(1)

Notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu s Pogodbama zagotovljen prosti pretok blaga. Med državami članicami so prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakovrednim učinkom. Ta prepoved zajema vse na nacionalne ukrepe, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirajo trgovino z blagom znotraj Unije. Prosti pretok blaga se na notranjem trgu zagotavlja s harmonizacijo pravil na ravni Unije, ki določajo skupne zahteve za trženje določenega blaga, ali, kadar gre za blago ali vidike blaga, ki niso izčrpno zajeti s harmonizacijskimi pravili Unije, z uporabo načela vzajemnega priznavanja, kakor ga je opredelilo Sodišče Evropske unije.

(2)

Dobro delujoče načelo vzajemnega priznavanja bistveno dopolnjuje harmonizacijo pravil na ravni Unije, predvsem ob upoštevanju, da za številno blago obstajajo harmonizirani in neharmonizirani vidiki.

(3)

Kadar ni harmonizacijskih pravil Unije, ki zajemajo blago ali nekatere vidike blaga, lahko ovire za prosti pretok blaga med državami članicami nastanejo nezakonito, če za blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, pristojni organ države članice uporabi nacionalna pravila, v skladu s katerimi mora blago izpolnjevati nekatere tehnične zahteve, na primer zahteve glede poimenovanja, oblike, velikosti, teže, sestave, predstavitve, označevanja ali embalaže. Uporaba takih pravil pri blagu, ki se zakonito trži v drugi državi članici, bi lahko bila v nasprotju s členoma 34 in 36 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), tudi če se taka pravila brez razlike uporabljajo za vso blago.

(4)

Načelo vzajemnega priznavanja izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije. Skladno s tem načelom države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati prodaje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, tudi če je bilo proizvedeno v skladu z drugačnimi tehničnimi pravili, vključno z blagom, ki ni bilo pridobljeno v okviru proizvodnega postopka,. Vendar načelo vzajemnega priznavanja ni absolutno. Države članice lahko omejijo trženje blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, kadar so take omejitve utemeljene z razlogi iz člena 36 PDEU ali drugimi nujnimi razlogi v javnem interesu, priznanimi s sodno prakso Sodišča Evropske unije v zvezi s prostim pretokom blaga, in kadar so take omejitve sorazmerne z zastavljenim ciljem. Ta uredba uvaja obveznost jasne utemeljitve, zakaj je dostop do trga omejen ali zavrnjen.

(5)

Pojem nujnega razloga v javnem interesu je razvijajoč se koncept, ki ga je v svoji sodni praksi razvilo Sodišče Evropske unije v povezavi s členoma 34 in 36 PDEU. Kadar med državami članicami obstajajo legitimne razlike, lahko takšni nujni razlogi upravičijo uporabo nacionalnih tehničnih pravil s strani pristojnih organov. Vendar morajo biti upravne odločitve vedno ustrezno utemeljene, legitimne, ustrezne in v skladu z načelom sorazmernosti, pristojni organ pa mora sprejeti najmanj omejevalen ukrep. Da bi izboljšali delovanje notranjega trga za blago, bi morala nacionalna tehnična pravila ustrezati svojemu namenu in ne bi smela ustvarjati nesorazmernih netarifnih ovir. Poleg tega upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga v zvezi z blagom, ki se zakonito trži v drugi državi članici, ne smejo temeljiti le na dejstvu, da blago, ki je predmet presoje, izpolnjuje legitimni javni cilj, ki ga želi doseči država članica, drugače, kot ga blago izpolnjuje v navedeni državi članici. Da bi Komisija državam članicam pomagala, bi morala zagotoviti nezavezujoče smernice v zvezi s sodno prakso Sodišča Evropske unije o konceptu nujnih razlogov v javnem interesu in o uporabi načela vzajemnega priznavanja. Pristojni organi bi morali imeti priložnost pripraviti prispevke in povratne informacije o smernicah.

(6)

V sklepih o politiki enotnega trga iz decembra 2013 je Svet za konkurenčnost opozoril, da bi bilo treba za izboljšanje okvirnih pogojev za podjetja in potrošnike na enotnem trgu ustrezno uporabiti vse zadevne instrumente, vključno z vzajemnim priznavanjem. Svet je Komisijo pozval, naj poroča o primerih, v katerih je delovanje načela vzajemnega priznavanja še vedno neustrezno ali problematično. Svet za konkurenčnost je v svojih sklepih o politiki enotnega trga iz februarja 2015 Komisijo pozval, naj sprejme ukrepe za zagotovitev učinkovitega delovanja načela vzajemnega priznavanja in pripravi predloge v ta namen.

(7)

Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bila sprejeta zaradi olajšanja uporabe načela vzajemnega priznavanja, in sicer z določitvijo postopkov za zmanjšanje možnosti, da se ustvarijo nezakonite ovire za prosti pretok blaga, ki se že zakonito trži v drugi državi članici. Kljub sprejetju navedene uredbe je v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja še vedno veliko težav. Ocena, ki se je izvedla v obdobju 2014–2016, je pokazala, da načelo vzajemnega priznavanja ne deluje tako, kot bi moralo, Uredba (ES) št. 764/2008 pa le omejeno vpliva na poenostavitev uporabe tega načela. Orodja in postopkovna jamstva, ki so bila vzpostavljena z navedeno uredbo, niso izpolnila svojega cilja, da izboljšajo uporabo načela vzajemnega priznavanja. Na primer, gospodarski subjekti skoraj ne poznajo ali ne uporabljajo mreže kontaktnih točk za proizvode, ki je bila vzpostavljena, da jim zagotavlja informacije o veljavnih nacionalnih pravilih in uporabi načela vzajemnega priznavanja. Nacionalni organi v okviru te mreže ne sodelujejo dovolj. Zahteva glede priglasitve upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga je redko izpolnjena. Zato še vedno ostajajo ovire za prosti pretok blaga na notranjem trgu.

(8)

Uredba (ES) št. 764/2008 ima več pomanjkljivosti, zato bi jo bilo treba pregledati in okrepiti. Zaradi jasnosti bi bilo treba Uredbo (ES) št. 764/2008 nadomestiti s to uredbo. Ta uredba bi morala vzpostaviti jasne postopke za zagotovitev prostega pretoka blaga, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in za zagotovitev, da se lahko prosti pretok omeji le takrat, kadar imajo države članice za to legitimne razloge v javnem interesu, omejitev pa je utemeljena in sorazmerna. Ta uredba bi morala tudi zagotoviti, da gospodarski subjekti in nacionalni organi upoštevajo obstoječe pravice in obveznosti, ki izhajajo iz načela vzajemnega priznavanja.

(9)

Ta uredba ne bi smela posegati v nadaljnjo harmonizacijo pogojev za trženje blaga, kjer je to primerno, da bi se izboljšalo delovanje notranjega trga.

(10)

Trgovinske omejitve so lahko tudi posledica drugih vrst ukrepov, ki spadajo na področje uporabe členov 34 in 36 PDEU. Navedeni ukrepi lahko na primer vključujejo tehnične specifikacije za postopke za oddajo javnih naročil ali zahteve glede uporabe uradnih jezikov držav članic. Vendar taki ukrepi ne bi smeli biti nacionalna tehnična pravila v smislu te uredbe in zato ne bi smeli spadati na njeno področje uporabe.

(11)

Nacionalna tehnična pravila se v državi članici včasih izvedejo s postopkom predhodne odobritve, po katerem je mogoče blago tam dati na trg šele, ko pristojni organ to uradno odobri. Sam obstoj postopka predhodne odobritve ovira prosti pretok blaga. Da bi bil tak postopek glede na temeljno načelo prostega pretoka blaga na notranjem trgu upravičen, mora biti potreben zaradi cilja v javnem interesu, ki ga priznava pravo Unije, ter sorazmeren in nediskriminatoren. Skladnost takšnega postopka s pravom Unije se oceni ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča Evropske unije. Zato bi bilo treba upravne odločbe, ki dostop do trga omejujejo ali zavračajo le zato, ker za blago ni bila izdana veljavna predhodna odobritev, izključiti s področja uporabe te uredbe. Kadar pa je zahtevek za obvezno predhodno odobritev blaga vložen, bi bilo treba vsako upravno odločbo o zavrnitvi zahtevka zaradi nacionalnih tehničnih pravil, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, sprejeti samo v skladu s to uredbo, tako da lahko prosilec izkoristi postopkovno varstvo, ki ga ta uredba določa. Enako velja za prostovoljno predhodno odobritev blaga, kadar ta obstaja.

(12)

Pomembno je pojasniti, da vrste blaga, ki so zajete v tej uredbi, vključujejo kmetijske proizvode. Izraz „kmetijski proizvodi“ vključuje ribiške proizvode, kot je določeno v členu 38(1) PDEU. Komisija bi morala oceniti izvedljivost in koristi dopolnitve okvirnega seznama za vzajemno priznavanje, ki bi bil v pomoč pri ugotavljanju, za katere vrste blaga se ta uredba uporablja.

(13)

Pomembno je tudi pojasniti, da izraz „proizvajalec“ ne vključuje le proizvajalcev blaga, ampak tudi osebe, ki proizvajajo blago, ki ni bilo pridobljeno s proizvodnim postopkom, vključno s kmetijskimi proizvodi, in osebe, ki se predstavljajo kot proizvajalci blaga.

(14)

Odločitve nacionalnih sodišč, ki presojajo zakonitost primerov, v katerih trg v državi članici zaradi uporabe nacionalnega tehničnega pravila ni odprt za blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici, in odločitve nacionalnih sodišč, ki uvajajo kazni, bi bilo treba izvzeti s področja uporabe te uredbe.

(15)

Za uveljavljanje načela vzajemnega priznavanja se mora blago zakonito tržiti v drugi državi članici. Pojasniti bi bilo treba, da se za blago šteje, da se zakonito trži v drugi državi članici, kadar je v skladu z ustreznimi pravili, ki se uporabljajo v navedeni državi članici, in se zagotovi njegovo dajanje na voljo končnim uporabnikom v navedeni državi članici.

(16)

Da bi okrepili ozaveščenost nacionalnih organov in gospodarskih subjektov glede načela vzajemnega priznavanja, bi morale države članice razmisliti, da v svojih nacionalnih tehničnih predpisih določijo jasne in nedvoumne „klavzule o enotnem trgu“, ki bodo olajšale uporabo tega načela.

(17)

Dokazi, potrebni za dokazovanje, da se blago zakonito trži v drugi državi članici, se med državami članicami znatno razlikujejo. To gospodarskim subjektom povzroča nepotrebna bremena, zamude in dodatne stroške, nacionalnim organom pa preprečuje, da pravočasno pridobijo informacije, ki jih potrebujejo za oceno blaga. To lahko ovira uporabo načela vzajemnega priznavanja. Zato je bistveno, da se gospodarskim subjektom olajša dokazovanje, da se njihovo blago zakonito trži v drugi državi članici. Gospodarski subjekti bi morali imeti korist od lastne izjave, s katero bi bilo treba pristojnim organom zagotoviti vse potrebne informacije o blagu in njegovi skladnosti s pravili, ki se uporabljajo v tej drugi državi članici. Uporaba prostovoljnih izjav nacionalnim organom ne bi smela preprečevati sprejetja upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, če so takšne odločbe sorazmerne, utemeljene ter spoštujejo načelo vzajemnega priznavanja in so v skladu s to uredbo.

(18)

Omogočiti bi bilo treba, da proizvajalec, uvoznik ali distributer pripravi izjavo o zakonitem trženju blaga za namene vzajemnega priznavanja (v nadaljnjem besedilu: izjava o vzajemnem priznavanju). Proizvajalec je najprimernejša oseba za izpolnitev podatkov v izjavi o vzajemnem priznavanju, ker najbolje pozna blago in ima dokaze, potrebne za preverjanje podatkov iz izjave o vzajemnem priznavanju. Proizvajalec bi moral imeti možnost pooblastiti pooblaščenega zastopnika, ki bi take izjave pripravil v njegovem imenu in na njegovo odgovornost. Kadar pa lahko gospodarski subjekt informacije o zakonitosti trženja blaga zagotovi le v izjavi, bi morala biti dana možnost, da drugi gospodarski subjekt zagotovi informacije, da se blago daje na voljo končnim uporabnikom v zadevni državi članici, pod pogojem, da ta gospodarski subjekt prevzame odgovornost za informacije, ki jih je podal v izjavi o vzajemnem priznavanju in lahko zagotovi potrebne dokaze, ki te informacije potrjujejo.

(19)

Izjava o vzajemnem priznavanju bi morala vedno vsebovati točne in popolne informacije o blagu. Zato bi jo bilo treba posodabljati, da bi odražala spremembe, na primer spremembe ustreznih nacionalnih tehničnih pravil.

(20)

Da bi se zagotovila celovitost informacij, navedenih v izjavi o vzajemnem priznavanju, bi bilo treba določiti harmonizirano strukturo takih izjav, ki jih bodo uporabljali gospodarski subjekti, ki želijo predložiti take izjave.

(21)

Zagotoviti je treba, da je izjava o vzajemnem priznavanju izpolnjena verodostojno in točno. Zato je treba zahtevati, da so gospodarski subjekti odgovorni za informacije, ki so jih podali v izjavi o vzajemnem priznavanju.

(22)

Da bi se povečali učinkovitost in konkurenčnost podjetij, ki delujejo na področju blaga, ki ni zajeto s harmonizacijsko zakonodajo Unije, bi moralo biti mogoče, da se za lažjo predložitev izjave o vzajemnem priznavanju izkoristijo nove informacijske tehnologije. Zato bi morali imeti gospodarski subjekti možnost, da svoje izjave o vzajemnem priznavanju objavijo na spletu, pod pogojem, da je izjava o vzajemnem priznavanju zlahka dostopna in v zanesljivem formatu.

(23)

Komisija bi morala zagotoviti, da je na enotnem digitalnem portalu na voljo predloga za izjavo o vzajemnem priznavanju, pa tudi navodila za njeno izpolnitev v vseh uradnih jezikih Unije.

(24)

Ta uredba bi se morala uporabljati tudi za blago, v zvezi s katerim harmonizacijska zakonodaja Unije zajema le nekatere vidike. Kadar mora gospodarski subjekt v skladu s harmonizacijsko zakonodajo Unije pripraviti izjavo EU o skladnosti, da dokaže skladnost z navedeno zakonodajo, bi moralo temu gospodarskemu subjektu biti dovoljeno, da se izjava o vzajemnem priznavanju iz te uredbe priloži izjavi EU o skladnosti.

(25)

Kadar se gospodarski subjekti odločijo, da ne bodo uporabili izjave o vzajemnem priznavanju, bi morali pristojni organi namembne države članice jasno opredeliti zahtevo glede specifičnih informacij, ki so po njihovem mnenju potrebne za oceno blaga, ob upoštevanju načela sorazmernosti.

(26)

Gospodarski subjekt bi moral imeti na voljo dovolj časa za predložitev dokumentov ali kakršnih koli drugih informacij, ki jih zahteva pristojni organ namembne države članice, oziroma za predložitev argumentov ali pripomb v zvezi z oceno zadevnega blaga.

(27)

Države članice morajo v skladu z Direktivo (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (4) Komisiji in drugim državam članicam posredovati vse osnutke nacionalnih tehničnih pravil o vseh proizvodih, vključno s katerim koli kmetijskim ali ribiškim proizvodom, ter navesti razloge, zaradi katerih je treba navedena pravila sprejeti. Vendar je treba zagotoviti, da se po sprejetju takih nacionalnih tehničnih pravil za posebno blago v posameznih primerih pravilno uporabi načelo vzajemnega priznavanja. V tej uredbi bi morali biti določeni postopki za uporabo načela vzajemnega priznavanja v posameznih primerih, na primer s tem, da se od držav članic zahteva, da navedejo nacionalna tehnična pravila, na katerih temelji upravna odločba, in legitimne razloge v javnem interesu, ki upravičujejo uporabo tega nacionalnega tehničnega pravila, kar zadeva blago, ki se zakonito trži v drugi državi članici. Sorazmernost nacionalnih tehničnih pravil je podlaga za dokazovanje sorazmernosti upravne odločbe, ki temelji na tem pravilu. Vendar bi moral biti način dokazovanja sorazmernosti upravne odločbe določen za vsak posamezni primer.

(28)

Ker bi morale biti upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga za blago, ki se že zakonito trži v drugi državi članici, izjeme od temeljnega načela prostega pretoka blaga, je treba zagotoviti, da take odločbe upoštevajo obstoječe obveznosti, ki izhajajo iz načela vzajemnega priznavanja. Zaradi tega je primerno uvesti jasen postopek, da se določi, ali se blago zakonito trži v tej drugi državi članici in ali so v takem primeru legitimni javni interesi, ki jih zajemajo veljavna nacionalna tehnična pravila namembne države članice, v skladu s členom 36 PDEU in sodne prakse Sodišča Evropske unije ustrezno zaščiteni. S takim postopkom bi se moralo zagotoviti, da so vse sprejete upravne odločbe sorazmerne ter da spoštujejo načelo vzajemnega priznavanja in so v skladu s to uredbo.

(29)

Kadar pristojni organ ocenjuje blago, preden odloči, ali naj omeji ali zavrne dostop do trga, ta organ ne bi smel imeti možnosti, da sprejme odločitve o preklicu dostopa do trga, razen če je potrebno hitro ukrepanje, da se prepreči ogrožanje varnosti ali zdravja oseb ali ogrožanje okolja, oziroma da se prepreči dajanje blaga na voljo, kadar je dajanje takega blaga na voljo na splošno prepovedano zaradi javne morale ali varnosti, med drugim na primer zaradi preprečevanja kriminala.

(30)

Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (5) vzpostavlja sistem akreditacije, ki zagotavlja vzajemno priznavanje ravni usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti. Pristojni organi držav članic zato ne bi smeli zavračati priznavanja poročil o preizkusih in potrdil, ki jih izdajo akreditirani organi za ugotavljanje skladnosti, ker slednji za to ne bi bili usposobljeni. Da bi čim bolj preprečili podvajanje preizkusov in postopkov, ki so že bili izvedeni v drugi državi članici, države članice ne bi smele zavračati priznavanja poročil o preizkusih in potrdil, ki so jih drugi organi za ugotavljanje skladnosti izdali v skladu s pravom Unije. Pristojni organi bi morali ustrezno upoštevati vsebino predloženih poročil o preizkusih ali potrdil.

(31)

Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) določa, da se lahko tržijo samo varni izdelki, ter opredeljuje obveznosti proizvajalcev in distributerjev v zvezi z varnostjo izdelkov. Pristojnim organom daje pravico, da vse nevarne izdelke prepovejo s takojšnjim učinkom ali da izdelke, ki bi lahko bili nevarni, začasno prepovejo za obdobje, ki ga potrebujejo za izvedbo različnih ocen, preverjanj in nadzorov varnosti. Ta direktiva opisuje tudi postopek, v skladu s katerim organi v primeru izdelkov, ki pomenijo tveganje, uporabijo ustrezne ukrepe, kot so ukrepi iz točk (b) do (f) člena 8(1) navedene direktive, naložena pa je tudi obveznost državam članicam, da je treba take ukrepe priglasiti Komisiji in drugim državam članicam. Zato bi morali imeti pristojni organi še naprej možnost uporabljati navedeno direktivo in zlasti točke (b) do (f) člena 8(1) in člena 8(3) navedene direktive.

(32)

Uredba (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (7) med drugim vzpostavlja sistem hitrega obveščanja za obveščanje o neposrednem ali posrednem tveganju za človeško zdravje, ki izhaja iz živil ali krme. Državam članicam nalaga, da v okviru sistema hitrega obveščanja Komisijo takoj obvestijo o vseh ukrepih, ki jih sprejmejo za omejitev dajanja v promet živil ali krme ali prisilni umik ali odpoklic živil ali krme zaradi varovanja zdravja ljudi in ki zahtevajo hitro ukrepanje. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati navedeno uredbo in zlasti člen 50(3) in člen 54 navedene uredbe.

(33)

Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta (8) vzpostavlja harmoniziran okvir Unije za organizacijo uradnega nadzora in uradnih dejavnosti, ki niso uradni nadzor, v celotni agroživilski verigi ob upoštevanju pravil o uradnem nadzoru iz Uredbe (ES) št. 882/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in zadevne sektorske zakonodaje Unije. Uredba (EU) 2017/625 določa poseben postopek, s katerim se zagotovi, da gospodarski subjekti odpravijo neskladnosti z zakonodajo o živilih in krmi ter pravili o zdravju ali dobrobiti živali. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati Uredbo (EU) 2017/625 in zlasti člen 138 navedene uredbe.

(34)

Uredba (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (10) vzpostavlja harmoniziran okvir Unije za izvajanje pregledov v zvezi z obveznostmi iz Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) v skladu z merili iz Uredbe (ES) št. 882/2004 ter določa, da države članice zagotovijo, da so vsi subjekti, ki izpolnjujejo navedene obveznosti, upravičeni do vključitve v sistem pregledov. Pristojni organi bi morali imeti še naprej možnost uporabljati Uredbo (EU) št. 1306/2013 in zlasti člen 90 navedene uredbe.

(35)

V vsaki upravni odločbi, ki jo pristojni organi držav članic sprejmejo v skladu s to uredbo, bi morala biti določena pravna sredstva, ki jih ima gospodarski subjekt na voljo in ki mu omogočajo, da se v skladu z nacionalnim pravom pritoži zoper odločbo ali začne postopek pri pristojnem nacionalnem sodišču. V upravni odločbi bi moralo biti tudi navedeno, da lahko gospodarski subjekti uporabijo Mrežo za reševanje sporov na notranjem trgu (SOLVIT) in postopek reševanja težav, določen v tej uredbi.

(36)

Učinkovite rešitve za gospodarske subjekte, ki želijo podjetju prijazno alternativo pri izpodbijanju upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, so bistvene za pravilno in dosledno uporabo načela vzajemnega priznavanja. Da bi zagotovili take rešitve in se izognili pravnim stroškom, zlasti za mala in srednja podjetja, bi moral biti gospodarskim subjektom na voljo izvensodni postopek reševanja težav.

(37)

SOLVIT je storitev, ki jo zagotavlja državna uprava v vsaki državi članici, njen namen pa je najti rešitve za posameznike in podjetja, kadar njihove pravice kršijo javni organi v drugi državi članici. Načela, ki urejajo delovanje mreže SOLVIT, so določena v Priporočilu Komisije 2013/461/EU (12), v skladu s katerim bi morala vsaka država članica poskrbeti za center SOLVIT z ustreznimi človeškimi in finančnimi viri ter zagotoviti, da ta center SOLVIT sodeluje v mreži SOLVIT. Komisija bi morala zlasti med podjetji povečati ozaveščenost o obstoju mreže SOLVIT in o njenih koristih.

(38)

SOLVIT je učinkovit izvensodni mehanizem reševanja težav, ki se zagotavlja brezplačno. Deluje s kratkimi roki in zagotavlja praktične rešitve posameznikom in podjetjem, kadar imajo pri javnih organih težave z uveljavljanjem pravic, ki jim jih zagotavlja Unija. Kadar gospodarski subjekt, ustrezni center SOLVIT in zadevne vpletene države članice soglašajo z ustreznim izidom, nadaljnji ukrepi ne bi smeli biti potrebni.

(39)

Vendar bi morala biti Komisija pooblaščena, da na zahtevo katerega koli vpletenega centra SOLVIT prouči zadevo, kadar je neformalni pristop mreže SOLVIT neuspešen in še naprej obstajajo resni pomisleki glede združljivosti upravne odločbe in načela vzajemnega priznavanja. Komisija bi morala na podlagi svoje presoje podati mnenje, ki bi se prek ustreznega centra SOLVIT sporočilo zadevnemu gospodarskemu subjektu in pristojnim organom ter bi se upoštevalo v postopku SOLVIT. Za poseg Komisije bi se moral uporabljati rok 45 delovnih dni, v kar pa ne bi bil vključen čas, potreben za to, da Komisija prejme dodatne informacije in dokumente, ki so po njenem potrebni. Če bi bil v tem času primer rešen, Komisiji mnenja ne bi bilo treba podati. Taki primeri SOLVIT bi morali biti predmet ločenega delovnega postopka v podatkovni zbirki SOLVIT in ne bi smeli biti vključeni v redne statistike SOLVIT.

(40)

Mnenje Komisije glede upravne odločbe o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga bi moralo zajemati le vprašanji, ali je upravna odločba združljiva z načelom vzajemnega priznavanja in z zahtevami iz te uredbe. To ne posega v pooblastila Komisije na podlagi člena 258 PDEU in obveznost držav članic glede skladnosti s pravom Unije, kadar se nadalje obravnavajo sistemske težave, ugotovljene v zvezi z uporabo načela vzajemnega priznavanja.

(41)

Za notranji trga blaga je pomembno, da lahko podjetja, zlasti mala in srednja podjetja, pridobijo zanesljive in točne informacije glede veljavne zakonodaje v zadevni državi članici. Kontaktne točke za proizvode bi morale imeti pomembno vlogo pri olajšanju komunikacije med nacionalnimi organi in gospodarskimi subjekti z razširjanjem informacij o posebnih pravilih o proizvodih in o tem, kako se vzajemno priznavanje uporablja na ozemlju njihove države članice. Zato je treba okrepiti vlogo kontaktnih točk za proizvode kot glavnih ponudnikov informacij o vseh pravilih v zvezi s proizvodi, vključno z nacionalnimi tehničnimi pravili, ki jih zajema vzajemno priznavanje.

(42)

Da bi olajšali prosti pretok blaga, bi morale kontaktne točke za proizvode brezplačno zagotavljati informacije v razumnem obsegu glede svojih nacionalnih tehničnih pravil in uporabe načela vzajemnega priznavanja. Kontaktnim točkam za proizvode bi bilo treba zagotoviti primerno opremo in sredstva. V skladu z Uredbo (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta (13) bi morale kontaktne točke take informacije zagotavljati prek spletišča, zanje pa bi morala veljati merila kakovosti iz navedene uredbe. Kontaktne točke za proizvode bi morale svoje naloge, povezane z zagotavljanjem takšnih informacij, med drugim elektronske kopije nacionalnih tehničnih pravil ali spletnega dostopa do njih, opravljati brez poseganja v nacionalna pravila, ki urejajo distribucijo nacionalnih tehničnih pravil. Poleg tega se od kontaktnih točk za proizvode ne bi smelo zahtevati, da priskrbijo kopije ali zagotovijo spletni dostop do standardov, za katere veljajo pravice intelektualne lastnine organov ali organizacij za standardizacijo.

(43)

Sodelovanje med pristojnimi organi je bistveno za nemoteno delovanje načela vzajemnega priznavanja in oblikovanje kulture vzajemnega priznavanja. Zato bi morali kontaktne točke za proizvode in nacionalni pristojni organi sodelovati ter izmenjavati informacije in strokovno znanje, da bi se zagotovila pravilna in dosledna uporaba načela vzajemnega priznavanja in te uredbe.

(44)

Zaradi priglasitve upravnih odločb o omejitvi ali zavrnitvi dostopa do trga, omogočanja komunikacije med kontaktnimi točkami za proizvode in zagotavljanja upravnega sodelovanja je treba državam članicam zagotoviti dostop do informacijskega in komunikacijskega sistema.

(45)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(46)

Kadar je za namene te uredbe potrebna obdelava osebnih podatkov, bi jo bilo treba izvesti v skladu s pravom Unije o varstvu osebnih podatkov. Za vsako obdelavo osebnih podatkov na podlagi te uredbe se glede na primer uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (15) oziroma Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(47)

Vzpostaviti bi bilo treba zanesljive in učinkovite mehanizme spremljanja, da bi bilo mogoče zagotoviti informacije o uporabi te uredbe in njenem vplivu na prosti pretok blaga. Tovrstni mehanizmi ne bi smeli presegati okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev.

(48)

Za ozaveščanje o načelu vzajemnega priznavanja ter zagotavljanje pravilnega in doslednega izvajanja te uredbe bi bilo treba določiti, da Unija financira kampanje za ozaveščanje, usposabljanje, izmenjavo uradnikov in druge povezane dejavnosti, namenjene krepitvi in podpori zaupanja in sodelovanja med pristojnimi organi, kontaktnimi točkami za proizvode in gospodarskimi subjekti.

(49)

Da bi se odpravilo pomanjkanje točnih podatkov v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovimi učinki na enotni trg blaga, bi morala Unija financirati zbiranje takih podatkov.

(50)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi upravne in denarne kazni.

(51)

Primerno je odložiti uporabo te uredbe, da bodo imeli pristojni organi in gospodarski subjekti dovolj časa, da se prilagodijo zahtevam iz te uredbe.

(52)

Komisija bi morala oceniti to uredbo glede na cilje, za katere si prizadeva. Pri oceni te uredbe bi morala uporabiti podatke, ki se zberejo v zvezi z delovanjem načela vzajemnega priznavanja in njegovimi učinki na enotni trg blaga, ter informacije, ki so na voljo v informacijskem in komunikacijskem sistemu. Komisija bi morala imeti možnost, da od držav članic zahteva, da priskrbijo dodatne informacije, potrebne za njeno oceno. V skladu s točko 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (17) bi morala biti ocena te uredbe, ki bi morala temeljiti na uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti, podlaga za ocene učinka glede možnosti za nadaljnje ukrepanje.

(53)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti nemoteno, dosledno in pravilno uporabo načela vzajemnega priznavanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in vpliva lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –