1.

Ali je treba člen 3(2) Direktive 2000/31/ES (1), ob upoštevanju prava Unije na splošno in njegovega učinkovitega izvajanja, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki vključuje neuporabo nacionalnih pravil na koordiniranem področju, vključno z nacionalnimi pravili za izvajanje Direktive 2005/29/ES (2), če ima ponudnik storitve sedež v drugi državi članici, od koder tudi zagotavlja storitve informacijske družbe, in ni nobene zahteve glede uporabe izjem, ki izhajajo iz nacionalnih določb za izvajanje člena 3(4) [Direktive 2000/31/ES]?

2.

Ali na podlagi Direktive 2000/31/ES koordinirano področje vključuje trženje na spletišču prodajalca in spletno prodajo izdelka, za katerega se trdi, da je označen v nasprotju z zahtevami glede takega blaga, ki se uporabljajo v državi članici potrošnika/kupca?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali so tudi zahteve, ki se uporabljajo za dobavo izdelkov in same izdelke, izključene s koordiniranega področja, v skladu s členom 2, točka (h)(ii), Direktive 2000/31/ES, če je sama dobava blaga nujen korak pri trženju in spletni prodaji, ali pa se dobava samega blaga šteje za stranski element, ki ga ni mogoče ločiti od trženja in spletne prodaje?

4.

Kolikšno težo (če sploh) ima pri obravnavi vprašanj 2 in 3 dejstvo, da zahteve, ki se uporabljajo za samo blago, izhajajo iz nacionalnih določb za izvajanje in dopolnitev sektorske zakonodaje Unije, vključno s členom 8(2) Direktive 75/324/EGS (3) in členom 19(5) Uredbe št. 1223/2009 (4), in ki pomenijo, da morajo biti zahteve, ki se uporabljajo za blago, izpolnjene, da se lahko blago sprosti na trg ali dobavi končnim potrošnikom v državi članici?