EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62007CA0523

Zadeva C-523/07: Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 2. aprila 2009 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Korkein hallinto-oikeus — Finska) — Postopek, ki ga je sprožila A (Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo — Uredba (ES) št. 2201/2003 — Vsebinsko področje uporabe — Pojem civilne zadeve — Odločba o prevzemu v varstvo in nastanitvi otrok zunaj družine — Otrokovo običajno prebivališče — Ukrepi zavarovanja — Pristojnost)

UL C 141, 20.6.2009, p. 14–15 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

20.6.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/14


Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 2. aprila 2009 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Korkein hallinto-oikeus — Finska) — Postopek, ki ga je sprožila A

(Zadeva C-523/07) (1)

(Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah - Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo - Uredba (ES) št. 2201/2003 - Vsebinsko področje uporabe - Pojem „civilne zadeve“ - Odločba o prevzemu v varstvo in nastanitvi otrok zunaj družine - Otrokovo običajno prebivališče - Ukrepi zavarovanja - Pristojnost)

2009/C 141/22

Jezik postopka: finščina

Predložitveno sodišče

Korkein hallinto-oikeus

Stranka v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: A

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe — Korkein Hallinto-oikeus — Razlaga členov 1(2)(d), 8(1), 13(1) in 20(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, str. 1) — Izvršitev odločbe v obliki enega samega sklepa o takojšnjem prevzemu v varstvo in namestitvi otroka zunaj lastne družine, ki je bil izdan v okviru javnopravnih ukrepov za zaščito otrok — Primer otroka, ki ima stalno prebivališče v eni državi članici, nahaja pa se v drugi državi članici, kjer nima stalne nastanitve

Izrek

1)

Člen 1(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da pojem „civilne zadeve“ v smislu te določbe zajema posamično odločbo, s katero sta odrejena takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka zunaj lastne družine, če je bila ta odločba sprejeta v okviru javnopravnih pravil o zaščiti otrok.

2)

Pojem „običajno prebivališče“ iz člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003, je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otrok, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Običajno prebivališče ugotovi nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera.

3)

O ukrepu zavarovanja, kot je prevzem varstva otrok, lahko na podlagi člena 20 Uredbe št. 2201/2003 odloči nacionalno sodišče, če so izpolnjeni ti pogoji:

ukrep mora biti nujen,

mora biti sprejet glede oseb, ki so v zadevni državi članici, in

mora biti začasen.

Izvajanje navedenega ukrepa in njegov zavezujoč značaj sta določena v skladu z nacionalnim pravom. Po sprejetju ukrepa zavarovanja nacionalno sodišče ni dolžno predati zadeve pristojnemu sodišču druge države članice. Vendar — če zaščita interesov otroka to zahteva — mora nacionalno sodišče, ki je sprejelo začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, o tem neposredno ali prek osrednjega organa, določenega na podlagi člena 53 Uredbe št. 2201/2003, obvestiti pristojno sodišče druge države članice.

4)

Sodišče države članice se mora — v primeru, ko nima nobene pristojnosti — po uradni dolžnosti razglasiti za nepristojnega, ne da bi bilo dolžno predati zadevo drugemu sodišču. Vendar mora — ker zaščita interesov otroka to zahteva — o tem neposredno ali prek osrednjega organa, določenega na podlagi člena 53 Uredbe št. 2201/2003, obvestiti pristojno sodišče druge države članice.


(1)  UL C 22, 26.1.2008.


Top