—

za Lahti Energia Oy J. Savelainen, generalna direktorica,

—

za Salpausselän luonnonystävät ry M. Vikberg, direktor,

—

za finsko vlado J. Heliskoski, zastopnik,

—

za belgijsko vlado T. Materne in L. Van den Broeck, zastopnika,

—

za nemško vlado M. Lumma in B. Klein, zastopnika,

—

za avstrijsko vlado E. Riedl, zastopnik,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti I. Koskinen in A. Marghelis, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov (UL L 332, str. 91).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Lahti Energia Oy (v nadaljevanju: Lahti Energia), podjetjem v lasti mesta Lahti, in Itä-Suomen ympäristölupavirasto (organ za izdajo okoljskih dovoljenj na območju vzhodne Finske, v nadaljevanju: ympäristölupavirasto) glede podreditve delovanja kompleksa, ki ga sestavljata naprava za uplinjanje in elektrarna, zahtevam Direktive 2000/76.

3

V uvodnih izjavah 5 in 27 Direktive 2000/76 je navedeno:

[…]

4

Člen 3 te direktive določa:

„Za namene te direktive pomeni izraz:

5

Člen 7 Direktive 2000/76 z naslovom „Mejne vrednosti emisij v zrak“ določa:

„1.   Sežigalnice se projektirajo, opremijo, zgradijo in upravljajo tako, da v odpadnem plinu niso presežene mejne vrednosti emisij iz Priloge V.

2.   Naprave za sosežig se projektirajo, opremijo, zgradijo in upravljajo tako, da v odpadnem plinu niso presežene mejne vrednosti emisij, določene skladno s Prilogo II ali v njej.

[…]“

6

V skladu s členom 1 Direktive 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (UL L 114, str. 9), ki zaradi jasnosti in racionalnosti uzakonja Direktivo 75/442, „odpadek“ pomeni „vsako snov ali predmet iz skupin, navedenih v Prilogi I, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči“.

7

Podjetje Lahti Energia je pri ympäristölupavirasto zaprosilo za izdajo okoljskega dovoljenja za obratovanje naprave za uplinjanje in elektrarne. Ta prošnja za dovoljenje se je nanašala na kompleks dveh ločenih naprav na istem mestu, ki je vključeval napravo za proizvodnjo plina iz odpadkov in elektrarno, v parnem kotlu katere se je sežigal plin, ki je bil proizveden in predhodno očiščen v napravi za uplinjanje.

8

Ympäristölupavirasto je podjetju Lahti Energia izdal začasno okoljsko dovoljenje in navedel pogoje, pod katerimi se to dovoljenje izda. Ta organ je prav tako ugotovil, da naprava za uplinjanje in elektrarna, v kateri se ta plin sežiga, skupaj sestavljata napravo za sosežig v smislu Direktive 2000/76.

9

Podjetje Lahti Energia je zoper to odločbo pri Vaasan hallinto-oikeus (upravno sodišče v Vaasi) vložilo tožbo, s katero je predlagalo, naj se ugotovi, da se sežig plina, očiščenega in rafiniranega v ločeni napravi za proizvodnjo plina, v glavnem kotlu ne sme šteti za sosežig odpadkov v smislu Direktive 2000/76.

10

Vaasan hallinto-oikeus je tožbo zavrnilo. Zlasti je presodilo, da bi tako ozka razlaga področja uporabe Direktive 2000/76 lahko ogrozila njene cilje, kar bi privedlo do tega, da se zahteve te direktive ne bi uporabljale za sežig predobdelanih odpadkov. To sodišče je tudi menilo, da se naprava za uplinjanje kot ločene funkcionalne enote ne sme šteti za sežigalnico v smislu Direktive 2000/76, ker uplinjanje pomeni toplotno obdelavo in ker mora taka naprava, zato da bi se štela za sežigalnico, imeti linijo za sežiganje.

11

Vaasan hallinto-oikeus je vseeno menilo, da sta naprava za uplinjanje in elektrarna skupaj naprava za sosežig v smislu Direktive 2000/76.

12

Podjetje Lahti Energia je nato vložilo pritožbo pri Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče), ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

13

Na podlagi tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je bila izdana sodba z dne 4. decembra 2008 v zadevi Lahti Energia (C-317/07, ZOdl., str. I-9051), v kateri je Sodišče razsodilo:

14

Po zgoraj navedeni sodbi Lahti Energia je Korkein hallinto-oikeus stranki v postopku v glavni stvari pozvalo, naj predložita stališča.

15

Podjetje Lahti Energia je torej navedlo, da v nasprotju s tistim, kar je navedlo v prošnji za okoljsko dovoljenje in postopkih pred Vaasan hallinto-oikeus in predložitvenim sodiščem, v napravi za uplinjanje ne bo več čistila plina, pridobljenega s toplotno obdelavo odpadkov. Vendar je tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdila, da je na podlagi zgoraj navedene sodbe Lahti Energia mogoče sklepati, da sežig plinaste snovi v elektrarni ne more biti sežig odpadkov v smislu Direktive 2000/76. Po njenem mnenju je tako elektrarno mogoče opredeliti kot napravo za sosežig le, če ta enota uporablja pretežno sintezni plin, pridobljen iz odpadkov. Vendar naj bi elektrarna podjetja Lahti Energia tak plin uporabljala le kot dodatno gorivo, to je v manjši količini, tako da naj ta elektrarna ne bi spadala na področje uporabe te direktive.

16

V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus spet odločilo, da prekine postopek in Sodišču v predhodno odločanje predloži ti vprašanji:

17

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali se Direktiva 2000/76 uporablja za elektrarno, ki poleg fosilnih goriv, ki se pretežno uporabljajo v njeni proizvodni dejavnosti, kot dodatno gorivo uporablja plin, pridobljen s toplotno obdelavo odpadkov v napravi, v kateri navedeni plin ni bil očiščen.

18

Glede tega je bil, kot so pravilno poudarili predložitveno sodišče, finska, belgijska in nemška vlada ter Komisija Evropskih skupnosti, odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje v zgoraj navedeni sodbi Lahti Energia o izključitvi dejavnosti elektrarne s področja uporabe Direktive 2000/76 povezan z okoliščino, da je bilo treba plin, ki se je uporabljal v tej elektrarni, čeprav je bil pridobljen iz odpadkov, očistiti v napravi za uplinjanje med sosežigom navedenih odpadkov.

19

Kot je Sodišče poudarilo v točki 29 navedene sodbe, bi namreč morale biti snovi, ki nastanejo pri toplotni obdelavi odpadkov v napravi za uplinjanje, v tem primeru neobdelan plin, filtrirane s čistilcem, ki bi omogočal pridobivanje čistega plina, očiščenega neželenih trdnih delcev, ki se zato lahko uporabi kot gorivo.

20

Kot je razvidno iz točk 35, 36 in 41 navedene sodbe, je Sodišče ugotovilo, da če mora v takih okoliščinah plin, proizveden v napravi za uplinjanje, zlasti zaradi filtriranja v čistilcu imeti lastnosti, podobne lastnostim fosilnega goriva, dejavnost elektrarne ne more spadati na področje uporabe Direktive 2000/76 zgolj zato, ker mora ta naprava uporabljati dodatno gorivo, pridobljeno iz odpadkov.

21

Po koncu postopka v napravi za uplinjanje se je namreč štelo, da je čisti plin, ki se uporablja v elektrarni, postal „izdelek“ v smislu člena 3, točka 5, Direktive 2000/76.

22

Kot je torej poudarila generalna pravobranilka J. Kokott v točkah 91 in 93 sklepnih predlogov v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Lahti Energia, zgorevanje resničnega „izdelka“ v elektrarni utemeljuje nepriznanje tehnično-funkcionalne povezave med napravo za uplinjanje in to elektrarno.

23

To pa ne velja, če se – kot v postopku v glavni stvari – plin, pridobljen s toplotno obdelavo odpadkov v napravi za uplinjanje, ne očiščuje več v navedeni napravi, temveč se neobdelan prečrpava do elektrarne, kjer se uporabi kot dodatno gorivo.

24

Obravnavani postopek v takih okoliščinah – če upoštevamo samo dejavnost naprave za uplinjanje – ni preprost postopek odstranjevanja odpadkov s toplotno obdelavo, zaradi katerega bi se taka naprava lahko štela za „sežigalnico“ v smislu člena 3, točka 4, Direktive 2000/76, če so snovi, ki med njim nastanejo, nato sežgane (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lahti Energia, točka 20).

25

Poleg tega navedene naprave tudi ni več mogoče šteti zgolj za napravo za sosežig, to je v skladu s členom 3, točka 5, prvi odstavek, Direktive 2000/76 za napravo, katere glavni namen je proizvodnja energije ali izdelkov in ki uporablja odpadke kot običajno ali dodatno gorivo ali v kateri se odpadki toplotno obdelajo zaradi njihove odstranitve (glej sodbo z dne 11. septembra 2008 v zadevi Gävle Kraftvärme, C-251/07, ZOdl., str. I-7047, točka 35, in zgoraj navedeno sodbo Lahti Energia, točka 26).

26

V okoliščinah, kakršne se obravnavajo v postopku v glavni stvari, se namreč – v nasprotju z navedbami v točki 36 zgoraj navedene sodbe Lahti Energia – postopek toplotne obdelave odpadkov, ki se začne v napravi za uplinjanje, ne konča več v tej napravi, saj se plin prečrpava iz te naprave v elektrarno, da bi se uporabil za proizvodnjo energije, čeprav še nima lastnosti, podobnih lastnostim fosilnega goriva, zlasti ne z vidika čistosti.

27

Dejavnost dveh ločenih naprav je treba zaradi uporabe Direktive 2000/76 sicer res proučiti ločeno (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lahti Energia, točki 24 in 25).

28

Vendar je v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, treba ugotoviti, da je napravo za uplinjanje in elektrarno dejansko mogoče pojmovati kot eno samo enoto, ki ni več namenjena pridobivanju izdelka, temveč proizvodnji energije. V tej enoti se namreč odpadki z namenom njihove odstranitve na splošno toplotno obdelajo v dveh fazah: prva poteka v napravi za uplinjanje, kjer se odpadki toplotno obdelajo, druga pa v elektrarni, kjer se sežigajo plinaste snovi, pridobljene s toplotno obdelavo odpadkov v omenjeni napravi.

29

Toda v takem primeru je – kot je predvidela generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Lahti Energia – kadar je postopek proizvodnje energije izveden in končan šele, ko se plinaste snovi, pridobljene s toplotno obdelavo odpadkov v napravi za uplinjanje, prečrpajo v elektrarno, treba kompleks, ki ga sestavljata ta naprava in elektrarna, pri uporabi Direktive 2000/76 zaradi tehnično-funkcionalne povezave, ki tako povezuje obe napravi, pojmovati skupaj. Poleg tega je to utemeljeno z dejstvom, da se škodljive snovi, ki nastanejo s toplotno obdelavo odpadkov, ki se začne v napravi za uplinjanje, razvijajo in izločajo – vsaj delno – šele, ko se neobdelan plin prečrpa v elektrarno.

30

V zvezi s trditvijo podjetja Lahti Energia, da lahko zadevna elektrarna v postopku v glavni stvari ustreza pojmu „naprava za sosežig“ le, če pri svoji dejavnosti proizvodnje energije pretežno uporablja neočiščen plin, pridobljen v napravi za uplinjanje, je treba spomniti, da kot je razvidno iz uvodne izjave 27 Direktive 2000/76, sosežiganje odpadkov v napravah, ki v prvi vrsti niso namenjene sežiganju odpadkov, v delu odpadnih plinov, ki nastanejo pri takem sosežigu, ne bi smelo povzročiti večjih emisij onesnaževal, kot so dovoljene za namenske sežigalnice.

31

Na prvo predloženo vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba elektrarno, ki poleg fosilnih goriv, ki jih pretežno uporablja pri pridobivanju energije, kot dodatno gorivo uporablja plin, pridobljen v napravi za uplinjanje po toplotni obdelavi odpadkov, skupaj s to napravo za uplinjanje šteti za „napravo za sosežig“ v smislu člena 3, točka 5, Direktive 2000/76, kadar zadevni plin ni bil očiščen v tej napravi za uplinjanje.

32

Korkein hallinto-oikeus je postavilo drugo vprašanje le za primer, če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen.

33

Glede na odgovor na prvo vprašanje ni treba odločati o drugem vprašanju predložitvenega sodišča.

34

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Elektrarno, ki poleg fosilnih goriv, ki jih pretežno uporablja pri pridobivanju energije, kot dodatno gorivo uporablja plin, pridobljen v napravi za uplinjanje po toplotni obdelavi odpadkov, je treba skupaj s to napravo za uplinjanje šteti za „napravo za sosežig“ v smislu člena 3, točka 5, Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov, kadar zadevni plin ni bil očiščen v tej napravi za uplinjanje.