Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu

(COM(2018) 28 final)

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o pristaniških sprejemnih zmogljivostih za oddajo odpadkov z ladij, razveljavitvi Direktive 2000/59/ES ter spremembi Direktive 2009/16/ES in Direktive 2010/65/EU

(COM(2018) 33 final – 2018/0012 (COD))

(2018/C 283/09)

Poročevalec:

Antonello PEZZINI

Zaprosilo	Evropski parlament, 5. 2. 2018 Svet, 9. 2. 2018 Evropska komisija, 12. 2. 2018
Pravna podlaga	Člena 100(2) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	19. 9. 2017
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	3. 5. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	23. 5. 2018
Plenarno zasedanje št.	535
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	193/0/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO sicer že od samega začetka podpira politiko Komisije glede krožnega gospodarstva, vendar meni, da jo je treba izvajati v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in organizacijami civilne družbe, in sicer prek dejavnosti predvidevanja, ter z udeležbo univerz in drugih izobraževalnih ustanov.

1.1.1

Poleg tega so nujni tudi ustrezni ukrepi na področju izobraževanja in usposabljanja, spodbude v zvezi z zasnovo in ravnanjem, skupni kakovostni tehnično-normativni standardi, privlačni sistemi nagrajevanja (tudi davčnega in finančnega), sistemski in medsektorski pristop ter splošna in pametna uporaba digitalnih aplikacij.

1.2

Spoštovanje in varovanje dobrin, ki so del dinamičnega ravnotežja v biosferi, nista nekaj samodejnega, temveč izhajata iz rahločutnosti, ki se napaja v kulturi in zavesti, da dobrine niso bile ustvarjene za to, da bi jih izkoriščali in uničili zaradi ekonomske koristi, temveč da bi jih pametno uporabljali, izboljšali in jih ohranjali v „genezi univerzalnega antropomorfizma (1)“.

1.3

Nove iznajdbe, kot so polimerni materiali, so ljudem olajšale delo in zagotovile dobro počutje, vendar je treba nadzirati njihov življenjski krog, da ne bi negativno vplivale na naravne procese.

1.3.1

Odbor meni, da je nujno treba razvijati usmerjenost v okoljsko primerno zasnovo polimernih materialov, ki bo olajšala nadaljnjo uporabo sekundarnih polimernih materialov po prvi uporabi.

1.3.2

Potrebna bo kulturna revolucija, tj. sprememba vedenjskih vzorcev ter načinov proizvodnje, distribucije in potrošnje, pri čemer bodo odpadki postali dragocen in cenjen vir, v kar je treba vključiti civilno družbo ter šole vseh stopenj in vrst.

1.3.3

Po mnenju EESO je treba zlasti v sektorju embalaže, ki je danes izjemno razširjen, iz ekonomskih in higienskih razlogov oblikovati strategijo, ki bo verigo usmerila v ponovno uporabo in vanjo vključila podjetja z izkušnjami na področju recikliranja. Treba bo uskladiti in predvideti znanje in spretnosti v začetnem in končnem delu tega procesa.

1.3.4

Nacionalni organi za standardizacijo bi morali v tesnem sodelovanju z evropskimi in mednarodnimi organi okrepiti postopke za priznavanje sekundarnih surovin z označevanjem, da bi z uskladitvijo na evropski ravni okrepili zaupanje potrošnikov do novih izdelkov.

1.3.5

EESO meni, da morajo imeti pri tem pomembno vlogo raziskave in inovacije, zlasti skupne tehnološke pobude – tj. javno-zasebna institucionalna partnerstva v okviru programa Obzorje 2020 –, namenjene razvoju bioizdelkov (2), in druge pobude za krožno trajnost iz prihodnjega devetega okvirnega programa.

1.3.6

Prednost je treba dati digitalnemu označevanju različnih vrst plastike, s čimer bi omogočili prepoznavanje, ločevanje in morebitno izločanje po skupnih načelih. Natančneje, te sekundarne surovine ne smejo vsebovati nekaterih strupenih snovi, prisotnih v surovinah, ki niso namenjene uporabi v prehrani in otroških igračah.

1.4

EESO meni, da bi bilo treba ukrepati in na podlagi kemičnih analiz v skladu z uredbo REACH omejiti onesnaženost z mikroplastiko, ki je ena največjih nevarnosti za okolje in zdravje ljudi.

1.5

Odločno podpira predloge Evropske komisije, da bi v pristaniščih zagotovili sprejemne zmogljivosti za odpadke in od lastnikov plovil zahtevali spoštovanje postopkov glede izpusta odpadkov.

1.5.1

Po mnenju EESO bi bilo treba podobno politiko uporabiti tudi za reke, po katerih pride do morja velik del odpadkov.

1.5.2

Združenja ribičev in socialni partnerji bi morali biti po mnenju EESO vključeni v odstranjevanje polimernih ostankov iz voda, tako s kulturnega vidika kot prek nacionalnega in/ali občinskega financiranja, s čimer bi se spodbujalo ozaveščanje o rečnih in morskih odpadkih. Še več, po ustreznem usposabljanju bi se lahko vključili tudi v del verige v pristaniščih in ob rekah in v začetne faze recikliranja, predvsem med začasno prekinitvijo ribolova zaradi drstenja.

1.6

Po mnenju EESO je zaradi pojava in razvoja novih dopolnitvenih dejavnosti, ki izhajajo iz krožnega gospodarstva, potreben pregled sedanje zakonodaje o odpadkih, ki temelji na Direktivi 2008/98/ES in odgovornost za odpadke pripisuje lastniku odpadkov, pri čemer pogosto ne določa instrumentov za ponovno uporabo teh odpadkov.

1.7

EESO meni, da bi bilo treba okoljsko primerno zasnovo (3), ki se zdaj uporablja zaradi prihranka energije, izkoristiti tudi v krožnem gospodarstvu, zlasti pri plastiki.

1.8

Po mnenju EESO so potrebni ustrezni regionalni sporazumi o onesnaževanju morja, ki bi se razširili na lokalne politike ter evro-sredozemske in baltske sporazume.

1.9

Podpreti in spodbuditi bi bilo treba prostovoljne sektorske in medsektorske sporazume v industriji in lokalnih javnih upravah, zlasti certificiranje podjetij (sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), družbena odgovornost podjetij (DOP)) ter „zelene ladje“ (4).

2.   Uvod

2.1

Plastika, kar je splošno poimenovanje za skupino polimernih snovi, je pomemben material, ki je prisoten vsepovsod v našem gospodarstvu in v našem vsakodnevnem življenju. Plastika spodbuja trajnostno in konkurenčno rast, dolgoročno zaposlovanje ter številne tehnološke inovacije in inovacije v zasnovi.

2.2

Plastiko sta – od monomera do polimera – sredi petdesetih let 20. stoletja odkrila znanstvenika Giulio Natta in Karl Ziegler. Nemškemu kemiku Zieglerju je leta 1953 iz nafte, tj. polietilena, katerega molekula je polimer, uspelo pridobiti eno vrsto plastike (5). Italijanski kemik Natta pa je pridobil drugačen polimer: polipropilen, patentiran pod imenom moplen. To odkritje je močno prispevalo h krizi rudarstva, ki je skozi človeško zgodovino zagotavljalo materiale (6) za izdelavo predmetov za vsakodnevno uporabo in delo.

2.3

Plastika se pridobiva iz nafte; iz dveh kilogramov nafte povprečno nastane en kilogram plastike.

2.3.1

Iz teh novih materialov (7) so začeli nastajati najrazličnejši predmeti, ki ne rjavijo, so lahki in se ne razbijejo. Leta 1973 je bila proizvedena prva plastenka iz polietilen tereftalata (PET) (8).

2.4

EESO je že večkrat poudaril (9), „da lahko prehod na krožno gospodarstvo odpre ugodne možnosti za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020“.

2.5

Odbor namreč meni, da bi prehod k evropskemu krožnemu gospodarstvu lahko izboljšal možnosti glede sistemske konkurenčnosti EU, „če temelji na evropski strateški viziji, ki jo deli ves delovni svet, vlade, delodajalci in delavci, potrošniki ter zakonodajni in regulativni organi na različnih ravneh (10)“.

2.6

EESO opozarja na objavo svežnja (11) leta 2014, ki je bil nato umaknjen, in svežnja decembra 2015 s sprejetjem akcijskega načrta EU za krožno gospodarstvo, v okviru katerega je bila plastika označena za ključno prednostno nalogo.

2.7

Po mnenju EESO lahko „spremembo vedenja […] najbolje dosežemo z jasnimi cenovnimi signali, tj. s ponudbo primernih izdelkov po konkurenčnih cenah za potrošnike. To bi lahko […] zagotovili v okviru shem razširjene odgovornosti proizvajalca in/ali zelene obdavčitve (12)“.

2.8

Industrija plastike je v Evropi leta 2016 dosegla vrednost skoraj 350 milijard EUR, zajemala približno 62 tisoč podjetij, zaposlovala več kot 1,5 milijona delavcev in proizvedla 60 milijonov ton plastike (13).

2.9

Plastika je danes prisotna v vseh vidikih vsakodnevnega življenja, od transporta do gradbeništva, od telekomunikacij do izdelkov široke potrošnje, od živilske industrije do zdravstva.

2.10

Približno 80 % podjetij za proizvodnjo plastike v EU so mala in srednja podjetja, ki imajo manj kot 20 zaposlenih, za približno 20 % pa je srednje velikih in velikih podjetij (14).

2.11

Evropski državljani vsako leto ustvarijo 25 milijonov ton plastičnih odpadkov. Od tega se jih reciklira manj kot 30 % (15).

2.12

Po podatkih nedavne študije, izvedene na evropski ravni (opomba 15), bi nadomeščanje plastike z drugimi materiali pri njeni osnovni uporabi skoraj štirikrat povečalo težo embalaže v primerjavi s plastično, obseg proizvedenih odpadkov bi se povečal za 60 %, letna poraba energije pa bi se v celotnem trajanju uporabe povečala za 57 %.

2.12.1

Po drugi strani se 95 % vrednosti embalaže izgubi že po enkratni uporabi. Od 78 milijonov ton, ki postanejo del potrošnje, se jih 72 % ne uporabi ponovno. Od tega jih 40 % konča na odlagališčih odpadkov, 32 % pa se jih izogne zakonitim sistemom zbiranja odpadkov.

2.13

Od tod izvira potreba po razvijanju ekološke zasnove plastike, da bi jo bilo lažje reciklirati in bi se posledično povečalo povpraševanje po reciklirani plastiki v različnih industrijskih sektorjih in distribucijskih poteh, pri potrošnikih in evropskih državljanih.

2.13.1

Okrepiti je treba dialog z industrijo recikliranja, da bi se seznanili z njenimi proizvodnimi procesi, potrebami in tehnologijami.

2.14

Reciklirano plastiko je treba ustrezno prekvalificirati ter jo postaviti na vidnejše mesto prek postopka standardizacije in certificiranja z označevanjem.

2.15

V krožnem gospodarstvu je treba plastiko dojemati kot dragoceno skupno opredmeteno dediščino, saj je ključna za trajnosten in konkurenčen gospodarski razvoj, ki služi državljanom, zdravju in okolju, če predmetov, ki vsebujejo to surovino, ne dojemamo več kot odpadke, ki jih je treba zavreči, temveč kot predmete, ki jih lahko ponovno uporabimo.

3.   Plastika v morju

3.1

Morje in oceani sestavljajo 70 % površine našega planeta, morska voda pa predstavlja 97 % vodnih virov na njem. Oceani so naši največji zavezniki v boju proti podnebnim spremembam in so bili vključeni v Pariški sporazum v obliki posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe, posvečenega oceanom.

3.2

Oceane prav tako močno ogrožajo tudi morski odpadki, zlasti plastika in mikroplastika. Pri tem gre za svetovno grožnjo, ki zadeva vse svetovne oceane. Vsako leto v oceanih po vsem svetu pristane na milijone ton odpadkov, ki povzročajo okoljske, gospodarske, estetske in zdravstvene težave. Morski odpadki lahko povzročijo hudo gospodarsko škodo, na primer izgube v obalnih skupnostih, omejevanje turizma ali oviranje pomorskega prometa in ribolova.

3.3

Po ocenah znaša potencialni strošek čiščenja obal in plaž po celotni EU približno 630 milijonov EUR letno.

3.4

Morskih odpadkov je vse več in vse bolj so razširjeni, zaradi česar močno ogrožajo zdravje svetovnih oceanov, zlasti ker tako hitro naraščajo. V zvezi s tem so potrebni uravnoteženi in učinkoviti ukrepi krožnega gospodarstva na mednarodni in evropski ravni, katerih cilj bo zmanjšati morske odpadke v EU za 30 % oziroma 50 % do leta 2025 oziroma 2030.

3.4.1

Da bi dosegli te cilje, je treba najprej spremeniti obstoječo zakonodajo, v skladu s katero odpadki pripadajo tistim, ki jih zbirajo, kar odvrača od zbiranja odpadkov.

3.4.2

Preučiti bi bilo treba, kako bi lahko ustrezno spodbudili osebe, zlasti ribiče, ki lahko sodelujejo pri čiščenju morja in rek, tudi s primerno uporabo Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR).

3.5

Svet je 18. decembra 2017 sprejel sklepe o ekoinovacijah. Med drugim je poudaril, „da je potrebna skladnost med politiko podpiranja inovacij in drugimi politikami, zlasti s poudarkom na varovanju zdravja ljudi, okolju in prehodu na krožno gospodarstvo“ (16).

3.6

Tudi EP je sprejel več dokumentov s tega področja, na primer resolucijo z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo, resolucije, sprejete februarja 2017, o svežnju o ravnanju z odpadki, in resolucijo z dne 18. decembra 2017 o mednarodnem upravljanju oceanov.

3.7

Ukrepe, povezane s čiščenjem Sredozemskega morja, bi lahko povezali s programom PRIMA (javno-zasebno partnerstvo), ki predvideva ekološke ukrepe z okoljskimi cilji (17).

4.   Predlogi Komisije

4.1

Strategija, ki jo je predlagala Evropska komisija, je namenjena zaščiti okolja pred onesnaženjem s plastiko ter hkratnemu spodbujanju rasti in inovacij, s čimer želi gospodarski izziv linearne proizvodne, distribucijske, potrošniške in vedenjske paradigme spremeniti v samozadosten krožni model, ki bi temeljil na učinkoviti uporabi virov in bi odpadke dojemal kot obnovljive vire.

4.2

Ponovna uporaba, recikliranje in predelava bi postali ključni pojmi, na katerih bi lahko vzpostavili novo paradigmo, ki bi spodbujala novo zasnovo, trajnost, inovativnost in konkurenčnost na celotnem notranjem trgu in na mednarodnem trgu.

Predlagana strategija vsebuje 40 potencialnih ukrepov, 15 priporočil, namenjenih nacionalnim in regionalnim organom, ter osem priporočil za industrijo.

4.3

Predlog direktive o pristaniških sprejemnih zmogljivostih uvaja nova pravila za preprečevanje nastajanja morskih odpadkov, z ukrepi, ki zagotavljajo, da se odpadki, ki nastanejo na ladjah ali se zberejo na morju, ne puščajo tam, temveč se vrnejo na obalo in tam ustrezno predelajo. Vanjo so vključeni tudi ukrepi za zmanjšanje upravnega bremena za pristanišča, ladje in pristojne organe.

5.   Sklepi in splošna priporočila

5.1

Po mnenju Odbora mora zmagovalna strategija, povezana s plastiko, zajemati tudi ustrezne ukrepe na področju izobraževanja in usposabljanja, spodbude v zvezi z zasnovo in ravnanjem, skupne kakovostne tehnično-normativne standarde, privlačne sisteme nagrajevanja (tudi davčnega in finančnega), sistemski in medsektorski pristop, splošno in pametno uporabo digitalnih aplikacij ter razširjene dejavnosti predvidevanja z visoko udeležbo, ki naj bi spremljale proces s pristno evropsko usmeritvijo h krožnosti plastike, ki temelji na analizi celotnega življenjskega kroga izdelkov.

5.2

Onesnaženost z mikroplastiko je ena največjih groženj za okolje in zdravje ljudi. Te snovi se pogosto uporabljajo v detergentih, kozmetiki, pohištvu in lakih. Po mnenju EESO bi bilo treba to onesnaževanje obravnavati pri viru, in sicer z ukrepi na ravni EU v okviru REACH.

5.3

Približno 40 % vse plastike v EU je za enkratno uporabo, kar je velik vir onesnaževanja: z minimalnim stroškom za vsako plastično vrečko bi se izjemno zmanjšala njihova poraba. EESO priporoča, da se ta ukrep razširi na vse vrste plastike za enkratno uporabo.

5.4

EESO meni, da bi bilo treba prednostno začeti digitalno označevati različne vrste plastike, s čimer bi omogočili prepoznavanje, izbiranje in morebitno izločanje škodljivih elementov. V plastiki so pogosto prisotne strupene snovi, ki so prepovedane za uporabo v materialih, ki so v stiku z živili, in v igračah. Z recikliranjem plastike bi te snovi lahko prešle v nove izdelke. Zato je treba zagotavljati in potrjevati, da v „sekundarnih plastičnih surovinah“ niso prisotne strupene snovi.

5.5

Nacionalne zakonodaje se med seboj razlikujejo glede količin in dovoljenj, zato bi bila potrebna enotna usklajena zakonodaja, ki bi bila strožja in bi koristila predvsem potrošnikom.

5.6

Po mnenju EESO bi bilo treba okrepiti ukrepe, ki bi dajali prednost: — skupnim metodologijam prepoznavanja, — digitalizaciji proizvodov, procesov in sestavnih delov z digitalnim označevanjem različnih vrst, — učinkovitim infrastrukturam za zbiranje in ločevanje z optičnimi čitalniki, — standardom in certifikatom za proizvode, procese in objekte, — profesionalizaciji in spremljanju recikliranja, — sistemom, ki nagrajujejo razširjeno odgovornost proizvajalca in potrošnika, — začetku izvajanja pilotnega projekta EU za organizacijo, oblikovanje in konkurenčen tržni razvoj dejanskega evropskega trga kakovostne sekundarne plastične surovine s spodbujanjem zelenih javnih naročil.

5.7

Ločeno zbiranje in zlasti recikliranje PET (18) lahko EU prineseta gospodarske prednosti z novimi proizvodnimi in zaposlitvenimi dejavnostmi.

5.8

Do zdaj se je prednost dajala organskemu recikliranju s kompostiranjem (19), zakopavanju na odlagališču in pridobivanju energije s sežigom (20), zlasti v železarstvu in proizvodnji cementa, z ustreznim filtriranjem izpušnih plinov.

5.9

Plastiko je vse pomembneje reciklirati v nove predmete iste (plastenka v plastenko) ali druge vrste (plastika v tkanino). To pa vključuje tudi ustrezno spodbujanje potrošnikov (21) in enostavno prepoznavanje z digitalnimi čitalniki na sprejemnih točkah.

5.10

Reciklirani PET se lahko uporabi za izdelavo vlaken za letne in zimske tkanine, delovne kombinezone, vojaške uniforme, okrepitev pnevmatik, cevi, tekoče trakove, folije za embaliranje in tiskane izdelke.

5.11

PET po kakovostni tehnično-normativni standardizaciji in certificiranju tudi po recikliranju, če so bili procesi izpeljani pravilno in so bila zanje izdana dovoljenja (22), ostane kemično inerten, zato je primeren za uporabo, pri kateri prihaja do varnega stika z živili (23).

5.12

V zvezi z morskimi odpadki EESO podpira uskladitev direktive z Mednarodno konvencijo o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL) ter meni, da bi na podlagi obravnavanja vprašanja odpadkov z ribiških in rekreacijskih plovil lahko našli rešitve za onesnaževanje morja, če bi določili ustrezna izvzetja za mala plovila in pristanišča z omejenim prometom.

5.13

V organizacijo pobiranja odpadkov iz morja bi bilo z uporabo sklada za ribištvo ESPR dobro vključiti tudi organizacije ribičev, ki bi lahko prihodke od ribištva, ki niso vedno zagotovljeni, po ustreznem usposabljanju dopolnjevali z obveznostjo zbiranja odpadkov in sodelovanja v verigi recikliranja.

5.14

Enako bi lahko ob spremembi sedanje zakonodaje (24) veljalo tudi za čiščenje rek, pri čemer bi sodelovale delavske zadruge.

5.15

EESO meni, da bi bilo treba prednostno pripraviti regionalne sporazume o onesnaževanju morja, zlasti na morskih in rečnih območjih.

6.   Posebne ugotovitve

6.1

Od PET do niti. Recikliranje PET je inovativen mehansko-kemičen proces, ki ohranja čistost vlaken, zmanjšuje porabo vode in energije ter znižuje emisije CO2 za približno 30 %. Pri njem ne nastajajo nikakršni odpadki.

6.1.1

Zaradi ločenega zbiranja odpadkov se v procesu najprej pridobi surovina. Po drobljenju, pranju, mletju, vlečenju, sušenju in granulaciji se PET pretvori v nov polimer s postopkom, ki ne onesnažuje in izkorišča predvsem temperaturna nihanja. Na koncu se tako pridobljeni liti polimer pošlje v ekstrudor, kjer se nareže na želeno dolžino in iz katerega nastane vrsta visokoodpornih sintetičnih recikliranih niti iz visokokakovostnega poliestra.

6.2

Spreminjanje polietilen tereftalata (PET) (25) v tkanino zajema inovativnost, spoštovanje okolja in kakovost vse od proizvodnih tehnik do oblikovanja izdelka.

6.2.1

Tehnični podatki (26): — iz 2 kg nafte (C9H18) se proizvede 1 kg PET (C10H8O4)N, — ena 1,5-litrska plastenka tehta 38 g, — ena pollitrska plastenka tehta 25 g, — za izdelavo jopice iz flisa (330 g/m2) je potrebnih približno 27 1,5-litrskih plastenk, — 27 plastenk pomeni 1 026 g PET, kar ustreza približno 2 052 g nafte, — zmanjšanje emisij CO2 znaša pri 2 052 g nafte (24,2136 kWh) (27) 6,39239 kg/CO2 .

6.2.2

Še en primer: 53 9001,5-litrskih plastenk lahko z reciklažo spremenimo v odličen poliester, s katerim je mogoče izdelati 7 000 nahrbtnikov (torbic), pri čemer bomo prihranili 3,34 ton CO2 (28).

7.   Odprta vprašanja

7.1

Obveznosti držav: — izobraževanje o ločenem zbiranju odpadkov (vključno s plastiko) že od šole, predvsem v družinskem okolju, — ustanavljanje zadrug/združenj, ki bi v sodelovanju z občinami in podjetji zbirali plastiko ter jo oddajali v centre za obdelavo in certificiranje t. i. sekundarne plastične surovine, — prilagoditev sedanjih predpisov o odpadkih potrebam, povezanim z zbiranjem plastike.

7.2

EESO podpira dialog med vsemi stranmi za ustanovitev sklada za naložbe v tehnologijo za recikliranje plastičnih materialov ter za oblikovanje evropskega trga kakovostne sekundarne plastike.

7.3

Prek programa Obzorje 2020 in prihodnjega devetega okvirnega programa, vključno z raziskavami na področju bakterij (29), podpira skupne tehnološke pobude, zlasti javno-zasebno institucionalno partnerstvo Skupno podjetje za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase (angl. Bio-based Industries Joint Undertaking) (ena od sedmih skupnih tehnoloških pobud).

---

(1)  Benedetto Croce; v zgodbi vsega tistega, kar ima človeško obliko, tj. na svetu.

(2)  Pobuda za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase, je javno-zasebno partnerstvo med Evropsko komisijo in Konzorcijem industrijskih panog, ki temeljijo na rabi biomase (Bio-based Industries Consortium, BIC). Konzorcij trenutno povezuje več kot 60 velikih in malih evropskih podjetij, grozdov in organizacij s tehnološkega, industrijskega, kmetijskega in gozdarskega področja. Vsi ti so se zavezali naložbam v sodelovalne raziskave, razvoj in predstavitve tehnologij, ki temeljijo na rabi biomase, v okviru tega javno-zasebnega partnerstva. V obdobju 2014–2020 (Obzorje 2020) je za inovacije na področju uporabe biomase predvidenih za 3,8 milijarde EUR naložb: od tega je za milijardo EUR sredstev EU in za 2,8 milijarde EUR zasebnih naložb.

(3)  Direktiva 2005/32/ES in njene zaporedne spremembe.

(4)  V smislu člena 8(5) predloga uredbe iz dokumenta COM(2018) 33 final.

(5)  Ziegler je v sodelovanju z Giuliem Nattom odkril stereospecifično sintezo polipropilena z uporabo katalizatorjev, ki vsebujejo titan; te katalizatorje na splošno imenujemo Ziegler-Nattovi katalizatorji. Leta 1963 sta prejela Nobelovo nagrado za kemijo.

(6)  Cink, sfalerit, kalamin, barit in bakelit.

(7)  PE (polietilen), PP (polipropilen), PS (polistiren), PET (polietilen tereftalat) in PVC (polivinilklorid).

(8)  Patentiral jo je ameriški inženir N. Convers Wyeth.

(9)  Mnenje EESO (UL C 230, 14.7.2015, str. 91).

(10)  Mnenje EESO (UL C 230, 14.7.2015, str. 91).

(11)  Glej SWD(2014) 208 in SWD(2015) 259 final.

(12)  Mnenje EESO (UL C 230, 14.7.2015, str. 91).

(13)  Glej poročilo L’eccellenza della filiera della plastica per il rilancio industriale dell’ITALIA e dell’EUROPA 2017 (Odličnost verige preskrbe s plastiko za ponovno oživitev industrije v Italiji in Evropi, 2017) – https://www.ambrosetti.eu/wp-content/uploads/parte-2.pdf.

(14)  Ambrosetti, L'eccellenza della filiera della plastica nell'UE 2015 (Odličnost verige preskrbe s plastiko v EU, 2015).

(15)  Evropska komisija, sporočilo za javnost z dne 16. januarja 2018.

(16)  Sklepi Sveta z dne 18. decembra 2017, Ekoinovacije: omogočanje prehoda na krožno gospodarstvo, http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-15811-2017-INIT/sl/pdf.

(17)  COM(2016) 662 final in mnenje EESO (UL C 125, 21.4.2017, str. 80).

(18)  PET: polietilen tereftalat, sestava (C10H8O4)n. Je derivat surove nafte (C9H18). Gre za termoplastično smolo, primerno za stik z živili.

(19)  Kompost je tisto, kar ostane po procesu razgradnje ostankov organskih snovi in nastajanja humusa.

(20)  Trdno gorivo iz odpadkov. Med zgorevanjem plastike nastajajo ob prekinitvi vezi med atomi H in C velike količine toplote.

(21)  Na primer obvezno plačilo kavcije v Nemčiji, obvezen odvzem prazne embalaže s strani prodajalcev (Švica) ipd.

(22)  Preprečitev proizvajanja acetaldehida z optimizacijo tališča in zadrževalnega časa. Izključitev dekontaminacije.

(23)  V skladu z zakonodajo nekaterih držav članic sestava posod, namenjenih shranjevanju živil, ne sme vključevati več kot 50 % sekundarnih plastičnih surovin. Ker reciklirana plastika ne sme priti v stik s hrano, je tisti del posode, ki se stika s hrano, izdelan iz „čiste“ plastike.

(24)  Ocenjujejo, da reke vsako leto v ocean prinesejo med 1,15 in 2,41 milijona ton odpadne plastike, 74 % vseh izlitij se zabeleži od maja do oktobra. 67 % skupne količine je mogoče pripisati 20 rekam, ki oceane najbolj onesnažujejo, od katerih jih je večina v Aziji.

(25)  Poliester se proizvaja na podlagi PET in je na voljo v obliki prediva, gladke ali voluminozne niti ali mikrovlaken.

(26)  Vir: Pielleitalia S.r.l Grassobbio Bergamo.

(27)  Vir: Skupno raziskovalno središče v Ispri. Dejavnik pretvorbe surove nafte:

—	11,8 MWh/t,

—	0,264 tCO2/MWh.

(28)  Glej opombo 28 (Skupno raziskovalno središče v Ispri).

(29)  Tehnološki inštitut v Kjotu in Univerza Keio sta skupaj z drugimi japonskimi raziskovalnimi inštituti odkrila vrsto bakterije, poimenovano Ideonella sakaiensis, ki lahko plastiko „požre“: uporablja jo kot vir za preživetje in rast, v kemični postopek pa sta vpletena zgolj dva encima. Glej: science.sciencemag.org/content/351/6278/1196 – Yoshida in drugi. Profesor John McGeehan, biolog z Univerze v Portsmouthu, je s kolegi po naključju ustvaril super različico enzima, ki razžira plastiko, članek objavljen v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, 2018.