Združeni zadevi C-325/18 PPU in C-375/18 PPU

Hampshire County Council

proti

C.E.
in
N.E.

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Court of Appeal (Irska))

„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Mednarodni protipravni odvzem otrok – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Člen 11 – Zahtevek za vrnitev – Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 – Zahteva za razglasitev izvršljivosti – Pravno sredstvo – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Rok za vložitev pravnega sredstva – Sklep o razglasitvi izvršljivosti – Izvršitev pred njegovo vročitvijo“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 19. septembra 2018

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Ločitev in odtujitev majhnega otroka od njegove matere – Ukrepi, ki jih javni organ sprejme za posvojitev otroka

   (Poslovnik Sodišča, člen 107; Uredba Sveta št. 2201/2003)

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Priznavanje in izvrševanje – Področje uporabe – Odločba sodišča države članice, s katero je odrejena vrnitev otroka, ki je bila izdana brez zahtevka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 – Izvršitev te odločbe v skladu z določbami poglavja III Uredbe – Dopustnost

   (Uredba Sveta št. 2201/2003, uvodna izjava 17 in poglavje III)

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Področje uporabe – Pojem „civilne zadeve“ – Avtonomna razlaga

   (Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 1(1))

4. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Področje uporabe – Pojem „starševska odgovornost“ – Postavitev otroka pod sodno skrbništvo – Vključitev

   (Uredba Sveta št. 2201/2003, člena 1(1)(b) in (2), ter 2(7))

5. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Priznavanje in izvrševanje – Odločba s katero sta odrejeni postavitev pod skrbništvo in vrnitev otrok, ki je v zaprošeni državi članici razglašena za izvršljivo – Izvršitev te odločbe pred vročitvijo sklepa o razglasitvi izvršljivosti zadevnim staršem – Nedopustnost – Podaljšanje roka za vložitev pravnega sredstva zoper razglasitev izvršljivosti – Izključitev

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 33(1) in (5))

6. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja – Ukrepi, ki jih sprejme sodišče, ki je pristojno za odločanje o glavni stvari – Odredba zoper javni organ druge države članice, ki temu prepoveduje začeti ali nadaljevati postopek za posvojitev – Dopustnost

   (Uredba Sveta št. 2201/2003)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 42 do 44.)

2.  Splošne določbe poglavja III Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da se lahko, kadar se zatrjuje nezakonita premestitev otrok, odločba sodišča države članice, v kateri so ti otroci imeli običajno prebivališče, s katero je odrejena vrnitev teh otrok in ki sledi odločbi o starševski odgovornosti, razglasi za izvršljivo v državi članici gostiteljici v skladu s temi splošnimi določbami.

   Opozoriti je treba, da je v uvodni izjavi 17 Uredbe št. 2201/2003 poudarjena dopolnilna narava te uredbe, pri čemer je navedeno, da ta uredba dopolnjuje določbe Haaške konvencije iz leta 1980, ki se vseeno še naprej uporablja. Razmerje med obema zadevnima instrumentoma je natančneje določeno v členu 11(1) Uredbe št. 2201/2003, v skladu s katerim morajo sodišča države članice v postopku vrnitve, določenem s Haaško konvencijo iz leta 1980, uporabiti odstavke od 2 do 8 tega člena. Ugotoviti je treba, da se s temi določbami ne zahteva, da se, kadar se zatrjuje mednarodni odvzem otroka, oseba, institucija ali organ sklicuje na Haaško konvencijo iz leta 1980, da bi zahteval takojšnjo vrnitev tega otroka v državo njegovega običajnega prebivališča. Tako lahko nosilec starševske odgovornosti v skladu z določbami poglavja III Uredbe št. 2201/2003 priznanje in izvršitev odločbe v zvezi s starševsko skrbjo in o vrnitvi otrok, ki jo je pristojno sodišče sprejelo na podlagi poglavja II, oddelek 2, Uredbe št. 2201/2003, zahteva tudi, če ni vložil zahtevka za vrnitev na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980.

   (Glej točke 48, 50, 51, 53, 62 in točko 1 izreka.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 54.)

4.  Pojem „starševska odgovornost“ iz člena 2, točka 7, Uredbe št. 2201/2003 je predmet široke definicije, ker zajema vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po samem zakonu ali s pravnoveljavnim dogovorom (sodbi z dne 27. novembra 2007, C, C-435/06, EU:C:2007:714, točka 49, in z dne 26. aprila 2012, Health Service Executive, C-92/12 PPU, EU:C:2012:255, točka 59).

   Ugotoviti je treba, da to, da sodišče izvršuje pristojnost postavitve pod skrbništvo, vključuje izvrševanje pravic v zvezi z blagostanjem, varstvom in vzgojo otrok, ki bi jih praviloma izvrševali starši, v smislu člena 1(2)(a) Uredbe št. 2201/2003 ali vidike v zvezi s skrbništvom in rejništvom v smislu člena 1(2)(b) te uredbe. Kot je navedlo predložitveno sodišče, prenos pravice do varstva in vzgoje na upravni organ prav tako spada na področje uporabe navedene uredbe.

   (Glej točki 57 in 58.)

5.  Člen 33(1) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, nasprotuje izvršitvi odločbe sodišča države članice, s katero sta bili odrejeni postavitev otrok pod skrbništvo in njihova vrnitev ter ki je bila v zaprošeni državi članici razglašena za izvršljivo, preden je bila razglasitev izvršljivosti te odločbe vročena zadevnima staršema. Člen 33(5) Uredbe št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da sodišče, ki mu je predloženo pravno sredstvo, ne more podaljšati roka za njegovo vložitev, ki je določen v tej določbi.

   V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen zahteve po vročitvi odločbe o razglasitvi izvršitve, da se varujejo pravice stranke, zoper katero se predlaga izvršitev sodne odločbe, ter da se za dokazne namene omogoči natančno štetje strogega in prekluzivnega roka za vložitev pravnega sredstva iz člena 33 Uredbe št. 2201/2003 (glej po analogiji sodbo z dne 16. februarja 2006, Verdoliva, C-3/05, EU:C:2006:113, točka 34).

   Ta zahteva po vročitvi in z njo povezano posredovanje informacij o pravnem sredstvu zagotavljata, da ima stranka, zoper katero se predlaga izvršitev, pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Tako mora biti zadevna stranka, da bi se lahko štelo, da je imela v smislu člena 33 Uredbe št. 2201/2003 možnost uveljavljati pravno sredstvo zoper sodno odločbo o razglasitvi izvršljivosti, seznanjena z vsebino te sodne odločbe, kar predpostavlja, da ji je bila vročena (glej po analogiji sodbo z dne 14. decembra 2006, ASML, C-283/05, EU:C:2006:787, točka 40).

   (Glej točke 69, 70, 82 in točko 2 izreka.)

6.  Uredbo št. 2201/2003 je treba razlagati tako, da v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje temu, da sodišče ene države članice sprejme ukrepe zavarovanja v obliki odredbe zoper javni organ druge države članice, s katero se temu organu prepreči, da pred sodišči te druge države članice začne ali nadaljuje postopek za posvojitev otrok, ki v tej državi članici običajno prebivajo.

   Poleg tega v skladu z besedilom člena 1(3)(b) Uredbe št. 2201/2003 odločba o tej posvojitvi in ukrepi pred to posvojitvijo ne spadajo na področje uporabe te uredbe.

   (Glej točke 93, 94 in točko 3 izreka.)