5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/68

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) že več kot 20 let poziva k uvedbi kolektivnih pravnih sredstev na ravni Unije, ki v primeru kršitve kolektivnih pravic omogočajo učinkovito pravno varstvo. Kolektivna pravna sredstva bi morala zajemati vsa področja, na katerih se državljanom na podlagi zakonodaje EU zagotavljajo pravice, poleg tega pa spoštovati pravne tradicije držav članic.

1.2

EESO pozdravlja dejstvo, da je Evropska komisija končno sprejela pobudo in da od držav članic zahteva, da na podlagi skupnih evropskih načel uvedejo nacionalne sisteme za kolektivna pravna sredstva. To pobudo bi bilo treba sprejeti že davno. Mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev so tako v interesu državljanov Unije kot tudi poštenih podjetij, ki delujejo v skladu z zakonodajo. Gospodarstvo ščitijo pred nepošteno konkurenco, poleg tega pa krepijo zaupanje državljanov v gospodarstvo.

1.3

EESO izraža obžalovanje, da Komisija ni predložila predloga direktive. Zgolj sporočilo in priporočilo nista dovolj, da bi se v državah članicah zagotovilo potrebno enotno izvajanje. EESO zato poziva Komisijo, naj predloži predlog direktive. Kolektivna tožba je edini postopek, ki lahko zagotovi obsežno in učinkovito pravno sredstvo v Evropski uniji.

1.4

Odbor priznava prizadevanja Komisije za sprejetje uravnoteženega pristopa, ki naj bi zagotovil temeljne procesne pravice strank ter preprečil zlorabe. Poleg tega podpira dejstvo, da želi Komisija predvideti tudi kolektivne opustitvene in odškodninske tožbe. Preučiti bi bilo treba razširitev vrst tožb.

1.5

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da zavrne skupinske tožbe (class action) po modelu pravnega sistema ZDA. Kolektivna tožba v skladu z evropskim pravom še posebej ne sme biti po vzoru te ameriške oblike skupinske tožbe. Zaščitni ukrepi, ki jih v zvezi s tem predvideva Komisija, so ustrezni in primerni. Upravičeno se zavračajo odvetniške nagrade, ki spodbujajo pravdne postopke, ter kazenske odškodnine. Pravila o priznanju pravice do tožbe in o plačilu stroškov je treba spremeniti z vidika dostopa do sodnega varstva.

1.6

EESO se strinja s stališčem Komisije, da je treba posameznikom dati pravico, da se na podlagi postopka privolitve pridružijo kolektivni tožbi. Vendar po mnenju Odbora obstajajo tudi primeri, v katerih je bolje uporabiti postopek „odpovedi udeležbi“. Zlasti v primeru velikega števila oškodovancev, ki so utrpeli majhno škodo, je lahko primerno, da se zadeva razširi na vse morebitne oškodovance. Ni jasno, ali je po mnenju Komisije v teh primerih postopek „odpovedi udeležbi“ pravno dopusten. EESO zato poziva Komisijo, naj predlog natančneje opredeli. Poleg tega priporoča, da se vzpostavi centralni evropski register tožb, ki bo namenjen obveščanju morebitnih tožnikov.

1.7

EESO je vedno poudarjal potencial izvensodnih postopkov reševanja sporov. Zato pozdravlja izbrani pristop Komisije, da dodatno predvidi te postopke kot dopolnilni in za stranke neobvezni instrument ter da sodniku dodeli nalogo spodbujanja izvensodne poravnave sporov.

1.8

Odbor priporoča, da se predvidijo posebna kolizijska pravila za tožbe v okviru kolektivnih pravnih sredstev. Predpise o financiranju kolektivnih pravnih sredstev je treba dopolniti. Finančno tveganje za nepridobitne subjekte mora biti pregledno. V zvezi s tem obstajajo predpisi v državah članicah.

2.1

V sporočilu Komisije so povzeti rezultati posvetovanja iz leta 2011 na temo „Za skladen evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom“ (1). Poleg tega je predstavljeno stališče Komisije o osrednjih vprašanjih kolektivnih pravnih sredstev. V vzporedno objavljenem priporočilu (2) je Komisija države članice pozvala k uvedbi nacionalnih sistemov za kolektivna pravna sredstva na podlagi skupnih evropskih načel. Države članice morajo v dveh letih načela vključiti v svoje nacionalne sisteme. Komisija bo po štirih letih preverila, ali bi bilo treba predlagati dodatne zakonodajne ukrepe.

2.2

Nacionalni mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev bi morali biti na voljo na področjih, na katerih zakonodaja EU državljanom in podjetjem zagotavlja pravice. Evropska komisija želi izboljšati dostop do pravnega varstva ter s pomočjo ustreznih ukrepov zagotoviti, da se prepreči nepošteno pravdanje.

3.1

EESO se že več kot 20 let v okviru – včasih tudi zelo polemičnih – razprav zavzema za uvedbo kolektivnih pravnih sredstev na ravni Unije, ki v primeru kršitve kolektivnih pravic edina omogočajo učinkovito pravno varstvo (3). Učinkovit dostop do sodnega varstva je v Listini EU o temeljnih pravicah zapisan kot državljanska pravica. Postopki za kolektivna pravna sredstva so nujni za državljane Unije, pa tudi za mala in srednja podjetja pri razpršeni škodi, kjer tveganje glede višine stroškov ni sorazmerno s povzročeno škodo. Zajemajo široka področja, kot so na primer varstvo potrošnikov, konkurenca, varstvo okolja in varstvo podatkov. Samo tako je mogoče učinkovito uveljavljati pravico iz člena 47(1) Listine o temeljnih pravicah.

3.2

S tega vidika EESO pozdravlja pobudo, ki jo je zdaj sprejela Komisija, čeprav bi si sam želel, da bi Komisija ukrepala hitreje in prej ter da bi bilo njeno delovanje, kar zadeva izbiro pravnih instrumentov, bolj ciljno usmerjeno. O vprašanju sodnega uveljavljanja kolektivnih zahtevkov se na evropski ravni razpravlja že od leta 1985, zato bi bilo treba odločitve sprejeti že davno (4).

3.3

EESO izraža obžalovanje, ker je Komisija instrument direktive izbrala izključno za področje zakonodaje o konkurenci (5). Odbor je vedno poudarjal, da priporočilo ni primerno za zagotavljanje potrebnega učinkovitega in enotnega izvajanja v državah članicah (6). Glede na to, da so postopki v državah članicah zelo neenotni, bi že samo direktiva zagotovila osnovno raven usklajenosti, hkrati pa bi državam članicam omogočila dovolj manevrskega prostora za upoštevanje posebnosti njihovih nacionalnih pravnih sistemov. EESO zato poziva Komisijo, naj čim prej predloži predlog direktive.

3.4

Odbor izraža zadovoljstvo, da Komisija pri tem upošteva horizontalen pristop. Odbor je že pred tem ugotovil, da so področja politike, kot so varstvo potrošnikov, notranji trg in konkurenca, med seboj tesno povezana (7). Pobude za lažje uveljavljanje pravnih sredstev je treba v celoti uskladiti, da se prepreči nepotrebno podvajanje predpisov. Odbor zato pozdravlja dejstvo, da Komisija priporočilo in predlog direktive na področju zakonodaje o konkurenci obravnava kot sveženj (8).

3.5

Odbor priznava uravnotežen pristop Komisije, ki naj bi z upoštevanjem različnih pravnih tradicij zagotovil temeljne procesne pravice strank ter sočasno preprečil nepošteno pravdanje.

3.6

EESO je vedno pozival k učinkovitemu varstvu pred zlorabami. Odbor zato izrecno pozdravlja odločitev Komisije, da zavrne skupinske tožbe (class action) po modelu pravnega sistema ZDA. EESO stalno poudarja, da kolektivna tožba v skladu z evropskim pravom ne sme biti po vzoru ameriškega modela skupinske tožbe (9). Odbor zato tudi stalno poziva k temu, da se preprečijo odvetniške nagrade in predpisi, ki vključujejo gospodarske spodbude za tretje stranke (10). Te zahteve so predstavljene v priporočilih.

3.7

Komisija poleg tega pravilno opozarja, da bi morale biti kolektivne odškodninske tožbe osredotočene na povračilo/nadomestilo škode, za katero se ugotovi, da je bila povzročena s kršitvijo prava Unije. Kaznovanje in odvračanje bi se morala zagotavljati izključno v okviru javnega izvrševanja.

3.8

Vendar Odbor izraža obžalovanje, da Komisija ni pripravila posebnih predlogov v zvezi s pristojnim sodiščem in pravom, ki se uporablja. Lahko se namreč zgodi, da bo moralo sodišče v čezmejnih sporih uporabiti različne zakone o nadomestilu škode. Izključiti ni mogoče tudi primerov, ko je za zadevo pristojnih več sodišč, in s tem povezane nevarnosti izbiranja najugodnejšega sodišča (t.i. forum-shopping).

4.1.1

EESO pozdravlja dejstvo, da predlogi vključujejo tako opustitvene kot tudi odškodninske tožbe v primerih množične škode. V zvezi s tem je pozitivno, da naj bi pristop Komisije očitno veljal tako za spore z nizkimi kot tudi visokimi zneski.

4.1.2

Ne glede na to pa bi lahko bilo z vidika varstva potrošnikov primerno, da se preveri omejevanje na opustitvene in odškodninske tožbe. Smiselno bi lahko bilo, da se predvidijo dodatni elementi kolektivnega pravnega varstva za zadeve, pri katerih sta zaradi iste kršitve prava EU prizadeti najmanj dve osebi. To bi bilo mogoče upoštevati npr. pri ugotovitvenih odločbah, izpodbijanju pogodb zaradi zmote ali zahtevkih iz naslova za napake. Komisija bi morala to upoštevati.

4.2.1

EESO je že v prejšnjih mnenjih poudaril osrednjo vlogo sodnikov v postopkih kolektivnih pravnih sredstev (11). Odbor izraža zadovoljstvo, da je Komisija te pozive upoštevala. Zgodnje preverjanje s strani sodnika, ali je tožba očitno neutemeljena, je pomemben element zaščite pred zlorabo kolektivnih odškodninskih tožb.

4.2.2

Če so organi pooblaščeni za ugotavljanje kršitev prava Unije, bi morala biti vložitev zasebne tožbe dovoljena že pred zaključkom tega postopka. Dolgotrajni postopki lahko privedejo do odklonitve sodnega varstva. Tukaj je mogoče okrepiti vlogo sodnikov – na primer prek začasne prekinitve postopka.

4.3

Procesno upravičenje. Da se prepreči nepošteno pravdanje, bi bilo treba določiti nedvoumna in jasna merila za procesno upravičenje zastopniških subjektov. EESO zato tudi pozdravlja dejstvo, da je Komisija predvidela najnižje zahteve za subjekte, ki naj bi zastopali oškodovance. Prav je, da so ti subjekti nepridobitni in da ne prihaja do navzkrižja interesov. Vendar je pretirano in nesprejemljivo, da naj bi med minimalne zahteve spadali tudi zadostni finančni in človeški viri ter pravno znanje. Postavlja se vprašanje, na podlagi kakšnih meril naj bi se o tem dejansko odločalo v posameznih primerih. V zvezi s tem je potrebna poglobljena razprava. Novejši zakonodajni postopki v državah članicah so lahko pri tem dobra spodbuda.

4.4

Učinkovito povračilo škode. Ključnega pomena je, da se oškodovancem zagotovi polno nadomestilo za dejansko vrednost škode, ki so jo utrpeli (12). Komisija to načelo v svojem priporočilu upošteva. V zvezi s tem je treba tudi pozdraviti dejstvo, da se zavračajo odvetniške nagrade, ki so v škodo odškodnini tožniku (13).

4.5.1

EESO je v mnenju z dne 14. februarja 2008 podrobno opisal prednosti in slabosti postopkov „privolitve“ in „odpovedi udeležbi“ pri kolektivnih tožbah (14). V tem in poznejših mnenjih se je zavzel za mešan sistem, ki združuje prednosti obeh rešitev (15).

4.5.2

Posameznikom bi bilo treba zagotoviti pravico, da se prek postopkov „privolitve“ pridružijo kolektivni tožbi, namesto da se izhaja iz tega, da so tožeča stranka, razen če niso podali izjave o nasprotnem (odpoved udeležbi) (16). Vendar po mnenju Odbora obstajajo tudi primeri, v katerih je bolje uporabiti postopek „odpovedi udeležbi“. Zlasti v primeru velikega števila oškodovancev, ki so utrpeli majhno škodo, je lahko primerno, da se zadeva razširi na vse morebitne oškodovance (17).

4.5.3

Tožnik bi moral biti tako usposobljen zastopniški subjekt v smislu priporočila Komisije.

4.5.4

Ni jasno, ali je po mnenju Komisije v teh primerih postopek „odpovedi udeležbi“ pravno dopusten. Nasprotno, Komisija se omejuje na splošno sklicevanje, da je od načela „privolitve“ mogoče odstopati (samo) iz razlogov ustreznosti sodnega varstva. Vendar Komisija žal ni pojasnila, kdaj obstajajo utemeljeni razlogi. EESO zato poziva Komisijo, naj predlog natančneje opredeli (18).

4.6

Obveščanje o kolektivnih pravnih sredstvih. EESO izraža obžalovanje, da v priporočilu ni predviden evropski elektronski register tožb, ki bi služil obveščanju in zbiranju potencialnih tožnikov. Takšen register, v katerega imajo lahko vpogled oškodovanci v vsej Evropski uniji, bi bilo mogoče voditi učinkovito in z nizkimi stroški (19), poleg tega pa bi državljanom Unije in podjetjem pomagal pri uveljavljanju njihovih pravic.

4.7

Alternativno kolektivno reševanje sporov. Kolektivni mehanizmi izvensodnega reševanja sporov lahko koristno dopolnijo reševanje sporov (20). EESO je vedno poudarjal potencial ustreznih postopkov (21). EESO zato pozdravlja izbrani pristop, da se dodatno predvidijo ti postopki kot dopolnilni in za stranke neobvezni instrument. Poleg tega je nujno, da se med postopki izvensodnega reševanja sporov ne iztečejo prekluzivni ali zastaralni roki. Komisija bi morala to, podobno kot pri nadaljnjih kolektivnih tožbah, pojasniti.

4.8

Nadaljnje kolektivne tožbe. Na področjih javnega izvrševanja, kot je na primer zakonodaja o konkurenci, je treba zagotoviti učinkovito uradno izvrševanje, žrtvam kršitev prava Unije pa pomagati, da se jim olajša uveljavitev odškodnin za povzročeno škodo (22). Predlog Komisije je v zvezi s tem uravnotežen, saj se pred zaključkom uradnih postopkov prekluzivni ali zastaralni roki ne smejo izteči.

4.9.1

Omogočiti je treba utemeljene odškodninske tožbe, ne da bi visoki stroški postopka to možnost omejevali. EESO zato pozdravlja zahtevo Komisije, v skladu s katero postopki kolektivnih pravnih sredstev v državah članicah ne smejo biti pretirano dragi.

4.9.2

Vendar bi morala Komisija tovrstne zahteve še dodatno pojasniti. Za neprofitne zastopniške subjekte so lahko stroški postopka in odvetniški honorarji nepremostljiva ovira. To velja zlasti takrat, kadar morajo v primeru neuspeha plačati zelo visoke pristojbine za strokovnjake, kar lahko ogrozi njihov obstoj. Za takšne neprofitne subjekte bi bilo treba zato – podobno kot pri delovni in socialno-pravni zakonodaji v posameznih državah članicah – razmisliti o omejitvi stroškov postopkov. Obstajajo zadostni razlogi za to, da se v primeru pridobitve premoženjske koristi preuči uvedba sistema zaplembe dobička v korist neprofitnih subjektov.

4.9.3

EESO prav tako podpira odločitev, da se pod določenimi pogoji dovoli financiranje s strani tretjih strank. Pogoji, ki jih je navedla Komisija, kot so med drugim preglednost nad izvorom finančnih sredstev, so primerni in ustrezni, da se prepreči nepošteno pravdanje.