–

za romunsko vlado E. Gane, L. Liţu in C.‑R. Canţăr, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Wilderspin in L. Radu Bouyon, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 7, člena 3(1) ter členov 12 in 17 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med OF in PG v zvezi z zahtevkom za razvezo zakonske zveze.

3

Člen 1 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:

[…]

2.   Zadeve iz odstavka 1(b) lahko zlasti zadevajo:

[…]

3.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

[…]“

4

Člen 2 te uredbe določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

[…]“

5

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Splošna pristojnost“, v odstavku 1 določa:

„V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna sodišča države članice:

6

Člen 12 iste uredbe, naslovljen „Dogovor o pristojnosti“, določa:

„1.   Sodišča države članice, ki so pristojna na podlagi člena 3 za zahtevek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, so pristojna v vseh zadevah, ki se nanašajo na starševsko odgovornost, povezano z navedenim zahtevkom, če:

[…]“

7

Člen 17 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„Če je sodišču predložena zadeva, za katero po tej uredbi ni pristojno in za kater[o] je po tej uredbi pristojno sodišče druge države članice, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“

8

Člen 3 Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (UL 2009, L 7, str. 1) določa:

„V državah članicah ima sodno pristojnost v preživninskih zadevah:

9

Člen 915 Codul de procedură civilă (zakonik o civilnem postopku), sprejetega z Legea nr. 134/2010 (zakon št. 134/2010) (Monitorul Oficial al României, del I, št. 247, z dne 10. aprila 2015, v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa pravila za določitev romunskega sodišča, ki je pristojno za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze.

10

Člen 919(2) zakona o civilnem postopku določa:

„Kadar imata zakonca mladoletne otroke, ki so bili rojeni pred sklenitvijo zakonske zveze ali v tej zvezi oziroma so bili posvojeni, sodišče odloči o izvajanju starševske skrbi in o prispevku staršev za stroške, potrebne za varstvo in vzgojo otroka, tudi če to ni predmet zahtevka za razvezo zakonske zveze.“

11

Člen 130(1) zakonika o civilnem postopku določa:

„Stranke ali sodišče lahko v kateri koli fazi postopka obravnavajo vprašanje splošne nepristojnosti sodišč.“

12

OF in PG, romunska državljana, sta zakonsko zvezo sklenila leta 2000 v Romuniji. Naslednje leto se jima je v zvezi rodil otrok.

13

Kmalu po rojstvu otroka sta se OF in PG z njim preselila v Italijo.

14

Tribunale di Aosta (sodišče v Aosti, Italija) je 21. novembra 2012 ugotovilo, da zakonca živita ločeno, tega otroka dodelilo v izključno varstvo in vzgojo njegovi materi PG in njegovemu očetu OF odredilo, naj za otroka plačuje preživnino. To sodišče je določilo tudi pravila o stikih očeta z otrokom.

15

Oče je pri predložitvenem sodišču, Judecătoria Rădăuţi (prvostopenjsko sodišče v Rădăuţiju, Romunija), 3. septembra 2018 vložil zahtevek za razvezo zakonske zveze.

16

To sodišče ugotavlja, da sta stranki vzpostavili trajne vezi z italijansko družbo in da otrok, ki je zdaj star 17 let, že od starosti enega leta in pol živi v Italiji pri svoji materi.

17

Navedeno sodišče ugotavlja tudi, da stranki nista predložili pisnega dogovora o tem, da sta ga izbrali za sodišče, pristojno za odločanje o tem zahtevku za razvezo zakonske zveze. Poudarja, da tudi če je tožeča stranka navedla le naslov stalnega prebivališča tožene stranke v Romuniji, ne pa naslova njenega prebivališča v Italiji, se je v skladu z zakonikom o civilnem postopku postopek vabila tožene stranke vseeno ustrezno končal, saj je mati tožene stranke podpisala potrdilo o prejemu vabila. Poleg tega je to sodišče v spis vložilo telefonsko številko tožene stranke, da bi se lahko poklicala.

18

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da čeprav tožeča stranka ni vložila zahtevkov v zvezi s starševsko odgovornostjo in preživninsko obveznostjo v zvezi s tem otrokom, je na podlagi zakonika o civilnem postopku dolžno sprejeti ukrepe glede tega.

19

To sodišče se sprašuje o svoji pristojnosti za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze in sprejetje ukrepov v zvezi s starševsko odgovornostjo in preživninsko obveznostjo, ker se stranki o tem nista izrecno dogovorili.

20

Navedeno sodišče navaja, da je po njegovem mnenju pristojno sodišče za odločanje o razvezi zakonske zveze mogoče izbirati le med sodišči, naštetimi v členu 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003, glede na običajno prebivališče ene ali druge stranke ali obeh, kot dokazuje uporaba prirednega veznika „ali“ v tej določbi. Nasprotno pa naj ne bi bilo mogoče tako izbirati med sodišči, določenimi v tem členu, in sodiščem države članice skupnega državljanstva zakoncev iz člena 3(1)(b) te uredbe. Po mnenju predložitvenega sodišča je zakonodajalec želel dati prednost pristojnosti, ki temelji na običajnem prebivališču strank, pred pristojnostjo, ki temelji na njunem skupnem državljanstvu.

21

Kar zadeva spor, katerega predmet je „razveza zakonske zveze, če imata zakonca mladoletnega otroka“, predložitveno sodišče ob neobstoju izrecnega dogovora strank o izbiri pristojnega sodišča meni, da mora dati prednost Uredbi št. 2201/2003 pred nacionalnim pravom in po uradni dolžnosti obravnavati ugovor mednarodne nepristojnosti romunskih sodišč. Po mnenju tega sodišča je sodišče države članice, na ozemlju katere zakonca prebivata, primernejše za izvajanje dokazov. Navedeno sodišče dodaja, da iz člena 12 Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da kadar imata stranki običajno prebivališče v eni državi članici in kot pristojno sodišče za razvezo zakonske zveze izbereta sodišče države članice njunega skupnega državljanstva, to sodišče ne postane samodejno pristojno za odločanje o starševski odgovornosti in preživninski obveznosti.

22

V teh okoliščinah je Judecătoria Rădăuţi (prvostopenjsko sodišče v Rădăuţiju, Romunija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje ali če odgovor na tako vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

24

To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da če tožeča stranka zahtevek za razvezo zakonske zveze vloži pri sodišču države članice skupnega državljanstva zakoncev, čeprav je njuno običajno prebivališče v drugi državi članici, je dejstvo, da tožena stranka ne uveljavlja ugovora mednarodne nepristojnosti, enakovredno njenemu tihemu soglasju, da je to sodišče pristojno.

26

V zvezi s tem je treba navesti, da člen 3(1) Uredbe št. 2201/2003, ki določa merila za splošno pristojnost v zakonskih sporih, ne določa potrebe po soglasju tožene stranke s sodiščem, ki ga je izbrala tožeča stranka.

27

V točkah (a) in (b) navedenega člena 3(1) pa je naštetih več pristojnosti, med katerimi ni vzpostavljena hierarhija, tako da so vsa merila iz te določbe alternativna (sodba z dne 16. julija 2009, Hadadi, C‑168/08, EU:C:2009:474, točka 48).

28

Sodišče je odločilo tudi, da sistem delitve pristojnosti, vzpostavljen z Uredbo št. 2201/2003 na področju prenehanja zakonskih vezi, ne izključuje večkratne sodne pristojnosti. Nasprotno, izrecno je določen soobstoj več sodnih pristojnosti, ne da bi bila med njimi vzpostavljena hierarhija (sodba z dne 16. julija 2009, Hadadi, C‑168/08, EU:C:2009:474, točka 49).

29

Iz tega sledi, da ima sodišče države članice skupnega državljanstva zadevnih strank, v tem primeru romunsko sodišče, na podlagi člena 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 pristojnost za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze, ki ga je vložila tožeča stranka.

30

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da če tožeča stranka zahtevek za razvezo zakonske zveze vloži pri sodišču države članice skupnega državljanstva zakoncev, čeprav je njuno običajno prebivališče v drugi državi članici, je to sodišče pristojno za odločanje o tem zahtevku na podlagi točke (b) te določbe. Ker se soglasje tožene stranke ne zahteva, ni treba preučiti vprašanja, ali dejstvo, da tožena stranka ne uveljavlja ugovora nepristojnosti, pomeni tiho soglasje s pristojnostjo sodišča, pri katerem je bil vložen zahtevek.

31

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) in člen 17 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, okoliščina, da ima par, za katerega se zahteva prenehanje zakonske zveze, mladoletnega otroka, pomeni, da se sodišču države članice skupnega državljanstva strank, pri katerem je bil zahtevek vložen, omogoči ali naloži, da po uradni dolžnosti obravnava ugovor mednarodne nepristojnosti ob neobstoju dogovora med strankama o njegovi pristojnosti.

32

Glede tega je treba spomniti, da mora vsako sodišče za zagotovitev učinkovitega izvajanja Uredbe št. 2201/2003 in v skladu z načelom medsebojnega zaupanja, na katerem ta uredba temelji, v skladu s členom 17 navedene uredbe preveriti svojo pristojnost (sodba z dne 16. januarja 2019, Liberato, C‑386/17, EU:C:2019:24, točka 44 in navedena sodna praksa).

33

Kot je bilo navedeno v odgovoru na prvo vprašanje, v členu 3(1) Uredbe št. 2201/2003 ni zahtevan dogovor strank o sodišču, ki odloča.

34

Poudariti je treba tudi, da ob upoštevanju cilja te uredbe, da se zagotovi pravna varnost, njen člen 6 v bistvu določa, da so pristojnosti, opredeljene v členih od 3 do 5 te uredbe, izključne (sodba z dne 16. julija 2009, Hadadi, C‑168/08, EU:C:2009:474, točka 48).

35

Ker okoliščina, da ima zadevni par mladoletnega otroka, ni del meril o pristojnosti, določenih v teh členih od 3 do 5, in ker položaj, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ni zajet s členom 7 Uredbe št. 2201/2003, ki določa subsidiarno pristojnost, če zahtevek ne spada na področje uporabe navedenih členov od 3 do 5, je treba ugotoviti, da ta okoliščina ni upoštevna za določitev pristojnega sodišča.

36

Ker je tako v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, sodišče, ki odloča, pristojno na podlagi člena 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003, to sodišče ne more obravnavati ugovora mednarodne nepristojnosti.

37

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) in člen 17 Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, okoliščina, da ima par, za katerega se zahteva prenehanje zakonske zveze, mladoletnega otroka, ni upoštevna za določitev pristojnega sodišča za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze. Ker je sodišče države članice skupnega državljanstva zakoncev, pri katerem je tožeča stranka vložila zahtevek, pristojno za odločanje o tem zahtevku na podlagi člena 3(1)(b) te uredbe, to sodišče tudi ob neobstoju dogovora med strankama v zvezi s tem ne sme obravnavati ugovora mednarodne nepristojnosti.

38

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 12(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da kadar je sodišče države članice skupnega državljanstva zakoncev, pri katerem je tožeča stranka vložila zahtevek, pristojno za odločanje o razvezi zakonske zveze na podlagi člena 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003, je pogoj glede sprejemanja pristojnosti, določen v tem členu 12(1)(b), izpolnjen, tako da to sodišče postane samodejno pristojno za odločanje o vprašanjih starševske odgovornosti in preživninske obveznosti v zvezi z zadevnim otrokom.

39

Spomniti je treba, da za upoštevanje otrokove koristi in dajanje prednosti merilu povezanosti člen 8 Uredbe št. 2201/2003 določa splošno pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo v korist sodišč države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče (glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 2017, W in V, C‑499/15, EU:C:2017:118, točki 51 in 52).

40

Kot jasno izhaja iz njegovega besedila, člen 12(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 določa, da je dogovor o pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo mogoč zgolj v korist sodišč države članice, ki so na podlagi člena 3 te uredbe pristojna za odločanje o zahtevku za prenehanje zakonskih vezi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2014, L, C‑656/13, EU:C:2014:2364, točka 42). Sodišče, ki je pristojno na podlagi tega člena 12(1), je torej pristojno tudi za odločanje v sporih v zvezi s preživninsko obveznostjo na podlagi člena 3(d) Uredbe št. 4/2009, če je zahtevek glede preživnine povezan s postopkom v zvezi s starševsko odgovornostjo (sodba z dne 15. februarja 2017, W in V, C‑499/15, EU:C:2017:118, točka 48).

41

Vendar navedeni člen 12(1) zahteva, da se dokaže obstoj izrecnega ali pa vsaj nedvoumnega dogovora o pristojnosti v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo med vsemi strankami v postopku v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek.

42

V postopku, kot je ta v sporu o glavni stvari, katerega predmet ni starševska odgovornost, temveč le prenehanje zakonskih vezi, in v katerega se tožena stranka ni spustila, pa je treba ugotoviti, da niti tožeča stranka niti tožena stranka nista izrecno ali vsaj nedvoumno sprejeli pristojnosti sodišča, pri katerem je bil vložen zahtevek, za odločanje o vprašanjih v zvezi s to odgovornostjo.

43

Zato v teh okoliščinah sodišča, ki je za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze pristojno na podlagi člena 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003, ni mogoče na podlagi člena 12 te uredbe šteti za pristojnega in a fortiori samodejno pristojnega za odločanje o vprašanjih, povezanih s starševsko odgovornostjo in preživninsko obveznostjo v zvezi z zadevnim mladoletnim otrokom.

44

To razlago potrjuje sklep predsednika Sodišča z dne 16. januarja 2018, PM (C‑604/17, neobjavljen, EU:C:2018:10, točka 29), v katerem je bilo odločeno, da iz samega besedila Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da sodišče države članice, ki je na podlagi člena 3(1)(b) te uredbe pristojno za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze med zakoncema, ki imata državljanstvo te države članice, nasprotno ni pristojno za odločanje o pravici do varstva in vzgoje ter pravici do stikov v zvezi z otrokom teh zakoncev, če ima slednji – v trenutku, ko sodišče začne postopek – svoje običajno prebivališče v drugi državi članici v smislu člena 8(1) navedene uredbe in pogoji za dodelitev te pristojnosti temu sodišču v skladu s členom 12 te uredbe niso izpolnjeni, ob upoštevanju tudi dejstva, da iz okoliščin spora o glavni stvari prav tako ne izhaja, da bi ta pristojnost lahko temeljila na drugih členih te uredbe.

45

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 12(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da kadar je sodišče države članice skupnega državljanstva zakoncev, pri katerem je tožeča stranka vložila zahtevek, pristojno za odločanje o razvezi zakonske zveze na podlagi člena 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003, pogoja glede sprejemanja pristojnosti, določenega v tem členu 12(1)(b), ni mogoče šteti za izpolnjenega, če predmet postopka ni starševska odgovornost in če se tožena stranka v ta postopek ni spustila. Zato v teh okoliščinah sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek in ki je pristojno za odločanje o razvezi zakonske zveze med zakoncema, na podlagi tega člena 12(1)(b) in člena 3(d) Uredbe št. 4/2009 ni pristojno za odločanje o vprašanjih, povezanih s starševsko odgovornostjo in preživninsko obveznostjo v zvezi z zadevnim otrokom.

46

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „starševska odgovornost“ v smislu Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da zajema pojme „starševska skrb“, „prebivališče otroka“ in „prispevek staršev za stroške, povezane z varstvom in vzgojo otroka“, kot so določeni v zadevnem nacionalnem pravu.

47

Spomniti je treba, da je Sodišče pri izvajanju pooblastil, ki so mu podeljena s členom 267 PDEU, pooblaščeno le za odločanje o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Evropske unije, in da ne presoja določb nacionalnega prava.

48

Da bi se nacionalnemu sodišču zagotovil koristen odgovor, se je treba sklicevati na člen 1 Uredbe št. 2201/2003, ki opredeljuje področje uporabe te uredbe in v odstavku 1(b) določa, da se navedena uredba uporablja v civilnih zadevah, ki se nanašajo na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti, v odstavku 2 pa, da zadeve, v katerih se uporablja ta uredba, zlasti zadevajo pravice do varstva in vzgoje otroka ter pravice do stikov z otrokom.

49

Pojem „starševska odgovornost“ je v členu 2, točka 7, Uredbe št. 2201/2003 opredeljen kot vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom, zlasti pravice do varstva in vzgoje otroka ter pravice do stikov z otrokom.

50

Pojem „pravica do varstva in vzgoje“ je opredeljen v členu 2, točka 9, Uredbe št. 2201/2003 ter vključuje pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na skrb za otrokovo osebnost in zlasti pravico določitve kraja otrokovega prebivališča.

51

Sodišče je odločilo, da na eni strani uporaba izraza „zlasti“ v členu 1(2) Uredbe št. 2201/2003 pomeni, da je seznam v tej določbi informativen, in da je na drugi strani starševska odgovornost v smislu člena 2, točka 7, te uredbe opredeljena široko (sodba z dne 27. novembra 2007, C, C‑435/06, EU:C:2007:714, točki 30 in 49).

52

Iz tega sledi, da pojem „starševska odgovornost“ v smislu člena 2, točka 7, Uredbe št. 2201/2003 zajema zlasti vse odločbe v zvezi s pravico do varstva in vzgoje in prebivališčem otroka.

53

Kot izhaja iz člena 1(3)(e) Uredbe št. 2201/2003, se ta ne uporablja za preživninske obveznosti. Te pa so urejene z Uredbo št. 4/2009.

54

Glede na navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „starševska odgovornost“ v smislu Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da zajema odločbe, ki se nanašajo zlasti na pravico do varstva in vzgoje ter prebivališče otroka, vendar ne zajema prispevka staršev za stroške, povezane z varstvom in vzgojo otroka, ki je zajet s pojmom „preživninska obveznost“ in spada na področje uporabe Uredbe št. 4/2009.

55

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) sklenilo: