31.7.2012

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/126

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Energetski načrt za leto 2050

(COM(2011) 885 final)

2012/C 229/25

Poročevalec: Pierre-Jean COULON

Soporočevalec: Richard ADAMS

Evropska komisija je 15. decembra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Energetski načrt za leto 2050

COM (2011) 885 final.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 10. maja 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 23. maja) s 137 glasovi za, 6 glasovi proti in 9 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO z velikim zanimanjem pozdravlja Energetski načrt za leto 2050 in njegov cilj zagotoviti okvir za dogovorjeno politiko znatne dekarbonizacije v evropskem energetskem sektorju do leta 2050 (Evropski svet, oktober 2009). Izziv ni le doseči trajnostno in zanesljivo nizkoogljično energetsko mešanico na konkurenčnem trgu, temveč prepričati civilno družbo, da je to cilj, ki ga je mogoče doseči.

1.2   Države članice EU imajo na voljo različne vire energije in različno energetsko infrastrukturo, zato je dekarbonizacija za nekatere države veliko večji izziv kot za druge. Pristop, določen v energetskem načrtu, je precej prožen in državam omogoča razvoj ustreznih akcijskih načrtov. Pri tem bo za dosego cilja dekarbonizacije potrebna precejšnja porazdelitev bremen.

1.3   Ta cilj je sicer zelo visoko zastavljen, vendar je za Evropo ključnega pomena, če želi imeti vlogo v boju proti podnebnim spremembam in doseči večjo zanesljivost oskrbe z energijo. Potrebna bo čim obsežnejša razprava v evropski javnosti. Odbor meni, da je lahko energetski načrt učinkovita spodbuda za začetek tega dialoga. Vendar pa mora spodbujati sodelovanje na vseh ravneh – osebni, skupnostni, regionalni, nacionalni in evropski – ter zlasti tudi svetovno ukrepanje, ki dopolnjuje ta prizadevanja.

1.4   V načrtu je predstavljenih deset pogojev, ki jih je treba izpolniti, oziroma deset prednostnih nalog za takojšnje ukrepanje. Odbor soglaša z vsemi temi pogoji, zlasti pa z zadnjim, v skladu s katerim je treba določiti konkretne in specifične mejnike, ki naj bi v naslednjih nekaj letih vodili napredek. Odbor se tudi strinja, da bo zdaj treba določiti okvir politik za leto 2030 z namenom zagotoviti zanesljive smernice, ki bodo v naslednjih nekaj letih vodile sprejemanje odločitev o naložbah, katerih koristi in donosi se bodo pokazali šele daleč po letu 2020.

1.5   EESO priporoča, da se pred tem izvede nujen pregled strategije Energija 2020. To je bistvenega pomena za dokončno usmeritev politike do leta 2030 ali 2050. Odbor se zavzema, da se za vsako posamezno državo in posamezen sektor pripravijo poročila o glavnih ciljih, zastavljenih za to desetletje.

1.6   Pomembno je, da se že zgodaj ugotovi, ali bo mogoče doseči te zahtevne cilje energetskega načrta, in oceniti njihov učinek na gospodarstvo EU, vključno z učinki na svetovno konkurenčnost, zaposlovanje in socialno varnost.

1.7   Sodelovanje javnosti pri vprašanjih energetskega prehoda je bistvenega pomena. Evropski forum civilne družbe in dejavna prizadevanja za vzpostavitev evropske energetske skupnosti bosta konstruktivna koraka v smeri uresničevanja cilja, zadanega za trajnostno energetsko prihodnost.

2.   Uvod

2.1   Energetski načrt 2050 je sklepni predlog okvira politike v vrsti predlogov, ki jih je pripravila Evropska komisija v podporo evropske politike na področju energije in podnebnih sprememb (glej zlasti Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 – COM(2011) 112 final). Načrt zagotavlja okvir, v katerem bi se lahko uresničevali vsi trije zastavljeni cilji: dekarbonizacija, zanesljiva oskrba z energijo in konkurenčnost evropske energetske politike. Načrt sam ne vsebuje specifičnih priporočil glede političnih ukrepov ali vmesnih ciljev, predstavljeni scenariji pa se ne bi smeli šteti za predloge politike.

2.1.1   Glede na sedanje trende in politike naj bi se v svetovnem merilu povpraševanje po primarni energiji med letoma 2010 in 2035 povečalo za eno tretjino; na to povečanje bo nizka gospodarska rast vplivala le v zelo majhnem obsegu. Delež fosilnih goriv v svetovni porabi primarne energije bo le rahlo upadel (z 81 % v letu 2010 na 75 % v letu 2035), tako da se bodo emisije CO2, povezane s porabo energije, v tem obdobju povečale za dodatnih 20 %, kar kaže na dolgoročno povišanje povprečne globalne temperature za več kot 3,5 °C (IEA, World Energy Outlook 2011 (poročilo o energetski prihodnosti), november 2011).

2.1.2   Energetski načrt je sicer osredotočen na dekarbonizacijo energetskega sistema, vendar sta v njem izpostavljeni dve veliki pomanjkljivosti. Uvoz energije predstavlja približno 55 % odstotkov mešanice energetskih virov EU, mednarodni energetski trg pa je zelo konkurenčen in nestabilen. Ta globalni problem lahko navsezadnje reši le usklajeno ukrepanje na svetovni ravni. Evropa bi lahko imela vodilno vlogo, če bi pokazala, kako je mogoče v pomembni svetovni regiji upravljati energetsko preoblikovanje, s čimer bi si v tem procesu lahko zagotovila prednosti, ki so rezervirane za pobudnike, in zmanjšala odvisnost od uvoza.

2.2   S tem izzivom se je treba spopasti takoj. Energetske naložbe običajno trajajo 40 let ali več. Da bi dosegli energetski prehod potrebnega obsega, s pomembnimi spremembami v ponudbi in povpraševanju, moramo začeti zdaj in se izogniti naložbam pretežno v projekte z visokimi emisijami ogljika. Glede na politične, tehnične in gospodarske negotovosti načrt ne ponuja ene same poti razvoja do leta 2050. Raziskuje možne načine prehoda in priznava potrebo po prožnosti v tem spreminjajočem se in negotovem svetu. Čeprav so se z Lizbonsko pogodbo pooblastila Komisije v zvezi z energetsko politiko razširila, pa je mešanica energetskih virov posebej rezervirana za nacionalne vlade in pri vsakem ukrepu na evropski ravni je treba to delitev pristojnosti upoštevati. Vendar je v energetskem načrtu izpostavljeno, da je za dosego najboljših rezultatov potreben obnovljen duh sodelovanja. Odbor močno podpira ta pragmatičen pristop, na primer razvoj evropske energetske skupnosti.

3.   Povzetek energetskega načrta 2050

3.1   Potek ukrepanja na področju energetike do leta 2020 je v veliki meri že začrtan v obstoječih načrtih in politikah, vzpostavljenih za uresničevanje ciljev 20-20-20. V energetskem načrtu je torej poudarjeno, da je treba čim prej oblikovati energetske strategije za obdobje po letu 2020. Vlade morajo ukrepati takoj, da bi zagotovile neprekinjeno oskrbo z energijo in varnost za vlagatelje ter čim bolj zmanjšale učinke „zaklenjenega sistema“. Zamude bodo povečale stroške in zahtevale intenzivnejša kasnejša prizadevanja za zmanjševanje izpustov ogljika.

3.2   Glede na to, da je težko napovedovati prihodnost na področju energije, je bilo razvitih sedem ponazoritvenih scenarijev. Prva dva prikazujeta, kakšen bi bil verjeten izid, če bi zgolj nadaljevali z obstoječimi politikami in sedanjimi političnimi pobudami. V obeh scenarijih cilji zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050 ne bi bili doseženi. Ostalih pet scenarijev ponuja alternativne načine uresničevanja ciljev za leto 2050, ki temeljijo na različnih možnih tehnologijah in politikah:

—	zelo strogi ukrepi za energetsko učinkovitost;

—	intenzivno oblikovanje cen ogljika, s čimer se pospešujejo različne nizkoogljične rešitve za konkuriranje na trgu;

—	obsežni podporni ukrepi za razvoj obnovljivih virov energije;

—	višji delež jedrske energije in manj zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida;

—	višji delež zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida in nižji delež jedrske energije.

3.3   Komisija je na podlagi teh scenarijev opredelila deset ugotovitev glede strukturnih sprememb energetskega sistema. V skladu s temi ugotovitvami je dekarbonizacija možna in bi morala biti dolgoročno cenejša od sedanjih politik. Pri tem ima v mešanici energetskih virov vse pomembnejšo vlogo električna energija; njene cene bodo do leta 2030 realno rasle in hkrati predstavljale večji delež izdatkov gospodinjstev. Predvidevajo se višji kapitalski stroški in nižje cene goriva. Ključnega pomena naj bi bili znatni prihranki energije v celotnem sistemu. Delež obnovljivih virov se bo po vseh scenarijih zelo povečal in predvideva se, da bo v preoblikovanju sistema osrednjo vlogo imelo zajemanje in shranjevanje ogljika, medtem ko bo prispevek jedrske energije še naprej pomemben, decentralizirani in centralizirani sistemi pa bodo ob čedalje več možnostih med seboj vse bolj povezani.

3.4   V načrtu je izpostavljeno, da energetska varnost potrebuje posebno evropsko politiko o zanesljivi oskrbi z energijo, pa tudi razvoj infrastrukture ter odnosov s tretjimi tranzitnimi državami in državami proizvajalkami. Politike za razvoj novih tehnologij, vključevanje obnovljivih virov energije na trg, energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo ter razvoj infrastrukture bodo bolj učinkovite, če bodo usklajene na evropski ravni.

3.5   Vsi scenariji vključujejo spremembe pri porabnikih energije in njihovo prilagajanje. Komisija ugotavlja, da je treba vključiti tudi javnost ter priznati socialni vpliv. Potrebna bodo večja vlaganja v raziskave in razvoj ter tehnološke inovacije, poleg tega pa bo treba obravnavati nerešena vprašanja v zvezi z enotnim trgom in zakonodajo. Energetska infrastruktura potrebuje obsežno nadgradnjo in nove zmogljivosti, medtem ko države članice in vlagatelji potrebujejo konkretne mejnike. Komisija namerava sprejeti nadaljnja pomembna sporočila, in sicer o obnovljivih virih energije, notranjem trgu, zajemanju in shranjevanju ogljika, jedrski varnosti ter energetskih tehnologijah. Ta sporočila bodo predstavljala okvir politike za leto 2030.

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Ob upoštevanju številnih tehničnih in političnih negotovosti glede prihodnosti Odbor soglaša, da je oblikovanje alternativnih scenarijev za leto 2050, na katerem temelji ta načrt, ustrezen pristop, ki omogoča primerjavo in oceno učinka različnih tehničnih izboljšav, različne mešanice politik in različnih zunanjih dogodkov.

4.2   Metodologija, uporabljena pri oblikovanju scenarijev, ter predpostavke, na katerih temelji, niso dovolj pregledne. Treba je zagotoviti več informacij o tem, da bodo drugi strokovnjaki lahko pristop preizkusili in na podlagi različnih začetnih predpostavk razvili še druge možne scenarije. Kljub temu Odbor meni, da so informacije v prilogah energetskega načrta pozitiven korak, in podpira glavni sklep načrta, da je znatna dekarbonizacija do leta 2050 izvedljiva in da bo to Evropi dolgoročno zagotovilo varnejšo in bolj trajnostno energetsko osnovo za prihodnost, kot bi ji nadaljevanje obstoječe politike, in sicer za primerljive stroške v 40 letih do leta 2050. Izzivi v zvezi z dekarbonizacijo, opredeljeni v energetskem načrtu, so sicer izvedljivi, vendar so zelo veliki in jih trenutno še otežujejo številne ovire.

4.3   Iz načrta je razvidno, da obstajajo različni načini za dosego dekarbonizacije. Vsi ti načini imajo nekaj ključnih skupnih prvin – močno spodbujanje energetske učinkovitosti, veliko povečanje obnovljivih virov energije, večjo odvisnost od električne energije v mešanici goriv, obsežnejša in pametnejša omrežja ter novo ureditev za shranjevanje električne energije ali za rezervne zmogljivosti. Druge prvine so bolj odvisne od tehničnih izboljšav, ki še niso docela preizkušene, ali pa od virov in odločitev posameznih držav (čisti premog, jedrska energija itd.). Sprejemanje javnosti in stroškovna nihanja sta pri vseh možnostih pomembna dejavnika, brez dvoma pa nobena pot ni brez tveganja.

4.4   Odbor soglaša s to analizo in implicitnim sklepom, da bi morala EU svoja temeljna skupna prizadevanja usmeriti na čim hitrejše, čim bolj usklajeno in učinkovito spodbujanje skupnih prvin, ki bodo potrebne po vsej Evropi.

4.5   Odbor soglaša tudi z analizo glavnih izzivov in priložnosti, ki jih je treba obravnavati na evropski ravni, da bi preoblikovali energetski sistem, preuredili energetske trge, pritegnili vlagatelje, v sodelovanje vključili javnost in spodbudili spremembe na mednarodni ravni. Odbor je pripravljen kot utemeljene priznati predlagane prednostne naloge, če se bodo upoštevale ugotovitve, navedene v nadaljevanju, in zlasti zadnje poglavje, ki opredeljuje deset ključnih pogojev ali vprašanj, ki jih je treba nujno obravnavati, da bi dosegli napredek.

4.6   Odbor pa kljub temu izraža zaskrbljenost, ker v EU in nekaterih njenih državah članicah napredek že močno zaostaja za zadanimi cilji. Odbor poziva k priznanju, da propad proizvodnih procesov v EU z visokimi emisijami ogljika, njihova širitev v druge dele sveta ter kasnejši uvoz v EU zakrivajo obseg tega zaostanka.

4.7   Preteči mora nekaj časa, preden tehnološki razvoj postane v celoti na voljo po konkurenčnih cenah. Na področju energije je naložbeni cikel še posebej dolg, običajno znaša 40 let, zato morajo EU in države članice nujno določiti okvirne cilje za leto 2030 in podporne politike, da bi se tako izognili vezanosti naložb na obrate z visokimi emisijami ogljika. Prav trajanje teh naložbenih ciklov utegne odločiti o hitrosti napredka v smeri končnega cilja za leto 2050 in o tem, ali ga je dejansko mogoče doseči. Potrebna bo podobno naravnana politična in poslovna volja, ki se bo prek podpornih programov in zakonodaje prenesla v praktične ukrepe.

4.8   Energetska učinkovitost in energetski prihranki se trenutno ne spodbujajo dovolj, zlasti glede na medinstitucionalna pogajanja o sedanjem predlogu direktive o energetski učinkovitosti. Prihodnji pregled nacionalnih programov energetske učinkovitosti, ki ga bo pripravila Komisija, naj bi spodbudil dodatne ukrepe, vendar se je treba zavedati, da zmanjšanje povpraševanja utegne prizadeti tudi energetske naložbe. Napredek na področju obnovljivih virov energije ovira nihajoča podpora vlad in v nekaterih primerih odpor lokalnih skupnosti. Posodabljanje omrežja in skladiščenja energije je prepočasno. Zares prilagodljivo „pametno“ omrežje prinaša dodatne naložbene stroške, vendar Odbor meni, da so koristi večje, saj bo omrežje postavilo temelje prihodnje evropske energetske skupnosti, ki bo koristila vsem. O tem se je Odbor podrobneje izrekel v mnenju o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo. (1)

4.9   Cena ogljika, ki naj bi jo določil sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS), je veliko prenizka in spremenljiva, da bi lahko vlagateljem poslala uporaben signal. Vendar pa posledice domnevno visokih cen na enoto v okviru ETS v prihodnosti (200–300 EUR na tono v letih 2040–2050) zahtevajo podrobnejšo analizo. To in še druga nerazrešena vprašanja ustvarjajo ovire za izpolnjevanje desetih pogojev za napredek, navedenih v načrtu. Prva prednostna naloga mora biti odkrita in poštena preučitev teh težav ter njihova takojšnja odprava, da bi lahko dosegli nadaljnji napredek.

4.10   S tem bo evropsko gospodarstvo dolgoročno postalo bolj odporno in konkurenčno na svetovni ravni, kot če bi nadaljevali s sedanjimi politikami. Kratkoročno pa bodo potrebne naložbe neizogibno privedle do povečanja cen energije in dodatnih stroškov za potrošnike, podjetja ali vlade (oziroma v različni meri verjetno za vse tri). Prav tako je verjetno, da bodo učinki v posameznih državah članicah različni, saj se te trenutno med seboj bistveno razlikujejo glede na svojo stopnjo odvisnosti od fosilnih goriv, trenutno raven energetske učinkovitosti in potencial za razvoj obnovljivih virov energije.

4.11   Pri tem se bo verjetno tudi v prihodnje v številnih delih Evrope nadaljevala odvisnost od premoga pri proizvajanju električne energije, čedalje večje pa bo tudi zanimanje za potencial plina iz skrilavca, zaradi česar bodo potrebne skupne raziskave in finančna prizadevanja, da bo mogoče izvesti dopolnilne programe zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida. Plin iz skrilavca je sicer koristen za zmanjšanje odvisnosti od dobave energije iz tretjih držav, vendar je povezan s precejšnjimi okoljskimi tveganji, ki jih je treba v celoti ovrednotiti. Treba je opredeliti načela o delitvi bremena in porazdelitev stroškov velikih infrastrukturnih programov med državami. Države, ki so pri proizvodnji energije odvisne od premoga, je treba solidarno podpirati in spodbujati, da bi čim bolj povečale svoja prizadevanja za dekarbonizacijo.

4.12   Po mnenju EESO je poglavitno, da vse vpletene strani vse te učinke v celoti stroškovno ocenijo, jih obravnavajo in se z njimi sprijaznijo ter da se sprejmejo ukrepi za porazdelitev bremen prilagoditve glede na zmogljivosti in v duhu solidarnosti tako na evropski ravni kot tudi na ravni držav članic. Izkušnje kažejo, da je mogoče skupnosti prepričati o nujnosti in stroških sprememb, povezanih s takšnim energetskim preoblikovanjem – vendar le, če so v celoti vključene v ta proces, če ne menijo, da so po krivici postavljene v manj ugoden položaj ter lahko same razumejo in sprejmejo razloge za to. Nacionalne vlade morajo državljanom dati orodja za sodelovanje v teh predvidenih spremembah, jasno določiti cilje ter pojasniti, zakaj so potrebni ti koraki.

4.13   Prav tako je bistvenega pomena, da se ranljivi potrošniki zaščitijo pred učinkom višjih cen energije in da se ranljiva podjetja zaščitijo pred nelojalno konkurenco iz regij zunaj EU, za katere ne veljajo enake omejitve. Države članice ali regije, ki se pri preoblikovanju energetskega sektorja soočajo s posebnimi težavami, lahko prav tako potrebujejo dodatno podporo iz strukturnih skladov ali drugih mehanizmov, vendar različni podporni mehanizmi ne smejo ustvarjati neenakih konkurenčnih razmer med državami in regijami. Pač pa je treba med državami članicami uskladiti utemeljene podporne mehanizme ter načela razdelitve stroškov za velike infrastrakturne projekte. Treba je upoštevati tveganja, ki so nujno povezana s postopki centralnega načrtovanja.

4.14   Evropska komisija bi morala učinkovito spremljati strategije držav članic EU ter tako zagotoviti, da se zaščitijo interesi strank in da izvajanje pametnih in nizkoogljičnih tehnologij temelji na stroškovni učinkovitosti. Zlasti dobro delujoč notranji trg, krepitev pristojnosti in neodvisnosti energetskih regulatorjev ter obsežna obveznost univerzalne storitve bi morali zadostiti zahtevam po preglednosti, odgovornosti in obveščanju javnosti o trajnostni potrošnji.

4.15   Nadaljevanje širitve obnovljivih virov se trenutno srečuje z nekaterimi težavami. S tehničnega vidika še niso bili izvedeni načrti in naložbe za nadaljnjo širitev različnih in prostorsko razpršenih virov za oskrbo omrežja in sistema za skladiščenje. Z gospodarskega vidika pa je to kljub temu, da se povprečni stroški na enoto obnovljivih virov še naprej zmanjšujejo, še vedno dražja možnost za proizvodnjo električne energije kot konvencionalne metode (zlasti plinske elektrarne). Potrošniki ponekod nasprotujejo nekaterim vrstam naprav (zlasti za izkoriščanje vetrne energije). Čeprav je z vidika leta 2050 scenarij z visokim deležem obnovljivih virov energije najprivlačnejša možnost z najbolj zanesljivo oskrbo ter skorajda nikakršnimi stroški za porabljeno gorivo (sonce, veter itd.), so težave, kako to doseči, s trenutnega položaja videti največje ter bodo zahtevale zelo odločno in usklajeno politično vodstvo. Kljub temu navedeni argumenti veljajo le, če bodo na voljo sistemi za skladiščenje energije brez emisij ogljika ali podporne elektrarne, ki bodo izravnali nihanja energije, ki so značilna za večino obnovljivih virov.

4.16   Pri upravljanju procesa preoblikovanja bodo potrebna odločna in usklajena prizadevanja na vseh ravneh. Za določitev skupnih standardov za energetsko učinkovitost v vseh sektorjih, za pospeševanje inovacij na področju ključnih tehnologij, povezovanje trgov ter uskladitev fiskalnih ukrepov in sistemov spodbud, za reformo sistema ETS, usklajevanje načrtov za integrirana vseevropska pametna omrežja in sisteme za skladiščenje energije itd. so potrebni močni evropski ukrepi. Zgoden pregled energetske strategije 2020 je bistvenega pomena, preden se Evropa usmeri proti končnemu cilju 2030 ali 2050. Odbor se zavzema, da bi za vsako posamezno državo in posamezen sektor pripravili poročila o glavnih ciljih, zastavljenih za to desetletje.

4.17   Po mnenju Odbora je bistvenega pomena, da Komisija in države članice vzpostavijo učinkovite mehanizme za nadaljnje preoblikovanje energetskega sektorja s skupnimi močmi. Odbor se zavzema za hitro ustanovitev integrirane evropske energetske skupnosti; do takrat pa poziva Komisijo in države članice, naj skupaj z regulatorji in energetskimi operaterji vzpostavijo mehanizme sodelovanja, ki jim bodo omogočili, da med seboj sodelujejo skoraj tako, kot da bi bila energetska skupnost že vzpostavljena.

5.   Posebne ugotovitve

5.1   Mešanica energetskih virov

5.1.1   Dekarbonizacija evropskega energetskega sistema bi lahko srednjeročno pomembno okrepila evropsko konkurenčnost. Terjala bo korenito spremembo načinov pridobivanja energije v državah članicah in postopno opustitev fosilnih goriv (nafte, zemeljskega plina in premoga), ki še vedno predstavljajo 80 % evropske mešanice energentov. EU velik delež fosilnih goriv (skoraj 55 %) uvaža, zato je finančno in gospodarsko odvisna. Na leto za nakup nafte porabi 270 milijard in 40 milijard EUR za nakup zemeljskega plina, stroški pa utegnejo v prihodnjih letih zaradi nihanja cen nafte in plina še narasti.

5.1.2   Prehod na izkoriščanje lokalnih virov nizkoogljične energije bo za Evropo cenejši kot vzdrževanje energetskega sistema, ki je odvisen od uvoženih virov primarne energije, zlasti glede na stalno naraščanje globalnega povpraševanja. Sistem razpršenih virov energije spodbuja lokalno gospodarstvo in ustvarjanje delovnih mest ter prispeva k večji družbeni ozaveščenosti na področju energije. Njegov razvoj bi lahko pomembno prispeval k doseganju energetskih in podnebnih ciljev EU. Napredek pri uvajanju sistema lokalnih virov energije z nizkimi emisijami ogljika je odvisen od energetskih in finančnih politik držav članic. Od Komisije se pričakujejo odločnejši ukrepi v podporo nacionalnim politikam razvoja lokalnih virov energije.

5.1.3   Zato je treba spodbujati obnovljivo energijo in tehnologije, ki lahko omogočijo cenejšo dekarbonizacijo. Morda bo imela pomembno vlogo tudi biomasa, vendar bo treba z analizami celotnega življenjskega cikla zagotoviti, da z njo povezane metode dejansko prispevajo k zmanjševanju količine ogljika in ne povečujejo prehranske negotovosti. V Evropi jedrska energija vzbuja zaskrbljenost in nasprotovanje njenemu razvoju. Vendar pri preobrazbi energetskega sistema lahko pomaga jedrska energija in omeji izpuste CO2 v državah, ki se odločijo zanjo, saj omogoča zmanjšanje stroškov in cen, povezanih z elektroenergetskimi sistemi; vprašanje pa je, ali bodo nekateri stroški, zlasti stroški v zvezi z varnostjo, skladiščenjem odpadkov, razgradnjo obratov in odgovornostjo, ostali zunanji ali jih bo prevzela družba.

5.1.4   Električna energija mora v prihodnje igrati pomembnejšo vlogo, saj lahko znatno pripomore k dekarbonizaciji v prometu ter pri ogrevanju in hlajenju. Hkrati z načrtovano podvojitvijo deleža električne energije v porabi končne energije je treba temeljito spremeniti načine njenega pridobivanja, preurediti področje njenega trgovanja med državami članicami ter povečati oziroma ustvariti dejansko konkurenco med proizvajalci in prodajalci električne energije.

5.1.5   Nafta bi morala ostati prva izbira za tovorni promet in potniški promet na dolge razdalje, medtem ko bi zemeljski plin lahko začasno uporabljali namesto virov energije, ki najbolj onesnažujejo (npr. premoga ali nafte), pri čemer bi moral do leta 2050 služiti predvsem kot prehodno gorivo v cestnem prometu na poti k nizkoogljičnim virom energije. V ta namen bi bilo treba izvesti podroben popis rezerv zemeljskega plina v Evropski uniji, kar bi okrepilo njeno energetsko neodvisnost.

5.1.6   Evropa bi morala nujno še naprej izvajati raziskovanje pogojev lokalizacije in gospodarskih pogojev za zajemanje in shranjevanje ogljika, ter določiti realno vrednost ogljika in poskrbeti za boljo ozaveščenost javnosti.

5.1.7   Temeljito se bo morala spremeniti organizacija zlasti v treh sektorjih. Proizvajalci električne energije bodo morali zmanjšati izpuste za vsaj 95 %; vsaka država članica bo lahko svobodno odločala o razmerjih med obnovljivo in jedrsko energijo ter zajemanjem in shranjevanjem ogljika. Tudi stanovanjske in poslovne objekte bo v skladu s strožjimi merili za novogradnje, energijsko varčnost novih naprav in prenovo zgradb treba prilagoditi in zmanjšati njihove emisije za 90 %. V industriji se bodo emisije morale zmanjšati za 85 %, treba pa bo spremljati morebitno tveganje selitve emisij CO2, ki je posledica selitve proizvodnje v države z ohlapnejšimi merili za izpuste.

5.2   Industrijske in finančne zaveze

5.2.1   Energetski prehod bo priložnost za oživitev evropske industrije in gospodarske dejavnosti ter celovit pregled načinov proizvodnje in potrošnje. Evropska konkurenčnost mora temeljiti na raziskavah, inovacijah in zmožnosti uvajanja čistih tehnologij na trgu. Zato morajo EU in države članice dati prednost velikim projektom z evropskimi operaterji, ki bodo podpirali industrijo, a hkrati namenjali prav posebno pozornost MSP. Poleg tega je treba preučiti in ovrednotiti tudi vlogo lokalne proizvodnje energije.

5.2.2   Prehod na nizkoogjlično gospodarstvo mora pospeševati zaposlovanje na notranjem trgu. Hkrati s preobrazbo energetske industrije morajo biti ustvarjeni ustrezni pogoji za razvoj novih delovnih mest. Sektorja gradbeništva in obnovljivih virov energije naj bi do leta 2020 ustvarila približno 1,5 milijona novih delovnih mest.

5.2.3   EESO soglaša z oceno Komisije, da bi dodatne naložbe (270 milijard EUR oz. 1,5 % BDP EU na leto do leta 2050) pomagale spodbuditi rast v Evropi. Samo pri uvozu ogljikovodikov bi bilo mogoče privarčevati od 175 do 320 milijard EUR na leto. Vendar vlagatelji zahtevajo skladen in dosleden evropski tržni okvir ter tesnejše sodelovanje med državami članicami. Razviti bi bilo treba inovativne finančne naložbene instrumente, zlasti za podporo MSP na področju energije.

5.2.4   Treba je združiti potrebna finančna sredstva in preseči nacionalne sisteme podpore, ki so neučinkoviti in dušijo konkurenčnost. Pregled okvira državnih pomoči za okolje, ki je načrtovan za leto 2013, bi moral omogočiti podporo vsem tehnologijam, ki lahko pomagajo zmanjšati izpuste CO2.

5.3   Izboljšanje in zmanjšanje porabe – za več energetske učinkovitosti in trgovanja z energijo med državami članicami

5.3.1   Na evropski ravni je treba odločno spodbuditi varčno ravnanje z energijo in podpreti energetsko manj zahtevne tehnologije, če želimo zmanjšati njeno porabo in povečati njen izkoristek. Poleg tega potrebujemo bolj učinkovito trgovanje z energijo. Pripraviti je treba skupen okvir z zavezujočimi pravili za zgradbe (39-odstotni delež v končni porabi energije v Evropi), promet (30 %) in industrije (25 %). Še vedno je mogoče izjemno veliko privarčevati: v industrijskem sektorju bi bilo mogoče zmanjšati porabo energije za 19 % in promet za 20 %.

5.3.2   EESO priporoča razumno izpolnjevanje zavez iz podnebno-energetskega svežnja, pri čemer je treba upoštevati potrebo po podpori državam srednje in vzhodne Evrope.

5.3.3   Zaradi skokovitega razvoja na področju obnovljivih virov energije v regiji Severnega (in – čeprav v manjšem obsegu – morda v prihodnje Baltskega) morja ter izkoriščanja sončne in vetrne energije na jugu Evrope bo treba vzpostaviti novo, „pametnejšo“ infrastrukturo, ki bo omogočila učinkovitejše trgovanje z energijo med evropskimi regijami in državami. Razvoj tovrstnih pametnih omrežij bi lahko omogočil 9-odstotno zmanjšanje porabe energije in 9- do 15-odstotno zmanjšanje izpustov CO2. Pogoj za vzpostavitev take strateške infrastrukture so prednostne naložbe v posodobitev in razvoj evropskih električnih in plinskih omrežij, katerih vrednost za obdobje do leta 2050 po ocenah znaša od 1,5 do 2,2 bilijona EUR.

5.3.4   Skupine držav članic iz posameznih geografskih območij bi na primer lahko uskladile svoje mešanice energetskih virov, infrastrukturo in tržne predpise, da bi skupaj izkoriščale različne energetske vire, ki so jim na voljo. Njihovi trgi bi bili zaradi tesnejših povezav in večje medsebojne usklajenosti odpornejši na nihanja v proizvodnji in porabi, s čimer bi laže zagotavljali zanesljivost oskrbe z energijo v EU.

5.4   Vključevanje javnosti v energetski prehod

5.4.1   Naklonjenost javnosti različnim energetskim možnostim (jedrska energija, zajemanje in shranjevanje CO2, vetrne elektrarne, visokonapetostni daljnovodi itd.) je izziv za evropske demokracije. Tako EESO kot tudi nacionalni ekonomsko-socialni sveti ter potrošniške in druge nevladne organizacije imajo osrednjo vlogo pri zagotavljanju jasnih in preglednih informacij o energetskih politikah in učinkovitejšemu vključevanju javnosti. Časovni načrt za energetsko učinkovitost je priložnost za razvoj participativne demokracije v zvezi z vprašanjem, ki zadeva vse državljane.

5.4.2   EESO predlaga izvedbo široko zastavljene kampanje za obveščanje in ozaveščanje, ki bi evropski javnosti predstavila različne možnosti energetskega prehoda, pojasnila osrednjo vlogo infrastrukture in izpostavila pričakovane spremembe potrošniškega vedenja v Evropi.

5.4.3   Odbor meni, da bi oblikovanje evropskega foruma civilne družbe, kjer bi se redno sestajali lokalni, regionalni, nacionalni in evropski akterji ter obravnavali glavna vprašanja energetskega prehoda za obdobje do leta 2050, omogočilo boljši pretok informacij v EU.

5.4.4   Z vzpostavitvijo evropske energetske skupnosti bi se pozornost usmerila v ključne in strateške razsežnosti energije (dostopnost, cenovna dostopnost tarif in cen, redna oskrba, zanesljivost itd.) ter spremembe, ki jih bo treba izvesti v prihodnjih 40 letih. Energetska skupnost bi postala sinonim za Evropo, ki zna prisluhniti ljudem in se posvetiti vprašanjem, ki neposredno vplivajo nanje. S tem podvigom bi se izboljšala usklajenost na socialnem področju, ki bi pomagala okrepiti in na novo osmisliti evropski projekt.

5.4.5   EESO se zavzema za odločnejšo podporo lokalnim in regionalnim pobudam, ki kažejo pot na področjih pametne mobilnosti, infrastrukture in prometa, novogradenj in obnov, omrežij ogrevanja in hlajenja ter prostorskega načrtovanja mest. Meni namreč, da si zaslužijo podporo, ker pogosto spodbujajo inovativne, decentralizirane in demokratične energetske politike.

---

(1)  Smernice za vseevropsko energetsko infrastrukturo, UL C 143, 22.5.2012, str. 125.

---

---