21.11.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 428/8

1.

Ali morajo države članice v skladu s členi 19 PEU, 263 PDEU, 266 PDEU in 267 PDEU ter načelom lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU), na podlagi katerih imajo države članice in njihovi pristojni organi obveznost, da sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za odpravo kršitev prava Unije in za uskladitev s sodbami Sodišča Evropske unije, zlasti kadar gre za veljavnost aktov organov Unije, ki učinkujejo erga omnes, razveljaviti ali ustrezno spremeniti zakonodajni akt, s katerim je bila prenesena direktiva, ki jo je pozneje Sodišče razglasilo za neveljavno zaradi nasprotovanja določbam Pogodb (oziroma njihove kršitve) ali določbam Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (oziroma njihove kršitve), da bi se zagotovila izvršitev sodbe Sodišča in tako odpravila kršitev Pogodb ali Listine ter preprečile nove prihodnje kršitve?

2.

Ali je mogoče v povezavi s prejšnjim vprašanjem člen 266 PDEU (prej člen 233 PES) razlagati tako, da pojem „organ, urad ali agencija“ (v širšem pomenu ali po analogiji) vključuje tudi državo članico, ki je v svojo pravno ureditev prenesla direktivo, ki je bila pozneje zaradi kršitve Pogodb ali Listine razglašena za neveljavno, ali pa je mogoče v takem primeru po analogiji uporabiti člen 260(1) PDEU?

3.

Če je odgovor na prejšnji vprašanji načeloma pritrdilen – torej če imajo države članice obveznost, da sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe za odpravo kršitve primarnega prava Unije, s katerimi se razveljavi ali ustrezno spremeni zakonodajni akt, s katerim je bila prenesena direktiva, ki jo je pozneje Sodišče zaradi kršitve Listine ali Pogodb razglasilo za neveljavno – ali taka obveznost velja tudi za nacionalna sodišča, tako da ta ne smejo uporabiti zakonodajnega akta, s katerim je bila prenesena direktiva, ki je bila razglašena za neveljavno – v obravnavanem primeru: Direktiva 2006/24/ES (1) –, (vsaj v delu), s katerim so kršene Listina ali Pogodbe, in tudi ne smejo upoštevati dokazov, pridobljenih na podlagi navedenih aktov (navedene direktive in nacionalnega akta, s katerim je bila ta prenesena)?

4.

Ali nacionalna zakonodaja, s katero je bila prenesena Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče s sodbo z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (2) (C-293/12 in C-594/12) razglasilo za neveljavno zaradi kršitve Listine, spada na področje uporabe prava Unije, kot določa člen 51(1) Listine, že samo zato, ker je bila z njo prenesena Direktiva 2006/24, čeprav je Sodišče navedeno direktivo pozneje razglasilo za neveljavno?

5.

Ker je bila Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče pozneje razglasilo za neveljavno, sprejeta, da bi se na evropski ravni izvajal usklajen okvir v smislu člena 15(1) Direktive 2002/58/ES za hrambo podatkov pri ponudnikih komunikacijskih storitev za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, tako da ne bi bilo ovir na notranjem trgu elektronskih komunikacij, ali nacionalna zakonodaja, s katero je bila prenesena Direktiva 2006/24, spada v okvir člena 15(1) Direktive 2002/58 in s tem na področje uporabe prava Unije, kot določa člen 51(1) Listine?

6.

Ali je treba že samo zato, ker bo morebitna kazenska obsodba državljana države članice Unije, kot v obravnavanem primeru, neizogibno omejevala izvajanje pravice do prostega gibanja, ki jo ima navedeni državljan na podlagi prava Unije, tudi če je ta načeloma utemeljena, šteti, da zadevni kazenski postopki v celoti spadajo na področje uporabe prava Unije, kot določa člen 51(1) Listine?

Če je odgovor na prejšnja vprašanja načeloma ta, da je mogoče uporabiti Listino v skladu z njenim členom 51(1), se torej postavljajo naslednja vprašanja:

7.

Ali je skladno s členi 7, 8 in 52(1) Listine, da lahko do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, dostopa in jih uporablja policija med kazensko preiskavo, če gre za nujni primer, zlasti za zalotitev pri kaznivem dejanju, brez predhodnega dovoljenja pravosodnega organa [ali neodvisnega upravnega organa], izdanega v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami?

8.

Ali v skladu s členi 7, 8 in 52(1) Listine med kazensko preiskavo policije ali drugega ne nujno pravosodnega organa, ki zahtevata dostop do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, in njihovo uporabo, zlasti kadar namen navedene preiskave ni preprečevanje, preiskovanje ali pregon posebej opredeljenih kaznivih dejanj, ki jih je nacionalni zakonodajalec označil kot huda, v primeru morebitnega soglasja osebe, na katero se nanašajo podatki, ni potrebno predhodno dovoljenje sodišča [ali neodvisnega upravnega organa] za dostop do teh podatkov in njihovo uporabo, ki se izda v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami, zlasti ob upoštevanju, da zahtevani podatki neizogibno vključujejo tudi podatke tretjih oseb (na primer: kličoča in klicana stranka)?

9.

Ali je že samo soglasje državnega tožilstva, da se lahko med kazensko preiskavo dostopa do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, in da se ti lahko uporabijo, skladno s členi 7, 8 in 52(1) Listine, če sodišče [ali neodvisni upravni organ] ni izdalo predhodnega dovoljenja v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami, zlasti če cilj preiskave ni preprečevanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki so posebej opredeljena in jih je nacionalni zakonodajalec označil za huda?

10.

Ali je izraz „huda kazniva dejanja“ iz člena 1(1) Direktive 2006/24 glede na sodbo Sodišča z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (C-293/12 in C-594/12, EU:C:2014:238, točki 60 in 61) samostojen pojem prava Evropske unije in, če je odgovor pritrdilen, kakšna je bistvena vsebina, na podlagi katere je mogoče kaznivo dejanje šteti za dovolj hudo, da je mogoče upravičiti dostop do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24, in njihovo uporabo?

11.

Ali so v členih 7, 8 in 52(1) Listine glede na sodbo Sodišča z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (C-293/12 in C-594/12, EU:C:2014:238, točki 60 in 61) in ne glede na samostojnost ali nesamostojnost izraza „huda kazniva dejanja“ iz člena 1(1) Direktive 2006/24 opisana splošna merila, na podlagi katerih je treba posamezno kaznivo dejanje šteti za dovolj hudo, da upravičuje dostop do podatkov, shranjenih v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, ter njihovo uporabo, in če je odgovor pritrdilen, kakšna so ta merila?

12.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje načeloma pritrdilen, ali morata pri tem preverjanju sorazmernosti značilnosti preiskovanega kaznivega dejanja nazadnje presojati (a) le Sodišče ali (b) nacionalno sodišče na podlagi splošnih meril, ki jih je določilo Sodišče?

13.

Ali sta glede na sodbo Sodišča z dne 8. aprila 2014, Digital Rights Ireland Ltd (C-293/12 in C-594/12, EU:C:2014:238, točke od 58 do 68 ter izrek) skladna s členi 7, 8 in 52(1) Listine dostop do shranjenih podatkov in njihova uporaba v okviru kazenskega postopka na podlagi splošnega sistema shranjevanja podatkov, uvedenega v skladu z Direktivo 2006/24 in/ali členom 15(1) Direktive 2002/58, to je sistema, ki izpolnjuje pogoje iz točk 60, 61, 62, 67 in 68 navedene sodbe, ne pa tudi pogojev iz njenih točk 58, 59, 63 in 64?

[to je sistem shranjevanja, pri katerem je potrebno predhodno dovoljenje sodišča, izdano v skladu z vnaprej določenimi vsebinskimi in postopkovnimi zahtevami, zlasti za preprečevanje, preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki jih je nacionalni zakonodajalec natančno opredelil in naštel ter jih označil kot huda, poleg tega pa ta sistem zagotavlja učinkovito varstvo shranjenih podatkov pred tveganjem, povezanim z zlorabo, ter pred nezakonitima dostopom in uporabo (glej točke 60, 61, 62, 67 in 68 navedene sodbe), in, po drugi strani, omogoča shranjevanje podatkov (a) brez razlike za vse osebe, ki uporabljajo storitve elektronske komunikacije, ne da bi v zvezi s temi (osumljenimi ali preiskovanimi) osebami obstajala okoliščina, ki kaže na, čeprav samo oddaljeno, povezavo med temi osebami in hudim kaznivim dejanjem, preden se preveri okoliščina, v zvezi s katero so bile zahtevane informacije od ponudnikov storitev elektronskih komunikacij; (b) ne da bi se morali zahtevani podatki, preden se preiskovano dejstvo dejansko zgodi, nanašati na (i) posamezno časovno obdobje in/ali posamezno geografsko območje in/ali posamezno skupino oseb, ki so tako ali drugače morebiti vpletene v hudo kaznivo dejanje, ali (ii) na osebe, katerih shranjevanje podatkov bi lahko iz drugih razlogov prispevalo k preprečevanju, preiskovanju ali pregonu hudih kaznivih dejanj; (c) za posamezno časovno obdobje (v obravnavanem primeru 12 mesecev), določeno brez razlikovanja med kategorijami podatkov iz člena 5 zadevne direktive, na podlagi njihove morebitne uporabnosti za zastavljeni cilj ali glede na zadevne osebe (glej točke 58, 59, 63 in 64 navedene sodbe)]?

14.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje načeloma ta, da dostop do navedenih podatkov in njihova uporaba nista v skladu s členi 7, 8 in 52(1) Listine, ali nacionalno sodišče ne sme uporabiti nacionalnega akta, s katerim je bila prenesena Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ali akta, ki temelji na členu 15(1) Direktive 2002/58, ker je v nasprotju z Listino, in torej ne sme upoštevati podatkov, ki so bili shranjeni in pridobljeni na njuni podlagi?

15.

Ali glede na Direktivo 2006/24, zlasti njeno uvodno izjavo 6, v skladu s katero „[p]ravne […] razlike med nacionalnimi določbami glede hrambe podatkov za namen preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj predstavljajo ovire za notranji trg elektronskih komunikacij“, in glede na cilj, naveden v njenem členu 1(1), ki je „uskladiti določbe držav članic“, ter preostale uvodne izjave, zlasti [3, 4, 5, 11 in 21], pa tudi glede na sodbo Sodišča z dne 10. februarja 2009, Irska/Parlament in Svet (C-301/06, EU:C:2009:68, točke od 70 do 72) ohranjanje veljavnosti zakona, s katerim je bila v nacionalno ureditev prenesena Direktiva 2006/24, čeprav jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ovira vzpostavitev in delovanje notranjega trga, pri čemer še ni začel veljati noben novejši ukrep prava Unije.

16.

Natančneje, ali ohranjanje veljavnosti zakona, s katerim je bila v nacionalno ureditev prenesena Direktiva 2006/24, čeprav jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ali nacionalnega zakona iz člena 15(1) Direktive 2002/58 ovira vzpostavitev in delovanje notranjega trga, ker zadevna nacionalna zakonodaja kumulativno ali alternativno:

17.

Če je odgovor na vsaj eno od prejšnjih vprašanj pritrdilen, ali nacionalno sodišče v skladu s pravom Unije ne sme uporabiti nacionalnega akta, s katerim je bila prenesena Direktiva 2006/24, ki jo je Sodišče razglasilo za neveljavno, ker naj bi ovirala vzpostavitev in delovanje notranjega trga, in zato ne sme upoštevati shranjenih podatkov, do katerih je bilo mogoče dostopati na podlagi Direktive 2006/24 ali nacionalne zakonodaje, sprejete na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58?