1.

Ali je treba besedno zvezo „pravni učinek [elektronskega podpisa] kot dokaz“ v določbi člena 25(1) Uredbe (EU) št. 910/2014 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES razlagati tako, da ta določba sodišča držav članic zavezuje, da štejejo, da sta, ko so izpolnjeni pogoji iz člena 3, [točke] 10, 11 in 12, te uredbe ali ko ti niso sporni, obstoj in zatrjevano avtorstvo takega podpisa od vsega začetka nedvoumno in nesporno dokazana, in ali jo je treba razlagati tako, da so sodišča držav članic, če so izpolnjeni pogoji iz teh določb, zavezana priznati, da ima kvalificirani elektronski podpis dokazno težo/dokazno moč, ki je enakovredna dokazni teži/dokazni moči lastnoročnega podpisa, le v tistem okviru, ki ga za ta lastnoročni podpis določa upoštevna nacionalna pravna ureditev?

2.

Ali je treba besedno zvezo „se ne odvzameta […]v pravnih postopkih“ v določbi člena 25(1) navedene uredbe razlagati tako, da nacionalnim sodiščem držav članic nalaga absolutno prepoved uporabe procesnih možnosti, ki so določene v njenih pravnih sistemih, da bi se pravnemu učinku elektronskega podpisa, kot ga določa Uredba, odvzel dokazni pomen, ali pa jo je treba razlagati tako, da ta določba ne nasprotuje temu, da se pogoji določb iz člena 3, [točke] 10, 11 in 12, Uredbe, ovržejo s tem, da nacionalna sodišča držav članic uporabijo orodja svojega procesnega prava, ki se uporabi, in se na tak način strankam spora, ki poteka pred sodiščem, omogoči, da ovržejo predvideno dokazno moč in predvideno dokazno težo elektronskega podpisa?