–

za Vapo Atlantic SA N. Franco Bruno, R. Leandro Vasconcelos in M. Martins Pereira, advogados,

–

za Entidade Nacional para o Setor Energético E.P.E. G. Capitão, advogado,

–

za portugalsko vlado P. Barros da Costa, M. Branco, C. Chambel Alves in J. Reis Silva, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Braga da Cruz, B. De Meester in M. Escobar Gómez, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1, točka 3, člena 8(1) in člena 10(1), tretja alinea, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/96/ES z dne 20. novembra 2006 (UL 2006, L 363, str. 81) (v nadaljevanju: Direktiva 98/34), člena 7a(2) Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive Sveta 93/12/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 23, str. 182), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 (UL 2009, L 140, str. 88) (v nadaljevanju: Direktiva 98/70), člena 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2009/30 in člena 3(4) Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL 2009, L 140, str. 16).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Vapo Atlantic SA in Entidade Nacional para o Setor Energético E.P.E. (nacionalni subjekt za energetski sektor) (v nadaljevanju: ENSE) glede odločbe zadnjenavedenega, s katero je bila družbi Vapo Atlantic naloženo denarno nadomestilo, ker ni dokazala dodajanja biogoriv pogonskim gorivom, ki jih je sprostila v porabo v drugem četrtletju leta 2020.

3

Člen 1 Direktive 98/34 je določal:

„V tej direktivi naslednji izrazi pomenijo:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

4

Člen 8(1), prvi pododstavek, te direktive je določal:

„Države članice v skladu s členom 10 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo podatki v zvezi z ustreznim standardom. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je uzakonitev takega tehničnega predpisa potrebna, če ti niso že jasno razvidni v osnutku.“

5

Člen 10(1), tretja alinea, navedene direktive je določal:

„Člena 8 in 9 ne veljata za zakone in druge predpise držav članic ali prostovoljne dogovore, s katerimi države članice:

6

Člen 7a Direktive 98/70, naslovljen „Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice določijo dobavitelja ali dobavitelje, pristojne za spremljanje emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu goriva na enoto energije iz dobavljenega goriva in energije ter poročanje o njih. V primeru ponudnikov električne energije za uporabo v cestnih vozilih države članice zagotovijo, da lahko ti ponudniki po izbiri prispevajo k obveznosti za zmanjšanje iz odstavka 2, če lahko dokažejo, da lahko ustrezno merijo in spremljajo električno energijo, dobavljeno za uporabo v vozilih.

Od 1. januarja 2011 dobavitelji letno poročajo organu, določenem s strani države članice, o emisijski intenzivnosti in količini emitiranih toplogrednih plinov goriv in energije, dobavljenih v posamezni državi članici, pri čemer navedejo vsaj:

Države članice zagotovijo, da se poročila preverjajo.

Komisija po potrebi pripravi smernice za izvajanje tega odstavka.

2.   Države članice od dobaviteljev zahtevajo, da kolikor mogoče postopoma zmanjšajo emisije toplogrednih plinov v življenjskem ciklu goriva na enoto energije iz goriva in energijo, dobavljeno do 31. decembra 2020, za do 10 % glede na izhodiščni standard za goriva iz odstavka 5(b). To zmanjšanje zajema:

7

V uvodnih izjavah 8 in 9 Direktive 2009/30 je navedeno:

8

Člen 4 Direktive 2009/30, naslovljen „Prenos“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 2010.

Komisiji nemudoma sporočijo besedilo teh ukrepov.

Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice sporočijo Komisiji besedilo glavnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.“

9

Direktiva 2009/28 je bila razveljavljena z Direktivo (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL 2018, L 328, str. 82) z učinkom od 1. julija 2021. Vendar se glede na čas obravnavanega dejanskega stanja za spor o glavni stvari še vedno uporabljajo določbe Direktive 2009/28.

10

V uvodnih izjavah 8 in 9 Direktive 2009/28 je bilo navedeno:

11

Člen 1 Direktive 2009/28, naslovljen „Predmet in področje uporabe“, je določal:

„Ta direktiva določa skupen okvir za spodbujanje energije iz obnovljivih virov. Določena sta obvezna nacionalna cilja za skupni delež energije iz obnovljivih virov v končni bruto porabi energije in za delež energije iz obnovljivih virov v prometu. […]“

12

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Obvezni nacionalni splošni cilji in ukrepi za uporabo energije iz obnovljivih virov“, je v odstavku 4 določal:

„Vsaka država članica zagotovi, da je delež energije iz obnovljivih virov v vseh vrstah prometa v letu 2020 najmanj enak 10 % končne porabe energije v prometu v tej državi članici.

[…]“

13

Direktiva 2009/28 je bila v zadnji veljavni različici spremenjena z Direktivo (EU) 2015/1513 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 (UL 2015, L 239, str. 1), ki je v skladu s svojim členom 4(1) določala, da morajo države članice spremembe, uvedene s to direktivo, prenesti najpozneje do 10. septembra 2017, in da morajo prav tako Komisijo takoj obvestiti o vseh ukrepih za prenos.

14

Člen 11 Decreto‑Lei n.° 117/2010 (uredba‑zakon št. 117/2010) z dne 25. oktobra 2010, kakor je bila spremenjena z Decreto‑Lei n.° 6/2012 (uredba‑zakon št. 6/2012) z dne 17. januarja 2012 (v nadaljevanju: uredba‑zakon št. 117/2010), v odstavku 1 določa:

„Subjekti, ki ob sprostitvi pogonskega goriva v porabo predložijo izjavo o sprostitvi v porabo v skladu z določbami zakonika o trošarinah, ki je bil potrjen z uredbo‑zakonom št. 73/2010 z dne 21. junija 2010, spremenjeno z zakonom št. 55‑A z dne 31. decembra 2010, […] morajo prispevati k uresničevanju ciljev dodajanja biogoriv v naslednjih odstotkih glede na energijsko vsebnost in glede na količine pogonskih goriv, ki so jih sprostila v porabo, razen utekočinjenega naftnega plina (UNP) in zemeljskega plina.

15

V preambuli uredbe‑zakona št. 6/2012 je pojasnjeno, da „uredba‑zakon št. 117/2010 […], s katero sta v nacionalno pravo delno prenesena [Direktiva 2009/28] in [Direktiva 2009/30], uvaja trajnostna merila za proizvodnjo in uporabo pogonskih biogoriv in drugih tekočih biogoriv, vzpostavlja mehanizme za spodbujanje pogonskih biogoriv v kopenskem prometu in določa omejitve za obvezno dodajanje biogoriv“.

16

Vapo Atlantic je družba, ki opravlja svojo dejavnost na trgu goriv na Portugalskem.

17

Ker ima davčni status registriranega prejemnika, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za fizično dodajanje biogoriv pogonskim gorivom, ki jih sprosti v porabo na Portugalskem. Zato od družbe s sedežem v Španiji kupuje taka goriva, ki vsebujejo biogoriva v razmerjih, ki so v skladu z določbami španske zakonodaje.

18

Družba Vapo Atlantic ENSE ni predložila nobenega dokazila, da je Evropska komisija odobrila prostovoljni sistema certificiranja, ki ga uporablja družba, od katere kupuje goriva v Španiji.

19

Družba Vapo Atlantic je v drugem četrtletju leta 2020 sprostila v porabo 7582 ton pogonskih goriv.

20

ENSE je ugotovil, da družba Vapo Atlantic v nasprotju z obveznostjo, ki jo ima na podlagi uredbe‑zakona št. 117/2010, ni imela nobenega certifikata za biogoriva, imeti pa bi morala vsaj 758 certifikatov, da bi dokazala, da izpolnjuje obveznost dodajanja 10 % biogoriv pogonskim gorivom, ki jih je sprostila v porabo v drugem četrtletju leta 2020.

21

Zato je ENSE sprejel odločbo, s katero je družbi Vapo Atlantic naložil plačilo zneska 908.084 EUR iz naslova denarnega nadomestila, ker ni dokazala dodajanja biogoriv pogonskim gorivom, ki jih je sprostila v porabo v drugem četrtletju leta 2020, kar je v nasprotju s členom 11(1) uredbe‑zakona št. 117/2010.

22

Družba Vapo Atlantic je to odločbo izpodbijala pred Tribunal Administrativo e Fiscal de Braga (upravno in davčno sodišče v Bragi, Portugalska), ki je predložitveno sodišče.

23

To sodišče poudarja, da osnutek nacionalne ureditve iz točke 21 te sodbe pred objavo in začetkom veljavnosti te ureditve očitno ni bil sporočen Komisiji.

24

Navedeno sodišče se v bistvu sprašuje o razlagi določb Direktive 98/34, da bi ugotovilo, ali je navedena ureditev „tehnični predpis“, ki bi moral biti sporočen Komisiji.

25

Na prvem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je mogoče člen 11(1) uredbe‑zakona št. 117/2010, ki določa le odstotke dodajanja biogoriv pogonskim gorivom, sproščenim v porabo, ne da bi določal kakršno koli značilnost teh biogoriv, šteti za „tehnični predpis“ v smislu člena 1, točka 11, Direktive 98/34, in natančneje, ali gre za „drugo zahtevo“ v smislu tega člena 1, točka 4.

26

Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali člen 11(1) uredbe‑zakona št. 117/2010 lahko spada med izjeme iz člena 8(1) navedene direktive, ker naj bi ta določba nacionalnega prava pomenila „le prenos celotnega besedila […] evropskega standarda“. Člen 7a(2) Direktive 98/70 naj bi namreč državam članicam nalagal obveznost, da od dobaviteljev zahtevajo, da postopoma karseda zmanjšajo proizvedene emisije toplogrednih plinov za 10 %.

27

Na tretjem mestu, to sodišče se sprašuje, ali člen 11(1) uredbe‑zakona št. 117/2010 spada na področje uporabe člena 10(1), tretja alinea, Direktive 98/34, ob upoštevanju člena 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2009/30 in člena 4(1) Direktive 2015/1513. Zadnjenavedeni določbi bi se namreč lahko razlagali kot „zaščitni klavzuli, določeni v zavezujočih aktih Skupnosti“ v smislu člena 10(1), tretja alinea, Direktive 98/34.

28

Na četrtem mestu, navedeno sodišče se podredno sprašuje o posledicah, ki izhajajo iz neizpolnitve obveznosti sporočitve osnutka predpisa, določene v členu 8(1) Direktive 98/34. Predložitveno sodišče priznava, da nesporočitev nacionalnih predpisov na podlagi te določbe načeloma povzroči nemožnost uveljavljanja teh določb. Vendar se mu v zvezi s tem pojavljajo dvomi, ker bi takšna razlaga povzročila splošno nespoštovanje obveznosti dodajanja biogoriv pogonskim gorivom, sproščenim v porabo. Prav ta razlaga naj bi ogrozila ne le nacionalni cilj, ampak tudi evropski cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in spodbujanja obnovljivih virov energije.

29

V teh okoliščinah je Tribunal Administrativo e Fiscal de Braga (upravno in davčno sodišče v Bragi, Portugalska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30

ENSE meni, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker naj bi bilo besedilo določb, katerih razlago prosi predložitveno sodišče, jasno in naj torej ne bi bilo treba razjasniti nobenega dvoma.

31

V zvezi s tem je ustaljena sodna praksa, da v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 27 in navedena sodna praksa).

32

V obravnavanem primeru zadostuje ugotovitev, da imajo zastavljena vprašanja, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, neposredno zvezo s sporom o glavni stvari in so upoštevna za to, da predložitvenemu sodišču omogočijo njegovo rešitev. Ta predlog poleg tega vsebuje dovolj elementov za ugotovitev obsega teh vprašanj in koristen odgovor nanje.

33

Nacionalnemu sodišču nikakor ni prepovedano, da Sodišču zastavi vprašanje za predhodno odločanje, na katero odgovor – po mnenju ene od strank iz postopka v glavni stvari – ne pušča nobenega razumnega dvoma. Posledično, tudi če bi bilo tako, predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki vsebuje taka vprašanja, zato ne postane nedopusten (sodba z dne 14. oktobra 2021, Viesgo Infraestructuras Energéticas, C‑683/19, EU:C:2021:847, točka 26).

34

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je zato dopusten.

35

Najprej je treba opozoriti, da je bilo v sporu o glavni stvari družbi Vapo Atlantic naloženo plačilo denarnega nadomestila zaradi kršitve člena 11(1) uredbe‑zakona št. 117/2010, ker ta družba ni izpolnila svoje obveznosti predložitve certifikatov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati dodajanje biogoriv pogonskim gorivom, ki jih je sprostila v porabo v drugem četrtletju leta 2020.

36

V zvezi s tem, čeprav se je predložitveno sodišče v prvem vprašanju formalno sklicevalo na člen 1, točka 3, Direktive 98/34, je iz tega vprašanja razvidno, da sprašuje, ali obveznost, ki jo nalaga nacionalna ureditev, spada med „druge zahteve“ v smislu člena 1, točka 4, te direktive in je tako „tehnični predpis“ v smislu člena 1, točka 11, navedene direktive.

37

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1, točka 4, Direktive 98/34 razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki določa cilj dodajanja 10 % biogoriv pogonskim gorivom, ki jih gospodarski subjekt sprosti v porabo v danem letu, spada med „druge zahteve“ v smislu člena 1, točka 4, te direktive in je tako „tehnični predpis“ v smislu člena 1, točka 11, navedene direktive, pri čemer je ta predpis mogoče proti posameznikom uveljavljati le, če je bil njegov osnutek sporočen v skladu s členom 8(1) iste direktive.

38

Na prvem mestu je treba opozoriti, da je pojem „druge zahteve“ v členu 1, točka 4, Direktive 98/34 opredeljen kot „zahteva za proizvode, ki ni tehnična specifikacija in ki se nanaša na proizvod zaradi varovanja zlasti potrošnikov ali okolja ter vpliva na njegov življenjski cikel, potem ko je bil dan v promet, kakor so pogoji uporabe, predelave, vnovične uporabe ali odlaganja, kadar lahko taki pogoji znatno vplivajo na sestavo ali značilnost proizvoda ali na njegovo trženje“.

39

V skladu z ustaljeno sodno prakso v to kategorijo spadajo predpisi, ki določajo pogoj, ki lahko pomembno vpliva na sestavo, naravo ali trženje proizvoda, pri čemer se te „druge zahteve“ nanašajo na zahteve, ki izhajajo iz upoštevanja življenjskega cikla zadevnega proizvoda po tem, ko je bil dan v promet, in se med drugim nanašajo na njegovo uporabo (sodba z dne 28. maja 2020, ECO‑WIND Construction, C‑727/17, EU:C:2020:393, točka 40 in navedena sodna praksa).

40

V obravnavanem primeru se vprašanja predložitvenega sodišča nanašajo na nacionalno ureditev, ki od gospodarskih subjektov, ki sproščajo pogonska goriva v porabo, razen UNP in zemeljskega plina, zahteva, da prispevajo k izpolnjevanju ciljev dodajanja biogoriv letnim količinam pogonskih goriv, ki jih dajejo v porabo, in sicer cilja 10 % za leto 2020. Čeprav taka ureditev ne določa natančne vrste pogonskega goriva, niti ne določa odstotka biogoriva, ki ga je treba fizično dodati pogonskim gorivom, niti ne določa vrste biogoriva, ki se doda, se zahteva, ki jo določa in ki je sprejeta zaradi varstva okolja, nanaša na življenjski cikel pogonskih goriv, potem ko so bila dana na trg, in lahko znatno vpliva na trženje navedenih proizvodov, saj lahko nespoštovanje obveznosti dodajanja biogoriv, ki jo določa, povzroči naložitev denarnega nadomestila.

41

Iz tega izhaja, da nacionalna ureditev, ki določa cilj dodajanja 10 % biogoriv pogonskim gorivom, ki jih je gospodarski subjekt dal v porabo za leto 2020, spada med „druge zahteve“ v smislu člena 1, točka 4, Direktive 98/34 in je tako „tehnični predpis“ v smislu člena 1, točka 11, te direktive.

42

Na drugem mestu je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen Direktive 98/34 s preventivnim nadzorom varovati prosti pretok blaga, ki je eden od temeljev Unije. Ta nadzor je koristen zato, ker lahko tehnični predpisi iz te direktive pomenijo ovire pri menjavi blaga med državami članicami, kar pa je sprejemljivo le, če so te ovire potrebne za zadovoljitev nujnih zahtev, ki so v splošnem interesu (glej v tem smislu sodbi z dne 30. aprila 1996, CIA Security International, C‑194/94, EU:C:1996:172, točka 40, in z dne 19. julija 2012, Fortuna in drugi, C‑213/11, C‑214/11 in C‑217/11, EU:C:2012:495, točka 26 in navedena sodna praksa).

43

V tem okviru člen 8(1) Direktive 98/34 državam članicam načeloma nalaga, da Komisiji takoj sporočijo vsak osnutek tehničnega predpisa. V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je kršitev obveznosti sporočanja iz tega člena 8(1) bistvena kršitev postopka, ki povzroči neuporabo zadevnih tehničnih predpisov, tako da jih ni mogoče uveljavljati proti posameznikom (glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 1996, CIA Security International, C‑194/94, EU:C:1996:172, točka 54).

44

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na prvo in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1, točka 4, Direktive 98/34 razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki določa cilj dodajanja 10 % biogoriv pogonskim gorivom, ki jih gospodarski subjekt sprosti v porabo v danem letu, spada med „druge zahteve“ v smislu člena 1, točka 4, Direktive 98/34 in je tako „tehnični predpis“ v smislu člena 1, točka 11, te direktive, pri čemer je ta predpis mogoče proti posameznikom uveljavljati le, če je bil njegov osnutek sporočen v skladu s členom 8(1) navedene direktive.

45

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1) Direktive 98/34 razlagati tako, da nacionalna ureditev, katere namen je prenos člena 7a(2) Direktive 98/70 v skladu s ciljem iz člena 3(4) Direktive 2009/28, lahko pomeni le prenos celotnega besedila evropskega standarda v smislu člena 8(1) Direktive 98/34 in se zato izogne obveznosti sporočanja iz te določbe.

46

V zvezi s tem je v skladu s členom 1, točka 6, Direktive 98/34 „standard“ v smislu te direktive tehnična specifikacija, ki jo je odobril priznan standardizacijski organ in katere izpolnjevanje ni obvezno ter sodi v kategorijo mednarodnih, evropskih ali nacionalnih standardov. „Evropski standard“ je v tej določbi opredeljen kot standard, ki ga sprejme evropski standardizacijski organ in je na voljo javnosti.

47

Iz teh opredelitev tako izhaja, da je področje uporabe pojma „evropski standard“, ki se razume v okviru tehničnih predpisov, natančneje Direktive 98/34, omejeno na standarde, ki jih sprejme evropski standardizacijski organ.

48

Niti iz člena 3(4) Direktive 2009/28 niti iz člena 7a(2) Direktive 98/70 pa ne izhaja, da je zakonodajalec Unije s temi določbami sprejel „evropske standarde“ v smislu člena 1, točka 6, Direktive 98/34.

49

Na eni strani namreč člen 3(4) Direktive 2009/28 v povezavi z uvodnima izjavama 8 in 9 ter členom 1 te direktive zgolj določa zavezujoče cilje, v skladu s katerimi je delež energije iz obnovljivih virov v vseh vrstah prometa v letu 2020 najmanj enak 10 % končne porabe energije v prometu v vsaki državi članici, pri čemer državam članicam pušča diskrecijsko pravico glede ukrepov, za katere menijo, da so primerni za dosego teh ciljev.

50

Na drugi strani člen 7a(2) Direktive 98/70 uresničuje voljo zakonodajalca Unije, da zmanjša emisije toplogrednih plinov v življenjskem ciklu goriva na enoto energije iz goriva in energijo, za do 10 %. Vendar, kot je razvidno iz te določbe v povezavi z uvodnima izjavama 8 in 9 Direktive 2009/30, države članice ohranijo diskrecijsko pravico, da to zmanjšanje dosežejo z uporabo biogoriv, alternativnih goriv ali z zmanjšanjem sežiga odpadnih plinov.

51

Iz tega sledi, da niti člen 3(4) Direktive 2009/28 niti člen 7a(2) Direktive 98/70 ne nalagata „standarda“ v smislu člena 1, točka 6, Direktive 98/34.

52

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1) Direktive 98/34 razlagati tako, da nacionalna ureditev, katere namen je prenos člena 7a(2) Direktive 98/70 v skladu s ciljem iz člena 3(4) Direktive 2009/28, ne more pomeniti le prenosa celotnega besedila evropskega standarda v smislu člena 8(1) Direktive 98/34 in se zato izogniti obveznosti sporočanja iz te določbe.

53

Najprej je treba ugotoviti, da je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari začela veljati 18. januarja 2012, medtem ko je Direktiva 2015/1513, na katero se predložitveno sodišče sklicuje v tretjem vprašanju, v skladu s svojim členom 5 začela veljati 5. oktobra 2015. V teh okoliščinah te direktive ni treba upoštevati pri odgovoru na to vprašanje.

54

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2009/30 razlagati tako, da je ta določba zaščitna klavzula, določena v zavezujočih aktih Unije, v smislu člena 10(1), tretja alinea, Direktive 98/34.

55

Poudariti je treba, da prvi in drugi pododstavek člena 4(1) Direktive 2009/30 zgolj določata rok državam članicam za prenos te direktive, in sicer najpozneje do 31. decembra 2010, z zakoni in drugimi predpisi, potrebnimi za to, pri čemer se od njih zahteva, da Komisiji takoj sporočijo besedilo teh ukrepov. Tretji pododstavek te določbe pa določa, da se države članice v teh sprejetih predpisih sklicujejo na Direktivo 2009/30.

56

Nič v besedilu člena 4(1) Direktive 2009/30 pa ne kaže na to, da je zakonodajalec Unije v to direktivo želel uvesti zaščitno klavzulo v smislu člena 114(10) PDEU, ki bi jo države članice lahko uporabile.

57

V zvezi s tem je v zadnjenavedeni določbi določeno, da harmonizacijski ukrepi v ustreznih primerih vključujejo zaščitno klavzulo, ki dovoljuje državam članicam, da iz enega ali več neekonomskih razlogov iz člena 36 PDEU sprejmejo začasne ukrepe, ki so predmet nadzornega postopka Unije. Iz tega sledi, da mora biti taka zaščitna klavzula izrecno določena z aktom za harmonizacijo. Člen 4(1) Direktive 2009/30 pa ne ustreza tem značilnostim in zato ne more pomeniti take zaščitne klavzule.

58

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1), drugi pododstavek, Direktive 2009/30 razlagati tako, da ta določba ni zaščitna klavzula, določena v zavezujočih aktih Unije, v smislu člena 10(1), tretja alinea, Direktive 98/34.

59

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: