(1)

Zadnja bistvena sprememba Direktive Sveta 89/552/EGS (4), ki je bila naknadno kodificirana v Direktivi 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5), je bila izvedena leta 2007 s sprejetjem Direktive 2007/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6). Trg avdiovizualnih medijskih storitev se je od takrat precej in zelo hitro spremenil zaradi stalne konvergence televizije in internetnih storitev. Tehnološki razvoj je omogočil nove vrste storitev in uporabniških izkušenj. Gledalske navade, zlasti mlajših generacij, so se znatno spremenile. Medtem ko glavni televizijski zasloni ostajajo pomembno orodje za deljenje avdiovizualnih izkušenj, so mnogi gledalci začeli uporabljati druge, prenosne naprave za gledanje avdiovizualnih vsebin. Tradicionalne televizijske vsebine še vedno predstavljajo velik delež povprečnega dnevnega časa gledanja.

Vendar so nove vrste vsebin, na primer video posnetki ali vsebine, ki jih ustvarijo uporabniki, vedno pomembnejše, novi udeleženci na trgu, vključno s ponudniki storitev videa na zahtevo in platform za izmenjavo videov, pa so zdaj že uveljavljeni. Ta medijska konvergenca zahteva posodobljen pravni okvir, ki bo odražal razvoj na trgu in omogočil doseganje ravnovesja med dostopom do storitev spletnih vsebin, varstvom potrošnikov in konkurenčnostjo.

(2)

Komisija je 6. maja 2015 sprejela sporočilo z naslovom „Strategija za enotni digitalni trg za Evropo“, v kateri je napovedala pregled Direktive 2010/13/EU.

(3)

Direktivo 2010/13/EU bi bilo treba še naprej uporabljati samo za tiste storitve, katerih glavni namen je zagotavljanje programov za obveščanje, zabavo ali izobraževanje. Za zahtevo v zvezi z glavnim namenom bi bilo treba tudi šteti, da je izpolnjena, če storitev ponuja avdiovizualno vsebino in obliko, ki je ločljiva od glavne dejavnosti ponudnika storitve, kot so samostojni deli spletnih časopisov, ki prikazujejo avdiovizualne programe ali videe, ki jih ustvarijo uporabniki, kadar se za navedene dele lahko šteje, da jih je mogoče ločiti od glavne dejavnosti ponudnika. Storitev bi bilo treba obravnavati zgolj kot neločljivo dopolnitev glavne dejavnosti, kadar je to upravičeno glede na povezave med avdiovizualno ponudbo in glavno dejavnostjo, kot je ponudba novic v pisni obliki. Kanali ali kakršne koli druge avdiovizualne storitve pod uredniško odgovornostjo ponudnika lahko predstavljajo avdiovizualne medijske storitve, tudi če se nudijo na platformi za izmenjavo videov, za katero ponudniki nimajo uredniške odgovornosti. V takih primerih bodo Direktivo 2010/13/EU morali upoštevati ponudniki z uredniško odgovornostjo.

(4)

S storitvami platform za izmenjavo videov se ponujajo avdiovizualne vsebine, do katerih splošna javnost, zlasti mladi, vedno bolj dostopa. To velja tudi za storitve družbenih medijev, ki so postali pomembno sredstvo za izmenjavo informacij ter za zabavo in izobraževanje, med drugim tudi, ker omogočajo dostop do programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki. Te storitve družbenih medijev je treba vključiti v področje uporabe Direktive 2010/13/EU, ker konkurirajo za isto občinstvo in prihodke kot avdiovizualne medijske storitve. Poleg tega je učinek teh storitev precejšen tudi zato, ker uporabnikom omogočajo, da oblikujejo in vplivajo na mnenja drugih uporabnikov. Zaradi varstva mladoletnikov pred škodljivimi vsebinami in vseh državljanov pred spodbujanjem sovraštva, nasilja in terorizma bi morale biti te storitve zajete v Direktivi 2010/13/EU, če zanje velja opredelitev storitve platforme za izmenjavo videov.

(5)

Namen Direktive 2010/13/EU sicer ni urejanje storitev družbenih medijev kot takih, vendar bi morala biti storitev družbenega medija zajeta, če je ponudba programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, bistvena funkcija te storitve. Za ponudbo programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, bi se lahko štelo, da predstavlja bistveno funkcijo storitve družbenega medija, če avdiovizualna vsebina ni le stranska dejavnost oziroma ne predstavlja le manjšega dela dejavnosti zadevne storitve družbenega medija. Zaradi jasnosti, učinkovitosti in doslednosti izvajanja bi morala Komisija po potrebi in po posvetovanju z odborom za stike izdati navodila o praktični uporabi merila bistvene funkcije opredelitve „storitve platforme za izmenjavo videov“. Ta navodila bi bilo treba pripraviti ob ustreznem upoštevanju ciljev splošnega javnega interesa, ki se dosežejo z ukrepi, ki jih sprejmejo ponudniki platform za izmenjavo videov, in pravice do svobode izražanja.

(6)

Kadar ločljivi del storitve predstavlja storitev platforme za izmenjavo videov za namene Direktive 2010/13/EU, bi morala navedena direktiva zajemati le ta del in samo programe in videe, ki jih ustvarijo uporabniki. Video posnetki, ki so del uredniške vsebine elektronskih različic časnikov in revij, ter animirane podobe, kot so GIF-i, ne bi smeli biti zajeti v Direktivi 2010/13/EU. V opredelitvi storitve platforme za izmenjavo videov ne bi smele biti zajete negospodarske dejavnosti, kot so zagotavljanje avdiovizualne vsebine na zasebnih spletnih mestih in nepridobitne interesne skupnosti.

(7)

Da bi zagotovili učinkovito izvajanje Direktive 2010/13/EU, je ključnega pomena, da države članice vzpostavijo in vzdržujejo posodobljene evidence ponudnikov medijskih storitev in ponudnikov platform za izmenjavo videov pod njihovo pristojnostjo ter si te evidence redno izmenjujejo z njihovimi pristojnimi neodvisnimi regulatornimi organi ali telesi ter Komisijo. Te evidence bi morale zajemati informacije o merilih, na katerih temelji pristojnost.

(8)

Ugotavljanje pristojnosti zahteva oceno dejanskih okoliščin glede na merila iz Direktive 2010/13/EU. Ocena takih dejanskih okoliščin bi lahko privedla do nasprotujočih si rezultatov. Pri izvajanju postopkov sodelovanja, določenih v navedeni direktivi, je pomembno, da lahko Komisija svoje ugotovitve utemelji na zanesljivih dejstvih. Skupina evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (v nadaljnjem besedilu: skupina ERGA) bi torej morala imeti pooblastila, da na zahtevo Komisije poda mnenja o pristojnosti. Kadar se Komisija pri izvajanju teh postopkov sodelovanja odloči, da se bo posvetovala s skupino ERGA, bi morala obvestiti odbor za stike, tudi o uradnih obvestilih, prejetih od držav članic na podlagi teh postopkov sodelovanja, in o mnenju skupine ERGA.

(9)

Postopki in pogoji za omejevanje svobode pri zagotavljanju in sprejemanju avdiovizualnih medijskih storitev bi morali biti enaki za linearne in nelinearne storitve.

(10)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je mogoče omejiti svobodo opravljanja storitev, ki je zajamčena na podlagi Pogodbe, zaradi nujnih razlogov splošnega javnega interesa, kot je zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov, pod pogojem, da so take omejitve utemeljene, sorazmerne in nujne. Država članica bi torej morala imeti možnost sprejeti nekatere ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da so upoštevana njena pravila o varstvu potrošnikov, ki ne spadajo na področja, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU. Ukrepi, ki jih sprejme država članica zaradi uveljavljanja svoje nacionalne ureditve za varstvo potrošnikov, tudi glede oglaševanja iger na srečo, bi morali biti utemeljeni, sorazmerni z zasledovanim ciljem in nujni, kar je tudi zahteva iz sodne prakse Sodišča. Država članica sprejemnica ne sme v nobenem primeru sprejeti ukrepov, ki bi preprečevali, da bi se na njenem ozemlju ponovno prenašali televizijski programi iz druge države članice.

(11)

Ko država članica uradno obvesti Komisijo, da ima ponudnik medijskih storitev sedež v pristojni državi članici, zato da bi se izognil strožjim predpisom na področjih, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU, ki bi veljali za tega ponudnika, če bi imel sedež v državi članici, ki poda uradno obvestilo, bi morala predložiti verodostojne in ustrezno utemeljene dokaze o tem. Ti dokazi bi morali podrobno obrazložiti niz dodatnih podpornih dejstev, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno ugotoviti, da gre za izogibanje.

(12)

Komisija je v svojem sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ poudarila, da bo pri iskanju rešitev glede politik upoštevala tako regulativna kot neregulativna sredstva, ki bodo temeljila na praksi skupnosti ter načelih za boljšo samoregulacijo in koregulacijo. Izkazalo se je, da je več pravil o ravnanju, vzpostavljenih na področjih, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU, dobro zasnovanih in v skladu z načeli za boljšo samoregulacijo in koregulacijo. Obstoj zakonodajnih varovalnih mehanizmov velja za pomemben dejavnik uspeha pri spodbujanju usklajenosti s pravili samoregulacije ali koregulacije. Enako pomembno je tudi, da ta pravila postavljajo določene cilje, ki omogočajo redno, pregledno in neodvisno spremljanje ter ocenjevanje ciljev, h katerim so pravila ravnanja usmerjena. Pravila ravnanja bi morala zagotavljati tudi učinkovito izvrševanje. Pravila samoregulacije in koregulacije, sprejeta na področjih, ki jih usklajuje Direktiva 2010/13/EU, bi morala slediti tem načelom.

(13)

Izkušnje so pokazale, da imajo lahko tako instrumenti samoregulacije kot tudi instrumenti koregulacije, ki se izvajajo v skladu z različnimi pravnimi tradicijami držav članic, pomembno vlogo pri doseganju visoke ravni varstva potrošnikov. Ukrepi za doseganje ciljev splošnega javnega interesa na področju novo nastajajočih avdiovizualnih medijskih storitev so učinkovitejši, če se sprejmejo z aktivno podporo samih ponudnikov storitev.

(14)

Samoregulacija predstavlja obliko prostovoljne pobude, ki gospodarskim subjektom, socialnim partnerjem, nevladnim organizacijam in združenjem omogoča, da med seboj in zase sprejmejo splošne smernice. Odgovorni so za razvoj teh smernic ter za spremljanje in izvrševanje skladnosti s temi smernicami. Države članice bi morale v skladu s svojimi različnimi pravnimi tradicijami priznati vlogo, ki jo lahko ima učinkovita samoregulacija kot dodatek obstoječim zakonodajnim, sodnim in upravnim mehanizmom, ter njegov koristen prispevek k doseganju ciljev Direktive 2010/13/EU. Vendar je samoregulacija lahko le dodaten način za izvajanje nekaterih določb Direktive 2010/13/EU in ne bi smela nadomestiti obveznosti nacionalnega zakonodajalca. Koregulacija v svoji minimalni obliki predstavlja pravno povezavo med samoregulacijo in nacionalnim zakonodajalcem v skladu s pravnimi tradicijami držav članic. Pri koregulaciji je vloga regulacije razdeljena med deležniki in vlado ali nacionalnimi regulatornimi organi ali telesi. Vloga ustreznih javnih organov vključuje priznavanje sheme koregulacije, revizijo njenih postopkov in njeno financiranje. Koregulacija bi morala še naprej dopuščati možnost posredovanja države, če njeni cilji ne bi bili izpolnjeni. Brez poseganja v formalne obveznosti držav članic v zvezi s prenosom Direktiva 2010/13/EU spodbuja uporabo samoregulacije in koregulacije. To ne bi smelo niti obvezovati držav članic k vzpostavitvi ureditev samoregulacije ali koregulacije ali obeh niti posegati v sedanje pobude koregulacije, ki so že prisotne v državah članicah in učinkovito delujejo, ali jih ogrožati.

(15)

Preglednost lastništva nad mediji je neposredno povezana s svobodo izražanja, ki je temeljni kamen demokratičnih sistemov. Kadar lastniška struktura ponudnika medijskih storitev privede do nadziranja vsebin ponujenih storitev ali do znatnega vplivanja na te vsebine, informacije o lastniški strukturi ponudnika medijskih storitev uporabnikom omogočajo, da ozaveščeno presojajo o taki vsebini. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, ali in v kakšnem obsegu bi morale biti informacije o lastniški strukturi ponudnika medijskih storitev dostopne uporabnikom, če pri tem spoštujejo bistvo zadevnih temeljnih pravic in svoboščin ter če so taki ukrepi potrebni in sorazmerni.

(16)

Zaradi posebne narave avdiovizualnih medijskih storitev, zlasti vpliva teh storitev na to, kako si ljudje oblikujejo mnenje, je v legitimnem interesu uporabnikov, da vedo, kdo je odgovoren za vsebino teh storitev. Da bi okrepili svobodo izražanja in posledično promovirali pluralnost medijev ter da ne bi prihajalo do nasprotja interesov, je pomembno, da države članice zagotovijo, da imajo uporabniki stalen, enostaven in neposreden dostop do informacij o ponudniku medijskih storitev. Vsaka država članica sprejme zadevno odločitev, zlasti kar zadeva informacije, ki se lahko zagotovijo o lastniški strukturi in dejanskih lastnikih.

(17)

Za zagotovitev usklajenosti in pravne varnosti za podjetja in organe držav članic bi bilo treba pojem „spodbujanje nasilja ali sovraštva“ v ustreznem obsegu razumeti v smislu iz Okvirnega sklepa Sveta 2008/913/PNZ (7).

(18)

Glede na razvoj sredstev, s katerimi se vsebina razširja preko elektronskih komunikacijskih omrežij, je pomembno, da se splošna javnost zaščiti pred spodbujanjem terorizma. Direktiva 2010/13/EU bi zato morala zagotoviti, da avdiovizualne medijske storitve ne vsebujejo javnega ščuvanja k storitvi terorističnega kaznivega dejanja. Za zagotovitev usklajenosti in pravne varnosti za podjetja in organe držav članic bi bilo treba pojem „javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja“ razumeti v smislu iz Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(19)

Da se gledalcem, vključno s starši in mladoletniki, omogoči ozaveščeno odločanje o vsebini, ki jo želijo gledati, bi morali ponudniki medijskih storitev zagotoviti dovolj informacij o vsebini, ki bi lahko ogrozila telesni, duševni ali moralni razvoj mladoletnikov. To bi se lahko na primer izvedlo s sistemom deskriptorjev vsebine, zvočnim opozorilom, vizualnim simbolom ali na kateri koli drug način, s katerim bi opisali naravo vsebine.

(20)

Ustrezne ukrepe za varstvo mladoletnikov, ki se uporabljajo za storitve razširjanja televizijskih programov, bi bilo treba uporabljati tudi za avdiovizualne medijske storitve na zahtevo. To bi moralo izboljšati raven varstva. Pristop minimalne harmonizacije dopušča državam članicam, da razvijejo višjo raven varstva za vsebine, ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov. Za najbolj škodljive vsebine, ki bi lahko škodile telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, vendar niso nujno kaznivo dejanje, bi morali veljati najstrožji ukrepi, kot so šifriranje in učinkovita orodja za starševski nadzor, brez poseganja v možnost držav članic, da sprejmejo strožje ukrepe.

(21)

V Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (9) je priznano, da otroci potrebujejo posebno varstvo pri obdelavi njihovih osebnih podatkov. Vzpostavitev mehanizmov za varstvo otrok s strani ponudnikov medijskih storitev neizogibno vodi k obdelavi osebnih podatkov mladoletnikov. Glede na to, da so tovrstni mehanizmi namenjeni varstvu otrok, se osebni podatki mladoletnikov, ki se obdelujejo v okviru tehničnih ukrepov za varstvo otrok, ne bi smeli uporabljati v tržne namene.

(22)

Zagotavljanje dostopnosti avdiovizualne vsebine je bistvena zahteva v okviru zavez, sprejetih na podlagi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. V Direktivi 2010/13/EU bi bilo treba izraz „invalidne osebe“ razlagati ob upoštevanju vrste storitev, zajetih v navedeni direktivi, ki so avdiovizualne medijske storitve. Pravica invalidnih in starejših oseb do udeležbe v družbenem in kulturnem življenju Unije ter vključevanja vanj je povezana z zagotavljanjem dostopnih avdiovizualnih medijskih storitev. Države članice bi morale zato brez nepotrebnega odlašanja zagotoviti, da si ponudniki medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo dejavno prizadevajo, da bi bila vsebina dostopna invalidnim osebam, zlasti osebam z okvaro vida ali sluha. Zahteve glede dostopnosti bi bilo treba izpolnjevati v okviru postopnega in neprekinjenega procesa, ob upoštevanju praktičnih in neizogibnih omejitev, ki bi lahko preprečile polno dostopnost, kot so programi ali dogodki, ki se predvajajo v realnem času. Da bi države članice lahko izmerile napredek ponudnikov medijskih storitev pri postopnem zagotavljanju dostopnosti svojih storitev za osebe z okvaro vida ali sluha, bi morale od ponudnikov medijskih storitev s sedežem na njihovem ozemlju zahtevati, da jim redno poročajo.

(23)

Načini zagotavljanja dostopnosti avdiovizualnih medijskih storitev na podlagi Direktive 2010/13/EU bi morali med drugim vključevati znakovni jezik, podnaslavljanje za gluhe osebe in druge osebe z okvaro sluha, govorjene podnapise in zvočne opise. Vendar navedena direktiva ne zajema elementov ali storitev, ki omogočajo dostop do avdiovizualnih medijskih storitev, ali elementov elektronskih programskih vodnikov, s katerimi se zagotavlja dostopnost. Zato navedena direktiva ne posega v pravo Unije, katerega namen je harmonizirati dostopnost storitev za zagotavljanje dostopa do avdiovizualnih medijskih storitev, kot so spletna mesta, spletne aplikacije in elektronski programski vodniki, ali zagotavljanje informacij o dostopnosti in v dostopnih formatih.

(24)

V nekaterih primerih morda ni mogoče zagotoviti nujnih informacij tako, da bi bile dostopne za invalidne osebe. Vendar takšni izjemni primeri ne bi smeli preprečevati, da bi bile nujne informacije objavljene preko avdiovizualnih medijskih storitev.

(25)

Direktiva 2010/13/EU ne posega v možnost držav članic, da naložijo obveznosti za zagotavljanje, da je vsebina, ki je v splošnem interesu, ustrezno postavljena v ospredje v okviru opredeljenih ciljev glede splošnih interesov, kot so pluralnost medijev, svoboda govora in kulturna raznolikost. Takšne obveznosti bi bilo treba naložiti samo, kadar so potrebne za izpolnitev ciljev splošnega interesa, ki jih države članice jasno opredelijo v skladu s pravom Unije. Kadar se države članice odločijo, da bodo določile pravila o postavljanju v ospredje, bi morale podjetjem naložiti samo sorazmerne obveznosti, in sicer v interesu legitimnih vidikov javnega reda.

(26)

Za zaščito uredniške odgovornosti ponudnikov medijskih storitev in avdiovizualne vrednostne verige je bistveno zagotoviti celovitost programov in avdiovizualnih medijskih storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki medijskih storitev. Programe in avdiovizualne medijske storitve se ne bi smelo prenašati v skrajšani obliki, jih spremeniti ali prekiniti ali prekrivati v komercialne namene brez izrecnega soglasja ponudnika medijskih storitev. Države članice bi morale zagotoviti, da za prekrivanja, ki jih prejemnik storitve sproži ali dovoli le za zasebno uporabo, kot so prekrivanja, izhajajoča iz storitev za posamezna sporočila, ni potrebno soglasje ponudnika medijskih storitev. Kontrolni elementi kakršnih koli uporabniških vmesnikov, potrebnih za delovanje naprav ali navigacijo programov, kot so drsniki glasnosti, funkcije iskanja, navigacijski meniji ali seznami kanalov, ne bi smeli biti zajeti. Prav tako ne bi smela biti zajeta legitimna prekrivanja, kot so opozorilne informacije, informacije v splošnem javnem interesu, podnaslovi ali prekrivanja v zvezi s komercialnimi sporočili, ki jih zagotavlja ponudnik medijskih storitev. Brez poseganja v člen 3(3) Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta (10) tudi ne bi smele biti zajete tehnike stiskanja podatkov, s katerimi se velikost datoteke zmanjša, in druge tehnike za prilagoditev storitve načinom razširjanja, kot sta ločljivost in kodiranje, brez kakršne koli spremembe vsebine.

Ukrepe za zaščito celovitosti programov in avdiovizualnih medijskih storitev bi bilo treba uvesti, če so potrebni za izpolnitev ciljev splošnega interesa, ki jih države članice jasno opredelijo v skladu s pravom Unije. S takimi ukrepi bi bilo treba podjetjem naložiti sorazmerne obveznosti, in sicer v interesu legitimnih vidikov javnega reda.

(27)

Z izjemo sponzorstev in promocijskega umeščanja izdelkov, bi morala za avdiovizualna komercialna sporočila za alkoholne pijače v okviru avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo veljati merila, ki se uporabljajo za televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo alkoholnih pijač, kot je določeno v Direktivi 2010/13/EU. Podrobnejša merila, ki se uporabljajo za televizijsko oglaševanje in televizijsko prodajo alkoholnih pijač, so omejena na oglaševalske vložke, ki so ločeni od programa, in zato izključujejo druga komercialna sporočila, ki so povezana s programom ali so del programa, kot so sponzorstva in promocijsko umeščanje izdelkov. Zato se ta merila ne bi smela uporabljati za sponzorstva in promocijsko umeščanje izdelkov pri avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo.

(28)

Na nacionalni in mednarodni ravni obstajajo določene splošno priznane prehranske smernice, kot je model prehranskega profila regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo, in sicer za razlikovanje hrane na podlagi njene hranilne sestave v okviru televizijskega oglaševanja hrane otrokom. Države članice bi bilo treba spodbujati k zagotavljanju, da se samoregulacija in koregulacija, vključno s pravili ravnanja, uporabljata za učinkovito zmanjšanje izpostavljenosti otrok avdiovizualnim komercialnim sporočilom o hrani in pijači, ki imata visoko vsebnost soli, sladkorja, maščob, nasičenih maščob ali transmaščobnih kislin ali ki drugače ne ustrezata navedenim nacionalnim ali mednarodnim prehranskim smernicam.

(29)

Države članice bi bilo treba spodbujati tudi k zagotavljanju, da se pravila ravnanja za samoregulacijo in koregulacijo uporabljajo za učinkovito zmanjšanje izpostavljenosti otrok in mladoletnikov avdiovizualnim komercialnim sporočilom za alkoholne pijače. Na ravni Unije in nacionalni ravni obstajajo določeni sistemi samoregulacije ali koregulacije za odgovorno oglaševanje alkoholnih pijač, tudi v avdiovizualnih komercialnih sporočilih. Te sisteme, zlasti tiste, ki so usmerjeni v zagotavljanje, da avdiovizualna komercialna sporočila za alkoholne pijače spremljajo sporočila za odgovorno pitje, bi bilo treba nadalje spodbujati.

(30)

Pomembno je, da so mladoletniki učinkovito zaščiteni pred izpostavljenostjo avdiovizualnim komercialnim sporočilom za promoviranje iger na srečo. V zvezi s tem obstaja na ravni Unije in nacionalni ravni več sistemov samoregulacije ali koregulacije za spodbujanje odgovornega ravnanja pri igrah na srečo, tudi v avdiovizualnih komercialnih sporočilih.

(31)

Da bi se odstranile ovire za prost pretok čezmejnih storitev v Uniji, je treba zagotoviti učinkovitost ukrepov za samoregulacijo in koregulacijo, predvsem z namenom varstva potrošnikov ali javnega zdravja.

(32)

Trg za razširjanje televizijskih programov se je spremenil, zato bi bilo treba omogočiti več prožnosti v zvezi z avdiovizualnimi komercialnimi sporočili, zlasti glede kvantitativnih pravil za linearne avdiovizualne medijske storitve in promocijsko umeščanje izdelkov. Pojav novih storitev, tudi brez oglaševanja, je omogočil več izbire za gledalce, ki lahko preprosto preklopijo na druge ponudbe.

(33)

Liberalizacija promocijskega umeščanja izdelkov ni povzročila pričakovane razširitve te oblike avdiovizualne komercialne komunikacije. Zlasti splošna prepoved promocijskega umeščanja izdelkov, kljub nekaterim izjemam, ni zagotovila pravne varnosti za ponudnike medijskih storitev. Promocijsko umeščanje izdelkov bi torej moralo biti dovoljeno v vseh avdiovizualnih medijskih storitvah in storitvah platform za izmenjavo videov, pri čemer bi morale veljati nekatere izjeme.

(34)

Promocijsko umeščanje izdelkov ne bi smelo biti dovoljeno v poročilih in dnevnoinformativnih programih, programih za varstvo potrošnikov ter verskih in otroških programih. Iz dokazov je zlasti razvidno, da lahko promocijsko umeščanje izdelkov in umeščeni oglasi vplivajo na vedenje otrok, saj otroci pogosto ne morejo prepoznati komercialnih vsebin. Zato bi moralo biti promocijsko umeščanje izdelkov v otroških programih še naprej prepovedano. Programi za varstvo potrošnikov so programi, ki gledalcem zagotavljajo nasvete ali vključujejo ocene o nakupu izdelkov in storitev. Če bi se promocijsko umeščanje izdelkov omogočilo v takih programih, bi to zabrisalo ločnico med oglaševanjem in uredniško vsebino za gledalce, ki pričakujejo pristno in odkrito oceno izdelkov ali storitev v takih programih.

(35)

Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo bi morali promovirati produkcijo in distribucijo evropskih del z zagotavljanjem, da njihovi katalogi vsebujejo minimalni delež evropskih del in da ta dela zadostno postavijo v ospredje. Označevanje avdiovizualne vsebine, ki velja za evropsko delo, v metapodatkih bi bilo treba spodbujati, tako da bi bili ti metapodatki na voljo ponudnikom medijskih storitev. Postavljanje v ospredje pomeni, da se evropska dela promovirajo z omogočanjem lažjega dostopa do njih. Postavljanje v ospredje je mogoče zagotoviti na različne načine, na primer s posebnim razdelkom za evropska dela, do katerega je mogoče dostopati z domače strani storitve, možnostjo iskanja evropskih del v iskalniku, ki je na voljo v okviru te storitve, uporabo evropskih del v kampanjah te storitve ali najmanjšim deležem evropskih del, ki se promovirajo v katalogu te storitve, na primer z uporabo pasic ali podobnih orodij.

(36)

Za zagotovitev ustrezne ravni naložb v evropska dela bi države članice morale imeti možnost, da ponudnikom medijskih storitev s sedežem na njihovem ozemlju naložijo finančne obveznosti. Te obveznosti so lahko v obliki neposrednih prispevkov k produkciji evropskih del in pridobitvi pravic za ta dela. Države članice bi lahko naložile tudi dajatve, ki se plačajo v sklad, na podlagi prihodkov, nastalih z avdiovizualnimi medijskimi storitvami, ki se zagotavljajo na njihovem ozemlju in so vanj ciljno usmerjene. V tej direktivi je pojasnjeno, da je državi članici glede na neposredno povezavo med finančnimi obveznostmi in različnimi kulturnimi politikami držav članic dovoljeno naložiti take finančne obveznosti tudi za ponudnike medijskih storitev s sedežem v drugi državi članici, če so ti ponudniki ciljno usmerjeni v njeno ozemlje. V tem primeru bi se morale finančne obveznosti nanašati le na prihodke, ki so nastali na podlagi občinstva v ciljni državi članici. Ponudniki medijskih storitev, ki morajo prispevati k shemam za financiranje filmov v ciljni državi članici, bi morali imeti možnost na nediskriminatoren način koristiti pomoč, ki je na voljo v okviru ustreznih shem za financiranje filmov, tudi kadar nimajo podružnice v tej državi članici.

(37)

Izdajatelji televizijskih programov trenutno vlagajo več v evropska avdiovizualna dela kot pa ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Zato bi morala ciljna država članica, kadar se odloči, da bo naložila finančno obveznost izdajatelju televizijskih programov, ki je pod pristojnostjo druge države članice, upoštevati neposredne prispevke tega izdajatelja televizijskih programov k produkciji in pridobitvi pravic do evropskih del, zlasti koprodukcij, ob ustreznem upoštevanju načela sorazmernosti. To ne posega v pristojnost držav članic, da v skladu s svojo kulturno politiko in pravili glede državne pomoči določijo raven finančnega prispevka, ki ga morajo plačati ponudniki medijskih storitev, ki so pod njihovo pristojnostjo.

(38)

Ko država članica od primera do primera ocenjuje, ali je ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ki ima sedež v drugi državi članici, ciljno usmerjen v občinstvo na njenem ozemlju, bi morala upoštevati kazalnike, kot so oglaševanje ali druge promocijske dejavnosti, ki so izrecno namenjeni potrošnikom na njenem ozemlju, glavni jezik storitve ali obstoj vsebine ali komercialnih sporočil, ki so izrecno namenjena občinstvu v državi članici sprejemanja.

(39)

Kadar država članica ponudnikom medijskih storitev naloži finančne prispevke, bi si bilo treba s takimi prispevki prizadevati za ustrezno promocijo evropskih del, hkrati pa bi bilo treba preprečiti možnost, da se ti prispevki ponudnikom medijskih storitev naložijo dvakrat. Zato bi morala država članica, v kateri ima ponudnik medijskih storitev sedež, pri nalaganju finančnega prispevka upoštevati morebitne finančne prispevke, ki so jih naložile ciljne države članice.

(40)

Za zagotovitev, da obveznosti glede promocije evropskih del ne ogrožajo razvoja trga in da se novim udeležencem omogoči vstop na trg, take zahteve ne bi smele veljati za ponudnike, ki nimajo pomembnega tržnega deleža. To zlasti velja za ponudnike z nizkim prometom ali majhnim občinstvom. Majhno občinstvo je glede na naravo storitve mogoče ugotoviti na primer na podlagi časa gledanja ali na podlagi prodaje, pri ugotavljanju nizkega prometa pa bi bilo treba upoštevati različno velikost avdiovizualnih trgov v državah članicah. Take zahteve bi bilo lahko neprimerno naložiti tudi, kadar bi bile glede na naravo ali področje avdiovizualne medijske storitve neizpolnljive ali neupravičene.

(41)

Pomembno je, da imajo izdajatelji televizijskih programov večjo prožnost in da se lahko odločajo, kdaj bodo predvajali oglase, da bi zagotovili čim večje povpraševanje oglaševalcev in čim večji pretok gledalcev. Pri tem bi bilo treba tudi ohraniti ustrezno raven varstva potrošnikov, ker bi bili lahko gledalci zaradi take prožnosti izpostavljeni prekomernemu oglaševanju v časovnem pasu z največjo gledanostjo. Zato bi bilo treba uporabljati posebne omejitve med 6.00 in 18.00 ter med 18.00 in 24.00.

(42)

Za ločitev uredniških vsebin od televizijskih oglaševalskih ali prodajnih vložkov ter za ločitev posameznih vložkov med seboj so uporabljeni nevtralni okviri. Ti gledalcem omogočajo, da jasno razločijo konec posamezne vrste avdiovizualne vsebine od začetka druge. Treba je pojasniti, da so nevtralni okviri izvzeti iz količinske omejitve, določene za televizijsko oglaševanje. Namen tega je zagotoviti, da čas, porabljen za nevtralne okvire, ne vpliva na čas, porabljen za oglaševanje, in nima negativnega učinka na prihodke od oglaševanja.

(43)

Oddajnega časa, odmerjenega bodisi napovedim, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi lastnimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, bodisi javnim obvestilom in dobrodelnim pozivom, ki se oddajajo brezplačno, razen stroškov, ki nastanejo zaradi prenosa takih pozivov, ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se smejo nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji. Poleg tega je veliko izdajateljev televizijskih programov del večjih skupin za razširjanje televizijskih programov, zato njihove napovedi niso povezane samo z njihovimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz teh programov, ampak tudi s programi in avdiovizualnimi medijskimi storitvami drugih subjektov, ki pripadajo isti skupini za razširjanje televizijskih programov. Oddajnega časa, odmerjenega takšnim napovedim, tudi ne bi smeli vključiti v največje obsege oddajnega časa, ki se sme nameniti televizijskemu oglaševanju in televizijski prodaji.

(44)

Ponudniki platform za izmenjavo videov, ki so zajeti v Direktivi 2010/13/EU, zagotavljajo storitve informacijske družbe v smislu Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11). Za navedene ponudnike zato veljajo določbe o notranjem trgu, ki so opredeljene v navedeni direktivi, če imajo sedež v državi članici. Ustrezno je zagotoviti, da enaka pravila veljajo tudi za ponudnike platform za izmenjavo videov, ki nimajo sedeža v državi članici, da se zaščiti učinkovitost ukrepov za zaščito mladoletnikov in splošne javnosti, določenih v Direktivi 2010/13/EU, in se zagotovijo čim bolj enaki konkurenčni pogoji, če imajo ti obvladujoče podjetje ali odvisno podjetje s sedežem v državi članici ali so del skupine, v kateri ima drugo podjetje sedež v državi članici. Zato bi morale opredelitve iz Direktive 2010/13/EU temeljiti na načelih in zagotoviti, da se podjetje ne more izključiti iz področja uporabe navedene direktive, tako da ustanovi skupino podjetij na različnih ravneh s sedežem v Uniji ali zunaj nje. Komisijo bi bilo treba obvestiti o ponudnikih, ki so na podlagi pravil o sedežu, določenih v direktivah 2000/31/ES in 2010/13/EU, v pristojnosti vsake države članice.

(45)

Obstajajo novi izzivi, predvsem v zvezi s platformami za izmenjavo videov, na katerih uporabniki, zlasti mladoletniki, vedno bolj dostopajo do avdiovizualne vsebine. V tem okviru sta škodljiva vsebina in sovražni govor, ki se pojavljata v okviru storitev platform za izmenjavo videov, vedno bolj zaskrbljujoča. Za zaščito mladoletnikov in splošne javnosti pred tako vsebino je treba določiti sorazmerna pravila za ta področja.

(46)

Komercialna sporočila v zvezi s storitvami platform za izmenjavo videov že ureja Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, vključno z zavajajočimi in agresivnimi praksami, ki se pojavljajo pri storitvah informacijske družbe.

Kar zadeva komercialna sporočila v zvezi s tobačnimi in povezanimi izdelki na platformah za izmenjavo videov, obstoječe prepovedi iz Direktive 2003/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13) ter prepovedi, ki se uporabljajo za komercialna sporočila v zvezi z elektronskimi cigaretami in posodicami za ponovno polnjenje na podlagi Direktive 2014/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14), zagotavljajo, da so potrošniki dovolj zaščiteni pred tobačnimi in povezanimi izdelki. Ker se uporabniki vse bolj zanašajo na storitve platform za izmenjavo videov, da lahko dostopajo do avdiovizualnih vsebin, je treba v ustreznem obsegu zagotoviti ustrezno raven varstva potrošnikov z usklajevanjem pravil o avdiovizualnih komercialnih sporočilih med vsemi ponudniki. Zato je pomembno, da so avdiovizualna komercialna sporočila na platformah za izmenjavo videov jasno opredeljena in da spoštujejo niz minimalnih zahtev za kakovost.

(47)

Ponudnik platforme za izmenjavo videov za znaten delež vsebine, ponujene s storitvami platform za izmenjavo videov, nima uredniške odgovornosti. Vendar ti ponudniki običajno določajo organizacijo vsebine, in sicer programov in videov, ki jih ustvarijo uporabniki, ter avdiovizualnih komercialnih sporočil, vključno s samodejnimi orodji ali algoritmi. Zato bi ti ponudniki morali sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito mladoletnikov pred vsebino, ki bi lahko ogrozila njihov telesni, duševni ali moralni razvoj. Ti ponudniki bi prav tako morali sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito splošne javnosti pred vsebino, ki spodbuja nasilje ali sovraštvo, usmerjeno proti skupini oseb ali članu take skupine, na kateri koli podlagi iz člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), ali katere razširjanje je kaznivo dejanje po pravu Unije.

(48)

Glede na naravo vključenosti ponudnikov v vsebino, ponujene s storitvami platform za izmenjavo videov, bi ustrezni ukrepi za zaščito mladoletnikov in splošne javnosti morali biti povezani z organizacijo vsebine, ne pa s samo vsebino. Zahteve v zvezi s tem, kot so določene v Direktivi 2010/13/EU, bi se torej morale uporabljati brez poseganja v člene 12 do 14 Direktive 2000/31/ES, ki določa izjemo od odgovornosti za nezakonite podatke, ki se prenašajo ali samodejno, vmesno in začasno shranijo ali ki jih shranjujejo določeni ponudniki storitev informacijske družbe. Pri zagotavljanju storitev iz členov 12 do 14 Direktive 2000/31/ES bi bilo treba te zahteve uporabljati tudi brez poseganja v člen 15 navedene direktive, ki izključuje nalaganje splošnih obveznosti za nadzor nad takimi podatki in za dejavno raziskovanje dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih se domneva, da gre za nezakonito dejavnost, tem ponudnikom, kar pa ne zadeva obveznosti nadzora v posebnih primerih in predvsem ne vpliva na odločitve nacionalnih organov v skladu z nacionalnim pravom.

(49)

Pri izvajanju ustreznih ukrepov, ki jih je treba sprejeti v skladu z Direktivo 2010/13/EU, je primerno v čim večji meri vključiti ponudnike platform za izmenjavo videov. Spodbujati bi torej bilo treba koregulacijo. Ponudniki platform za izmenjavo videov bi morali še naprej imeti možnost, da v skladu s pravom Unije in ob spoštovanju svobode izražanja, obveščanja in pluralnosti medijev prostovoljno sprejmejo strožje ukrepe.

(50)

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do poštenega sojenja sta temeljni pravici, določeni v členu 47 Listine. Določbe Direktive 2010/13/EU se zato ne bi smele razlagati na način, ki bi strankam preprečil uveljavljanje pravice dostopa do sodnega sistema.

(51)

Pri sprejemanju ustreznih ukrepov za zaščito mladoletnikov pred škodljivo vsebino in splošne javnosti pred vsebino, ki vsebuje spodbujanje nasilja, sovraštva oziroma terorizma, v skladu z Direktivo 2010/13/EU, bi bilo treba previdno najti ravnovesje med veljavnimi temeljnimi pravicami, kot so določene v Listini. To predvsem zadeva, glede na primer, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, varstva osebnih podatkov, svobode izražanja in obveščanja, svobode gospodarske pobude, prepovedi diskriminacije in otrokovih pravic.

(52)

Odbor za stike si prizadeva za lajšanje učinkovitega izvajanja Direktive 2010/13EU in z njim bi se bilo treba redno posvetovati o vseh praktičnih težavah, izhajajočih iz njene uporabe. Delo odbora za stike ne bi smelo biti omejeno na obstoječa vprašanja v zvezi z avdiovizualno politiko, temveč bi moralo zajemati tudi zadevni razvoj v tem sektorju. Odbor sestavljajo predstavniki ustreznih nacionalnih organov držav članic. Države članice se spodbuja, da pri imenovanju svojih predstavnikov prispevajo k enaki zastopanosti spolov v odboru za stike.

(53)

Države članice bi morale zagotoviti, da so njihovi nacionalni regulatorni organi ali telesa pravno ločeni od vlade. Vendar pa to državam članicam ne bi smelo preprečevati, da izvajajo nadzor v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Za nacionalne regulatorne organe ali telesa, vključno s tistimi, ki so bili ustanovljeni kot javni organi ali telesa, bi bilo treba šteti, da so dosegli potrebno stopnjo neodvisnosti, če so funkcionalno in dejansko neodvisni od svojih vlad in vseh drugih javnih ali zasebnih organov. To je bistveno za zagotovitev nepristranskosti odločitev, ki jih sprejme nacionalni regulatorni organ ali telo. Ta zahteva po neodvisnosti ne bi smela posegati v možnost držav članic, da ustanovijo regulatorne organe, ki nadzirajo različne sektorje, na primer avdiovizualni in telekomunikacijski sektor. Nacionalni regulatorni organi ali telesa bi morali imeti potrebna izvršilna pooblastila in vire za opravljanje svojih nalog, v smislu osebja, strokovnega znanja in finančnih sredstev. Dejavnosti nacionalnih regulatornih organov ali teles, ustanovljenih na podlagi Direktive 2010/13/EU, bi morale zagotoviti upoštevanje ciljev v zvezi s pluralnostjo medijev, kulturno raznolikostjo, varstvom potrošnikov, pravilnim delovanjem notranjega trga in spodbujanjem poštene konkurence.

(54)

Ker je eden od namenov avdiovizualnih medijskih storitev služiti interesom posameznikov in oblikovati javno mnenje, je nujno, da take storitve lahko obveščajo posameznike in družbo na čim bolj celovit in raznolik način. Ta namen se lahko doseže le, če se uredniške odločitve lahko ubranijo pred vmešavanjem ali vplivanjem nacionalnih regulatornih organov ali teles, ki presega izvajanje zakona in ne služi varovanju zakonsko zaščitene pravice, ki jo je treba zaščititi ne glede na posamezna mnenja.

(55)

Na nacionalni ravni bi morali obstajati učinkoviti pritožbeni mehanizmi. Zadevni pritožbeni organ bi moral biti neodvisen od udeleženih strani. Ta organ je lahko sodišče. Postopek pritožbe ne bi smel posegati v delitev pristojnosti znotraj nacionalnih pravosodnih sistemov.

(56)

Za zagotovitev dosledne uporabe regulativnega okvira Unije za avdiovizualne medijske storitve v vseh državah članicah je Komisija ustanovila skupino ERGA s Sklepom Komisije z dne 3. februarja 2014 (15). Vloga skupine ERGA je zagotoviti tehnično pomoč Komisiji pri njenem delu, da se zagotovi dosledno izvajanje Direktive 2010/13/EU v vseh državah članicah in da se olajša sodelovanje med nacionalnimi regulatornimi organi ali telesi ter med nacionalnimi regulatornimi organi ali telesi in Komisijo.

(57)

Skupina ERGA je pozitivno prispevala k dosledni regulativni praksi, Komisiji pa je zagotovila svetovanje na visoki ravni o zadevah v zvezi z izvajanjem. Zaradi tega bi bilo treba v Direktivi 2010/13/EU uradno priznati in okrepiti njeno vlogo. Skupino ERGA bi torej bilo treba ustanoviti z navedeno direktivo.

(58)

Komisija bi morala imeti možnost posvetovanja s skupino ERGA o kateri koli zadevi v zvezi z avdiovizualnimi medijskimi storitvami in platformami za izmenjavo videov. Skupina ERGA bi morala Komisiji pomagati s tehničnim znanjem in svetovanjem ter omogočanjem izmenjave najboljših praks, tudi glede pravil ravnanja za samoregulacijo in koregulacijo. Komisija bi se morala s skupino ERGA posvetovati zlasti pri uporabi Direktive 2010/13/EU, da bi jo bilo lažje usklajeno izvajati. Skupina ERGA bi morala na zahtevo Komisije dati nezavezujoča mnenja o pristojnosti, ukrepih, ki odstopajo od načela svobodnega sprejemanja, in ukrepih proti izogibanju pristojnosti. Skupina ERGA bi morala biti sposobna tehnično svetovati o vseh regulativnih zadevah v zvezi z okvirom za avdiovizualne medijske storitve, med drugim na področju sovražnega govora in varstva mladoletnikov, ter o vsebini avdiovizualnih komercialnih sporočil za hrano z visoko vsebnostjo maščob, soli ali natrija in sladkorja.

(59)

Medijska pismenost pomeni spretnosti, znanje in razumevanje, ki državljanom omogočajo učinkovito in varno uporabo medijev. Da bi lahko državljani dostopali do informacij ter na odgovoren in varen način uporabljali, kritično ocenjevali in ustvarjali medijsko vsebino, morajo imeti visoko stopnjo medijske pismenosti. Medijska pismenost ne bi smela biti omejena le na učenje o orodjih in tehnologijah, temveč bi morala biti namenjena temu, da državljanom zagotovi spretnosti kritičnega razmišljanja, ki ga potrebujejo, da bi lahko ustrezno presojali, analizirali zapletene realnosti ter razlikovali med mnenji in dejstvi. Zato je potrebno, da ponudniki medijskih storitev in ponudniki platform za izmenjavo videov, v sodelovanju z vsemi zadevnimi deležniki, promovirajo razvoj medijske pismenosti v vseh družbenih plasteh, za državljane vseh starosti in vse medije ter da se pozorno spremlja napredek na tem področju.

(60)

Direktiva 2010/13/EU ne posega v obveznost držav članic spoštovati in varovati človekovo dostojanstvo. Spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti z Listino. Direktiva 2010/13/EU si zlasti prizadeva, da bi zagotovila polno spoštovanje pravice do svobode izražanja, pravice do svobode gospodarske pobude in pravice do sodnega varstva ter da bi spodbudila uporabo otrokovih pravic, ki so vključene v Listino.

(61)

Vsak ukrep, ki ga sprejmejo države članice na podlagi Direktive 2010/13/EU, mora spoštovati svobodo izražanja in obveščanja ter pluralnost medijev, pa tudi kulturno in jezikovno raznolikost v skladu z Unescovo Konvencijo o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov.

(62)

Pravica dostopa do političnih informativnih programov je ključnega pomena, da se zaščiti temeljna svoboščina sprejemanja informacij in zagotovi, da so interesi gledalcev v Uniji povsem in ustrezno zaščiteni. Ker avdiovizualne medijske storitve postajajo vedno pomembnejše za družbe in demokracijo, bi bilo treba v čim večjem obsegu zagotoviti oddajanje političnih novic čezmejno v Uniji, brez poseganja v pravila o avtorskih pravicah.

(63)

Direktiva 2010/13/EU ne zadeva pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti pravil o pristojnosti sodišč in prava, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti.

(64)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (16) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(65)

Direktivo 2010/13/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –