EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32006H0143

Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. februarja 2006 o nadaljnjem evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu

UL L 64, 4.3.2006, p. 60–62 (ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)

Legal status of the document In force

ELI: http://data.europa.eu/eli/reco/2006/143(1)/oj

4.3.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

L 64/60


PRIPOROČILO EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 15. februarja 2006

o nadaljnjem evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu

(2006/143/ES)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti členov 149(4) in 150(4) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Čeprav je bilo izvajanje Priporočila Sveta 98/561/ES z dne 24. septembra 1998 o evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu (3) zelo uspešno, kar je razvidno iz poročila Komisije z dne 30. septembra 2004, pa še vedno obstaja potreba po izboljšanju delovanja evropskega visokega šolstva, zlasti glede kakovosti, da bi to postalo preglednejše in bolj zanesljivo za evropske državljane ter študente in visokošolske delavce z drugih celin.

(2)

Priporočilo 98/561/ES je pozvalo k podpori in, kjer je to potrebno, vzpostavitvi preglednega sistema zagotavljanja kakovosti. Skoraj vse države članice so vzpostavile nacionalne sisteme zagotavljanja kakovosti in začele ali omogočile ustanovitev ene ali več agencij za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo.

(3)

Priporočilo 98/561/ES je pozvalo k upoštevanju nekaterih bistvenih izhodišč za vzpostavitev sistema zagotavljanja kakovosti, kar vključuje ocenjevanje programov ali zavodov prek notranjega ocenjevanja, zunanjih pregledov, sodelovanja študentov, objave rezultatov in mednarodne udeležbe. Rezultati ocenjevanja zagotavljanja kakovosti igrajo pomembno vlogo pri izboljšanju delovanja visokošolskih zavodov.

(4)

Bistvena izhodišča iz uvodne izjave 3 so bila v glavnem upoštevana pri vseh sistemih zagotavljanja kakovosti, v okviru bolonjskega procesa pa so jih potrdili tudi evropski ministri za šolstvo, ki so se septembra 2003 zbrali v Berlinu z namenom vzpostavitve evropskega visokošolskega prostora.

(5)

Evropsko združenje za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (ENQA) je bila ustanovljena leta 2000 in njeno članstvo se stalno povečuje z agencijami za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo iz vseh držav članic.

(6)

V okviru bolonjskega procesa so ministri za šolstvo iz 45 držav na svojem srečanju 19. in 20. maja 2005 v Bergnu, ki je sledilo srečanju v Berlinu septembra 2003, sprejeli standarde in smernice za zagotavljanje kakovosti evropskega visokega šolstva, ki jih je predlagalo ENQA. Pozdravili so tudi načelo Evropskega registra agencij za zagotavljanje kakovosti, ki bi temeljil na nacionalnem pregledu, in pozvali ENQA naj v sodelovanju z Evropskim združenjem univerz (EUA), Evropskim združenjem visokošolskih zavodov (EURASHE) in z Nacionalnimi zvezami evropskih študentov (ESIB) nadalje razvije praktične vidike v zvezi z njegovim izvajanjem in o tem poroča ministrom prek Skupine za spremljanje bolonjskega procesa. Ob tem so poudarili pomen sodelovanja med nacionalno priznanimi agencijami za izboljšanje vzajemnega priznavanja odločitev o akreditaciji ali o zagotavljanju kakovosti.

(7)

Dejavnosti EU za podpiranje zagotavljanja kakovosti bi bilo treba razvijati skladno z dejavnostmi, ki se izvajajo v okviru bolonjskega procesa.

(8)

Zaželeno bi bilo sestaviti register neodvisnih in zanesljivih agencij za zagotavljanje kakovosti, ki delujejo v Evropi, ne glede na to, ali gre za regionalne ali nacionalne, splošne ali specializirane, javne ali privatne, kar bi povečalo preglednost v visokem šolstvu in pripomoglo k priznavanju kvalifikacij in obdobij študija v tujini.

(9)

Evropski svet je v okviru lizbonske strategije marca leta 2002 v Barceloni postavil cilj, v skladu s katerim bi morali evropski sistemi izobraževanja in usposabljanja postati „svetovna referenca kakovosti“ –

PRIPOROČATA DRŽAVAM ČLANICAM:

1.

da v skladu s standardi in smernicami za zagotavljanje kakovosti evropskega visokega šolstva, sprejetimi v Bergnu v okviru bolonjskega procesa, spodbujajo vse visokošolske zavode na svojem ozemlju k uvedbi ali razvoju strogih notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti;

2.

da spodbujajo vse agencije za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo na svojem ozemlju k neodvisnosti pri ocenjevanju, upoštevanju izhodišč za zagotavljanje kakovosti iz Priporočila 98/561/ES in uporabi skupnega niza splošnih standardov in smernic za ocenjevanje, sprejetih v Bergnu. Te standarde je treba nadalje razvijati v sodelovanju s predstavniki visokega šolstva. Uporabljati jih je treba tako, da varujejo in spodbujajo raznolikost ter inovativnost;

3.

da predstavnike nacionalnih organov, predstavnike visokega šolstva in agencij za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo spodbujajo, naj skupaj s socialnimi partnerji vzpostavijo „Evropski register agencij za zagotavljanje kakovosti“ (v nadaljnjem besedilu „Evropski register“), ki bo temeljil na nacionalnem pregledu in bo upošteval načela, določena v Prilogi, ter opredelijo pogoje za registracijo ter pravila za vodenje registra;

4.

da omogočijo vsem visokošolskim zavodom na svojem ozemlju, da med agencijami za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo iz Evropskega registra same izberejo tisto, ki ustreza njihovim potrebam in profilu, pod pogojem, da je to v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo ali da to dopuščajo njihovi nacionalni organi;

5.

da omogočijo visokošolskim zavodom, da si prizadevajo za dopolnilno ocenjevanje s strani druge agencije iz Evropskega registra, na primer za okrepitev svojega mednarodnega ugleda;

6.

da spodbujajo sodelovanje med agencijami z namenom vzpostavitve vzajemnega zaupanja in priznavanja ocen zagotavljanja kakovosti in akreditacij ter s tem prispevajo k priznavanju kvalifikacij za namene študija ali dela v drugi državi;

7.

da zagotovijo javni dostop do ocen agencij za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo, ki so navedene v Evropskem registru.

POZIVATA KOMISIJO:

1.

da v tesnem sodelovanju z državami članicami še naprej podpira sodelovanje med visokošolskimi zavodi, agencijami za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo, pristojnimi organi in drugimi organi, dejavnimi na tem področju;

2.

da Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predstavi triletna poročila o napredku pri razvoju sistemov zagotavljanja kakovosti v različnih državah članicah in o sodelovanju na evropski ravni, vključno z napredkom, doseženim glede na zgoraj navedene cilje.

V Strasbourgu, 15. februarja 2006

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

J. BORRELL FONTELLES

Za Svet

Predsednik

H. WINKLER


(1)  UL C 255, 14.10.2005, str. 72.

(2)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 13. oktobra 2005 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne 30. januarja 2006.

(3)  UL L 270, 7.10.1998, str. 56.


PRILOGA

„Evropski register agencij za zagotavljanje kakovosti“

Register bi moral vsebovati seznam zanesljivih agencij, katerih ocenam lahko države članice (in javni organi znotraj držav članic) zaupajo. Temeljiti bi moral na naslednjih glavnih načelih:

1.

seznam agencij bi morali sestaviti predstavniki nacionalnih organov, predstavniki visokega šolstva (visokošolski zavodi, študenti, učitelji in raziskovalci) in predstavniki agencij za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo, ki so dejavne v državah članicah, skupaj s socialnimi partnerji;

2.

pogoji za registracijo agencij bi morali med drugim vključevati:

(i)

zavezo popolne neodvisnosti pri oblikovanju svojih ocen;

(ii)

priznanje s strani vsaj tiste države članice, v kateri delujejo (ali javnih organov znotraj te države članice);

(iii)

delovanje na podlagi skupnega niza standardov in smernic iz priporočil 1 in 2, naslovljenih na države članice;

(iv)

redne zunanje preglede s strani kolegov ali drugih strokovnjakov, vključno z objavo meril, metodologije in rezultatov takšnih pregledov.

3.

V primeru začetne zavrnitve registracije je ponovna ocena možna na podlagi doseženih izboljšav.


Top