–

za Hampshire County Council D. Day, barrister, po pooblastilu V. Pearce, solicitor,

–

za N. E. in C. E. N. Jackson, SC, B. Shipsey, SC, B. McKeever, BL, in K. Smyth, solicitor,

–

za Attorney General M. Browne, J. McCann in A. Joyce, agenti, skupaj z A. Finnom, BL, in G. Durcanom, SC,

–

za Irsko J. McCann, agentka, skupaj z G. Durcanom, SC, in A. Finnom, BL,

–

za vlado Združenega kraljestva R. Fadoju in C. Brodie, agentki, skupaj z E. Devereuxem, QC,

–

za češko vlado J. Vláčil, agent,

–

za poljsko vlado M. Nowak, agent,

–

za Evropsko komisijo M. Wilderspin, agent,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter členov 11 in 33(5) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru spora med Hampshire County Council (svet okrožja Hampshire, v nadaljevanju: HCC) ter C. E. in N. E. (v nadaljevanju: zadevna starša) zaradi vrnitve v Združeno kraljestvo treh mladoletnih otrok (v nadaljevanju: trije otroci), ki sta jih zadevna starša odpeljala na Irsko, da bi se izognila postavitvi teh otrok pod skrbništvo, in zaradi predloga za izdajo začasne odredbe, ki sta ga ta starša vložila na Irskem, da bi prekinila posvojitev najmlajšega od teh treh otrok in po potrebi preostalih otrok v Združenem kraljestvu.

3

Cilja Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, sklenjene v Haagu 25. oktobra 1980 (v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1980), sta, kot je razvidno iz njene preambule, predvsem na mednarodni ravni otroka varovati pred škodljivimi učinki neupravičene premestitve ali zadržanja ter uvesti postopke za zagotovitev takojšnje vrnitve otroka v državo, kjer ima običajno prebivališče. Ta konvencija je začela veljati 1. decembra 1983, njene pogodbene stranke pa so vse države članice Evropske unije.

4

Člen 1 Haaške konvencije iz leta 1980 določa:

„Cilji te konvencije so:

5

Člen 3 te konvencije določa:

„Šteje se, da je otrok nezakonito odpeljan ali zadržan:

Pravice do skrbi za otroka, omenjene v prvem odstavku pod a), se lahko pridobijo predvsem z izvajanjem zakona ali na podlagi sodne ali upravne odločbe ali na podlagi sporazuma, ki ima pravni učinek po zakonu zadevne države.“

6

Člen 12 navedene konvencije določa:

„Če je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu, na dan, ko se je začel postopek pred sodnim ali upravnim organom pogodbenice, v kateri je otrok, pa je minilo manj kot leto dni od dneva, ko je bil nezakonito odpeljan ali zadržan, odredi pristojni organ takojšnjo vrnitev otroka.

[…]“

7

Člen 13 Haaške konvencije iz leta 1980 določa:

„Sodnemu ali upravnemu organu države, ki ji je bila poslana zahteva, ne glede na določbe prejšnjega člena ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, institucija ali kakšno drugo telo, ki nasprotuje njegovi vrnitvi, dokaže:

[…]

[…]“

8

V uvodnih izjavah 12, 17, 21 in 33 Uredbe št. 2201/2003 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

9

Člen 1 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:

[…]

2.   Zadeve iz odstavka 1(b) lahko zlasti zadevajo:

[…]

3.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

[…]“

10

Člen 2 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„V tej uredbi:

[…]

[…]

11

Člen 11 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Vrnitev otroka“, določa:

„1.   Kadar oseba, institucija ali drug organ, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, zahteva od pristojnih organov v državi članici, da izdajo sodno odločbo na podlagi Haaške konvencije [iz leta 1980], da bi dosegla vrnitev otroka, ki je bil neupravičeno premeščen ali zadržan v drugi državi članici, ki ni država članica, kjer je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, se uporablja[jo] odstavk[i od] 2 do 8.

[…]

3.   Sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za vrnitev otroka iz odstavka 1, ukrepa v postopku na podlagi zahtevka kar se da hitro in uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo.

Brez poseganja v prvi pododstavek izda sodišče sodno odločbo v roku šestih tednov po vložitvi zahtevka, razen takrat, kadar izjemne okoliščine to onemogočajo.

[…]

6.   Če je sodišče v skladu s členom 13 Haaške konvencije iz leta 1980 izdalo sodno odločbo, da se otrok ne vrne, mora v skladu z nacionalno zakonodajo takoj neposredno ali preko svojega osrednjega organa poslati kopijo odločbe, da se otrok ne vrne, in kopije ustreznih dokumentov, zlasti prepisa zaslišanja pred sodiščem, pristojnemu sodišču ali osrednjemu organu v državi članici, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem. Sodišče mora prejeti vse omenjene dokumente v enem mesecu od dne izdaje odločbe o tem, da se otrok ne vrne.

7.   Razen v primeru, da je ena od strank začela postopek pred sodišči v državi članici, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, mora sodišče ali osrednji organ, ki prejme dokumente iz odstavka 6, o tem obvestiti stranke in jih povabiti, naj v skladu z nacionalno zakonodajo predložijo sodišču v roku treh mesecev od dne obvestila svoje predloge, da bi lahko sodišče preučilo vprašanje dodelitve varstva in vzgoje otroka.

Brez poseganja v pravila o pristojnosti iz te uredbe sodišče zaključi primer, če v roku ne prejme nobenih predlogov.

8.   Ne glede na sodno odločbo, da se otrok ne vrne, na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980, je kakršna koli kasnejša sodna odločba, ki zahteva vrnitev otroka in jo izda na podlagi te uredbe pristojno sodišče, izvršljiva […], da bi se zagotovila vrnitev otroka.“

12

Člen 19 Uredbe št. 2201/2003 v zvezi z litispendenco v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom v zvezi s starševsko odgovornostjo do istega otroka, sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

3.   Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se sodišče, ki je drugo začelo postopek, izreče za nepristojno v korist prvega sodišča.

V tem primeru lahko stranka, ki je začela postopek pred sodiščem, ki je drugo začelo postopek, začne ta postopek pred sodiščem, ki je prvo začelo postopek.“

13

Člen 20 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„1.   Določbe te uredbe v nujnih primerih sodiščem države članice ne preprečujejo sprejetja začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja glede v tej državi nahajajočih se oseb ali premoženja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko je po tej uredbi za odločanje o glavni stvari pristojno sodišče druge države članice.

2.   Ukrepi iz odstavka 1 se prenehajo uporabljati, ko sodišče v državi članici, ki je po vsebini pristojno na podlagi te uredbe, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.“

14

V členu 23 te uredbe, naslovljenem „Razlogi za nepriznanje sodnih odločb o starševski odgovornosti“, so naštete okoliščine, v katerih se sodna odločba v zvezi s starševsko odgovornostjo ne prizna.

15

V skladu s členom 26 navedene uredbe tuje sodne odločbe pod nobenim pogojem ni dovoljeno preverjati glede vsebine.

16

Člen 28 z naslovom „Izvršljive sodne odločbe“ v poglavju III, oddelek 2, Uredbe št. 2201/2003 določa:

„1.   Sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti glede otroka, izdana v državi članici in ki je izvršljiva v tej državi članici ter je bila vročena, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi.

[…]“

17

Člen 31 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„1.   Sodišče, pri katerem se vloži zahteva [za razglasitev izvršljivosti], odloči takoj. Oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, [in otrok] v tej fazi postopka nima[ta] možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve.

2.   Zahteva se lahko zavrne samo zaradi enega od razlogov iz členov 22, 23 in 24.

3.   Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.“

18

Člen 33 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Pravno sredstvo proti odločbi“, določa:

„1.   Obe stranki lahko zoper odločbo v zvezi z razglasitvijo izvršljivosti vložita pravno sredstvo.

[…]

3.   Pravno sredstvo se obravnava v kontradiktornem postopku.

[…]

5.   Pravno sredstvo zoper razglasitev izvršljivosti je treba vložiti v enem mesecu po njeni vročitvi. Če stranka, proti kateri se zahteva izvršitev, nima običajnega prebivališča v državi članici, v kateri je bila razglašena izvršljivost, temveč v drugi državi članici, je rok za pravno sredstvo dva meseca in začne teči od dne vročitve njej osebno ali na njenem običajnem prebivališču. Ta rok se ne sme podaljšati zaradi velike razdalje.“

19

Člen 60 Uredbe št. 2201/2003 določa:

„S to uredbo so [v razmerjih] med državami članicami nadomeščene naslednje konvencije, v kolikor se nanašajo na zadeve, urejene s to uredbo:

[…]

20

Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑325/18, je bil z določilom 42A poslovnika višjih sodišč, vstavljenim s Statutory Instrument no 9 iz leta 2016 (poslovnik višjih sodišč (pristojnost, priznavanje in izvršitev sodnih odločb iz leta 2016)), v njegovi prvotni različici iz leta 1989 določen samodejni odlog izvršitve sodne odločbe o izvršitvi do zaključka postopka s pravnim sredstvom. Vendar je bilo ocenjeno, da pravilo o samodejnem odlogu ni primerno v zadevah, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 2201/2003. Navedeno določilo 42A, pravilo 10(2)(ii), odslej določa, da „se izvršitev sodbe ali sodne odločbe lahko opravi pred iztekom“ roka za vložitev zadevnega pravnega sredstva.

21

V skladu z določilom 42A, pravilo 10(2)(iii), poslovnika višjih sodišč mora razglasitev izvršljivosti vsebovati navedbo, da „[se] izvršitev sodbe ali sodne odločbe […] lahko na zahtevo pred sodiščem odloži, če je bilo vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora“.

22

Zadevna starša – britanska državljana, ki sta poročena in sta živela skupaj v Združenem kraljestvu – sta 5. septembra 2017 s tremi otroki, pri čemer se je eden od njih rodil dva dni prej, prispela na Irsko s trajektom. C. E. je mati treh otrok, N. E. pa je oče le najmlajšega od njih.

23

Junija 2017 sta bili v Združenem kraljestvu izdani odredbi o začasni namestitvi starejših otrok. HCC je namreč že izrazil zaskrbljenost v zvezi s to družino, zlasti glede higieničnih razmer na njihovem domu, sposobnosti staršev za obvladovanje vedenja svojih otrok, nasilja v družini v prejšnjih razmerjih in težav z zlorabo prepovedanih snovi. Prav tako se je izkazalo, da je eden od otrok utrpel poškodbe v dogodku, ki ni bil nesreča, pri čemer ni bilo mogoče izključiti možnosti, da je bil povzročitelj N. E.

24

High Court of Justice (England and Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo) je 8. septembra 2017 zaradi pomislekov britanskih javnih organov glede varnosti otrok izdalo sklep o postavitvi treh otrok pod sodno skrbništvo, s katerim so bile pravice do varstva in vzgoje dodeljene HCC (v nadaljevanju: sklep o postavitvi pod skrbništvo) in ki je vseboval tudi odredbo o vrnitvi treh otrok (v nadaljevanju: sklep o vrnitvi).

25

HCC je istega dne vzpostavil stik s pristojnim irskim organom, Child and Family Agency (agencija za otroke in družino, Irska, v nadaljevanju: agencija), in ta organ obvestil o svoji nameri, da pri High Court (England and Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales)) predlaga izdajo sklepa o vrnitvi treh otrok. Agencija je odgovorila, da bi tak sklep moral biti izvršen v skladu z Uredbo št. 2201/2003. HCC je pozneje istega dne agencijo obvestil, da je navedeno sodišče istega dne izdalo sklep o vrnitvi.

26

Agencija je na domu družine E. na Irskem opravila več obiskov, vendar ni ugotovila nič zaskrbljujočega glede otrok. Zadevna starša sta agenciji navedla, da jima je bilo svetovano, naj odpotujeta na Irsko, da bi se izognila socialni službi in namestitvi svojih treh otrok.

27

Agencija je ta starša obvestila, da bo na podlagi informacij, ki jih je posredoval HCC, zahtevala izdajo odredbe o začasni namestitvi treh otrok. Sporočila jima je še, da bi HCC lahko pri High Court (višje sodišče, Irska) zahteval priznanje sklepa o vrnitvi treh otrok in da bi se ti otroci, če bi bilo tej zahtevi ugodeno, morali vrniti v Združeno kraljestvo.

28

District Court (okrajno sodišče, Irska) je 14. septembra 2017 tri otroke postavilo pod začasno skrbništvo agencije, ki jih je namestila v rejniško družino. Zadevna starša sta s to začasno namestitvijo soglašala, vendar nista priznavala njene utemeljenosti. Agencija je organizirala sestanek s staršema o načrtu glede oskrbe otrok. Starša sta bila izrecno obveščena, da HCC namerava – da bi se otroci vrnili v Združeno kraljestvo – na podlagi zahteve brez zaslišanja nasprotne stranke, vložene pri High Court (višje sodišče, Irska), predlagati izvršitev sklepa o vrnitvi, ki ga je izdalo High Court (England and Wales) (višje sodišče (Anglija in Wales)).

29

High Court (višje sodišče, Irska) je 21. septembra 2017 v skladu s poglavjem III Uredbe št. 2201/2003 sprejelo sklep o priznanju sklepa o postavitvi pod skrbništvo in odredilo, da se ta sklep „izvrši na tem ozemlju“ (v nadaljevanju: sklep ex parte). Istega dne so bili trije otroci predani socialnim delavcem HCC in vrnjeni v Združeno kraljestvo.

30

Socialna služba HCC je pri pristojnem irskem organu izrecno zahtevala, naj ne stopijo v stik z zadevnima staršema, saj je menila, da obstaja tveganje za pobeg. Starša sta bila torej telefonsko obveščena šele naknadno, in sicer istega dne, ko so bili trije otroci vrnjeni, sklep ex parte pa jima je bil uradno vročen šele naslednji dan.

31

Starša sta zoper sklep o postavitvi pod skrbništvo vložila pravno sredstvo, vendar jima je Court of Appeal (England and Wales) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales)) 9. oktobra 2017 zavrnilo dovoljenje za njegovo vložitev.

32

24. novembra 2017 sta pri High Court (višje sodišče, Irska) vložila pravno sredstvo zoper sklep ex parte. To pravno sredstvo, ki je bilo vloženo dva dni po izteku roka, določenega v členu 33(5) Uredbe št. 2201/2003, je bilo 18. januarja 2018 zavrženo kot prepozno z obrazložitvijo, da je rok iz te določbe zavezujoč in da sodišče, ki mu je to pravno sredstvo predloženo, ni pristojno za njegovo podaljšanje. Zoper to odločbo sta pri predložitvenem sodišču vložila pravno sredstvo.

33

V teh okoliščinah je Court of Appeal (pritožbeno sodišče, Irska) v zadevi C‑325/18 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34

Zadevna starša sta nato pri predložitvenem sodišču vložila predlog za izdajo začasne odredbe, da bi dosegla prekinitev postopka za posvojitev treh otrok.

35

HCC je z izjavo z dne 29. maja 2018 sporočil svojo namero, da bo izvedel le posvojitev najmlajšega otroka, ker preostala otroka trenutno prebivata v Združenem kraljestvu z očetom enega od njiju.

36

HCC je bil določen kot „stranka“ v zadevi o glavni stvari, vendar v tem postopku pred predložitvenim sodiščem ni sodeloval in ni uveljavil svoje pravice do zaslišanja pred tem sodiščem.

37

V teh okoliščinah je Court of Appeal (Irska) v zadevi C‑375/18 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je združljivo s pravom Unije in še posebej z določbami [Uredbe št. 2201/2003], da sodišča ene države članice izdajo začasno odredbo (ukrepe zavarovanja), ki je in personam naslovljena na javni organ druge države članice in s katero je temu organu preprečeno, da bi pri sodiščih te druge države članice začel postopek posvojitve otrok, če in personam začasna odredba izhaja iz potrebe, da se zaščitijo pravice strank v postopku izvršitve iz poglavja III te uredbe?“

38

Zadevi C‑325/18 in C‑375/18 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 11. junija 2018 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

39

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 107 Poslovnika Sodišča obravnava po nujnem postopku.

40

V utemeljitev predloga opozarja na nujnost v zadevi C‑325/18 glede postopka za posvojitev otrok, ki naj bi ga izvedel HCC in ki mu mati treh otrok nasprotuje. Postopku za posvojitev najmlajšega otroka nasprotuje tudi oče tega otroka.

41

Dalje navaja, da predlog za sprejetje predhodne odločbe po nujnem postopku v zadevi C‑375/18 izhaja iz postopka za izdajo začasne odredbe, ki bi v primeru, da Sodišče ne bi izvedlo nujnega postopka predhodnega odločanja, izgubil svoj polni učinek.

42

Glede tega je treba na prvem mestu navesti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Uredbe št. 2201/2003, ki je bila sprejeta med drugim na podlagi člena 61(c) ES, ki je postal člen 67 PDEU iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice. Zato se zanj lahko uporabi nujni postopek predhodnega odločanja.

43

Na drugem mestu je treba navesti, da se zadevi iz postopkov v glavni stvari nanašata na tri otroke, ki so mlajši od šestih let in ki so bili od svoje matere ločeni skoraj eno leto, ter da je HCC v Združenem kraljestvu sprejel ukrepe za posvojitev najmlajšega otroka.

44

V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke 11. junija 2018 odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.

45

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba splošne določbe poglavja III Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se, kadar se zatrjuje nezakonita premestitev otrok, odločba sodišča države članice, v kateri so otroci imeli običajno prebivališče, s katero je odrejena vrnitev teh otrok, lahko razglasi za izvršljivo v državi članici gostiteljici v skladu s temi splošnimi določbami.

46

To sodišče zlasti sprašuje, ali bi moral HCC izčrpati pravna sredstva, ki so na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 na voljo v državi članici gostiteljici, preden bi – kot je to storil – začel postopek priznanja in izvršitve sklepa o postavitvi pod skrbništvo na podlagi poglavja III Uredbe št. 2201/2003.

47

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da – čeprav se s to uredbo, kot je razvidno iz njene preambule, želi oblikovati pravosodni prostor, ki bi temeljil na načelu medsebojnega priznavanja sodnih odločb, s tem da se določijo pravila o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, medtem ko je cilj te konvencije v skladu z njenim členom 1(a) zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani v kakšno državo pogodbenico ali v njej zadržani – obstaja tesna povezava med tema instrumentoma, ki imata v bistvenem skupen cilj, in sicer odvračati od protipravnih odvzemov otrok v državah in v primeru protipravnega odvzema doseči takojšnjo vrnitev otroka v državo njegovega običajnega prebivališča (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2008, Rinau, C‑195/08 PPU, EU:C:2008:406, točki 48 in 52).

48

Opozoriti je treba, da je v uvodni izjavi 17 Uredbe št. 2201/2003 poudarjena dopolnilna narava te uredbe, pri čemer je navedeno, da ta uredba dopolnjuje določbe Haaške konvencije iz leta 1980, ki se vseeno še naprej uporablja.

49

Člen 34 te konvencije med drugim določa, da „ta konvencija ne omejuje uporabe veljavnega mednarodnega instrumenta med državo porekla in državo, ki se ji pošilja prošnja, ali drugega zakona države, ki se ji pošilja prošnja za vrnitev otroka, ki je bil nezakonito odpeljan ali zadržan, ali za uveljavitev pravice do osebnih stikov z njim“.

50

Razmerje med obema zadevnima instrumentoma je natančneje določeno v členu 11(1) Uredbe št. 2201/2003, v skladu s katerim morajo sodišča države članice v postopku vrnitve, določenem s Haaško konvencijo iz leta 1980, uporabiti odstavke od 2 do 8 tega člena.

51

Ugotoviti je treba, da se s temi določbami ne zahteva, da se, kadar se zatrjuje mednarodni odvzem otroka, oseba, institucija ali organ sklicuje na Haaško konvencijo iz leta 1980, da bi zahteval takojšnjo vrnitev tega otroka v državo njegovega običajnega prebivališča.

52

To razlago potrjuje člen 60 Uredbe št. 2201/2003, iz katerega izhaja, da ta uredba nadomesti Haaško konvencijo iz leta 1980 (sodba z dne 11. julija 2008, Rinau, C‑195/08 PPU, EU:C:2008:406, točka 54).

53

Tako lahko nosilec starševske odgovornosti v skladu z določbami poglavja III Uredbe št. 2201/2003 priznanje in izvršitev odločbe v zvezi s starševsko skrbjo in o vrnitvi otrok, ki jo je pristojno sodišče sprejelo na podlagi poglavja II, oddelek 2, Uredbe št. 2201/2003, zahteva tudi, če ni vložil zahtevka za vrnitev na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980.

54

Na drugem mestu je treba preučiti, ali sklep o vrnitvi spada na stvarno področje uporabe te uredbe, čemur C. E. oporeka.

55

Iz člena 1(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da se ta uredba uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na podelitev, izvrševanje, prenos in omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V tem okviru pojma „civilne zadeve“ ni mogoče razlagati ozko, temveč kot avtonomen pojem prava Unije, ki v skladu s ciljem, na katerega je opozorjeno v uvodni izjavi 5 te uredbe, zajema zlasti vse zahtevke, ukrepe ali odločbe na področju „starševske odgovornosti“ v smislu te uredbe (sodba z dne 21. oktobra 2015, Gogova, C‑215/15, EU:C:2015:710, točka 26).

56

Člen 1(2), od (a) do (d), Uredbe št. 2201/2003 določa, da zadeve v zvezi s starševsko odgovornostjo zlasti zadevajo pravice do varstva in vzgoje otroka, skrbništvo, določitev in naloge katere koli osebe ali telesa, ki je dolžno skrbeti za otrokovo osebnost ali premoženje, ga zastopati ali mu pomagati, ter namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda.

57

Pojem „starševska odgovornost“ iz člena 2, točka 7, Uredbe št. 2201/2003 je predmet široke definicije, ker zajema vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravnoveljavnim dogovorom (sodbi z dne 27. novembra 2007, C, C‑435/06, EU:C:2007:714, točka 49, in z dne 26. aprila 2012, Health Service Executive, C‑92/12 PPU, EU:C:2012:255, točka 59).

58

Ugotoviti je treba, da to, da sodišče izvršuje pristojnost postavitve pod skrbništvo, vključuje izvrševanje pravic v zvezi z blagostanjem, varstvom in vzgojo otrok, ki bi jih praviloma izvrševali starši, v smislu člena 1(2)(a) Uredbe št. 2201/2003 ali vidike v zvezi s skrbništvom in rejništvom v smislu člena 1(2)(b) te uredbe. Kot je navedlo predložitveno sodišče, prenos pravice do varstva in vzgoje na upravni organ prav tako spada na področje uporabe navedene uredbe.

59

V zvezi s tem iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je bil s sklepom ex parte, ki ga je High Court (višje sodišče, Irska) izdalo v skladu s poglavjem III Uredbe št. 2201/2003, priznan sklep o postavitvi pod skrbništvo in je bila razglašena njegova izvršljivost na Irskem.

60

Ni sporno, da zahtevek za vrnitev treh otrok ni temeljil na Haaški konvenciji iz leta 1980 ter da je izrek sklepa o postavitvi pod skrbništvo sestavljen iz več elementov, med katerimi sta postavitev teh otrok v sistem sodnega skrbništva in sklep o vrnitvi. Zato se zdi, da zadnjenavedeni sklep sledi odločbi o starševski odgovornosti, s katero je neločljivo povezan.

61

Iz tega sledi, da se sklep o postavitvi otrok pod skrbništvo in o vrnitvi teh otrok, kot je ta iz postopka v glavni stvari, katerega izvršljivost je bila zahtevana pri High Court (višje sodišče, Irska), nanaša na podelitev in/ali izvrševanje in/ali omejitev starševske odgovornosti v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2201/2003 ter da obravnava „pravice do varstva in vzgoje otroka“ in/ali „skrbništvo“ v smislu odstavka 2 tega člena. Zato tak sklep spada na stvarno področje uporabe te uredbe.

62

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba splošne določbe poglavja III Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da se lahko, kadar se zatrjuje nezakonita premestitev otrok, odločba sodišča države članice, v kateri so ti otroci imeli običajno prebivališče, s katero je odrejena vrnitev teh otrok in ki sledi odločbi o starševski odgovornosti, razglasi za izvršljivo v državi članici gostiteljici v skladu s temi splošnimi določbami.

63

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 33(1) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, nasprotuje izvršitvi odločbe sodišča države članice, s katero sta odrejeni postavitev pod skrbništvo in vrnitev otrok ter ki je v zaprošeni državi članici razglašena za izvršljivo, preden je razglasitev izvršljivosti te odločbe vročena zadevnima staršema, in ali je treba rok za vložitev pravnega sredstva, določen v odstavku 5 tega člena 33, uporabiti za osebo, v zvezi s katero se zahteva izvršitev navedene odločbe.

64

Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, določilo 42A, pravilo 10(2)(ii), poslovnika višjih sodišč določa, da „se izvršitev sodbe ali sodne odločbe lahko opravi pred iztekom“ roka za vložitev pravnega sredstva.

65

Sodišče je namreč presodilo, da za zagotovitev, da suspenzivni učinek pravnega sredstva, vloženega proti sodni odločbi o razglasitvi izvršljivosti, ne bo mogel ogroziti kratkega roka, določenega v členu 31 Uredbe št. 2201/2003, sodna odločba o namestitvi postane izvršljiva v trenutku, ko sodišče zaprošene države članice v skladu z navedenim členom 31 razglasi izvršljivost te sodne odločbe (sodba z dne 26. aprila 2012, Health Service Executive, C‑92/12 PPU, EU:C:2012:255, točka 125). Sodišče je tako presodilo, da mora sodišče zaprošene države članice, da Uredbi št. 2201/2003 ne bi odvzelo polnega učinka, sodno odločbo v zvezi z zahtevo za razglasitev izvršljivosti sprejeti posebej hitro, pravna sredstva, vložena proti takšnim sodnim odločbam zaprošene države članice, pa ne smejo imeti odložilnega učinka (sodba z dne 26. aprila 2012, Health Service Executive, C‑92/12 PPU, EU:C:2012:255, točka 129).

66

Ta trditev pa ne vpliva na ločeno vprašanje, ali je mogoče odločbo, ki je bila razglašena za izvršljivo v fazi postopka ex parte, izvršiti, preden je vročena.

67

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da besedilo člena 33 Uredbe št. 2201/2003 samo po sebi ne dopušča odgovora na postavljeni vprašanji.

68

Čeprav je namreč v tej določbi določeno, da rok za vložitev pravnega sredstva zoper razglasitev izvršljivosti začne teči z vročitvijo, v njej ni natančneje določeno, ali je izvršitev mogoče opraviti pred vročitvijo.

69

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen zahteve po vročitvi odločbe o razglasitvi izvršitve, da se varujejo pravice stranke, zoper katero se predlaga izvršitev sodne odločbe, ter da se za dokazne namene omogoči natančno štetje strogega in prekluzivnega roka za vložitev pravnega sredstva iz člena 33 Uredbe št. 2201/2003 (glej po analogiji sodbo z dne 16. februarja 2006, Verdoliva, C‑3/05, EU:C:2006:113, točka 34).

70

Ta zahteva po vročitvi in z njo povezano posredovanje informacij o pravnem sredstvu zagotavljata, da ima stranka, zoper katero se predlaga izvršitev, pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Tako mora biti zadevna stranka, da bi se lahko štelo, da je imela v smislu člena 33 Uredbe št. 2201/2003 možnost uveljavljati pravno sredstvo zoper sodno odločbo o razglasitvi izvršljivosti, seznanjena z vsebino te sodne odločbe, kar predpostavlja, da ji je bila vročena (glej po analogiji sodbo z dne 14. decembra 2006, ASML, C‑283/05, EU:C:2006:787, točka 40).

71

V zvezi s tem iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da mora v skladu z določilom 42A, pravilo 10(2)(iii), poslovnika višjih sodišč sodna odločba o razglasitvi izvršljivosti vsebovati navedbo, da „[se] izvršitev sodbe ali sodne odločbe […] lahko na zahtevo pred sodiščem odloži, če je bilo vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora“.

72

Možnost, da se v skladu z nacionalnim pravom zahteva odlog izvršitve take odločbe, namreč pomeni bistveno jamstvo temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in, splošneje, pravice do obrambe, ki se lahko dodeli zlasti, če izvršitev odločbe lahko povzroči očitno pretirane posledice.

73

Ker mora – kot je generalna pravobranilka navedla v točki 119 sklepnih predlogov – oseba, glede katere je bila zahtevana izvršitev, imeti možnost vložitve pravnega sredstva, da bi lahko zlasti uveljavljala enega od razlogov za nepriznanje iz člena 23 Uredbe 2201/2003, je v teh okoliščinah treba ugotoviti, da je izvršitev sklepa o vrnitvi, še preden je bil vročen zadevnima staršema, tema preprečil, da pravočasno izpodbijata „razglasitev izvršljivosti“ v smislu člena 33(5) Uredbe št. 2201/2003 in v vsakem primeru predlagata odlog njegove izvršitve.

74

Poleg tega je treba navesti, da je HCC na obravnavi pred Sodiščem navedel, da je bila takojšnja izvršitev sklepa nujna zaradi „splošnega tveganja za pobeg“. Vendar je treba ugotoviti, da so bili otroci od 14. septembra 2017 nameščeni v rejniško družino na Irskem. Zato se izvršitev sklepa, s katerim je bila odrejena njihova vrnitev v Združeno kraljestvo, ne zdi posebej nujen primer.

75

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je izvršitev odločbe sodišča države članice, s katero sta bili odrejeni postavitev otrok pod skrbništvo in vrnitev otrok ter ki je bila v zaprošeni državi članici razglašena za izvršljivo, preden je bila razglasitev izvršljivosti te odločbe vročena zadevnima staršema, v nasprotju s členom 33(1) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 47 Listine.

76

Predložitveno sodišče tudi sprašuje, ali je treba v takih okoliščinah člen 33(5) Uredbe št. 2201/2003 razlagati tako, da je treba rok za vložitev pravnega sredstva, določen v tej določbi, uporabiti za zadevna starša.

77

V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso zastaralni roki na splošno namenjeni zagotavljanju pravne varnosti (sodba z dne 7. julija 2016, Lebek, C‑70/15, EU:C:2016:524, točka 55 in navedena sodna praksa). Poleg tega je tudi v skladu z otrokovo koristjo, da je mogoče odločbe, ki se nanašajo nanj, izpodbijati le v omejenem časovnem obdobju.

78

V postopku v glavni stvari ni sporno, da je bil sklep o razglasitvi izvršljivosti dejansko vročen zadevnima staršema.

79

Res je sicer, da je bila staršema, ker je bil ta sklep vročen po njegovi izvršitvi, odvzeta pravica zahtevati odlog izvršitve sklepa o vrnitvi. Vendar ta kršitev njunih pravic do obrambe ne vpliva na rok za vložitev pravnega sredstva, ki je začel teči z vročitvijo tega sklepa.

80

V teh okoliščinah torej roka za vložitev pravnega sredstva, določenega v členu 33(5) Uredbe št. 2201/2003, sodišče, ki mu je pravno sredstvo predloženo, ne more podaljšati.

81

Ob upoštevanju preudarkov iz točke 75 te sodbe mora predložitveno sodišče preučiti, ali mu nacionalno pravo dopušča, da odpravi predhodno sprejeti sklep v zvezi z zahtevo za razglasitev izvršljivosti.

82

Zato je na drugo in tretje vprašanje treba odgovoriti, da je treba člen 33(1) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, nasprotuje izvršitvi odločbe sodišča države članice, s katero sta bili odrejeni postavitev otrok pod skrbništvo in njihova vrnitev ter ki je bila v zaprošeni državi članici razglašena za izvršljivo, preden je bila razglasitev izvršljivosti te odločbe vročena zadevnima staršema. Člen 33(5) Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da sodišče, ki mu je predloženo pravno sredstvo, ne more podaljšati roka za njegovo vložitev, ki je določen v tej določbi.

83

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo št. 2201/2003 razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, nasprotuje temu, da sodišče ene države članice sprejme ukrepe zavarovanja v obliki odredbe zoper javni organ neke druge države članice, s katero temu organu preprečuje, da pri sodiščih te druge države članice začne ali nadaljuje postopek za posvojitev otrok, ki v tej državi članici prebivajo.

84

Opozoriti je treba, da člen 20 Uredbe št. 2201/2003 sodiščem, ki so navedena v tem členu, dopušča, da izdajo začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja, če pristojnost teh sodišč za odločanje o starševski odgovornosti ne izhaja iz enega od členov iz poglavja II, oddelek 2, te uredbe (sodba z dne 15. julija 2010, Purrucker, C‑256/09, EU:C:2010:437, točka 63).

85

Ta sodišča lahko začasne ukrepe ali ukrepe zavarovanja sprejmejo le, če upoštevajo tri kumulativne pogoje, in sicer:

86

Iz tega sledi, da vsaka sodna odločba, iz katere ni jasno, da jo je sprejelo sodišče, ki je pristojno za meritorno odločanje, ali sodišče, ki zatrjuje, da je za to pristojno, ne spada nujno na področje uporabe člena 20 Uredbe št. 2201/2003, temveč se ta določba na to odločbo nanaša samo, kadar ta izpolnjuje pogoje iz te določbe (sodba z dne 15. julija 2010, Purrucker, C‑256/09, EU:C:2010:437, točka 78).

87

Ugotoviti pa je treba, da se predlog za izdajo odredbe iz postopka v glavni stvari ne nanaša na osebe v državi članici, v kateri ima sedež predložitveno sodišče, in torej ne izpolnjuje pogoja, navedenega v točki 85 te sodbe.

88

Iz tega sledi, da ukrep zavarovanja, kot je odredba iz postopka v glavni stvari, s katero je bilo pri sodišču države članice predlagano, naj se javnemu organu druge države članice prepreči, da pred sodišči te druge države članice začne ali nadaljuje postopek za posvojitev otrok, ki imajo v tej državi članici običajno prebivališče, ne spada na področje uporabe člena 20 Uredbe št. 2201/2003.

89

Poleg tega želi predložitveno sodišče izvedeti, ali bi taka odredba dejansko prepovedala HCC, da se obrne na pristojna angleška sodišča, in bi tako pomenila obliko anti-suit injunction, ki je s sodbama z dne 27. aprila 2004, Turner (C‑159/02, EU:C:2004:228), in z dne 10. februarja 2009, Allianz in Generali Assicurazioni Generali (C‑185/07, EU:C:2009:69), prepovedana.

90

Sodišče je v teh sodbah razsodilo, da anti-suit injunction, to je odredba, s katero se osebi prepove, da začne ali nadaljuje postopek pred sodiščem v drugi državi članici, ni združljiva s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32) in z Uredbo št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1), ker je s tako odredbo kršeno načelo, v skladu s katerim vsako sodišče, pred katerim teče postopek, na podlagi pravil, ki se uporabljajo, samo odloči, ali je pristojno za obravnavanje spora, ki mu je predložen. Tako poseganje v pristojnost sodišča druge države članice poleg tega ni združljivo z načelom vzajemnega zaupanja, ki je podlaga za vzpostavitev obvezujočega sistema pristojnosti, ki ga morajo spoštovati vsa sodišča, ki spadajo na področje uporabe teh pravnih instrumentov (sodbe z dne 27. aprila 2004, Turner, C‑159/02, EU:C:2004:228, točki 24 in 25; z dne 10. februarja 2009, Allianz in Generali Assicurazioni Generali, C‑185/07, EU:C:2009:69, točki 29 in 30, in z dne 13. maja 2015, Gazprom, C‑536/13, EU:C:2015:316, točki 33 in 34).

91

V obravnavani zadevi je treba v skladu s to sodno prakso skleniti, da Uredba št. 2201/2003, natančneje njen člen 26, ne dopušča izdaje odredbe, ki bi HCC preprečevala, da v Združenem kraljestvu začne sodni postopek v zvezi s posvojitvijo otrok ali da izpodbija tako pristojnost angleških sodišč.

92

Vseeno je treba ugotoviti, da naj namen odredbe, kot sta jo predlagala zadevna starša, po navedbah, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, ter kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 153 in 154 sklepnih predlogov, niti njen učinek ne bi bila to, da se HCC prepreči, da se v zvezi z isto zadevo, kot je obravnavana v sporu, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, obrne na angleško sodišče, ker se namen postopka za posvojitev, začetega ali nadaljevanega v Združenem kraljestvu, in njegovi učinki razlikujejo od namena in učinkov postopka, ki temelji na Uredbi št. 2201/2003 ter ki se nanaša na vrnitev otrok in ohranitev pravice zadevnih staršev do pravnega sredstva.

93

Poleg tega v skladu z besedilom člena 1(3)(b) Uredbe št. 2201/2003 odločba o tej posvojitvi in ukrepi pred to posvojitvijo ne spadajo na področje uporabe te uredbe.

94

Glede na vse navedene preudarke je na četrto vprašanje treba odgovoriti, da je treba Uredbo št. 2201/2003 razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje temu, da sodišče ene države članice sprejme ukrepe zavarovanja v obliki odredbe zoper javni organ druge države članice, s katero se temu organu prepreči, da pred sodišči te druge države članice začne ali nadaljuje postopek za posvojitev otrok, ki v tej državi članici običajno prebivajo.

95

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: