančne narave, poleg tega pa morajo spodbujati poklicno napredovanje tako, da pri postopkih ocenjevanja poleg akademskih meril upoštevajo tudi vidike intelektualne lastnine in prenosa znanja.

5.

Proučitev možnosti za vzpostavitev ustreznih portfeljev intelektualne lastnine s strani javne raziskovalne organizacije – npr. na določenih tehnoloških področjih – in, če je to potrebno, ustanovitev združenj za patente/IL, vključno z intelektualno lastnino drugih raziskovalnih organizacij. To bi lahko olajšalo rabo s pomočjo kritične mase in znižalo transakcijske stroške tretjih strank.

6.

Povečanje ozaveščenosti in osnovnih znanj glede intelektualne lastnine in prenosa znanja s pomočjo dejavnosti usposabljanja za študente in raziskovalno osebje ter zagotovitev, da ima osebje, ki je zadolženo za upravljanje IL/PZ, ustrezne spretnosti in znanja ter da je ustrezno usposobljeno.

7.

Razvoj in informiranje o politiki objavljanja/širjenja, ki spodbuja obsežno širjenje raziskovalnih in razvojnih rezultatov (npr. s pomočjo objavljanja odprtega dostopa), obenem pa dopuščanje možne zakasnitve tam, kjer je predvidena zaščita intelektualnih pravic, čeprav naj bi bila ta čim manjša.

8.

Za spodbujanje uporabe rezultatov javno financiranih raziskav in povečanje njihovega socialno-ekonomskega vpliva preučitev vseh vrst možnih mehanizmov uporabe (kot je izdajanje licenc ali ustanavljanje oddeljenih („spin-off“) podjetij) in vseh možnih partnerjev pri uporabi (kot so oddeljena („spin-off“) podjetja ali že obstoječa podjetja, druge javne raziskovalne organizacije, investitorji ali službe in agencije za podporo inovacij) ter izbira najprimernejših.

9.

Čeprav lahko proaktivna politika IL/PZ ustvari dodatne prihodke za javno raziskovalno organizacijo, to ne sme predstavljati primarnega cilja.

10.

Zagotavljanje, da ima javna raziskovalna organizacija dostop do ali pa je lastnica storitev prenosa strokovnega znanja, kar vključuje pravno, finančno in tržno zaščito ter zaščito intelektualne lastnine in svetovalce za izvedbo, poleg osebja s tehničnimi izkušnjami.

11.

Razvoj in širjenje politike izdajanja licenc za uskladitev praks znotraj javnih raziskovalnih organizacij in zagotavljanje pravičnosti pri vseh zadevah. Še zlasti je treba pazljivo oceniti prenose lastništva intelektualnih pravic, ki so v lasti javne raziskovalne organizacije, in podeljevanje izključnih licenc (1), posebej pri neevropskih tretjih strankah. Licence za uporabo rezultatov morajo vključevati ustrezno nadomestilo finančne ali druge narave.

12.

Razvoj in širjenje politike za vzpostavljanje oddeljenih („spin-off“) podjetij, ki bo omogočala in spodbujala osebje javne raziskovalne organizacije, da sodeluje pri vzpostavljanju oddeljenih („spin-off“) podjetij, če je to potrebno, ter pojasnjevala dolgoročne odnose med oddeljenimi („spin-off“) podjetji in javno raziskovalno organizacijo.

13.

Določitev jasnih načel glede razdelitve finančnega izkupička od prihodkov prenosa znanja med javno raziskovalno organizacijo, oddelkom in izumitelji.

14.

Spremljanje zaščite intelektualne lastnine in dejavnosti prenosa znanja ter z njim povezanih dosežkov in njihovo redno objavljanje. Rezultati raziskav javne raziskovalne organizacije ter z njimi povezano strokovno znanje in pravice intelektualne lastnine morajo biti bolj opazni v zasebnem sektorju z namenom spodbujanja njihove uporabe.

15.

Pravila, ki veljajo za skupno in pogodbeno raziskovanje, morajo biti skladna s poslanstvom vsake stranke. Upoštevati morajo raven zasebnega financiranja in biti v skladu s cilji raziskovalnih dejavnosti, zlasti za povečanje tržnega in socialno-ekonomskega vpliva raziskovanja, za podporo cilja javne raziskovalne organizacije privabljanja zasebnega financiranja raziskovanja, za vzdrževanje položaja intelektualne lastnine, ki omogoča nadaljnje akademsko in skupno raziskovanje ter ne ovira širjenja rezultatov R&R.

16.

Vprašanja v zvezi z IL se morajo v raziskovalnem projektu čim prej razjasniti na upravni ravni, če je mogoče še pred začetkom projekta. Vprašanja v zvezi z IL vključujejo dodelitev lastništva intelektualne lastnine, ki je ustvarjena v okviru projekta (v nadaljnjem besedilu „nova intelektualna lastnina“), identifikacijo intelektualne lastnine, ki je v lasti strank pred začetkom izvajanja projekta (v nadaljnjem besedilu „obstoječa intelektualna lastnina“) in ki je potrebna za izvedbo projekta ali za namene izkoriščanja, pravice dostopa (3) do nove in obstoječe intelektualne lastnine, in razdelitev prihodkov.

17.

Pri skupnem raziskovalnem projektu lastništvo nove intelektualne lastnine ostane v rokah stranke, ki jo je ustvarila, vendar je lahko dodeljeno različnim strankam na podlagi pogodbenega sporazuma, ki se sklene vnaprej in enakovredno odraža zadevne interese strank, naloge in finančne ali druge prispevke k projektu. Pri pogodbenem raziskovanju je nova intelektualna lastnina, ki jo je ustvarila javna raziskovalna organizacija, v lasti stranke iz zasebnega sektorja. Projekt ne sme vplivati na lastništvo obstoječe intelektualne lastnine.

18.

Pravice dostopa (3) morajo stranke v raziskovalnem projektu čim prej razjasniti, če je mogoče še pred začetkom projekta. Po potrebi morajo biti za izvajanje raziskovalnega projekta ali za uporabo nove intelektualne lastnine stranke na voljo pravice dostopa do nove in obstoječe intelektualne lastnine druge stranke pod pogoji, ki naj enakovredno odražajo zadevne interese strank, njihove cilje ter finančne in druge prispevke k projektu.

1.

Prenos znanja med univerzami in industrijo je postal stalen politični in operativni prednostni cilj za vse javno financirane raziskovalne organe v državi članici, tako na nacionalni kot tudi na regionalni ravni.

2.

Področje je nedvomno v okviru pristojnosti ministrstva, ki usklajuje pobude za pospeševanja prenosa znanja z drugimi ministrstvi.

3.

Vsako ministrstvo in regionalni vladni organ, ki izvaja dejavnosti prenosa znanja, določi uradnika, ki je odgovoren za spremljanje njihovega učinka. Ti uradniki se redno srečujejo, da bi izmenjali informacije in razpravljali glede načinov za izboljšanje prenosa znanja.

4.

Spodbujati je treba pravilno upravljanje intelektualne lastnine, ki izhaja iz javnega financiranja, ter zahtevati, da se izvaja v skladu z ustaljenimi načeli, ki upoštevajo legitimne interese industrije (npr. začasne omejitve zaupnosti).

5.

Raziskovalna politika spodbuja odvisnost od zasebnega sektorja, da bi pomagala določiti tehnološke potrebe in pospeševati zasebne naložbe v raziskave ter podpirati uporabo rezultatov javno financiranih raziskav.

6.

Javnim raziskovalnim organizacijam in njihovemu osebju so za udejstvovanje pri dejavnostih prenosa znanja na voljo zadostna sredstva in spodbude.

7.

Treba je sprejeti ukrepe za zagotovitev dostopnosti in lažjega zaposlovanja usposobljenega osebja (kot so uradniki za tehnološki prenos) s strani javnih raziskovalnih organizacij.

8.

Treba je pripraviti sveženj vzorčnih pogodb, prav tako pa tudi orodje za sprejemanje odločitev pri izbiri najbolj primernega vzorca pogodbe, ki mora biti osnovan na številnih parametrih.

9.

Pred določitvijo novih mehanizmov za pospeševanje prenosa znanja (kot so mobilnost ali programi financiranja) se je treba posvetovati z ustreznimi interesnimi skupinami, vključno z MSP ter obsežnejšo industrijo, pa tudi z javnimi raziskovalnimi organizacijami.

10.

Združevanje virov med javnimi raziskovalnimi organizacijami na lokalni ali regionalni ravni se spodbuja tam, kjer ni kritične mase raziskovalnih virov, ki bi jo lahko uporabile, da bi upravičile svojo pisarno za prenos znanja ali pa upravljavca intelektualne lastnine.

11.

Začnejo se izvajati programi, ki podpirajo raziskovalna oddeljena („spin-off“) podjetja in vključujejo podjetniško usposabljanje ter močno povezanost med javnimi raziskovalnimi organizacijami in lokalnimi inkubatorji, finančniki, agencijami za podporo podjetij itd.

12.

Omogoči se tudi vladno financiranje za podporo prenosa znanja in vključevanja podjetništva v javne raziskovalne organizacije, vključno z najemanjem strokovnjakov.

13.

Za pospeševanje nadnacionalnega prenosa znanja in olajšanje sodelovanja s strankami iz drugih držav je lastnik intelektualne lastnine na področju javno financiranih raziskav opredeljen s pomočjo jasnih pravil in vseh pogojev za financiranje, ki lahko vplivajo na prenos znanja, vse omenjene informacije pa morajo biti široko dostopne. Institucionalno lastništvo se – v nasprotju z ureditvijo „profesorjevega privilegija“ – šteje za privzeto pravno ureditev na področju lastništva intelektualnih pravic v javnih raziskovalnih organizacijah v večini držav članic EU.

14.

Ob podpisu mednarodnih sporazumov o sodelovanju pri raziskavah morajo pogoji, ki so povezani s projekti, financiranimi s programi obeh držav, zagotavljati vsem udeležencem podobne pravice, še zlasti glede dostopa do pravic intelektualne lastnine in s tem povezanih omejitev uporabe.

15.

Odprt dostop se izvaja s pomočjo organov za javno financiranje raziskav, ob upoštevanju pregledanih strokovnih publikacij, ki so rezultat javno financiranih raziskav.

16.

Spodbuja se odprt dostop do raziskovalnih podatkov v skladu z Načeli in smernicami za dostop do podatkov javno financiranih raziskav OECD ob upoštevanju omejitev, ki so povezane s komercialno uporabo.

17.

Pripomočki za arhiviranje rezultatov raziskav (kot so internetne zbirke podatkov) se razvijajo z javnim financiranjem, ki je povezano s politiko odprtega dostopa.

18.

Treba je vzpostaviti potrebne mehanizme za spremljanje in pregled napredka, ki so ga dosegle nacionalne javne raziskovalne organizacije na področju dejavnosti prenosa znanja, tj. s pomočjo letnih poročil posameznih javnih raziskovalnih organizacij. Te informacije morajo biti skupaj z drugimi najboljšimi praksami na voljo ostalim državam članicam.