21.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/30

1)

Ali določba 5 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas iz Priloge k Direktivi Sveta 1999/70/ES pomeni, da je mogoče kot objektiven razlog, ki utemeljuje veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, šteti okoliščino, da so bile te pogodbe o zaposlitvi sklenjene ob sklicevanju na zakonsko določbo, ki določa sklenitev pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, ne da bi se upoštevalo vprašanje, ali so v resnici namenjeni zadovoljevanju stalnih in trajnih potreb delodajalca?

2)

Ali dodajanje meril – v okviru ukrepov, sprejetih za izvedbo določbe 5 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas – ki omogočajo, da se ugotovi zloraba (na primer najdaljše trajanje pogodb o zaposlitvi in število obnovitev, na podlagi katerih je zaposlitev dovoljena in ne da bi obstajal objektiven razlog, ki bi utemeljil sklenitev pogodbe o zaposlitvi ali obnovitev pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnih razmerij za določen čas), pomeni nedopustno zniževanje splošne ravni zaščite delavcev, ki je obstajala pred sprejetjem Direktive 1999/70/ES, v smislu določbe 8(3) Okvirnega sporazuma, glede na to, da je bilo edino merilo, ki je omogočalo ugotovitev zlorabe in je bilo predvideno v pravni ureditvi, ki je veljala pred Direktivo 1999/70/ES, zaposlitev na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, sklenjene(-ga) brez objektivnega razloga za določen čas?

3)

Ali je določba, ki vključuje nenatančne in netaksativne sezname izjem – kot so ti iz stalnih določb predsedniškega dekreta 164/2004 – od maksimalnih omejitev, določenih načelno za veriženje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, učinkovit ukrep, ki omogoča preprečevanje zlorab, ki izvirajo iz uporabe zaporednih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, v smislu določbe 5 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas?

4)

Ali je mogoče ukrepe, kot so ti, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari in jih vključuje člen 7 predsedniškega dekreta 164/2004, šteti kot učinkovite ukrepe, ki omogočajo preprečevanje zlorab in zagotavljanje varstva pred njimi, v smislu določbe 5 Okvirnega sporazuma, če:

5)

Ali ukrepi – kot so ti iz člena 11 predsedniškega dekreta 164/2004, ki so začeli veljati 19. julija 2004, to je po preteku roka, določenega z Direktivo, in ki veljajo za nazaj le tri mesece, čeprav se nanašajo le na zaporedne pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja, ki so obstajala po 19. aprilu 2004, in ne veljajo za pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja za določen čas, ki se jih je še naprej zaporedno sklepalo celo po preteku roka, določenega za prenos Direktive 1999/70/ES, in pred 19. aprilom 2004 – čeprav so učinkoviti, pomenijo pravilen prenos Direktive 1999/70/ES v grški pravni red?

6)

Če bi se štelo, da ukrepi iz predsedniškega dekreta 164/2004, ki se nanašajo na izvedbo določbe 5 Okvirnega sporazuma, niso učinkoviti, ali je sodišče dolžno, da v okviru svoje obveznosti, da razlaga v skladu s pravom Skupnosti, skladno z Direktivo 1999/70/ES uporabi grško pravo, ki je obstajalo pred predsedniškim dekretom (kot je člen 8(3) zakona 2112/1920), na podlagi katerega je mogoče zagotoviti varstvo tožeče stranke pred zlorabo na način, ki bi odstranil posledice kršitve prava Skupnosti?

7)

Če bi se štelo, da ukrepi iz predsedniškega dekreta 164/2004 niso učinkoviti in bi bilo treba uporabiti zakonsko ureditev, ki je obstajala pred to uredbo (člen 8(3) zakona 2112/1920), v okviru obveznosti, da se nacionalno pravo razlaga tako, da je skladno s pravom Skupnosti, ali je s pravom Skupnosti združljivo, da se hierarhično višja pravila nacionalnega pravnega reda (člen 103(8) Ustave) razlagajo tako, da absolutno prepovedujejo spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas tudi takrat, ko se izkaže, da so bile te pogodbe o zaposlitvi v resnici sklenjene z zlorabo – in imele za pravno podlago določbe, ki naj bi na splošno veljale za zadovoljevanje izjemnih in začasnih potreb – ker so bile te pogodbe o zaposlitvi sklenjene zaradi stalnih in trajnih potreb delodajalca, ki je del javnega sektorja (v tem smislu sodbi 19/2007 in 20/2007 velikega senata Areios Pagos), kadar je mogoča tudi razlaga, da je treba zadevno prepoved omejiti na pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile dejansko sklenjene zaradi zadovoljevanja začasnih, nepredvidenih, nujnih ali izjemnih potreb, in ne na tiste, ki so bile v resnici sklenjene zaradi stalnih in trajnih potreb (v tem smislu sodba velikega senata Areios Pagos 18/2006)?

8)

Ali je s pravom Skupnosti skladno, da so po začetku veljavnosti predsedniškega dekreta 164/2004 za spore, ki se nanašajo na delovna razmerja za določen čas in na določbo 5 Okvirnega sporazuma, izključno pristojna upravna sodišča, kadar to delavcu, ki je zaposlen za določen čas, oteži dostop do sodišča, glede na to, da so bili pred sprejetjem predsedniškega dekreta 164/2004 vsi spori o delovnih razmerjih za določen čas v pristojnosti civilnih sodišč in so se obravnavali v okviru posebnega postopka za spore s področja delovnega prava, ki je postopek, ki je obličnostno manj zahteven, enostavnejši, cenejši za tožečo stranko in na splošno hitrejši?