31.7.2012

SL

Uradni list Evropske unije

C 229/77

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14

(COM(2011) 681 final)

2012/C 229/15

Poročevalka: Madi SHARMA

Soporočevalec: Stuart ETHERINGTON

Evropska komisija je 25. oktobra 2011 sklenila, da v skladu s členom 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14

COM(2011) 681 final.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 18. aprila 2012.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 481. plenarnem zasedanju 23. in 24. maja 2012 (seja z dne 24. maja) z 203 glasovi za, 12 glasovi proti in 12 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja zavezanost Komisije k spodbujanju odgovornih poslovnih praks, in sicer prek vrste pobud za politike iz njenega svežnja „Odgovorna podjetja“ (1), ki je del strategije Evropa 2020.

1.2   EESO ugotavlja, da Evropska komisija spoštuje prostovoljno naravo družbene odgovornosti podjetij (CSR) (ki se razlikuje od „nezavezujoče“) in izpostavlja dejstvo, da je bil dosežen napredek pri ozaveščenosti podjetij glede CSR na ravni podjetij, ter priznava potrebo po prožnosti, s čimer se podjetjem omogoči inovativnost.

1.3   EESO ugotavlja, da novi predlog razširja opredelitev CSR izven obstoječega okvira, vendar pa ustvarja veliko odprtih vprašanj. V njem manjka jasnosti glede:

—	opredelitve „podjetja“, ki bi morala vključevati vse zasebne in javne zainteresirane strani ter organizacije civilne družbe, da bi preprečili napačno razumevanje;

—	različnih kulturnih pristopov k CSR;

—	razlike med „socialno“ odgovornostjo (le na delovnem mestu) in družbeno odgovornostjo (ki zajema dejavnosti izven delovnega mesta);

—	tega, za katere prostovoljne dejavnosti bo potrebno obvezno poročanje, ob upoštevanju dejstva, da so vse dejavnosti CSR prostovoljne in presegajo vsakršne pravne zahteve;

—	posebnih ukrepov za MSP – v sporočilu se uporablja „enak pristop za vse“;

—	razlike med CSR in upravljanjem podjetij – ključnega pomena je, da se ta okvira obravnavata ločeno.

1.4   Akcijski načrt Komisije odraža predvsem staro (in zdaj opuščeno) opredelitev CSR in se zdi zgolj nadaljevanje promocijskih dejavnosti iz preteklih desetih let. Glede na novo opredelitev CSR bi Odbor prej pričakoval načrte glede potrebnih novosti v prenovljeni strategiji, tj. načrte, s katerimi bi podjetja spodbudili in jim pomagali, da prevzamejo odgovornost za vpliv na družbo in zainteresiranim stranem pokažejo, kako skušajo to doseči. Ker takšnih načrtov ni, Odbor ne more podati konkretnih ugotovitev glede „prenovljene strategije“. Lahko le ugotovi, da namerava Komisija do letošnjega poletja predstaviti zakonodajni predlog v zvezi s preglednostjo socialnih in okoljskih informacij, ki jih pripravljajo podjetja v vseh sektorjih.

1.5   Odbor podpira pobudo za revizijo Direktive 2003/51/ES (2) in predlaga, naj podjetja, za katera je CSR eden od ključnih elementov njihove strategije ali komuniciranja, vsako leto zagotavljajo socialne in okoljske informacije na način, ki temelji na dokazih in preglednosti. Gre za posploševanje praks, ki so postale stalne, začenši z orodji za merjenje in vrednotenje, priznanimi na mednarodni ravni.

1.6   Odbor poudarja, da prakse CSR v nobenem primeru ne smejo biti zasnovane tako, da nadomeščajo nacionalne zakone ali želijo omiliti določbe konvencionalnih sporazumov, doseženih s procesi socialnega dialoga. Da bi to zagotovili, Odbor močno podpira vzpostavitev baze podatkov, ki bi omogočala analiziranje in spremljanje vsebine sklenjenih mednarodnih sporazumov, povezanih z družbenim in okoljskim reguliranjem globalizacije.

1.7   CSR je v nekaterih podjetjih pomembno področje za preskušanje civilnega dialoga, saj omogoča ocenjevanje odgovornosti podjetij v razmerju do učinkov na družbo, ki jih imajo prek udeleženih strani zunaj podjetja.

2.   Uvod

2.1   Evropska komisija je 25. oktobra 2011 objavila novo sporočilo Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij („CSR“) za obdobje 2011–14. Strategija vsebuje akcijski načrt izvedljivih ciljev, ki naj bi bili uresničeni med letoma 2011 in 2014.

2.2   Za prenovitev politike CSR si sporočilo prizadeva:

—	oblikovati novo opredelitev CSR;

—	ponovno vzpostaviti zaupanje potrošnikov in državljanov v evropska podjetja;

—	spodbujati CSR s koristmi in tržnim nagrajevanjem;

—	izboljšati zakonski okvir;

—	za nadaljnje vključevanje CSR v izobraževanje, usposabljanje in raziskave;

—	za boljše usklajevanje evropskega in svetovnega pristopa k CSR;

—	spodbujati socialni dialog in preglednost ter

—	oblikovati zbirko podatkov mednarodnih okvirnih sporazumov.

2.3   V skladu z novo, razširjeno opredelitvijo je CSR „odgovornost podjetij za njihove učinke na družbo“ in upošteva dodatne vidike, ki bi jih podjetja morala vključiti v svoje strategije CSR. Posodablja prejšnjo opredelitev „pojma, v okviru katerega podjetja prostovoljno vključujejo skrb za družbo in okolje v svoje poslovanje in v svoje odnose z interesnimi skupinami“.

2.4   Komisija namerava še naprej graditi na mednarodno priznanih načelih in smernicah, sodelovati z državami članicami, partnerskimi državami in ustreznimi mednarodnimi forumi ter podjetja spodbujati k večji zavezanosti tem okvirom.

3.   Splošne ugotovitve

3.1   Podjetja razvijajo CSR kot del svoje poslovne strategije in orodje, s katerim si pomagajo pri soočanju z notranjimi in zunanjimi socialnimi, okoljskimi in gospodarskimi izzivi. CSR lahko prispeva k izvajanju strategije Evropa 2020, če jo podjetja razvijajo v dialogu z različnimi interesnimi skupinami in če se ohrani neregulativen pristop.

3.2   Družbena odgovornost podjetij je pristop trajnostnega razvoja in koristi dejavnosti CSR bi morale spodbujati pozitivno vlogo podjetij v družbi, ki presega izključno gospodarske vrednote, v vsakem primeru pa se CSR ne sme uporabiti za nadomestitev socialnih pravic, ki so zagotovljene z zakonodajnimi, nacionalnimi ali mednarodnimi instrumenti in za katere so v prvi vrsti odgovorne države in vlade.

3.3   V težkih gospodarskih in političnih razmerah zagotavlja pobuda politike CSR priložnost za pozitivno sodelovanje s poslovno skupnostjo, kolikor velja, da se CSR nanaša na prizadevanja podjetij za spodbujanje njihovega pozitivnega vpliva in preprečevanje ali čim večje zmanjšanje njihovega negativnega vpliva na družbo, in sicer s prostovoljnimi ukrepi, ki presegajo njihove zakonske obveznosti. EESO znova poudarja svoje mnenje iz leta 2006 (3), v skladu s katerim mora CSR ostati prostovoljna dejavnost (kar se razlikuje od „nezavezujoče“ dejavnosti). EESO meni, da bi bilo treba razpravo o CSR na konstruktiven način preoblikovati, tako da se podjetja opredelijo kot zainteresirane strani skupnosti.

3.4   Priznavanje, da se vse skupine zainteresiranih strani v sedanji gospodarski krizi soočajo s težavami, je pomembno za pregled te politike. Predlogi politik Komisije morajo biti skladni s cilji spodbujanja rasti kot nujnega predpogoja za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in blaginje, pri čemer se je treba osredotočiti na spodbujanje odgovornejših poslovnih praks.

3.5   Različne oblike in motivacije v okviru tekočih dejavnosti CSR vplivajo na njen družbeni vpliv. Oblikovalci politik bi morali bolje razumeti različne motivacije in način, kako nanje vplivajo velikost, zmogljivost, prihodki, sektor in dejavnost podjetij. Z opredelitvijo različnih orodij in potrebne podpore za različne sektorje bo pregled okvirov politike CSR uspešnejši. Odbor se strinja s Komisijo, da je spoštovanje veljavne zakonodaje in kolektivnih pogodb med socialnimi partnerji pogoj za prevzemanje odgovornosti, ki jo imajo podjetja zaradi svojega vpliva na družbo.

3.6   Dejavnosti CSR so se okrepile zaradi povečane pozornosti okoljskim vprašanjem. S tem so se delovni pogoji in socialni odnosi uskladili z okoljskimi temami. Ob upoštevanju trenutne krize Komisija mora spodbujati socialno poglavje CSR.

3.7   Na dnevnem redu CSR sta vloga in navzočnost sektorja socialne ekonomije, vključno z NVO, spregledana. Komisija mora priznati vrednost in pomen sektorja pri sodelovanju v okviru dnevnega reda CSR, tako neodvisno kot v partnerstvu z drugimi sektorji, in oceniti posredni vpliv predlogov na sektor socialne ekonomije pri ustvarjanju povezav s podjetji.

3.8   V zvezi z zavezami, ki jih podpira EU na konferenci Rio + 20, Odbor poudarja pomen kampanje za ozaveščanje v zvezi z nefinančnimi informacijami, in sicer tako, da bi vsa podjetja določene velikosti (s približno 500 zaposlenimi), pa tudi javne uprave in velike organizacije civilne družbe redno objavljale poročila o trajnostnem razvoju. Tak pristop bi okrepil pomen raziskav o kazalnikih, z namenom, da bi presegli BDP, bilanco ogljika ali življenjski cikel. V skladu s svojimi obveznostmi v Riu je Odbor ta pristop že uresničil v praksi z objavo svojih ugotovitev s pomočjo diagnostičnega orodja EMAS.

3.9   Z namenom, da bi delovali postopoma, Odbor spodbuja Komisijo, naj utrdi evropski regulativni okvir za socialno in okoljsko ocenjevanje ter informacije, predviden z direktivo iz leta 2003, ki je zdaj v postopku pregleda. Takšen evropski okvir, ki bi veljal za vsa velika podjetja, za katera je CSR eden od ključnih elementov njihove strategije ali njihovega komuniciranja, se bo moral opirati na mednarodno priznana merilna orodja in se zgledovati po nacionalnih zakonodajah, ki že obstajajo v več evropskih državah.

3.10   S pomočjo vse številčnejših najboljših praks, ki vključujejo sporazume, sklenjene v okviru socialnega dialoga, CSR nazorno ponazarja dopolnilne prispevke civilnega dialoga za preučevanje in reševanje družbenih problemov. Prispevek civilnega dialoga je ključnega pomena za oblikovanje dobre prakse na področju CSR, da bi pripravili oceno, ki je relevantna za interesne skupine, ki potrebujejo dostop do kakovostnih informacij o pristopu, ki so ga prostovoljno sprejela odgovorna podjetja ali vlagatelji.

3.11   V sporočilu Komisije niso upoštevani pomen žensk na vodilnih položajih v podjetjih ter gospodarska dodana vrednost CSR za skupnost. Dokazano je, da so ženske v upravah in CSR povezane z vodenjem, pri katerem se upošteva enakost spolov in ki pozitivno vpliva na CSR (4).

3.12   Posredniške hiše v največji možni meri povečujejo potencial rasti in družbeno vrednost dejavnosti CSR, in sicer s strateškim usklajevanjem potreb in znanj podjetij za oblikovanje uspešnih partnerstev, zato bi jih bilo treba še naprej spodbujati kot primere najboljše prakse.

3.13   Evropsko unijo je treba pozvati, naj spodbuja in varuje splošno priznane mednarodne okvire za CSR. Podjetja bi morala te instrumente spoštovati, jih uporabljati kot vodilo pri razvoju svojih dejavnosti CSR in zainteresiranim stranem pokazati, kako jih uporabljajo.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Posodobitev opredelitve CSR

4.1.1   Novi predlog je pomemben zato, ker vključuje posodobljeno opredelitev CSR. Vendar EESO meni, da mora Komisija v izogib napačnim razlagam pomen pojma „podjetje“ v opredelitvi podati bolj jasno. Ravno tako mora jasno navesti, katere nove politike bodo razvite na podlagi posodobljene opredelitve, vključno z zakonodajno pobudo, ki jo je napovedala. Nadalje bi morala Komisija navesti načrte za spodbujanje CSR v različnih delih poslovne skupnosti, kot so npr. velike gospodarske družbe, MSP in podjetja socialne ekonomije.

4.1.2   EESO poleg tega ugotavlja, da je sporočilo nepopolno, saj ne poskuša oceniti zadnjih deset let delovanja strategije CSR in njenega vpliva na obnašanje podjetij, da bi se ustvarila boljša informacijska podlaga za predlagane pobude in politike v okviru te strategije.

4.1.3   Predlagana opredelitev EU vnaša v koncept prostovoljne prakse pojem odgovornosti. Nova opredelitev upošteva večrazsežnostno naravo CSR, kakor je navedeno v sporočilu (5). Vendar pa mora biti EU previdna pri poskusu oblikovanja novega standarda, ki bo morda v nasprotju z oznako ISO 26000. Dnevni red CSR morajo v dialogu z različnimi interesnimi skupinami razvijati podjetja, če želi pomagati pri izpolnjevanju ciljev strategije Evropa 2020 za pametno in vključujočo rast.

4.1.4   Proizvode in storitve čedalje pogosteje zagotavljajo različne organizacije iz javne službe ter iz podjetniškega in javnega sektorja ter sektorja socialne ekonomije. Predlagana opredelitev vključuje ta vidik nekomercialnih organizacij. Vendar pa je potrebna nadaljnja pojasnitev opredelitve in njenih posledic za vsa podjetja, v katerih naj bi se CSR izvajala.

4.1.5   Družbene posledice finančne krize kažejo na širši vpliv poslovne prakse. Prav je, da podjetja odgovarjajo za svoje dejavnosti in v svoje poslovne strategije vključujejo CSR, da bi spodbujala odgovornejše prakse, zlasti ob upoštevanju krize in povečane konkurence. Vendar pa bi bilo treba okvir CSR preoblikovati, tako da bi poudarjal medsebojno odvisnost podjetij in skupnosti.

4.1.6   Številne neločljive povezave med podjetji in skupnostjo morajo vsebovati socialni dialog in preglednost. Pri tem je veliko različnih nalog, povezanih s CSR:

—   organizacijska skupnost (znotraj podjetja)– usklajevanje notranjih struktur za izpolnjevanje obveznosti glede dobrobiti in razvoja zaposlenih;

—   skupnost zunanjih zainteresiranih strani– sodelovanje v interesu podjetij z delničarji, strankami in drugimi partnerji, vključno z javnimi organi in skupnostmi;

—   lokalna skupnost– ocenjevanje in prizadevanja za izboljšanje posledic poslovnih praks na zadevne lokalne skupnosti in okolje.

Podjetja bi morala priznati te povezave in proaktivno sprejeti CSR kot osrednji poslovni cilj, da bi dosegla največjo možno finančno in družbeno vrednost za vse zainteresirane strani v skupnosti. S poživitvijo lokalnih omrežij (6) bo vsem zainteresiranim stranem, vključno z javnimi organi, zagotovljena možnost, da sodelujejo in se zavzemajo za dobrobit družbe.

4.1.7   Komisija ni izbrala najboljšega načina za obravnavo MSP. Ni povezave med vplivov MSP na dnevni red CSR v Uniji. Zamujena je bila tudi priložnost, da se ustvari celovita politika, ki odraža nove načine poslovanja, kot je na primer uporaba spletnega trgovanja, in ki bolje obvešča MSP o dnevnem redu CSR.

4.1.8   MSP ni bilo namenjeno dovolj pozornosti v predlogih dnevnega reda. Sporočilo ne pojasni, kaj je mišljeno z izrazom podjetje („business“), vendar je iz sobesedila razvidno, da najverjetneje gre za velika podjetja („large companies“). MSP imajo v vsej EU bistveno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in zagotavljanju rasti ter konkurenčnosti, ki je ena od ključnih točk Lizbonske pogodbe – „enak pristop za vse“ glede CSR za različne vrste podjetij ni sprejemljiv.

4.2   Spodbujanje koristi in spodbud za dejavnosti CSR

4.2.1   Pomembno je prepoznati gospodarsko motivacijo za dejavnostmi CSR. Sporočilo navaja različne koristi, ki bi jih bilo treba ob primerih dobre prakse v večji meri spodbujati, da bi podjetja obveščali in spodbujali k odločnejšim zavezam na področju CSR.

4.2.2   Vendar pa gospodarskih koristi CSR ne gre precenjevati. Podjetja imajo oddelke za trženje in prodajo, namenjene oglaševanju in razumevanju potreb potrošnikov. CSR je v bistvu pristop trajnostnega razvoja, ki vsebuje gospodarsko rast ter socialne in okoljske pomisleke. Če bi jo okrnili le na gospodarske izide, bi to lahko imelo negativne posledice, kot je na primer opustitev politike, če izidi ne bi zadostili finančnim pričakovanjem.

4.2.3   O javnih naročilih kot tržni spodbudi je treba skrbno premisliti in jo uporabljati ustrezno. Socialna merila, vključno z določbami Mednarodne organizacije dela (MOD), morajo ostati povezana z vsebino pogodbe, da bi preprečili zgolj simbolično dejavnost na področju CSR ter zagotovili pozitivno socialno vrednost. S tem se lahko spodbudi tudi ustreznejša in učinkovitejša dejavnost CSR v industrijskih sektorjih.

4.2.4   Pri oddajanju naročil je ključno zagotoviti socialne določbe z vidno preglednostjo. To je odločilno za zagotovitev ustreznega javnega naročanja storitev in skladnosti z načeli pravične konkurence na enotnem trgu. V zvezi z uporabo javnih naročil kot tržne spodbude se je treba posvetovati z GD za konkurenco.

4.2.5   Pobuda za socialno podjetništvo (SBI) je predstavljena kot posebna dopolnilna politika v svežnju Komisije Odgovorna podjetja (7), vendar pa niso bile upoštevane njene glavne priložnosti, ki bi jih lahko zagotovila v okviru dnevnega reda CSR. V hudi gospodarski krizi so podjetja previdnejša glede nedobičkonosnih izdatkov. Na splošno velja, da so socialna podjetja v okviru svoji finančnih načrtov odvisna od zasebnega kapitala (8), tako so socialne naložbe in zagotavljanje nefinančnih brezplačnih storitev novim socialnim podjetjem način, kako podjetja za svoje naložbe v CSR dobijo finančni in socialni dobiček  (9). Obe pobudi bi dosegli svoje cilje in pri tem kar najbolj povečali svoj potencial rasti ter zmožnost ustvarjanja socialne vrednosti.

4.3   Razumevanje motivacij in podpiranje dejavnosti CSR

4.3.1   Trenutne dejavnosti CSR imajo več oblik in različnih motivacij, ki vplivajo na njen družbeni vpliv. Sem sodi vse od defenzivnega varovanja interesov delničarjev, dobrodelnih donacij in sponzorstva v nekaterih državah članicah, do pomembnejših dejavnosti, kakršne so strateško povezovanje dejavnosti s temeljnim poslovanjem ter prizadevanja za preobrazbo, da bi opredelili in obravnavali temeljne razloge za družbene težave (10). EESO opozarja, da bi lahko imeli novi predpisi negativen učinek, če bi podjetja v nekaterih državah zaradi njih prenehala z dejavnostmi, za katere je potrebno poročanje.

4.3.2   Nosilci političnih odločitev morajo razumeti obseg dejavnosti, da bi spodbujali pozitivno okolje za bolj strateška in v preobrazbo usmerjena prizadevanja za CSR. Zahteve ne bi smele zmanjšati dejavnosti CSR na najnižji standard, ampak bi morale ostati prostovoljni kodeksi, ki presegajo pravne obveznosti.

4.3.3   Prizadevanja bi bilo bolje usmeriti v spodbujanje informiranja in zavezanosti civilnemu dialogu v celotnem podjetju, od direktorjev do zaposlenih, da bi zagotovili učinkovitejše programe CSR ter spodbujali bolj etično podjetniško kulturo. Namenske usmerjevalne skupine, vključno z vodstvenim osebjem, so dokazano zagotovile uspešno strateško usmerjanje in pomoč pri izvajanju dejavnosti CSR.

4.3.4   Načeloma je samoregulacija oziroma soregulacija dobra zamisel, vendar je treba oblikovati mehanizme, da se zagotovi, da izpolnjevanje zahtev nehote ne obremenjuje MSP zaradi pogodbenih ureditev z večjimi podjetji v vlogi podizvajalcev in akterjev v dobavni verigi. Predlog Komisije za razvoj kodeksa dobre prakse bi moral zagotoviti smernice za tista podjetja, ki želijo izvajati dejavnosti CSR, ob upoštevanju narave samoregulacije in soregulacije.

4.4   Zavezanost vlogi zaposlenih na dnevnemu redu CSR

4.4.1   Družbena odgovornost podjetij je znotraj podjetja neučinkovita, če ji zaposleni niso zavezani. Dnevni red CSR je treba določiti v sodelovanju z vodstvom, zaposlenimi in po potrebi socialnimi partnerji, tako da se odraža etos organizacije. CSR je več kot le krepitev ekipnega duha (team-building), zavezanost zaposlenih pa je ključna za uspešno strategijo.

4.4.2   Vloga socialnih partnerjev je dragocena za vsak dnevni red CSR, za razširjanje informacij in krepitev socialnega dialoga. V zadevnih podjetjih bi bilo treba oblikovati platforme za kolektivne pogodbe, preglednost, komunikacijo in participativno vključevanje, ki so uvrščeni na dnevni red CSR.

4.4.3   Človekove pravice, delovni pogoji in zaposlovalne prakse so pomembni dejavniki v večrazsežnostni naravi CSR. Podjetja morajo na podlagi osmih konvencij MOD o temeljnih človekovih pravicah na eni strani in upoštevajoč zdravje, dobro počutje in usposabljanje zaposlenih na drugi razviti dejavnosti, ki presegajo mednarodne in evropske predpise in smernice. V vseh podjetjih bi bilo treba upoštevati etične in pravične strukture notranjega upravljanja, ki ne smejo imeti prevlade nad kolektivnimi pogodbami.

4.5   Izmenjava znanja

4.5.1   Na področju politike družbene odgovornosti podjetij je pomembno, da se države članice učijo druga od druge (medsebojni strokovni pregled – namera 9). Poseben poudarek bi moral biti na pomoči vsem državam članicam pri razvoju in posodobitvi njihovih nacionalnih politik o CSR ter učenju iz njihove dosedanje politike na tem področju.

4.5.2   Vsi upravni organi v Uniji – nacionalne, regionalne, lokalne institucije in institucije EU – morajo oblikovati in izvajati strategijo CSR ter tako nuditi zgled drugim sektorjem. Sem sodijo trdne notranje politike CSR, priprava inovativnih modelov in dejavnosti CSR, spodbujanje izmenjave dobrih praks in usmerjanje razvoja lokalnih omrežij za zagotovitev zavezanosti skupnosti.

4.5.3   Platforme z več zainteresiranimi stranmi bi lahko v nekaterih industrijskih sektorjih pomagale začeti tehtne razprave o poslovnih praksah med podjetji in zainteresiranimi stranmi ter pomagale pri koristnih izmenjavah najboljših praks in pridobljenih znanj znotraj sektorjev in med njimi, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati neodvisnost udeleženih akterjev pri opredelitvi obsega in dejavnosti platform. Vendar pa bi morala biti sodišča sposobna tudi kaznovati sporne poslovne prakse.

4.5.4   Zagotoviti je treba, da so MSP vključena v platforme zainteresiranih strani, saj so se jih do sedaj udeleževale zlasti velike korporacije. Vsa podjetja morajo imeti priložnost sodelovati, tako da se bolje zastopajo celotni sektorji in ključna problematična področja.

4.5.5   EESO podpira namero, da se zagotovi finančna podpora projektom izobraževanja in usposabljanja o CSR ter se poveča ozaveščenost pedagoških delavcev in podjetij o pomenu CSR (namera 8). To je zlasti pomembno za MSP, ki se pogosto ne zavedajo priložnosti ali nimajo strokovnega znanja za izvajanje projektov CSR.

4.5.6   Uporabo strukturnih sredstev za pobude CSR je treba temeljito preveriti. EESO opozarja Komisijo na načrtovano krčenje sredstev v naslednjem programu strukturnega financiranja, zato bi bilo treba vsa sredstva, dodeljena za pobude CSR, uporabiti za jasne cilje na področju boja proti revščini in socialni izključenosti ter regionalnega razvoja. Ta sredstva bi morala biti namenjena izključno podjetjem z omejenimi zmogljivostmi in finančnimi viri, kot so MSP in organizacije civilne družbe, da bi jim pomagali razviti politike in zavezanost na področju CSR.

4.5.7   Podpreti in razviti bi bilo treba informacijske portale, da bi podjetjem in e-trgovinskim podjetjem pomagali pri povezovanju in zagotavljanju lahko dostopne platforme za učinkovito izmenjavo dobrih praks, znanj ter finančnih in nefinančnih virov za dobrobit družbe.

4.6   CSR in socialno-ekonomski partnerji

4.6.1   Sektor civilne družbe je bil zanemarjen v pobudi politike CSR. Organizacije civilne družbe zagotavljajo primere odgovorne poslovne strategije, upravljanja in forume ter pogosto sodelujejo pri dejavnostih CSR. Sporočilo ne izkorišča možnosti, da bi podrobneje preučilo razmerje med pridobitnimi in nepridobitnimi sektorji.

4.6.2   Sektorji že dolgo sodelujejo v partnerstvu, kar bi bilo treba nadalje spodbujati, saj je „družbena odgovornost podjetij pomembna osnova za ustvarjanje in ohranjanje institucij civilne družbe“ (11).

4.6.3   Spodbujati bi bilo treba vzajemne koristi partnerstva, da bi se zavzeli za bolj smiselno dejavnost CSR. Usklajevanje potreb in znanj v partnerstvih spodbuja učinkovitejše in koristnejše socialne in gospodarske vplive na skupnosti in podjetja. Spodbujanje nefinančne podpore je pomembno za širitev obsega podpore iz drugih sektorjev in prispeva k bolj strateškemu razmišljanju o zmogljivostih CSR – sem sodi podpiranje prostovoljstva zaposlenih, zagotavljanje brezplačnih storitev, zagotavljanje donacij v naravi, na primer v obliki prostorov in opreme.

4.6.4   Komunikacija med sektorji je ključnega pomena za uspešno delo v partnerstvu. Posredniške hiše (12) pomagajo pri racionalizaciji in poenostavitvi načinov poslovanja dveh sektorjev ter pri premostitvi kulturnih razlik. Te hiše je treba podpirati in jih v večjem obsegu dati hitro na razpolago podjetjem, tako da se jim pomaga pri premagovanju ovir za doseganje skupne vrednosti med sektorji in dejansko zavezanost na področju prizadevanj za CSR.

4.7   Mednarodne smernice in sporazumi

4.7.1   Mednarodna organizacija dela ima osem temeljnih konvencij za osnovi temelj pravic na svetovni ravni. Države članice so te temeljne konvencije že ratificirale. EU lahko izkaže svojo podporo in zagotovi, da tudi tretje države izpolnjujejo določbe teh sporazumov.

4.7.2   EESO odločno podpira namero Komisije, da spodbujanje CSR v celoti uskladi z obstoječimi svetovnimi instrumenti, zlasti revidiranimi smernicami OECD, izjavo MOD o večnacionalnih podjetjih in socialni politiki, ISO 26000, vodilnimi načeli Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah ter mednarodnimi okvirnimi sporazumi. Odbor Komisijo poziva, naj natančno razloži, kako si prizadeva to uresničiti.

4.7.3   Smernice OECD je sprejelo 42 držav, od tega 24 držav članic EU. Smernice imajo edinstven mehanizem za spremljanje, nacionalne kontaktne točke, ki so odgovorne za razširjanje smernic in obravnavo primerov domnevnih kršitev. EESO zato priporoča, da se v okviru prenovljene strategije EU za CSR predvidijo sredstva za krepitev zmogljivosti v zvezi s smernicami OECD ter da Komisija in države članice podelijo večjo vlogo socialnim partnerjem v okviru teh nacionalnih kontaktnih točk.

4.7.4   EESO meni, da bi se politika CSR morala osredotočiti na zagotavljanje strateške usmeritve podjetjem, saj je spremljanje zavez podjetij z več kot 1 000 zaposlenimi (namera 10) na področju CSR nepraktično in bodo zanj potrebna velika finančna sredstva EU.

---

(1)  COM(2011) 685 final.

(2)  Četrta direktiva o letnih računovodskih izkazih.

(3)  UL C 325, 30.12.2006, str. 53–60.

(4)  Glej http://newsforchangingtimes.com/2012/02/17/women-boardroom-csr-un-women-ingrid-kragl/.

(5)  COM(2011) 685 final, str. 7.

(6)  UL C 175, 28.7.2009, str. 63–72.

(7)  COM(2011) 681 final.

(8)  UL C 24, 28.1.2012, str. 1.

(9)  COM(2011) 682 final, str. 6.

(10)  www.csrinternational.org

(11)  UL C 125, 27.5.2002, str. 44.

(12)  Posredniške hiše so podjetja, ki pomagajo povezati organizacije iz različnih sektorjev in jim pomagajo vzpostaviti učinkovitejša delovna razmerja z usklajevanjem potreb, znanj in virov. Primer tega je „Pilot Light“ - http://www.pilotlight.org.uk.

---

---