—

za Erlock Film ApS in U. Thomsena K. Dyekjær in H. Puggaard, odvetnika,

—

za špansko vlado M. García‑Valdecasas Dorrego, agentka,

—

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

—

za nemško vlado T. Henze in B. Beutler, agenta,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

—

za Evropsko komisijo A.‑M. Rouchaud‑Joët in S. Pardo Quintillán, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8 Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (UL L 324, str. 79).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Alta Realitat SL (v nadaljevanju: Alta Realitat) na eni strani ter družbo Erlock Film ApS in U. Thomsenom na drugi strani v zvezi z odpovedjo pogodbe o opravljanju storitev.

3

V uvodnih izjavah 2, 7 in od 10 do 12 Uredbe št. 1393/2007 je med drugim navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 Uredbe št. 1393/2007, ki opredeljuje področje uporabe te uredbe, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. […]“

5

V skladu s členom 1(3) te uredbe „[v] tej uredbi izraz ‚država članica‘ pomeni države članice razen Danske“.

6

Na podlagi člena 2 navedene uredbe države članice imenujejo „organe za pošiljanje“, ki so pristojni za pošiljanje sodnih ali izvensodnih pisanj z namenom vročitve v drugi državi članici, in „organe za sprejem“, ki so pristojni za sprejem takih pisanj iz druge države članice.

7

Člen 4 te uredbe določa:

„1.   Pošiljanje sodnih pisanj med organi, imenovanimi na podlagi člena 2, poteka neposredno in čim hitreje.

2.   Pošiljanje pisanj […] med organi za pošiljanje in organi za sprejem lahko poteka na kakršen koli primeren način, pod pogojem, da ostane vsebina prejete listine istovetna vsebini poslane listine in da so vse informacije v njej dobro čitljive.

3.   Pisanju, ki se pošilja, se priloži zaprosilo, izpolnjeno na standardnem obrazcu iz Priloge I. Obrazec se izpolni v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev, lahko pa tudi v drugem jeziku, ki ga je država članica navedla kot sprejemljivega. […]

[…]“

8

Člen 5 Uredbe št. 1393/2007 določa:

„1.   Organ za pošiljanje pouči prosilca, od katerega prejme pisanje v pošiljanje, da lahko naslovnik odkloni sprejem pisanja, če ta ni v enem od jezikov iz člena 8.

2.   Prosilec krije vse stroške prevajanja, nastale pred pošiljanjem pisanja […]“

9

V skladu s členom 6(1) te uredbe ob prejemu pisanja organ za sprejem čim prej, v vsakem primeru pa v sedmih dneh po prejemu, pošlje organu za pošiljanje potrdilo o prejemu po najhitrejši možni poti, pri čemer uporabi standardni obrazec iz Priloge I.

10

Člen 7 navedene uredbe določa:

„1.   Organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročitev v skladu s pravom zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, če je ta način združljiv s pravom te države članice.

2.   Organ za sprejem sprejme vse potrebne ukrepe, da se vročitev pisanja opravi čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po prejemu. […]“

11

Člen 8 tega uredbe, naslovljen „Zavrnitev sprejema pisanja“, določa:

„1.   Organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov:

2.   Če je organ za sprejem obveščen, da naslovnik zavrača prejem pisanja v skladu z odstavkom 1, o tem s potrdilom iz člena 10 nemudoma obvesti organ za pošiljanje ter vrne zaprosilo in pisanja, za katera se zahteva prevod.

3.   Če je naslovnik zavrnil sprejem pisanja v skladu z odstavkom 1, se lahko vročitev pisanja naslovniku opravi tako, da se mu v skladu z določbami te uredbe vroči pisanje, ki mu je priložen prevod v jezik iz odstavka 1. V tem primeru je dan vročitve pisanja datum, na katerega se v skladu s pravom zaprošene države članice vroči pisanje, ki mu je priložen prevod. Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan vročitve začetnega pisanja […].

[…]“

12

Člen 10(1) Uredbe št. 1393/2007 določa:

„Po izpolnitvi formalnosti v zvezi z vročitvijo pisanja se na standardnem obrazcu iz Priloge I sestavi potrdilo o izpolnitvi teh formalnosti in se ga pošlje organu za pošiljanje […].“

13

Člen 19(1) te uredbe določa:

„Če je treba v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje in se toženec ne spusti v postopek, se sodba [v izvorni državi članici] ne izreče, dokler se ne ugotovi, ali:

in ali je bila v obeh primerih vročitev oziroma dostava opravljena dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo.“

14

Standardni obrazec v Prilogi II k Uredbi št. 1393/2007, naslovljen „Obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“, vsebuje naslednje opozorilo za naslovnika pisanja:

„Sprejem pisanja lahko zavrnete, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razumete, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov.

Če želite uveljaviti to pravico, morate zavrniti sprejem pisanja v trenutku vročitve, in sicer neposredno pri osebi, ki pisanje vroča, ali pisanje vrniti na spodaj navedeni naslov v roku enega tedna z izjavo, da sprejem zavračate.“

15

Ta standardni obrazec vsebuje tudi „Izjavo naslovnika“, ki jo mora ta podpisati, če zavrne sprejem zadevnega pisanja, in ki se glasi:

„Zavračam sprejem priloženega pisanja, ker ni sestavljeno v jeziku, ki ga razumem, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov.“

16

Nazadnje, v tem standardnem obrazcu je navedeno, da mora v tem primeru naslovnik navesti jezik oziroma jezike, ki jih razume med uradnimi jeziki Evropske unije.

17

Na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah, sklenjenega v Bruslju 19. oktobra 2005 (UL L 300, str. 55), se je Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 227) v okviru mednarodnega prava začela uporabljati za odnose med Unijo in Kraljevino Dansko.

18

Člen 3 tega sporazuma določa:

„[…]

2.   Kadar so sprejete spremembe Uredbe [št. 1348/2000], Danska uradno obvesti Komisijo o svoji odločitvi glede izvajanja vsebine takih sprememb. […]

[…]

6.   Dansko uradno obvestilo, da se vsebina sprememb izvaja na Danskem […], ustvari po mednarodnem pravu medsebojne obveznosti med Dansko in Skupnostjo. Spremembe Uredbe sestavljajo spremembe tega sporazuma in se kot take priložijo temu sporazumu.

[…]“

19

Po razveljavitvi Uredbe št. 1348/2000 z Uredbo št. 1393/2007 je Kraljevina Danska uradno obvestila Komisijo o svoji odločitvi, da bo izvajala zadnjenavedeno uredbo (UL 2008, L 331, str. 21).

20

Člen 34(2) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) določa, da se sodna odločba, ki jo izda sodišče ene države članice, ne prizna v drugi državi članici, če „tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost“.

21

Uredba št. 44/2001 se uporablja za odnose med Unijo in Kraljevino Dansko na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, sklenjenega v Bruslju 19. oktobra 2005 (UL L 299, str. 62).

22

Člen 11 sistemskega zakona o sodiščih (Ley Orgánica del Poder Judicial) določa:

„1.   V vseh vrstah postopkov se spoštujejo pravila o dobri veri. Dokazi, pridobljeni neposredno ali posredno s kršitvijo temeljnih pravic ali svoboščin, nimajo učinkov.

2.   Sodišča z obrazloženo odločbo zavrnejo zahtevke, predhodna vprašanja in ugovore, ki so podani ob očitni zlorabi prava ali pomenijo obid materialnega ali procesnega prava.

3.   Sodišča v skladu z načelom učinkovitega pravnega varstva iz člena 24 ustave vedno odločijo o vloženih zahtevkih in jih lahko iz procesnopravnih razlogov zavržejo le, kadar pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti ali je ni mogoče odpraviti po zakonsko določenem postopku.“

23

Člen 161(2) zakona o civilnem postopku (Ley de Enjuiciamiento Civil) določa:

„Če se naslovnika pisanja najde na naslovu in noče prevzeti prepisa odločbe ali vabila oziroma poziva ali noče podpisati vročilnice, ga uradnik ali, če je to primerno, pooblaščenec, ki je prevzel odgovornost za vročitev, seznani, da ima prepis odločbe ali vabila oziroma poziva na voljo v Oficina judicial [sodni urad], pisanje pa se šteje za vročeno, kar se zabeleži na potrdilu.“

24

Člen 247 tega zakona določa:

„1.   Udeleženci vseh vrst postopkov pri svojih dejanjih spoštujejo pravila o dobri veri.

2.   Sodišča z obrazloženo odločbo zavrnejo zahtevke in predhodna vprašanja, ki so podani ob očitni zlorabi prava ali pomenijo obid materialnega ali procesnega prava.

3.   Če sodišče ugotovi, da je katera od strank ravnala v nasprotju s pravili o dobri veri v postopku, ji lahko s posebnim obrazloženim sklepom ob upoštevanju načela sorazmernosti naloži plačilo kazni od 180 do 6000 EUR, ki pa ne sme preseči ene tretjine vrednosti spora.

Pri določitvi zneska kazni sodišče upošteva okoliščine obravnavanega primera ter škodo, ki je lahko nastala postopku ali drugi stranki.“

25

Člen 496(1) navedenega zakona določa:

„Secretario Judicial [sodni tajnik] ugotovi, da se toženec ni spustil v postopek, če ne nastopi pred sodiščem na datum ali v roku, določenem v pisanju, ki se vroča, razen v primerih, določenih v tem zakonu, v katerih to ugotovi sodišče.“

26

Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da je Alta Realitat, družba španskega prava, pri Juzgado de Primera Instancia no 44 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 44 v Barceloni) vložila tožbo, s katero predlaga odpoved pogodbe, ki jo je 13. februarja 2008 sklenila z Erlock Film ApS, družbo danskega prava, in U. Thomsenom, ki prebiva na Danskem.

27

Ta pogodba se je nanašala na snemanje filma, v katerem bi moral U. Thomsen igrati eno od vlog in ki bi se moral snemati v angleščini.

28

Družba Alta Realitat je predlog za odpoved navedene pogodbe obrazložila s tem, da U. Thomsen ni upošteval svojih obveznosti in je neupravičeno zapustil snemanje.

29

Družba Alta Realitat predlaga tudi, naj se zadevni osebi naloži vračilo zneska 30.000 EUR, ki mu ga je predhodno plačala, za povrnitev škode, nastale zaradi neizpolnitve navedene pogodbe, in plačilo stroškov postopka.

30

Potem ko je sodišče, ki odloča o zadevi, ugotovilo, da je tožba družbe Alta Realitat dopustna, jo je poskusilo vročiti U. Thomsenu na naslovu njegovega prebivališča na Danskem.

31

U. Thomsen je nato uveljavil pravico, ki mu je priznana s členom 8(1) Uredbe št. 1393/2007, da zavrne sprejem te tožbe skupaj s prilogami z obrazložitvijo, da ne razume angleščine, to je jezika, v katerem so bili ti dokumenti sestavljeni.

32

Juzgado de Primera Instancia no 44 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 44 v Barceloni) je vseeno menilo, da ta zavrnitev ni bila upravičena in da je bila tožba toženi stranki v postopku v glavni stvari pravilno vročena. To sodišče je nato s sodbo z dne 19. januarja 2010, izdano v odsotnosti, ugodilo predlogom družbe Alta Realitat. Ker zoper to sodbo ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo, je postala pravnomočna.

33

Danski sodišči na prvi stopnji in v pritožbenem postopku sta leta 2012 zavrnili priznanje te sodbe na Danskem na podlagi člena 34(2) Uredbe št. 44/2001.

34

Juzgado de Primera Instancia no 44 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 44 v Barceloni) je zato s sklepom z dne 16. decembra 2013 razveljavilo vsa pravdna dejanja, opravljena po vročitvi tožbe, ki je predmet postopka v glavni stvari, U. Thomsenu.

35

Navedeno sodišče je v tem sklepu vseeno ugotovilo, da je ta bila vročitev skladna z določbami Uredbe št. 1393/2007, potem ko je opozorilo, da je iz elementov iz spisa razvidno, da U. Thomsen razume angleško. To sodišče je namreč ugotovilo, da so bili pogodba, ki je predmet postopka v glavni stvari, in različni dokumenti, pripisani zadevni osebi in priloženi tožbi, sestavljeni v tem jeziku, da je zadevna oseba v profilu v spletni kinematografski bazi podatkov navedla, da tekoče govori navedeni jezik, in da je tudi spletni dnevnik, katerega avtor je, napisan v tem jeziku. Sodišče, ki odloča o zadevi, je dodalo, da so bile v spis vložene DVD‑plošče s posnetki, v katerih nastopa posameznik, ki je imenovan kot U. Thomsen in ki govori angleško. Posledično po mnenju tega sodišča noben objektiven razlog ne upravičuje tega, da je zadevna oseba zavrnila sprejem tožbe v angleščini, saj taka zavrnitev pomeni obid procesnih pravil v smislu španskega prava.

36

Zato je sodišče, ki odloča o zadevi, odredilo, da se ta tožba znova vroči, ne da bi ji bil priložen prevod.

37

Poleg tega se je odločilo uporabiti člen 161(2) zakona o civilnem postopku, v skladu s katerim se šteje, da so dokumenti, ki se vročajo toženi stranki, ki zavrne njihov sprejem, veljavno vročeni, če je sodišče ugotovilo, da zavrnitev ni objektivno upravičena.

38

Ta nova vročitev pa ni bila opravljena, ker je U. Thomsen zavrnil sprejem tožbe, sestavljene v angleščini, z obrazložitvijo, da razume le danščino.

39

Juzgado de Primera Instancia no 44 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 44 v Barceloni) se v predložitvenem sklepu sprašuje, ali je z Uredbo št. 1393/2007 skladno, da nacionalno sodišče presoja o tem, ali tožena stranka razume določen jezik, pri čemer se opira na elemente, ki jih ima na voljo v zvezi s tem, ter posledično odloči, da ji pošlje pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, in priloge k temu pisanju, ki so sestavljeni le v tem jeziku.

40

Predložitveno sodišče poudarja, da je tako vprašanje povezano z delovanjem notranjega trga in učinkovitim potekom sodnih postopkov, ter dodaja, da bi ti postopki potekali hitreje, če glede na okoliščine nekaterih dokumentov ne bi bilo treba prevajati v jezike, za katere je težko in drago najti prevajalce, zlasti kadar se je sodišče, kot v obravnavani zadevi, prepričalo, da zadevna stranka razume zadevni jezik in da je to jezik, ki se široko uporablja. V zvezi s tem to sodišče navaja, da bi moral biti film, v katerem naj bi igral U. Thomsen, posnet v angleščini, to je jeziku, v katerem je bila sestavljena tožba, ki jo je vložila družba Alta Realitat.

41

Uredba št. 1393/2007 pa naj ne bi natančno določala obsega diskrecijske pravice, ki jo ima sodišče, ki odloča o tem.

42

Poleg tega naj bi bilo treba ugotoviti, ali so nacionalni predpisi, kot je člen 161(2) zakona o civilnem postopku, združljivi s pravom Unije.

43

V teh okoliščinah je Juzgado de Primera Instancia no 44 de Barcelona (prvostopenjsko sodišče št. 44 v Barceloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

44

V skladu s členom 99 Poslovnika Sodišča lahko Sodišče, če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

45

To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

46

Predložitveno sodišče s tremi vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, katera pravila mora nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi v izvorni državi članici, upoštevati na podlagi Uredbe št. 1393/2007, kadar odloča, da se pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, vroči naslovniku, ki prebiva na ozemlju druge države članice, v jeziku, ki ni jezik, ki ga naslovnik razume ali naj bi ga razumel v smislu člena 8(1) navedene uredbe.

47

V zvezi s tem je treba uvodoma spomniti, da je Sodišče že odločilo, da je namen Uredbe št. 1393/2007, sprejete na podlagi člena 61(c) ES, kot je razvidno iz uvodne izjave 2 te uredbe, vzpostaviti mehanizem vročanja sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah znotraj Skupnosti za pravilno delovanje notranjega trga (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 29 in navedena sodna praksa).

48

Za izboljšanje učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov in za zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti navedena uredba tako uvaja načelo neposrednega pošiljanja sodnih in izvensodnih pisanj med državami članicami, s čimer se poenostavijo in pospešijo postopki. Na te cilje je opozorjeno v uvodnih izjavah od 6 do 8 te uredbe (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 30 in navedena sodna praksa).

49

Vendar se navedeni cilji ne smejo dosegati tako, da se njihovim naslovnikom, ki imajo pravico do poštenega sojenja, določeno v členu 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členu 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, kakor koli omejuje pravica do obrambe (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 31 in navedena sodna praksa).

50

Zato je treba zagotoviti ne le to, da naslovnik pisanja resnično prejme zadevno pisanje, temveč tudi to, da mu je omogočena seznanitev ter dejansko in popolno razumevanje smisla in obsega pravnega sredstva, vloženega proti njemu v tujini, tako, da se lahko v izvorni državi članici učinkovito sklicuje na svoje pravice (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 32 in navedena sodna praksa).

51

S tega vidika je torej treba Uredbo št. 1393/2007 razlagati tako, da bo v vsakem konkretnem primeru zagotovljeno pravo ravnotežje med interesi tožeče stranke in tožene stranke, naslovnika pisanja, z uskladitvijo ciljev učinkovitosti in hitrosti pošiljanja procesnih pisanj z zahtevo po zagotovitvi ustreznega varstva pravice naslovnika teh pisanj do obrambe (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 33 in navedena sodna praksa).

52

Za uresničitev teh ciljev je bil z Uredbo št. 1393/2007 vzpostavljen sistem, na podlagi katerega se pošiljanje pisanj načeloma izvaja med „organi za pošiljanje“ in „organi za sprejem“, ki jih imenujejo države članice. Organ za pošiljanje na podlagi člena 4 navedene uredbe pošlje organu za sprejem sodno pisanje ali pisanja neposredno in čim hitreje na kakršen koli primeren način (glej v tem smislu sodbo Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 34 in navedena sodna praksa).

53

V skladu s členom 5(1) Uredbe št. 1393/2007 mora organ za pošiljanje prosilca opozoriti na nevarnost, da naslovnik zavrne sprejem pisanja, ki ni napisano v enem od jezikov, navedenih v členu 8 te uredbe. V skladu s členom 5(2) navedene uredbe mora načeloma prosilec kriti stroške prevoda, ki se opravi pred pošiljanjem pisanja (glej v tem smislu sodbo Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 35).

54

Organ za sprejem pa mora uspešno opraviti vročitev pisanja naslovniku, kot določa člen 7 Uredbe št. 1393/2007. V zvezi s tem mora obveščati organ za pošiljanje o vseh upoštevnih elementih tega opravila s posredovanjem standardnega obrazca iz Priloge I k tej uredbi in v skladu s členom 8(1) te uredbe naslovnika poučiti, da lahko zavrne sprejem pisanja, če to ni napisano ali prevedeno v enega od jezikov, navedenih v tej določbi, in sicer jezik, ki ga zadevna oseba razume, ali uradni jezik zaprošene države članice ali po potrebi v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev, kar so jeziki, ki naj bi jih naslovnik obvladal. Če zadnjenavedeni dejansko uveljavlja to zavrnitev, mora organ za sprejem poleg tega na podlagi člena 8(2) in (3) navedene uredbe o tem nemudoma obvestiti organ za pošiljanje ter vrniti zaprosilo in pisanje, za katero se zahteva prevod (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 36).

55

Naloga organa za pošiljanje in organa za sprejem je za namene uporabe Uredbe št. 1393/2007 tako omejena na to, da stvarno zagotovita pošiljanje in vročitev zadevnega pisanja ter sprejmeta ukrepe, s katerimi je mogoče olajšati potek teh postopkov. Vendar pa ta organa nimata nobene pristojnosti za odločanje o vsebinskih vprašanjih, kot je to, kateri jezik ali jezike razume naslovnik pisanja in ali mora biti pisanju priložen ali ne prevod v enega od jezikov, navedenih v členu 8(1) Uredbe št. 1393/2007, niti jima ni treba presojati, ali je zavrnitev sprejema pisanja s strani naslovnika upravičena ali ne (glej v tem smislu sodbo Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 37).

56

Nasprotno pa le nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi v izvorni državi članici, lahko odloča o tovrstnih vprašanjih, če se o njih tožeča in tožena stranka ne strinjata (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 41).

57

Natančneje, to sodišče, potem ko začne postopek vročitve in opredeli za to upoštevno pisanje ali pisanja, odloči šele potem, ko naslovnik pisanja dejansko zavrne njegov sprejem, ker ni bilo napisano v jeziku, ki ga razume oziroma ki naj bi ga razumel. Navedeno sodišče mora tako na zahtevo prosilca preveriti, ali je ta zavrnitev utemeljena. Za to mora pri ugotavljanju znanja jezikov naslovnika pisanja ustrezno upoštevati vse elemente iz spisa in ob upoštevanju narave pisanja, za katero gre, odločiti, ali je potreben prevod tega pisanja (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 42 in navedena sodna praksa).

58

Nazadnje, navedeno sodišče mora v vsakem posamičnem primeru zagotoviti, da so pravice zadevnih strank enakomerno varovane, pri čemer mora uravnovesiti cilj učinkovitosti in hitrosti vročitve v interesu prosilca in cilj učinkovitega varstva pravice naslovnika do obrambe (glej sodbo Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 43).

59

V zvezi s sistemom, vzpostavljenim z Uredbo št. 1393/2007, je treba dodati, da ta uredba določa tudi uporabo dveh standardnih obrazcev, ki sta v prilogah I in II k tej uredbi, in da ta uredba ne vsebuje nobene izjeme od uporabe teh obrazcev. Kot je razvidno iz uvodne izjave 11 te uredbe, pa bi standardne obrazce, ki jih določa, „bilo treba uporabljati“, ker ob spoštovanju pravic zadevnih strank, kot je razvidno iz uvodne izjave 7 navedene uredbe, prispevajo k poenostavitvi in večji preglednosti postopka pošiljanja pisanj, s čimer zagotavljajo njihovo čitljivost in varnost njihovega pošiljanja (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točke od 44 do 46).

60

Poleg tega so navedeni obrazci, kot je navedeno v uvodni izjavi 12 te uredbe, sredstvo, s katerim se naslovnike obvesti o njihovi možnosti, da zavrnejo sprejem pisanja za vročitev (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 47).

61

Kar zadeva natančen obseg, ki ga je treba priznati standardnemu obrazcu iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007 in posledično členu 8(1), ki se nanaša na vročitev navedenega obrazca naslovniku pisanja, je Sodišče že poudarilo, da je, kot je razvidno že iz besedila naslova in iz vsebine navedenega obrazca, možnost zavrnitve sprejema pisma za vročitev, kot je določena v členu 8(1), opredeljena kot „pravica“ naslovnika tega pisanja (glej v tem smislu sodbo Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 49).

62

Da pa bi ta pravica, ki jo daje zakonodajalec Unije, lahko ustrezno učinkovala, je treba naslovnika pisanja o njej pisno obvestiti. V sistemu, vzpostavljenem z Uredbo št. 1393/2007, je naslovnik o tem obveščen prek standardnega obrazca iz Priloge II k tej uredbi na enak način, kot je prosilec že od začetka postopka prek standardnega obrazca iz Priloge I k navedeni uredbi obveščen o obstoju te pravice, ki jo ima naslovnik pisanja (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 50).

63

V zvezi s tem je standardni obrazec iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007 ena od očitnih novosti, ki so bile s to uredbo uvedene prav zaradi izboljšanja pošiljanja pisanj in zagotovitve boljšega varstva njihovih naslovnikov, saj ta obrazec predvideva možnost, da naslovnik pisanja, če zavrne njegov sprejem, ker ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume, ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve oziroma ker mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov, navede jezik oziroma jezike, ki jih razume.

64

Sodišče je v tem okviru pojasnilo, da člen 8(1) Uredbe št. 1393/2007 vsebuje dve sicer povezani, vendar različni navedbi, in sicer, prvič, materialno pravico naslovnika pisanja, da zavrne njegov sprejem zgolj zato, ker ni napisano v jeziku, ki naj bi ga razumel, oziroma ker mu ni priložen prevod v ta jezik, in drugič, formalno informacijo o obstoju navedene pravice, ki mu jo posreduje organ za sprejem. Z drugimi besedami, pogoj v zvezi z jezikovno ureditvijo pisanja se ne nanaša na obveščanje naslovnika, za kar poskrbi organ za sprejem, temveč izključno na pravico do zavrnitve, pridržano naslovniku. Poleg tega standardni obrazec iz Priloge I k tej uredbi jasno razlikuje med tema dvema vidikoma s sklicevanjem – v različnih rubrikah – na pisno obvestitev naslovnika pisanja o njegovi pravici do zavrnitve sprejema tega pisanja in na dejansko izvrševanje te pravice (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točki 51 in 52).

65

V teh okoliščinah je zavrnitev vsekakor jasno pogojena, in sicer tako, da jo naslovnik pisanja lahko uspešno uveljavlja, le če zadevno pisanje ni sestavljeno v jeziku oziroma mu ni priložen prevod v jezik, ki ga razume, ali v uradni jezik zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev. Kot je razvidno iz točke 57 tega sklepa, mora v končni fazi sodišče, ki odloča v zadevi, odločiti, ali je ta pogoj izpolnjen, pri čemer preveri, ali je zavrnitev, ki jo uveljavlja naslovnik pisanja, utemeljena (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 53).

66

Kljub temu pa se za izvrševanje te pravice do zavrnitve predpostavlja, da je bil naslovnik pisanja ustrezno predhodno in pisno obveščen o svoji pravici. Zato mora organ za sprejem pri vročanju pisanja njegovemu naslovniku zadevnemu pisanju vedno priložiti standardni obrazec iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007, ki tega naslovnika seznani z njegovo pravico, da zavrne sprejem tega pisanja, pri čemer ta obveznost organu za sprejem ne povzroča posebnih težav, saj zadostuje, da ta organ pisanju za vročitev priloži vnaprej pripravljeno besedilo, kakršno je v navedeni uredbi v vseh uradnih jezikih Unije (glej v tem smislu sodbo Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točke od 54 do 56).

67

Zgoraj navedena razlaga tako zagotavlja preglednost s tem, da naslovniku pisanja omogoča seznanitev z obsegom njegovih pravic, hkrati pa omogoča enotno uporabo Uredbe št. 1393/2007, pri čemer ne povzroča nikakršne zamude pri pošiljanju tega pisanja, temveč nasprotno, prispeva k poenostavitvi in olajšanju pošiljanja (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 57).

68

Na podlagi tega je Sodišče ugotovilo, da mora organ za sprejem v vseh okoliščinah, ne da bi imel pri tem diskrecijsko pravico, naslovnika pisanja obvestiti o njegovi pravici, da zavrne sprejem pisanja, pri čemer za to sistematično uporabi standardni obrazec iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007 (sodba Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točka 58).

69

Iz zgornjih preudarkov izhaja, prvič, da je treba v primeru, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, v katerem pisanje, ki se vroča, ni napisano v enem od jezikov iz člena 8(1) Uredbe št. 1393/2007, to je jeziku, ki ga naslovnik razume, ali uradnem jeziku zaprošene države članice ali po potrebi v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev – kar so jeziki, ki naj bi jih zadevna oseba razumela – ali mu ni priložen prevod v tak jezik, vedno upoštevati obveznost organa za sprejem, da naslovnika z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II k tej uredbi obvesti o njegovi pravici, da zavrne sprejem pisanja (glej točki 59 in 68 tega sklepa).

70

To velja ne glede na to, ali je naslovnik zavrnil sprejem pisanja ali ne. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi Alpha Bank Cyprus (C‑519/13, EU:C:2015:603) ugotovilo, da je uporaba navedenega standardnega obrazca obvezna v zadevi, v kateri je naslovnik akta, ki se vroča, dejansko uporabil svojo pravico, da zavrne to pisanje, tudi če ni bil predhodno obveščen o obstoju te pravice.

71

Tako bo treba v primeru, ko organ za sprejem, ki mora zadevno pisanje vročiti naslovniku, ni priložil standardnega obrazca iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007, to opustitev popraviti v skladu z določbami te uredbe (glej v tem smislu sodbo Alpha Bank Cyprus, C‑519/13, EU:C:2015:603, točke od 59 do 76).

72

Sodišče, ki odloča o zadevi v izvorni državi članici, mora zato zagotoviti spoštovanje teh pravil.

73

Drugič, poudariti je treba, da pravica zavrniti sprejem pisanja, ki se vroča, izrecno določena v členu 8(1) Uredbe št. 1393/2007, izhaja iz nujnosti, omenjene v točkah 49 in 50 tega sklepa, da se zaščiti pravica do obrambe, ki jo ima naslovnik tega pisanja, v skladu z zahtevami poštenega sojenja.

74

Iz tega sledi, da niti nacionalni organi za pošiljanje niti sodišče, ki odloča o zadevi v izvorni državni članici, ne morejo na noben način ovirati zadevne osebe pri izvrševanju take pravice.

75

Natančneje, če mora sodišče, ki odloča o zadevi, pred začetkom postopka vročitve pisanja opraviti prvo začasno presojo naslovnikovega znanja jezikov, da v dogovoru s prosilcem ugotovi, ali je pisanje treba prevesti ali ne, odločitev, da se pisanje ne prevede, nikakor ne vpliva niti na pravico tega naslovnika, da zavrne sprejem navedenega pisanja, niti na izvrševanje te pravice. Povedano drugače, čeprav bi bilo to sodišče že v tej fazi prepričano, da naslovnik razume jezik, v katerem je pisanje sestavljeno, in da prevod zato ni potreben, iz tega ne bi moglo sklepati, da zadevna oseba ne bo veljavno nasprotovala postopku vročitve, in ji tako odvzeti možnost izvrševanja pravice do zavrnitve sprejema pisanja iz člena 8(1) Uredbe št. 1393/2007, ker bi sicer poseglo v njeno pravico do obrambe.

76

Nasprotno pa bo lahko sodišče, ki odloča o zadevi, šele ko bo naslovnik uporabil tako pravico, veljavno odločilo o utemeljenosti te zavrnitve.

77

Kot je bilo navedeno v točki 57 tega sklepa, bo moralo to sodišče v ta namen ustrezno upoštevati vse pomembne elemente iz spisa, da bi ugotovilo, ali je naslovnik, ki je zavrnil sprejem pisanja, vseeno bil sposoben to pisanje razumeti in učinkovito uveljavljati svoje pravice ali pa je ob upoštevanju narave tega pisanja potreben njegov prevod.

78

Po eni strani je namreč bistveno, da je za to, da naslovnik pisanja lahko dejansko izvršuje svojo pravico do obrambe, zadevni dokument sestavljen v jeziku, ki ga razume, kar zagotavlja, da bo zadevna oseba sposobna pravočasno se seznaniti vsaj s predmetom in podlago zahtevka in tudi vabilom na sodišče ali – glede na okoliščine – z možnostjo vložitve pravnega sredstva (glej v tem smislu sodbo Weiss und Partner, C‑14/07, EU:C:2008:264, točki 64 in 73). Po drugi strani prosilec ne sme utrpeti negativnih posledic povsem zavlačevalne in očitno zlorabne zavrnitve sprejema neprevedenega pisanja, če je ugotovljeno, da naslovnik razume jezik, v katerem je to pisanje sestavljeno (sodba Leffler, C‑443/03, EU:C:2005:665, točka 52).

79

Sodišče, pred katerem poteka spor v izvorni državi članici, mora zato čim bolje zaščititi interese obeh strank, zlasti tako da preuči vse dejanske elemente in prepričljive dokaze, ki v konkretnem primeru dokazujejo naslovnikovo znanje jezikov, ne da bi se v zvezi s tem lahko oprlo na kakršno koli domnevo (glej v tem smislu sodbo Weiss und Partner, C‑14/07, EU:C:2008:264, točka 85).

80

Če bi po tej preučitvi sodišče, ki odloča o zadevi, ugotovilo, da je bila naslovnikova zavrnitev pisanja, ki se vroča, utemeljena, ker je bilo pisanje sestavljeno v jeziku, ki ne izpolnjuje zahtev iz člena 8(1) Uredbe št. 1393/2007, iz člena 8(3) te uredbe izhaja, da bi bilo treba naslovniku vročiti navedeno pisanje skupaj s prevodom v enega od jezikov iz prvonavedene določbe.

81

V nasprotnem primeru pa načeloma nič ne nasprotuje temu, da to sodišče naloži posledice, ki so določene v njegovem nacionalnem procesnem pravu, če naslovnik neupravičeno zavrne sprejem pisanja, pod pogojem, da je zagotovljena polna učinkovitost navedene uredbe ob upoštevanju njenega cilja (glej v tem smislu sodbo Leffler, C‑443/03, EU:C:2005:665, točka 69).

82

Uredba št. 1393/2007 sama namreč ne določa posledic, ki jih je treba izpeljati iz neupravičene zavrnitve sprejema pisanja.

83

Kot pa izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, je v primeru pravne praznine glede določb prava Unije notranji pravni red vsake države članice tisti, ki uredi postopkovna pravila pravnih sredstev, namenjenih za varovanje pravic, ki jih stranke izvedejo iz neposrednega učinka prava Unije (sodba Leffler, C‑443/03, EU:C:2005:665, točka 49).

84

Ta postopkovna pravila ne morejo biti manj ugodna od teh, ki se nanašajo na pravice, katerih izvor bi bil v notranjem pravnem redu (načelo enakovrednosti), in v praksi ne morejo onemogočiti ali preveč otežiti izvedbe pravic, ki jih zagotavlja pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba Leffler, C‑443/03, EU:C:2005:665, točka 50).

85

V zvezi s tem mora načelo učinkovitosti pripeljati do tega, da nacionalno sodišče uporabi postopkovna pravila, ki jih določa njegov notranji pravni red, le toliko, da ne ogrozijo obstoja, namena in polne učinkovitosti Uredbe št. 1393/2007 (glej sodbo Leffler, C‑443/03, EU:C:2005:665, točki 50 in 51).

86

V primeru, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ko se naslovnik ne spusti v postopek, Uredba št. 1393/2007 zahteva, kot izhaja zlasti iz njenega člena 19(1), da se zagotovi, da je zadevna oseba resnično in dejansko sprejela pisanje, na podlagi katerega se začne postopek (glej v tem smislu sodbo Alder, C‑325/11, EU:C:2012:824, točki 36 in 41), kar ji je torej omogočilo, da se je seznanila s sodnim postopkom, ki se je začel proti njej, ter predmetom in podlago zahtevka (glej v tem smislu sodbo Weiss und Partner, C‑14/07, EU:C:2008:264, točki 73 in 75), in da ima na voljo dovolj časa za pripravo svoje obrambe (glej v tem smislu sodbo Leffler, C‑443/03, EU:C:2005:665, točka 52). Taka obveznost se sicer sklada z zahtevami iz člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 (glej v tem smislu sodbi Leffler, C‑443/03, EU:C:2005:665, točka 68, in Weiss und Partner, C‑14/07, EU:C:2008:264, točka 51).

87

Vsekakor, kot je razvidno iz obrazložitve tega sklepa, Uredba št. 1393/2007 dovoljuje uporabo nacionalnih predpisov, kot so opisani v točki 37 navedenega sklepa, šele ko so končane faze, določene v tej uredbi, in sicer obvestilo naslovniku z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II k navedeni uredbi, da ima možnost zavrniti sprejem pisanja, ki se vroča, in v primeru zavrnitve sodna odločba, ki je postala pravnomočna, s katero se ugotovi neupravičenost te zavrnitve.

88

Posledično mora predložitveno sodišče presoditi, ali so konkretna pravila, ki veljajo za uporabo nacionalne določbe, obravnavane v postopku v glavni stvari, skladna z zahtevami in cilji Uredbe št. 1393/2007.

89

Glede na vse navedeno je treba na tri postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba Uredbo št. 1393/2007 razlagati tako, da ob vročitvi pisanja naslovniku s stalnim prebivališčem v drugi državi članici, če pisanje ni sestavljeno ali mu ni priložen prevod bodisi v jeziku, ki ga zadevna oseba razume, bodisi v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev:

90

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) sklenilo:

Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 je treba razlagati tako, da ob vročitvi pisanja naslovniku s stalnim prebivališčem v drugi državi članici, če pisanje ni sestavljeno ali mu ni priložen prevod bodisi v jeziku, ki ga zadevna oseba razume, bodisi v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev: