19.10.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 346/3

1.

Ali je nacionalni predpis, kakršna je predmetna določba člena 41a(2) Wiener Besoldungsordnung 1994 (zakon o sistemu javnih plač mesta Dunaj iz leta 1994), ki delavcu, kateremu na določen datum na njegov predlog preneha delovno razmerje, načeloma ne priznava pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust v smislu člena 7 Direktive 2003/88/ES (1), združljiv s členom 7 Direktive 2003/88?

V primeru nikalnega odgovora se zastavlja vprašanje, ali je nacionalna določba, ki določa, da mora vsak delojemalec, kateremu na njegov predlog preneha delovno razmerje, storiti vse, da do konca delovnega razmerja izrabi preostali letni dopust in da nastane pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust, če delovno razmerje preneha na predlog delavca, samo če delavec tudi v primeru prošnje za letni dopust, ki se začne z dnevom, ko je dal predlog za prenehanje delovnega razmerja, ne bi mogel izrabiti letnega dopusta v obsegu, na katerem temelji prošnja za nadomestilo za neizrabljen letni dopust, [združljiva s členom 7 Direktive 2003/88].

2.

Ali je treba izhajati iz tega, da pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust nastane samo, če je delavec, ki zaradi nezmožnosti za delo ni mogel izkoristiti pravice do letnega dopusta tik pred prenehanjem delovnega razmerja, (a) svojega delodajalca takoj (in torej načeloma pred prenehanjem delovnega razmerja) o tej nezmožnosti za delo (na primer zaradi bolezni) obvestil in (b) je svojo nezmožnost za delo (na primer zaradi bolezni) takoj (in torej načeloma pred prenehanjem delovnega razmerja) dokazal (na primer z zdravniškim potrdilom o odsotnosti z dela zaradi bolezni)?

V primeru nikalnega odgovora se zastavlja vprašanje, ali je nacionalna določba, ki določa, da pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust nastane samo, če je delavec, ki zaradi nezmožnosti za delo ni mogel izkoristiti pravice do dopusta tik pred prenehanjem delovnega razmerja, (a) svojega delodajalca takoj (in torej načeloma pred prenehanjem delovnega razmerja) o tej nezmožnosti za delo (na primer zaradi bolezni) obvestil in (b) je svojo nezmožnost za delo (na primer zaradi bolezni) takoj (in torej načeloma pred prenehanjem delovnega razmerja) dokazal (na primer z zdravniškim potrdilom o odsotnosti z dela zaradi bolezni), nezdružljiva s členom 7 Direktive 2003/88?

3.

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (glej sodbo z dne 18. marca 2004, C-342/01 [Gomez], točka 31; z dne 24. januarja 2012, C-282/10 [Dominguez], točke od 47 do 50; z dne 3. maja 2012, C-337/10 [Neidei], točka 37) lahko države članice delavcu z zakonom podelijo pravico do dopusta ali pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki presega minimalno pravico, ki je zagotovljena s členom 7 Direktive 2003/88. Prav tako so pravice, priznane s členom 7 Direktive 2003/88, neposredno uporabljive (glej sodbi Sodišča z dne 24. januarja 2012, C-282/10 [Dominguez], točke od 34 do 36; z dne 12. junija 2014, C-118/13 [Boilacke], točka 28).

Ali ima glede na to razlago člena 7 Direktive 2003/88 primer, v katerem nacionalni zakonodajalec določenemu krogu oseb nedvoumno priznava pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust, ki presega tisto, ki je določena v tej določbi Direktive, za posledico, da zaradi neposredne uporabljivosti člena 7 Direktive 2003/88 pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust pripada osebam, ki jim pravica do nadomestila za neizrabljen letni dopust v nacionalnem zakonu in v nasprotju z Direktivo ni bila priznana, v obsegu, ki presega določbe te Direktive in ki je določen z nacionalno zakonodajo samo za tiste osebe, ki so upravičene v skladu s to določbo?