–

za CR I. Sommer, Rechtsanwältin,

–

za špansko vlado M. J. Ruiz Sánchez, agentka,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z E. Manzom, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo M. Heller in M. Wilderspin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(a), člena 7(a), člena 22 in člena 83(4) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL 2012, L 201, str. 107, in popravka v UL 2012, L 344, str. 3, in UL 2013, L 60, str. 140; v nadaljevanju: Uredba o dedovanju).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med RK in CR zaradi zahteve, ki jo je CR po smrti svojega moža vložila za pridobitev nacionalnega potrdila o dedovanju in evropskega potrdila o dedovanju.

3

V uvodnih izjavah 27 in 59 Uredbe o dedovanju je navedeno:

[…]

4

Člen 3 Uredbe o dedovanju, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v odstavku 1 določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]“

5

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Splošna pristojnost“, določa:

„Sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, so pristojna za odločanje o celotnem dedovanju.“

6

Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Zavrnitev pristojnosti v primeru izbire prava“, določa:

„Če je pravo, ki ga je zapustnik izbral za urejanje dedovanja po njem v skladu s členom 22, pravo države članice, se sodišče, ki je začelo postopek v skladu s členom 4 ali členom 10:

[…]“

7

Člen 7 iste uredbe, naslovljen „Pristojnost v primeru izbire prava“, določa:

„Sodišča države članice, katere pravo je zapustnik izbral v skladu s členom 22, so pristojna za odločanje o dedovanju, če:

[…]“

8

Člen 10 Uredbe o dedovanju, naslovljen „Subsidiarna pristojnost“, določa:

„1.   Če zapustnik ob smrti nima običajnega prebivališča v državi članici, so za odločanje o celotnem dedovanju vseeno pristojna sodišča države članice, v kateri je zapuščina, če:

2.   Če ni pristojno nobeno sodišče v državi članici v skladu z odstavkom 1, so sodišča države članice, v kateri se nahaja zapuščina, vseeno pristojna za odločanje o tem premoženju.“

9

Člen 22 te uredbe, naslovljen „Izbira prava“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Oseba lahko za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.

Oseba, ki ima več državljanstev, lahko izbere pravo katere koli od držav, katerih državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.

2.   Izbira prava se izrecno navede v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, ali pa jasno izhaja iz določil takšnega razpolaganja.“

10

Poglavje IV Uredbe o dedovanju, naslovljeno „Priznanje, izvršljivost in izvrševanje odločb“, vsebuje člene od 39 do 58.

11

Člen 39 te uredbe, naslovljen „Priznanje“, v odstavku 1 določa:

„Odločba, izdana v eni od držav članic, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bil za priznanje potreben kakršen koli poseben postopek.“

12

Člen 40 navedene uredbe, naslovljen „Razlogi za nepriznanje“, določa:

„Odločba se ne prizna:

13

Člen 41 Uredbe o dedovanju, naslovljen „Nepreverjanje vsebine“, določa:

„Pod nobenimi pogoji odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preverjati glede vsebine.“

14

Člen 83 te uredbe, naslovljen „Prehodne določbe“ v odstavkih 1 in 4 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za dedovanje po osebah, ki umrejo na ali po 17. avgustu 2015.

[…]

4.   Če je bilo razpolaganje za primer smrti napravljeno pred 17. avgustom 2015 v skladu s pravom, ki bi ga zapustnik lahko izbral v skladu s to uredbo, se šteje, da je bilo to pravo izbrano kot pravo, ki se uporablja za dedovanje.“

15

Člen 84 navedene uredbe določa:

„Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 17. avgusta 2015, razen členov 77 in 78, ki se uporabljata od 16. novembra 2014, in členov 79, 80 in 81, ki se uporabljajo od 5. julija 2012. […]“

16

CR je po smrti svojega moža, nemškega državljana, 9. marca 2017 pri Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu, Nemčija) zaprosila za izdajo nacionalnega potrdila o dedovanju in evropskega potrdila o dedovanju na podlagi lastnoročne oporoke, sestavljene 14. junija 1990 v nemškem jeziku, s katero sta zakonca drug drugega imenovala za edina dediča.

17

RK, zapustnikov brat, je izpodbijal pristojnost nemških sodišč za odločanje o tem zahtevku, ker je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče v Španiji in ker v navedeni oporoki ni bila izrecno navedena izbira prava, ki ureja celotno zapuščino.

18

Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu, Nemčija) je s sklepom z dne 20. decembra 2017 sklenilo, da so dejstva, potrebna za izdajo zahtevanih potrdil, ugotovljena.

19

Po pritožbi RK je Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) s sklepom z dne 4. julija 2018 ugotovilo, da Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu) ni bilo pristojno za odločanje o zahtevku, ker so bila v skladu z merilom običajnega prebivališča zapustnika ob njegovi smrti, določenim v členu 4 Uredbe o dedovanju, pristojna le španska sodišča.

20

Juzgado de Primera Instancia e Instrucción no 3 de Estepona (prvostopenjsko in preiskovalno sodišče št. 3 v Esteponi, Španija), pri katerem je CR začela postopek, je s sklepom z dne 29. aprila 2019 odločilo, da „se odločanju v [zapuščinskem postopku, ki poteka pred tem sodiščem] odpove, saj so nemška sodišča primernejša za odločanje o dedovanju in zaradi dejanskih okoliščin, kot sta običajno prebivališče zadevne stranke v tej zadevi in lokacija bistvenega dela zapuščine“.

21

CR je z notarskim zapisom z dne 29. avgusta 2019 pri Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu) vložila nov predlog za izdajo nacionalnega potrdila o dedovanju in evropskega potrdila o dedovanju, pri čemer se je sklicevala na sklep španskega sodišča. Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu) je v sklepu z dne 19. februarja 2020 odločilo, da je pristojno za odločanje o zahtevi, ki jo je vložila CR, saj je menilo, da sklep španskega sodišča pomeni izrek o nepristojnosti v smislu člena 6(a) Uredbe o dedovanju.

22

RK je pri predložitvenem sodišču vložil pritožbo zoper sklep Amtsgericht Düren (okrajno sodišče v Dürnu) in trdil, da obstaja več razlogov, ki nasprotujejo mednarodni pristojnosti nemških sodišč.

23

Predložitveno sodišče ob sklicevanju na sodbo z dne 21. junija, 2018, Oberle (C‑20/17, EU:C:2018:485), dvomi o uporabi in razlagi nekaterih določb Uredbe o dedovanju.

24

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(a) Uredbe o dedovanju razlagati tako, da je za izrek o nepristojnosti v smislu člena 6(a) te uredbe v korist sodišč države članice, katere pravo je izbral zapustnik, potrebno, da se je sodišče, ki je že začelo postopek, izrecno izreklo za nepristojno.

26

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da so dvomi predložitvenega sodišča v zvezi s tem povezani z dejstvom, da se špansko sodišče, ki je že začelo postopek, v obravnavanem primeru ni izrecno izreklo za nepristojno.

27

Vendar – kot je španska vlada navedla v pisnih stališčih – v španski jezikovni različici – drugače kakor v drugih jezikovnih različicah – obstaja razlika v besedilu med členom 6(a) in členom 7(a) Uredbe o dedovanju.

28

V španski jezikovni različici je namreč v členu 6(a) Uredbe o dedovanju uporabljen izraz „abstenerse de conocer“, medtem ko je v členu 7(a) te uredbe uporabljen glagol „inhibirse“. Nasprotno pa so v drugih jezikovnih različicah v obeh določbah uporabljeni izrazi, ki se izrecno nanašajo na izrek o nepristojnosti. Tako je – za ponazoritev – v obeh določbah v nemški različici uporabljen izraz „für unzuständig erklären“, v angleški različici „decline jurisdiction“, v francoski različici „décliner sa compétence“, v italijanski različici „dichiarare la propria incompetenza“ in v romunski „decline competența“.

29

V obravnavanem primeru je sodišče, ki je že začelo postopek, uporabilo izraz španske različice člena 6(a) Uredbe o dedovanju in navedlo, da „se odločanju v tem postopku odpove“. Vendar okoliščina, da je v tej določbi v španski različici uporabljen drugačen izraz kot v členu 7(a) navedene uredbe in da je špansko sodišče uporabilo izraz iz prve od teh določb, ne vpliva na veljavnost izreka o nepristojnosti v smislu teh določb.

30

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Evropske unije. V primeru razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami je treba zadevno določbo tako razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (sodba z dne 8. oktobra 2020, United Biscuits (Pensions Trustees) in United Biscuits Pension Investments, C‑235/19, EU:C:2020:801, točka 46 in navedena sodna praksa).

31

Iz člena 6(a) Uredbe o dedovanju izhaja, da mora biti za zavrnitev pristojnosti izpolnjenih več pogojev, naštetih v tej določbi, in da izrek o nepristojnosti temelji na presoji dejanskih okoliščin v zvezi z dedovanjem, ki jo opravi sodišče, ki je že začelo postopek, da bi odločilo, ali so sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano v skladu s členom 22 te uredbe, najprimernejša za odločanje o dedovanju. Ta določba na eni strani omogoča, da se zagotovi, da bo organ, ki obravnava dedovanje, uporabil svoje nacionalno pravo, kot je navedeno v uvodni izjavi 27 navedene uredbe, na drugi stran pa, da se doseže cilj te uredbe, ki je, da se pristojnost dodeli sodiščem, ki bi se lahko izkazala za bližje strankam ali premoženju, ki je predmet dedovanja.

32

Člen 7(a) Uredbe o dedovanju pa se nanaša na pristojnost sodišč države članice, katere pravo je bilo izbrano, in določa, da so ta pristojna, če se je sodišče, ki je že začelo postopek, v skladu s členom 6(a) te uredbe izreklo za nepristojno v njihovo korist.

33

Vendar niti člen 6 Uredbe o dedovanju niti člen 7 te uredbe ne vsebuje nobenega sklicevanja na obliko, v kateri se mora sodišče, ki je že začelo postopek, izreči za nepristojno, in posledično tudi ne na potrebo, da je tak izrek tega sodišča izrecen, čeprav je res, da načelo pravne varnosti zahteva, da izrek o nepristojnosti nedvoumno izhaja iz izjave navedenega sodišča, da bi se preprečil spor o pristojnosti med zadnjenavedenim sodiščem in sodiščem, ki bi bilo pristojno na podlagi člena 7(a) navedene uredbe.

34

Zato izrecen izrek o nepristojnosti ni potreben, če – tako kot v postopku v glavni stvari – iz tega, da se je sodišče, ki je že začelo postopek v smislu člena 6(a) iste uredbe, odpovedalo odločanju v tem postopku, nedvoumno izhaja, da se je izreklo za nepristojno v korist sodišč države članice, katere pravo je izbral zapustnik, za katera meni, da so primernejša za odločanje o zadevnem dedovanju.

35

Taka razlaga je namreč v skladu s ciljem olajšati dostop do sodnega varstva, ki ga zagotavlja zlasti načelo vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki je podlaga za uporabo določb Uredbe o dedovanju in ki je določeno v členu 39 te uredbe ter katerega namen je na področju sodelovanja v civilnih in gospodarskih zadevah okrepiti poenostavljen in učinkovit sistem kolizijskih pravil, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, sprejetih v okviru dedovanja s čezmejnimi posledicami, da bi se prispevalo k doseganju cilja Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, ki temelji na visoki stopnji zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami.

36

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(a) Uredbe o dedovanju razlagati tako, da za izrek o nepristojnosti v smislu člena 6(a) te uredbe v korist sodišč države članice, katere pravo je izbral zapustnik, ni potrebno, da se je sodišče, ki je že začelo postopek, izrecno izreklo za nepristojno, je pa potrebno, da tak namen nedvoumno izhaja iz odločbe, ki jo je izdalo v zvezi s tem.

37

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(a) in člen 7(a) Uredbe o dedovanju razlagati tako, da ima sodišče države članice, ki je začelo postopek po izreku o nepristojnosti, pravico preveriti, ali so bili izpolnjeni pogoji iz teh določb, da se je lahko sodišče, ki je pred tem začelo postopek, izreklo za nepristojno.

38

Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali lahko sodišče, ki je drugo začelo postopek, preizkusi, ali so bili izpolnjeni trije pogoji, ki se s členom 6(a) Uredbe o dedovanju zahtevajo za izrek o nepristojnosti, in sicer, prvič, da je zapustnik veljavno izbral pravo, ki se uporablja za dedovanje po njem, v skladu s členom 22 te uredbe, drugič, da je ena od strank v postopku pred sodiščem, ki je že začelo postopek, vložila zahtevo za takšen izrek o nepristojnosti, in tretjič, da je sodišče, ki je že začelo postopek, upravičeno menilo, da so sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano, primernejša za odločanje o dedovanju.

39

V zvezi s tem člen 6(a) Uredbe o dedovanju določa možnost, da se sodišče, ki je že začelo postopek v skladu s členom 4 ali 10 te uredbe, izreče za nepristojno v korist sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano v skladu s členom 22 navedene uredbe, če so izpolnjeni pogoji iz prve od navedenih določb.

40

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 39 sklepnih predlogov, pa je dejstvo, da je sprejetje takega sklepa za sodišče, ki je že začelo postopek, le možnost in ne obveznost, močan kazalnik, da sodišča, v korist katerih se je sodišče, ki je že začelo postopek, izreklo za nepristojno, takega sklepa ne bi smela nadzirati.

41

V skladu s členom 7(a) Uredbe o dedovanju so sodišča države članice, katere pravo je bilo izbrano v skladu s členom 22 te uredbe, pristojna za odločanje o dedovanju, če se je sodišče, ki je že začelo postopek, v skladu s členom 6(a) navedene uredbe izreklo za nepristojno v isti zadevi. Tako ta sodišča postanejo pristojna že zgolj zaradi obstoja izreka o nepristojnosti v smislu zadnjenavedene določbe.

42

Poudariti je treba tudi, da je izrek o nepristojnosti odločba v smislu člena 3(1)(g) Uredbe o dedovanju, tako da se uporabljajo določbe poglavja IV te uredbe, ki se nanašajo na priznavanje, izvršljivost in izvrševanje „odločb“, in sicer členi od 39 do 58 navedene uredbe.

43

Člen 39 Uredbe o dedovanju določa, da se sodne odločbe, izdane v eni državi članici, priznajo v drugih državah članicah, ne da bi bil za priznanje potreben poseben postopek, člen 41 te uredbe pa določa, da takih odločb nikakor ni dovoljeno preverjati glede vsebine. Glede razlogov za nepriznanje iz člena 40 navedene uredbe se nobeden od njih ne nanaša na primer, v katerem bi sodišče, ki drugo začne postopek, menilo, da je bil v sklepu, ki vsebuje izrek o nepristojnosti, člen 6(a) te uredbe napačno uporabljen.

44

Zato je sklep, s katerim se je sodišče države članice izreklo za nepristojno, zavezujoč za sodišča drugih držav članic tako glede izreka tega sodišča o nepristojnosti v skladu s členom 6 Uredbe o dedovanju kot glede ugotovitve, da so pogoji, našteti v tej določbi, izpolnjeni (glej po analogiji sodbo z dne15. novembra 2012, Gothaer Allgemeine Versicherung in drugi, C‑456/11, EU:C:2012:719, točka 41).

45

Vsaka drugačna razlaga bi lahko ogrozila načeli vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja, na katerih temelji sistem, vzpostavljen z Uredbo o dedovanju.

46

V skladu s sodno prakso Sodišča je namreč splošni cilj navedene uredbe, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 59, vzajemno priznavanje odločb, izdanih v državah članicah v dednih zadevah s čezmejnimi posledicami (sodba z dne 17. januarja 2019, Brisch, C‑102/18, EU:C:2019:34, točka 33).

47

Če bi sodišče države članice imelo pravico preveriti, ali so bili pogoji iz člena 6(a) Uredbe o dedovanju izpolnjeni, in po potrebi zavrniti priznanje odločbe, s katero se je sodišče druge države članice izreklo za nepristojno, pa bi bila ta možnost v nasprotju s sistemom, vzpostavljenim s to uredbo, ker bi taka zavrnitev lahko ogrozila učinkovito delovanje pravil iz poglavja IV navedene uredbe in, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 59 sklepnih predlogov, mehanizma, določenega v členu 6(a) in členu 7(a) te uredbe.

48

Poleg tega razlaga iz točke 44 te sodbe omogoča, da se prepreči negativni spor o pristojnosti, ki bi lahko privedel do tveganja odrekanja sodnega varstva, kot je v bistvu navedel tudi generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov.

49

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(a), člen 7(a) in člen 39 Uredbe o dedovanju razlagati tako, da sodišče države članice, ki je začelo postopek po izreku o nepristojnosti, nima pravice preveriti, ali so bili izpolnjeni pogoji iz teh določb, da se je lahko sodišče, ki je pred tem začelo postopek, izreklo za nepristojno.

50

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se pravila o pristojnosti iz člena 6(a) in člena 7(a) Uredbe o dedovanju uporabljajo tudi takrat, kadar zapustnik v oporoki, sestavljeni pred 17. avgustom 2015, ni izbral prava, ki se uporablja za dedovanje, in določitev tega prava izhaja le iz člena 83(4) te uredbe.

51

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Sodišče na podlagi člena 267 PDEU sicer pristojno za razlago člena 6(a) in člena 7(a) Uredbe o dedovanju, vendar je uporaba tako razloženih določb v obravnavanem primeru pridržana za nacionalno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 52).

52

Člen 83(4) Uredbe o dedovanju določa, da če je bilo razpolaganje za primer smrti napravljeno pred 17. avgustom 2015 v skladu s pravom, ki bi ga zapustnik lahko izbral v skladu s to uredbo, se šteje, da je bilo to pravo izbrano kot pravo, ki se uporablja za dedovanje.

53

Tako ta določba za obdobje pred začetkom veljavnosti navedene uredbe vzpostavlja domnevo o izbiri prava, ki se uporablja za dedovanje, ki ima enak učinek kot izbira v skladu z določbami iste uredbe.

54

Kot je Evropska komisija poudarila v stališču pred Sodiščem in kot je razvidno iz točke 31 te sodbe, je cilj člena 6(a) in člena 7(a) Uredbe o dedovanju zlasti vzpostavitev skladnosti med pristojnostjo in pravom, ki se uporabi.

55

Sodišče je namreč v sodbi z dne 21. junija 2018, Oberle (C‑20/17, EU:C:2018:485, točki 50 in 52), razsodilo, da so pravila te uredbe – kot je poudarjeno v uvodni izjavi 27 Uredbe o dedovanju – zasnovana tako, da bo organ, ki obravnava dedovanje, v večini primerov uporabil svoje pravo, pri čemer se s takim ciljem zagotavlja usklajenost med določbami o pristojnosti in določbami glede prava, ki se uporablja, na tem področju.

56

Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točki 31 te sodbe, je namen izreka o nepristojnosti, ki je določen v členu 6(a) in členu 7(a) Uredbe o dedovanju, omogočiti, da se sodišče države članice izreče za nepristojno v korist sodišč države članice, katere pravo je bilo izbrano na podlagi člena 22 te uredbe, če prvo sodišče meni, da so zadnjenavedena primernejša za odločanje, zato da se omogoči, da sodišča, ki so najbližje zadevnemu dedovanju, odločijo o sporu, povezanem z njim.

57

Razlaga, v skladu s katero uporaba prava, ki ureja dedovanje, na podlagi člena 83(4) Uredbe o dedovanju ne omogoča izreka o nepristojnosti v smislu člena 6(a) te uredbe, pa bi cilja, navedena v točkah 54 in 55 te sodbe, ogrozila.

58

Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(a) in člen 7(a) Uredbe o dedovanju razlagati tako, da se pravila o pristojnosti iz teh določb uporabljajo tudi takrat, kadar zapustnik v oporoki, sestavljeni pred 17. avgustom 2015, ni izbral prava, ki se uporablja za dedovanje, in določitev tega prava izhaja le iz člena 83(4) te uredbe.

59

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: