—

za Green Network SpA V. Cerulli Irelli, odvetnik,

—

za Gestore dei Servizi Energetici SpA – GSE G. Roberti, I. Perego in M. Serpone, odvetniki,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

—

za Evropsko komisijo K. Herrmann, E. White, L. Pignataro-Nolin in A. Aresu, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3(2) PDEU in 216 PDEU v povezavi s členom 5 Direktive 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 121) in Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo z dne 22. julija 1972 (UL L 300, str. 188), kakor je bil prilagojen s Sklepom št. 1/2000 Skupnega odbora ES-Švica z dne 25. oktobra 2000 (UL 2001, L 51, str. 1) (v nadaljevanju: sporazum o prosti trgovini).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Green Network SpA (v nadaljevanju: Green Network) in Autorità per l’energia elettrica e il gas (v nadaljevanju: AEEG) zaradi upravne globe, ki jo je zadnjenavedeni naložil družbi Green Network, ker ta ni kupila zelenih certifikatov v sorazmerju s količino električne energije iz Švice, ki jo je ta družba uvozila v Italijo.

3

Sporazum o prosti trgovini je Evropska gospodarska skupnost sklenila na podlagi člena 113 Pogodbe EGS v zvezi s skupno trgovinsko politiko, ki je postal člen 113 Pogodbe ES, ta pa je po spremembi postal člen 133 ES. Določbe zadnjenavedenega člena so zdaj v členu 207 PDEU. Člen 1 navedenega sporazuma določa, da je njegov cilj med drugim z razvijanjem medsebojne trgovine spodbujati skladen razvoj gospodarskih odnosov med Skupnostjo in Švicarsko konfederacijo, zagotoviti pogoje za lojalno konkurenco v trgovini med pogodbenicama in z odstranjevanjem ovir za trgovino prispevati k skladnemu razvoju in širjenju svetovne trgovine.

4

Direktiva 2001/77 je bila s 1. januarjem 2012 razveljavljena z Direktivo 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, str. 16). Vendar se glede na čas dejanskega stanja spora iz postopka v glavni stvari ratione temporis uporablja Direktiva 2001/77.

5

V uvodnih izjavah od 1 do 3, 10, 11 in od 14 do 16 Direktive 2001/77 je navedeno:

[…]

[…]

6

Člen 1 Direktive 2001/77 je določal:

„Namen te direktive je spodbujati povečevanje deleža obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije na notranjem trgu z električno energijo in ustvariti podlago za prihodnji okvir navedenega trga Skupnosti.“

7

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, je določal:

„Pojmi, uporabljeni v tej direktivi, imajo naslednji pomen:

[…]

[…]“

8

Člen 3 navedene direktive je določal:

„1.   Države članice sprejmejo v skladu z nacionalnimi okvirnimi cilji iz odstavka 2 ustrezne ukrepe za spodbujanje večje porabe električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov. […]

2.   Države članice najkasneje do 27. oktobra 2002, nato pa vsakih pet let sprejmejo in objavijo poročilo, v katerem določijo nacionalne okvirne cilje za prihodnjo porabo električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, kot odstotek porabe električne energije za naslednjih deset let. […] Za določitev teh ciljev do leta 2010 morajo države članice:

[…]

4.   Na podlagi poročil držav članic iz odstavkov 2 in 3 Komisija oceni, v kakšni meri

[…]“

9

Člen 4 iste direktive, naslovljen „Programi podpore“, je določal:

„1.   Komisija brez poseganja v člena 87 in 88 Pogodbe [ES] oceni uporabo mehanizmov, ki se uporabljajo v državah članicah in bi lahko vplivali na omejevanje trgovine ter po katerih proizvajalci električne energije na podlagi predpisov, ki jih izdajo javni organi, prejemajo neposredno ali posredno podporo. Pri tem izhaja iz tega, da prispevajo k ciljem, določenim v členih 6 in 174 Pogodbe.

2.   Komisija najkasneje do 27. oktobra 2005 predloži izčrpno dokumentirano poročilo o izkušnjah pri uporabi in sožitju različnih mehanizmov iz odstavka 1. V poročilu se v skladu z nacionalnimi okvirnimi cilji iz člena 3(2) oceni uspeh programov podpore iz odstavka 1, vključno s stroškovno učinkovitostjo pri spodbujanju porabe električne energije proizvedene iz obnovljivih virov energije. Poročilu po potrebi doda predlog za okvir Skupnosti v zvezi s programi podpore za električno energijo proizvedeno iz obnovljivih virov energije.

Kakršen koli predlog za okvir:

10

Člen 5 Direktive 2001/77, naslovljen „Potrdilo o izvoru električne energije proizvedene iz obnovljivih virov energije“, je določal:

„1.   Države članice najkasneje do 27. oktobra 2003 zagotovijo, da se lahko za izvor energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, jamči v smislu te direktive po objektivnih, preglednih in nediskriminatornih kriterijih, ki jih določi vsaka država članica. Države članice zagotovijo, da se na zahtevo izda potrdilo o izvoru v navedenem smislu.

2.   Države članice lahko za nadzor nad izdajanjem navedenih potrdil o izvoru določijo enega ali več pristojnih teles, ki so v odnosu do proizvodnih in distribucijskih dejavnosti neodvisni in strokovno usposobljeni.

3.   Potrdilo o izvoru:

4.   Taka potrdila o izvoru, izdana po odstavku 2, države članice medsebojno priznavajo izključno kot dokaz o elementih iz odstavka 3. Kakršna koli zavrnitev priznanja potrdila o izvoru kot dokaza, zlasti iz razlogov v zvezi s preprečevanjem goljufije, mora temeljiti na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih kriterijih. V primeru zavrnitve priznanja potrdila o izvoru lahko Komisija stranko, ki je potrdilo zavrnila, zlasti na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih kriterijev, na katerih tako priznanje temelji, zaveže, da ga prizna.

5.   Države članice ali pristojni organi vzpostavijo ustrezne mehanizme, s katerimi zagotovijo, da so potrdila o izvoru natančna in zanesljiva. V poročilu iz člena 3(3) navedejo ukrepe, ki jih sprejmejo, da bi zagotovile zanesljivost sistema jamstev.

6.   Komisija obravnava po posvetu z državami članicami v poročilu iz člena 8 obliko in načine, ki bi jih države članice lahko uporabljale kot jamstvo o izvoru električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije. Če je potrebno, Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predlaga, da se za ta namen sprejmejo skupna pravila.“

11

Kot je razvidno iz njenega prvega odstavka, so v Prilogi k Direktivi 2001/77 navedene referenčne vrednosti za določitev nacionalnih okvirnih ciljev glede električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, kakor so določeni v členu 3(2) te direktive. Iz preglednice v tej prilogi in iz njenih pojasnil je razvidno, da se navedene referenčne vrednosti za vsako državo članico nanašajo na „nacionalno proizvodnjo“ električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov leta 1997, in odstotni delež električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, v porabi električne energije za leti 1997 in 2010, pri čemer ti deleži „temeljijo na nacionalni proizvodnji električne energije iz [obnovljivih virov energije] deljene z bruto nacionalno porabo električne energije“.

12

Na podlagi člena 11(1) zakonske uredbe št. 79 o izvajanju Direktive 96/92/ES o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (decreto legislativo n. 79 – Attuazione della direttiva 96/92/CE recante norme comuni per il mercato interno dell’energia elettrica) z dne 16. marca 1999 (GURI št. 75 z dne 31. marca 1999, str. 8, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 79/1999) morajo proizvajalci oziroma uvozniki električne energije v naslednjem letu v nacionalno omrežje dati določen delež električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: zelena električna energija) v obratih, ki so začeli delovati ali so povečali proizvodnjo po začetku veljavnosti navedene uredbe. V skladu z odstavkom 3 tega člena je to obveznost mogoče med drugim izpolniti z nakupom celote ali dela te kvote od proizvajalcev, če je v nacionalno omrežje dana električna energija zelena, ali pa z nakupom zelenih certifikatov pri imenovanem nacionalnem upravljavcu omrežja, ki je od 1. novembra 2005 Gestore servizi energetici GSE SpA (v nadaljevanju: GSE). Zadevni proizvajalci in uvozniki morajo tako bodisi predložiti certifikate, ki potrjujejo, da je bil delež proizvedene ali uvožene električne energije proizveden iz obnovljivih virov energije, bodisi kupiti zelene certifikate.

13

Člen 4(6) ministrske uredbe o pravilih za izvajanje predpisov s področja električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, ki so določena v členu 11(1), (2) in (3) zakonske uredbe št. 79 z dne 16. marca 1999 (decreto ministeriale – Direttive per l’attuazione delle norme in materia di energia elettrica da fonti rinnovabili di cui ai commi 1, 2 e 3 dell’articolo 11 del decreto legislativo 16 marzo 1999, n. 79) z dne 11. novembra 1999 (GURI št. 292 z dne 14. decembra 1999, str. 26, v nadaljevanju: ministrska uredba z dne 11. novembra 1999) določa:

„Obveznost iz člena 11(1) in (2) zakonske uredbe [št. 79/1999] se lahko izpolni tako, da se v celoti ali delno uvozi električna energija, proizvedena v obratih, ki so začeli obratovati po 1. aprilu 1999 in uporabljajo obnovljive vire, če so ti obrati v državah, ki sprejemajo enake ukrepe za spodbujanje in pospeševanje obnovljivih virov, ki temeljijo na tržnih mehanizmih, ki priznavajo enake možnosti obratom v Italiji. V tem primeru zavezanec vlogo iz odstavka 3 predloži skupaj s pogodbo o nakupu električne energije, ki je bila proizvedena v obratu, in z veljavnim dovoljenjem za njeno dajanje v nacionalno elektroenergetsko omrežje. Vse podatke mora potrditi organ, imenovan v skladu s členom 20(3) Direktive 96/92/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 3)] v državi, v kateri je obrat. Če gre za države, ki niso članice Evropske unije, je sprejetje vloge pogojeno s sklenitvijo sporazuma med upravljavcem nacionalnega prenosnega omrežja in podobnim lokalnim organom, v katerem se določijo načini izvajanja potrebnih preverjanj.“

14

Člen 20(3) zakonske uredbe št. 387 o izvajanju Direktive 2001/77/ES o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (decreto legislativo n. 387 – Attuazione della direttiva 2001/77/CE relativa alla promozione dell’energia elettrica prodotta da fonti energetiche rinnovabili nel mercato interno dell’elettricità) z dne 29. decembra 2003 (redni dodatek h GURI št. 25 z dne 31. januarja 2004, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 387/2003) določa, da lahko uvozniki električne energije, proizvedene v drugih državah članicah Evropske unije, pri GSE zahtevajo oprostitev obveznosti nakupa zelenih certifikatov iz člena 11 zakonske uredbe št. 79/1999 za delež uvožene zelene električne energije, če upravljavcu predložijo overjen prepis potrdila o izvoru, ki je bilo izdano v skladu s členom 5 Direktive 2001/77. Navedeni člen 20(3) v primeru uvoza električne energije, proizvedene v tretji državi, to oprostitev pogojuje s sklenitvijo sporazuma med Italijansko republiko in zadevno tretjo državo, ki določa, da se zadevna električna energija proizvaja iz obnovljivih virov energije in je kot taka zajamčena pod enakimi pogoji kot so določeni v členu 5 Direktive 2001/77.

15

Tak sporazum je bil 6. marca 2007 sklenjen med pristojnima italijanskima ministrstvoma in švicarskim zveznim oddelkom za okolje, promet, energijo in komunikacije. Ta sporazum določa vzajemno priznavanje potrdil o izvoru za uvoženo električno energijo od leta 2006, ko je Švicarska konfederacija sprejela predpise v skladu z določbami Direktive 2001/77.

16

V skladu s členom 4 zakonske uredbe št. 387/2003 je naloga GSE preverjati izpolnjevanje obveznosti iz člena 11 zakonske uredbe št. 79/1999 in o primerih neizpolnjevanja obvestiti AEEG, ki je v tem primeru pristojno za naložitev sankcij, določenih v zakonu št. 481 o pravilih o konkurenci in ureditvi sektorja javnih storitev – ustanovitev regulativnih organov za sektor javnih storitev (legge n. 481 – Norme per la concorrenza e la regolazione dei servizi di pubblica utilità. Istituzione delle Autorità di regolazione dei servizi di pubblica utilità) z dne 14. novembra 1995 (redni dodatek h GURI št. 270 z dne 18. novembra 1995).

17

Družba Green Network je v letu 2005 v Italijo uvozila 873.855 MWh električne energije iz Švice na podlagi pogodbe o dobavi, sklenjene s švicarsko družbo Aar e Ticino SA di Elettricità. Po pisnih izjavah te družbe je bila ta električna energija v Švici proizvedena iz obnovljivih virov energije.

18

Družba Green Network je na podlagi člena 20(3) zakonske uredbe št. 387/2003 pri GSE za leto 2006 zaprosila za oprostitev obveznosti nakupa zelenih certifikatov, ki je določena v členu 11 zakonske uredbe št. 79/1999 glede te uvožene količine električne energije iz Švice.

19

GSE je z odločbo z dne 7. julija 2006 to prošnjo zavrnil z obrazložitvijo, da Italijanska republika in Švicarska konfederacija leta 2005 še nista sklenili sporazuma, kakršen je tisti iz navedenega člena 20(3). Zato je GSE družbi Green Network naložil nakup 378 zelenih certifikatov v skupnem znesku 2.367.792 EUR. Ker družba Green Network tega ni storila, ji je AEEG z odločbo z dne 21. januarja 2011 naložila upravno globo v višini 2.466.450 EUR.

20

Ker je Tribunale amministrativo regionale per la Lombardia (upravno sodišče za deželo Lombardijo) tožbo družbe Green Network zoper to odločbo zavrnilo, je ta družba zoper sodbo, ki jo je izdalo to sodišče, vložila pritožbo pri Consiglio di Stato. Družba Green Network je v utemeljitev te pritožbe ponovila svojo utemeljitev s prve stopnje, da je člen 20(3) zakonske uredbe št. 387/2003 nezdružljiv s členoma 3(2) PDEU in 216 PDEU, ker ima Unija izključno zunanjo pristojnost za sklenitev sporazuma, kakršen je tisti iz navedene določbe nacionalnega prava.

21

Družba Green Network poleg tega trdi, da je treba ob upoštevanju te nezdružljivosti ponovno uporabiti člen 4(6) ministrske uredbe z dne 11. novembra 1999. V zvezi s tem družba Green Network navaja, da je bil med upravljavci omrežij sklenjen tihi sporazum o medsebojnem priznavanju certifikatov, ki se zahtevajo z zadnjenavedeno določbo, in sicer med Gestore della Rete di Trasmissione Nazionale (GRTN), nacionalnim upravljavcem omrežja, ki ga je nasledil GSE, in primerljivim švicarskim upravljavcem.

22

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da če bi Sodišče pri odgovoru na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje presodilo, da je z določbo, kot je člen 20(3) zakonske uredbe št. 387/2003, kršena izključna zunanja pristojnost Unije, bi se za obravnavani primer dejansko uporabljal člen 4(6) ministrske uredbe z dne 11. novembra 1999. Zato predložitveno sodišče meni, da je treba Sodišču postaviti še tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanašata na zadnjenavedeno nacionalno določbo.

23

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Kot je razvidno iz njihovega besedila, se vprašanja za predhodno odločanje v bistvu nanašajo na razlago členov 3(2) PDEU in 216 PDEU.

25

Vendar je treba poudariti, da se postopek v glavni stvari nanaša na izpodbijanje odločbe AEEG, s katero je bila družbi Green Network naložena upravna globa, ker ta ni izpolnila obveznosti nakupa zelenih certifikatov za leto 2006. V teh okoliščinah in ob upoštevanju, da je Lizbonska pogodba začela veljati šele 1. decembra 2009, za odgovor na postavljena vprašanja ni treba upoštevati določb Pogodbe DEU, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, temveč, tako kot so zatrdili GSE, italijanska vlada in Komisija, pravila v zvezi z izključno zunanjo pristojnostjo Skupnosti, kakor so izhajala iz Pogodbe ES.

26

V zvezi s tem je treba poudariti, da med različnimi primeri izključne zunanje pristojnosti Unije, ki so zdaj določeni v členu 3(2) PDEU, vprašanja predložitvenega sodišča temeljijo le na tistem iz zadnjega dela stavka te določbe, to je na primeru, v katerem sklenitev mednarodnega sporazuma „lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe“, in ta primer je za obravnavano zadevo upošteven.

27

Izrazi, uporabljeni v tem zadnjem delu stavka, ustrezajo izrazom, s katerimi je Sodišče v točki 22 sodbe Komisija/Svet, imenovane tudi „AETR“ (EU:C:1971:32), opredelilo naravo mednarodnih zavez, ki jih države članice ne smejo prevzeti zunaj institucionalnega okvira Skupnosti, kadar je ta za uresničitev ciljev pogodbe sprejela skupna pravila (glej sodbo Komisija/Svet, C‑114/12, EU:C:2014:2151, točka 66).

28

Zato je treba vprašanja za predhodno odločanje v obravnavanem primeru razumeti tako, da se nanašajo na izključno zunanjo pristojnost Skupnosti v smislu sodne prakse, ki se je začela s sodbo AETR (EU:C:1971:32) in razvila na njeni podlagi (v nadaljevanju: izključna zunanja pristojnost v smislu sodne prakse AETR).

29

V skladu z navedeno sodno prakso obstaja nevarnost, da se z mednarodnimi zavezami, ki jih prevzamejo države članice, posega v skupna pravila Skupnosti ali spremeni njihovo področje uporabe, ki upravičuje izključno zunanjo pristojnost Skupnosti, če te zaveze spadajo na področje uporabe navedenih pravil (glej zlasti sodbo Komisija/Svet, EU:C:2014:2151, točka 68 in navedena sodna praksa, ter mnenje 1/13, EU:C:2014:2303, točka 71).

30

Ugotovitev take nevarnosti ne predpostavlja popolnega ujemanja med področjem, ki ga zajemajo mednarodne zaveze, in tistim, ki ga zajema pravna ureditev Skupnosti (sodba Komisija/Svet, EU:C:2014:2151, točka 69 in navedena sodna praksa, ter mnenje 1/13, EU:C:2014:2303, točka 72).

31

Natančneje, take mednarodne zaveze lahko vplivajo na področje uporabe pravil Skupnosti ali pa ga spremenijo, kadar spadajo na področje, ki je v velikem delu zajeto s takimi pravili (sodba Komisija/Svet, EU:C:2014:2151, točka 70 in navedena sodna praksa, ter mnenje 1/13, EU:C:2014:2303, točka 73).

32

Poleg tega države članice zunaj institucionalnega okvira Skupnosti ne smejo prevzeti takih zavez, in sicer tudi če te niso v nasprotju s skupnimi pravili Skupnosti (sodba Komisija/Svet, EU:C:2014:2151, točka 71 in navedena sodna praksa).

33

Ker ima Skupnost zgolj prenesene pristojnosti, je treba zato obstoj pristojnost, še zlasti izključne, utemeljiti z ugotovitvami na podlagi celovite in konkretne analize razmerja med predvidenim mednarodnim sporazumom in veljavnim pravom Skupnosti. Pri tej analizi je treba upoštevati področja, ki so pokrita s pravili Skupnosti in z določbami predvidenega sporazuma, perspektive njihovega razvoja, ki jih je mogoče predvideti, ter naravo in vsebino teh pravil in določb, da bi preverili, ali zadevni sporazum lahko posega v enotno in dosledno uporabo pravil Skupnosti in v pravilno delovanje sistema, ki ga uvajajo (glej mnenje 1/13, EU:C:2014:2303, točka 74 in navedena sodna praksa).

34

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Pogodbo ES glede na obstoj Direktive 2001/77, natančneje določb njenega člena 5, razlagati tako, da ima Skupnost izključno zunanjo pristojnost v smislu sodne prakse AETR, ki nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa odobritev oprostitve obveznosti pridobitve zelenih certifikatov zaradi dajanja električne energije, uvožene iz tretje države, na nacionalni potrošniški trg na podlagi predhodne sklenitve sporazuma med zadevno državo članico in zadevno tretjo državo, s katerim je tako uvožena energija zajamčena kot zelena v skladu z enakimi načini izvajanja, kot jih določa navedeni člen 5 (v nadaljevanju: prva sporna nacionalna določba).

35

Najprej je treba poudariti, da je bila Direktiva 2001/77 sprejeta na podlagi člena 175 ES, katerega določbe so povzete v členu 192 PDEU in ki se je nanašal na politiko Skupnosti na področju okolja ter je določal deljeno pristojnost Skupnosti in njenih držav članic (glej zlasti sodbo Komisija/Svet, C‑370/07, EU:C:2009:590, točka 49).

36

V zvezi s tem, kot je med drugim razvidno iz sodne prakse, navedene v točkah od 29 do 33 te sodbe, je morebiten obstoj izključne zunanje pristojnosti Skupnosti, ki bi nasprotovala pravilu, kakršna je prva sporna nacionalna določba, v obravnavanem primeru odvisen od tega, ali lahko sporazum, kakršnega predvideva navedena določba, posega v skupne določbe, ki jih vsebuje Direktiva 2001/77, ali spreminja področje uporabe navedenih določb.

37

V zvezi s tem je treba poudariti, da zgolj okoliščina, da v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari dejansko še ni bil sklenjen noben tovrsten sporazum med Italijansko republiko in Švicarsko konfederacijo, ne izključuje obstoja morebitne kršitve izključne zunanje pristojnosti Skupnosti.

38

Določba, kakršna je prva sporna nacionalna določba, s tem, da za upravičenost do ugodnosti za uvoznike električne energije zahteva predhodno sklenitev takega mednarodnega sporazuma, uvaja postopek, ki lahko pripelje do dejanske uresničitve takega sporazuma, kar bi, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah od 83 do 85 sklepnih predlogov, zadostovalo za poseg v izključno zunanjo pristojnost Skupnosti, ob predpostavki, da je ta določena (glej v tem smislu sodbo Komisija/Grčija, C‑45/07, EU:C:2009:81, točke od 21 do 23).

39

Glede področja, ki ga pokrivajo sporazumi, katerih sklenitev določa prva sporna nacionalna določba, in njihove vsebine, je treba opozoriti, da je namen teh sporazumov v bistvu določiti, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način morajo električno energijo, proizvedeno v tretji državi in uvoženo v državo članico, organi navedene tretje države potrditi kot zeleno električno energijo, da bi lahko bila kot taka priznana na notranjem trgu porabe električne energije te države članice, zlasti v okviru izvajanja nacionalnega programa podpore za porabo zelene električne energije, ki ga je uvedla navedena država članica.

40

Glede področja, ki ga pokrivajo upoštevne določbe, ki jih v zvezi s tem vsebuje Direktiva 2001/77, in glede njegove vsebine, je treba upoštevati predvsem določbe členov od 3 do 5 te direktive.

41

Prvič, v zvezi s členom 5 navedene direktive, na katerega izrecno napotujejo vprašanja za predhodno odločanje, je treba res poudariti, da se, kot je razvidno iz besedila in iz sistematike tega člena, potrdila o izvoru, katerih namen je potrditev, da je bila električna energija proizvedena iz obnovljivih virov energije, in za katere navedeni člen določa, da jih izdajo pristojni organi držav članic, nanašajo izključno na električno energijo, proizvedeno na območjih njihove jurisdikcije, in ne na tisto, ki je proizvedena v tretjih državah.

42

Vendar ta okoliščina ne vpliva na dejstvo, da je namen navedenega člena uskladiti pogoje in mehanizme, v skladu s katerimi je lahko in mora biti električna energija v državah članicah in znotraj Skupnosti potrjena kot zelena električna energija in kot taka priznana na notranjem trgu porabe električne energije.

43

Člen 5(1) Direktive 2001/77 tako države članice zavezuje, da zagotovijo, da se lahko za izvor zelene električne energije, kot je opredeljena v členu 2 te direktive, jamči po objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih, ki jih določi vsaka država članica, in da se na zahtevo izda potrdilo o izvoru v navedenem smislu.

44

Navedena direktiva v členu 5(3), prva alinea, med drugim določa, da morajo potrdila o izvoru vsebovati podatke o energetskem viru, iz katerega je bila električna energija proizvedena, z natančno navedbo datumov in krajev proizvodnje. V skladu s členom 5(5) te direktive morajo države članice ali pristojni organi, ki jih te za to pooblastijo, vzpostaviti ustrezne mehanizme, s katerimi zagotovijo, da so potrdila o izvoru natančna in zanesljiva.

45

V zvezi z namenom navedenih potrdil o izvoru je v uvodni izjavi 10 Direktive 2001/77 navedeno, da se ta zahtevajo, da bi olajšali trgovanje z zeleno električno energijo in izboljšali preglednost pri izbiri potrošnikov med tako električno energijo in električno energijo, proizvedeno iz neobnovljivih virov energije. V členu 5(3), druga alinea, te direktive je pojasnjeno, da morajo ta potrdila o izvoru proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije omogočati, da dokažejo, da je električna energija, ki jo prodajajo, proizvedena iz obnovljivih virov energije.

46

V skladu s členom 5(4) Direktive 2001/77 morajo države članice potrdila o izvoru medsebojno priznavati izključno kot dokaz o elementih iz člena 5(3) te direktive.

47

V zvezi s tem pa je treba poudariti, da je namen sporazumov, ki se v skladu s prvo sporno nacionalno določbo sklenejo med Italijansko republiko in tretjo državo, prav zagotoviti, da bodo potrdila o izvoru, ki jih izdajo organi te tretje države, tako kot potrdila o izvoru, ki jih izdajo države članice na podlagi določb člena 5 Direktive 2001/77 in pod podobnimi pogoji, kot so tisti iz navedenih določb, na potrošniškem trgu te države članice priznana kot potrditev, da je električna energija, uvožena iz navedene tretje države, zelena v smislu te direktive.

48

Tak sporazum tako širi področje uporabe usklajenega mehanizma potrjevanja potrdil o izvoru, izdanih v državah članicah, ki je določen v členu 5 Direktive 2001/77, s tem, da za potrdila o izvoru, izdana v tretji državi članici, med drugim omogoča, da imajo na notranjem trgu porabe električne energije zadevne države članice podoben status kot ga imajo – zlasti za posebne namene olajšanja trgovine in izboljšanja preglednosti za potrošnike, navedene v točki 45 te sodbe – potrdila o izvoru, izdana v državah članicah.

49

Iz tega izhaja, da lahko tak sporazum spreminja področje uporabe skupnih pravil, ki jih vsebuje člen 5 Direktive 2001/77.

50

Drugič, v zvezi z okoliščino, da se potrdila o izvoru, ki jih izdajo organi tretje države v skladu s sporazumom, katerega sklenitev je določena v prvi sporni nacionalni določbi, priznavajo v okviru nacionalnega programa podpore za porabo zelene električne energije, s čimer njihovemu imetniku omogočajo oprostitev obveznosti nakupa zelenih certifikatov, je treba poudariti naslednje.

51

Iz člena 4 Direktive 2001/77 in iz njene uvodne izjave 15 res izhaja, da se s to direktivo, ki države članice sicer spodbuja k sprejetju takih programov podpore, ne uvaja skupnostni okvir za te programe (glej sodbo IBV & Cie, C‑195/12, EU:C:2013:598, točka 63).

52

Tako je treba v zvezi z obliko mehanizmov podpore navesti, da so v uvodni izjavi 14 Direktive 2001/77 zgolj našteti različni ukrepi, ki jih za to običajno uporabljajo države članice, in sicer zeleni certifikati, naložbena pomoč, davčne oprostitve ali olajšave, vračilo davka ali neposredni programi zaščite cen (glej sodbo IBV & Cie, EU:C:2013:598, točka 64).

53

Člen 4 navedene direktive prav tako ne vsebuje posebnih navedb glede vsebine ukrepov podpore, katerih sprejetje spodbuja zakonodajalec Skupnosti, razen pojasnil, v skladu s katerimi taki ukrepi prispevajo k uresničevanju ciljev, opredeljenih v členih 6 ES in 174(1) ES (glej sodbo IBV & Cie, EU:C:2013:598, točka 65).

54

Iz tega med drugim izhaja, da je z Direktivo 2001/77 državam članicam priznano široko polje proste presoje pri sprejemanju in izvajanju teh programov podpore (glej v tem smislu sodbo IBV & Cie, EU:C:2013:598, točka 80).

55

Vendar je treba tudi upoštevati, da je namen Direktive 2001/77, kot je razvidno iz njenega člena 1, spodbujati povečevanje deleža obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije na notranjem trgu z električno energijo. V uvodni izjavi 1 te direktive je poudarjeno, da so trenutno v Skupnosti možnosti za izkoriščanje obnovljivih virov energije premalo izkoriščene in je v njej priznana potreba po spodbujanju obnovljivih virov energije kot prednostni ukrep, ker njihovo izkoriščanje prispeva k varovanju okolja in trajnostnemu razvoju ter lahko ustvarja tudi delovna mesta na lokalni ravni, pozitivno vpliva na socialno kohezijo, prispeva k zanesljivi preskrbi in omogoči hitrejše doseganje ciljev iz Kjota.

56

Poleg tega iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/77 v povezavi z njeno prilogo izhaja, da morajo države članice med drugim določiti nacionalne okvirne cilje za prihodnjo porabo zelene električne energije ob upoštevanju referenčnih vrednosti, in sicer, prvič, „domače proizvodnje“ zelene električne energije v letu 1997, in drugič, odstotni delež – za leti 1997 in 2010 – zelene električne energije pri bruto porabi električne energije, pri čemer se ta delež izračuna na podlagi „domače proizvodnje“ zelene električne energije, deljene z bruto domačo porabo električne energije (glej sodbo Essent Belgium, od C‑204/12 do C‑208/12, EU:C:2014:2192, točka 67).

57

Iz tega med drugim izhaja, da morajo nacionalni mehanizmi podpore za proizvajalce električne energije iz člena 4 Direktive 2001/77, ki morajo med drugim prispevati k temu, da države članice uresničujejo te nacionalne okvirne cilje, načeloma voditi do okrepitve domače proizvodnje zelene električne energije (sodba Essent Belgium, EU:C:2014:2192, točka 68).

58

Iz člena 3(4), druga alinea, Direktive 2001/77 v povezavi z njeno prilogo je poleg tega razvidno, da morajo biti nacionalni okvirni cilji skladni s svetovnim okvirnim ciljem na ravni same Skupnosti.

59

Kot je v zvezi s tem navedla Komisija, pa dejstvo, da je država članica sklenila sporazum s tretjo državo – da bi se v okviru delovanja nacionalnega programa podpore omogočilo upoštevanje tega, da je električna energija, proizvedena v tej tretji državi članici, zelena – lahko posega v cilje Direktive 2001/77, na katere je bilo opozorjeno v točki 55 te sodbe, in v obveznost držav članic, da povečajo svojo proizvodnjo zelene električne energije tako, da prispevajo k doseganju nacionalnih okvirnih ciljev, h katerim so zavezane na podlagi člena 3 te direktive, in tako sodelujejo pri uresničevanju svetovnih okvirnih ciljev na ravni same Skupnosti.

60

Če države članice take sporazume sklenejo brez vsakršnega pooblastila iz Direktive 2001/77, lahko to posega v dobro delovanje sistema, ki ga uvaja ta direktiva, in v njene cilje.

61

Kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 33 te sodbe, je treba pri presoji, ali je neko področje v velikem delu že zajeto s pravili Skupnosti, upoštevati ne samo trenutno stanje prava Skupnosti na zadevnem področju, temveč tudi njegove perspektive razvoja, če so te v času presoje predvidljive.

62

V zvezi s tem je treba poudariti, da Direktiva 2001/77, kot je bilo zgoraj opozorjeno, sicer ne določa okvira Skupnosti v zvezi z nacionalnimi programi podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, vendar je zakonodajalec Skupnosti v uvodni izjavi 15 te direktive in v njenem členu 4(2) izrecno določil, da je Komisija pozvana, da najpozneje do 27. oktobra 2005 predloži poročilo o izkušnjah pri uporabi in sožitju različnih mehanizmov nacionalne podpore, ki se mu po potrebi doda predlog za okvir Skupnosti v zvezi z navedenimi programi podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, pri čemer je v zvezi s tem pojasnil, katere značilnosti bi moral imeti tak okvir.

63

Prva sporna nacionalna določba je bila torej sprejeta prav v času, ko je bila Komisija pozvana, naj preuči navedeno izkušnjo za predložitev takega poročila in morebitnega sprejetja takega okvira Skupnosti od zakonodajalca Unije.

64

V zvezi s tem je treba tudi navesti, kot je poudarilo predložitveno sodišče, da je zakonodajalec Skupnosti drugače od položaja, ki je prevladoval v Direktivi 2001/77, in kot je razvidno iz uvodnih izjav 37 in 38 ter členov 9 in 10 Direktive 2009/28, ki je nadomestila Direktivo 2001/77, v okviru te nove direktive med drugim skušal pojasniti pogoje, pod katerimi lahko država članica zeleno električno energijo, proizvedeno v tretji državi in uvoženo v to državo članico, v okviru sodelovanja, vzpostavljenega med navedenima državama, upošteva pri uresničitvi zavezujočega cilja glede deleža zelene energije v končni porabi energije, ki ga mora upoštevati v skladu z navedeno direktivo.

65

Glede na vse navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Pogodbo ES razlagati tako, da ima Skupnost ob upoštevanju določb Direktive 2001/77 izključno zunanjo pristojnost, ki nasprotuje določbi, kakršna je prva sporna nacionalna določba.

66

Drugo vprašanje se, kot je razvidno iz njegovega besedila, tako kot prvo vprašanje nanaša na razlago določb členov 3(2) PDEU in 216 PDEU. Zato je treba to vprašanje, kot izhaja iz ugotovitev, navedenih v točkah od 24 do 28 te sodbe, glede na njegovo besedilo razumeti tako, da se nanaša na vprašanje, ali ima Skupnost zaradi obstoja sporazuma o prosti trgovini izključno zunanjo pristojnost v smislu sodne prakse AETR, ki nasprotuje določbi, kakršna je prva sporna nacionalna določba.

67

Ker je iz odgovora na prvo vprašanje razvidno, da ima Skupnost zaradi obstoja Direktive 2001/77 izključno zunanjo pristojnost, ki nasprotuje taki nacionalni določbi, na drugo vprašanje predložitvenega sodišča očitno ni treba odgovoriti.

68

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Pogodbo ES glede na obstoj Direktive 2001/77, natančneje določb njenega člena 5, razlagati tako, da ima Skupnost izključno zunanjo pristojnost v smislu sodne prakse AETR, ki nasprotuje sprejetju nacionalne določbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki določa odobritev oprostitve obveznosti pridobitve zelenih certifikatov zaradi dajanja električne energije, uvožene iz tretje države, na nacionalni potrošniški trg, na podlagi predhodne sklenitve sporazuma med nacionalnim upravljavcem omrežja in primerljivim lokalnim organom te tretje države o določitvi načinov preverjanja, ki so potrebni za potrditev, da je tako uvožena električna energija zelena električna energija (v nadaljevanju: druga sporna nacionalna določba).

69

V zvezi s tem je treba res poudariti, da na podlagi elementov, ki jih ima na voljo Sodišče, ni mogoče a pripori sklepati, da bi tako predviden sporazum, sklenjen med organi, kot sta nacionalni upravljavec omrežja in primerljiv organ tretje države, lahko pomenil sporazum, s katerim bi država članica glede navedene tretje države sprejela „mednarodne zaveze“ v smislu sodne prakse AETR, ki bi lahko posegale v skupna pravila Skupnosti ali spremenile njihovo področje uporabe. Ob upoštevanju navedenih elementov tak sporazum med drugim očitno ne odraža volje zadevnih držav, da se zavežejo po mednarodnem pravu (glej v tem smislu zlasti mnenje 1/13, EU:C:2014:2303, točka 39).

70

Vendar je treba v okviru obravnavane zadeve opozoriti, da predložitveno sodišče navaja, da če bi se glede na odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje potrdilo, da se prva sporna nacionalna določba ne sme uporabljati, ker je z njo kršena izključna zunanja pristojnost Skupnosti, bi bilo treba v postopku v glavni stvari uporabiti drugo sporno nacionalno določbo.

71

V zvezi s tem pa je treba poudariti, da je cilj druge sporne nacionalne določbe podoben namenu prve sporne nacionalne določbe. Namen druge sporne nacionalne določbe je v bistvu, tako kot namen prve sporne nacionalne določbe, uvedba čezmejnih mehanizmov za potrjevanje, da je električna energija, ki je uvožena iz tretje države in dana na italijanski potrošniški trg, zelena.

72

Čeprav zadevni mehanizmi niso, tako kot pri prvi sporni nacionalni določbi, neposredna posledica mednarodnega sporazuma, sklenjenega med dvema subjektoma mednarodnega prava in urejenega po tem pravu, se ti v skladu z zakonskim pooblastilom, ki je v drugi sporni nacionalni določbi določeno v korist nacionalnega upravljavca omrežja, uvedejo zato, da se za te mehanizme pogaja s primerljivim lokalnim organom zadevne tretje države.

73

Kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 103 sklepnih predlogov, pa načelo lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES, katerega določbe so bile po spremembi povzete v člen 4(3) PEU, nasprotuje temu, da se potem, ko je bilo ugotovljeno, da je določba, kakršna je prva sporna nacionalna določba, v nasprotju s pravom Skupnosti, in je nacionalno sodišče zato ni uporabilo, namesto te uporabi nacionalni predpis, ki je, tako kot druga sporna nacionalna določba, v bistvu podoben predpisu, ki se ni uporabil.

74

Ob upoštevanju vseh preudarkov je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da pravo Unije nasprotuje temu, da nacionalno sodišče potem, ko določbe, kakršna je prva sporna nacionalna določba, ni uporabilo, ker ni bila v skladu s tem pravom, namesto te uporabi navedeni določbi podobno nacionalno določbo, kakršna je druga sporna nacionalna določba.

75

Glede na odgovor na tretje vprašanje na četrto ni treba odgovoriti.

76

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: