1)

Ali člen 4(3) in člen 19(1) PEU ter člen 2(1) in (2) in člen 267 PDEU, tudi glede na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, nasprotujejo praksi razlaganja, kakršna je ta v zvezi s členi 111, osmi odstavek, Costituzione (ustava), člen 360, prvi odstavek, točka (1), in člen 362, prvi odstavek, codice di procedura civile (zakonik o civilnem postopku) ter člen 110 codice del processo amministrativo (zakonik o upravnem postopku), – v delu, v katerem te določbe dopuščajo kasacijsko pritožbo zoper sodbe Consiglio di Stato (državni svet) „iz razlogov, ki se nanašajo na sodno pristojnost“ – kot izhaja iz sodbe Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) št. 6 iz leta 2018 in iz poznejše nacionalne sodne prakse, ki je spremenila predhodno usmeritev in štela, da se kasacijska pritožba kot pravno sredstvo z vidika tako imenovane „nepristojnosti“ ne more uporabljati za izpodbijanje sodb Consiglio di Stato (državni svet), v katerih se uporabljajo nacionalne prakse razlaganja, ki so v navzkrižju s sodbami Sodišča Evropske unije, v sektorjih, ki jih ureja pravo Evropske unije (v obravnavani zadevi na področju oddaje javnih naročil), v katerih so se države članice odrekle izvajanju suverenih pristojnosti neskladno s tem pravom, posledica tega pa je, da so se konsolidirale kršitve prava Unije, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z zgoraj navedenim pravnim sredstvom, in da se je ogrozila enotna uporaba prava Unije in učinkovitost sodnega varstva v subjektivnih pravnih položajih, ki so pomembni na ravni Skupnosti, kar je v nasprotju z zahtevo, da mora to pravo v celoti izvajati vsako sodišče na način, ki je zavezujoče skladen s pravilno razlago s strani Sodišča Evropske unije, ob upoštevanju omejitev „procesne avtonomije“ držav članic pri uskladitvi procesnih sredstev?

2)

Ali člen 4(3) in člen 19(1) PEU ter člen 267 PDEU, tudi glede na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, nasprotujejo razlagi in uporabi člena 111, osmi odstavek, ustave, člena 360, prvi odstavek, točka 1, in člena 362, prvi odstavek, zakonika o civilnem postopku, ter člena 110 zakonika o upravnem postopku, kot izhaja iz nacionalne sodne prakse, po kateri kasacijske pritožbe pred združenim senatom „iz razlogov, ki se nanašajo na sodno pristojnost,“ z vidika tako imenovane „nepristojnosti“ ni mogoče vložiti za izpodbijanje sodb Consiglio di Stato (državni svet), ki pri odločanju o sporih, ki zadevajo uporabo prava Unije, neutemeljeno opustijo naslovitev vprašanja za predhodno odločanje na Sodišče Evropske unije, če niso izpolnjeni pogoji, ki se razlagajo ozko in ki jih Sodišče izčrpno našteva (od sodbe z dne 6. oktobra 1982, Cilfit, C-238/81), na podlagi katerih je nacionalno sodišče oproščeno te obveznosti, v nasprotju z načelom, v skladu s katerim so s pravom Unije neskladni nacionalni procesni predpisi in prakse, tudi zakonodajne ali ustavne, ki določajo (tudi začasni) odvzem svobode nacionalnega sodišča (zadnje stopnje ali drugega), da predloži vprašanje za predhodno odločanje, zaradi česar si prilasti izključno pristojnost Sodišča Evropske unije za pravilno in zavezujoče razlaganje prava Unije, morebitna nasprotujoča si razlaga med pravom, ki ga uporablja nacionalno sodišče, in pravom Unije pa postane nepopravljiva (ker se takšno nasprotje razlag omogoča) in ogroža enotno uporabo in učinkovitost pravnega varstva v subjektivnih pravnih položajih, ki izhajajo iz prava Unije?

3)

Ali se načela, ki jih je oblikovalo Sodišče Evropske unije v sodbah z dne 5. septembra 2019, Lombardi, C-333/18; z dne 5. aprila 2016, PFE, C-689/13, in z dne 4. julija 2013, Fastweb, C-100/12, v zvezi s členom 1(1) in (3) in členom 2(1) Direktive 89/665/EGS (1), kot je bila spremenjena z Direktivo 2007/66/ES (2), uporabljajo v zadevi, ki je predmet postopka v glavni stvari, v kateri sodelujoče podjetje izpodbija izločitev iz postopka javnega naročanja in oddajo javnega naročila drugemu podjetju, Consiglio di Stato (državni svet) pa je vsebinsko preučil samo tožbeni razlog, s katerim izločeno podjetje ugovarja točkovanju tehnične ponudbe, ki ni dosegla „praga za sodelovanje“, in je potem, ko je prednostno preučilo nasprotne tožbe javnega naročnika in izbranega ponudnika, nasprotnima tožbama ugodil in razglasil za nedopustne (in jih ni vsebinsko preučil) druge glavne tožbene razloge v zvezi z rezultatom postopka oddaje javnega naročila iz drugih razlogov (zaradi nedorečenosti meril za ocenjevanje ponudb pri urejanju postopka javnega naročanja, neobrazložitve dodeljenih ocen, nezakonitega imenovanja in sestave odbora za javna naročila), z uporabo nacionalne sodne prakse, v skladu s katero podjetje, ki je bilo izločeno iz postopka javnega naročanja, nima procesnega upravičenja za vložitev pritožbe zoper dodelitev naročila konkurenčnemu podjetju, niti z razveljavitvijo postopka javnega naročanja, ker je treba preučiti, ali je s pravom Unije skladen učinek odvzema pravice podjetju, da predlaga sodišču, da preuči razloge za izpodbijanje rezultata postopka oddaje javnega naročila, v okoliščinah, ko njegova izločitev ni bila dokončno ugotovljena in ko lahko vsak sodelujoči uveljavlja enak legitimen interes za izločitev ponudbe drugega sodelujočega, zaradi česar se lahko ugotovi, da javni naročnik ne more izbrati pravilne ponudbe in mora objaviti nov postopek za oddajo javnega naročila, v katerem bi lahko sodelovali vsi ponudniki?