52018AE0300

Language
- My EUR-Lex
- Sign in
- Register
- My recent searches (0)

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Search tips

Need more search options? Use the Advanced search

EUROPA
EUR-Lex home
EUR-Lex - 52018AE0300 - EN

Document 52018AE0300

Help

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji [COM(2017) 797 final – 2017/0355 (COD)]

EESC 2018/00300

UL C 283, 10.8.2018, p. 39–47 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

HTML

PDF

Official Journal

10.8.2018

Uradni list Evropske unije

C 283/39

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji

[COM(2017) 797 final – 2017/0355 (COD)]

(2018/C 283/06)

Poročevalec:	Christian BÄUMLER
Soporočevalka:	Vladimíra DRBALOVÁ

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 10. 1. 2018 Evropski parlament, 18. 1. 2018
Pravna podlaga	člen 153(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	25. 4. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	23. 5. 2018
Plenarno zasedanje št.	535
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	164/22/9

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira prizadevanja Komisije, da bi vsem delavcem, zlasti tistim z netipično zaposlitvijo, zagotovila bolj pregledne in predvidljive delovne pogoje, kar bi bil konkreten korak naprej pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic.

1.2

EESO izraža obžalovanje, da v okviru socialnega dialoga ni bilo mogoče spremeniti in posodobiti direktive o pisni izjavi (Direktiva št. 91/533/EGS). Poudarja, da imajo socialni partnerji posebno vlogo pri zakonodajnem urejanju preglednih in predvidljivih delovnih pogojev, ki jo uresničujejo prek socialnega dialoga in s kolektivnimi pogajanji, pri čemer spoštujejo raznolikost držav članic in njihovih praks.

1.3

EESO poudarja tudi, da je v poročilu REFIT ugotovljeno, da ima Direktiva št. 91/533/EGS še vedno jasno dodano vrednost, da dosega svoj namen, ostaja pomemben del pravnega reda in je še vedno pomembna za vse zainteresirane strani. Vendar pa so bile ugotovljene pomanjkljivosti v zvezi z učinkovitostjo in osebnim področjem uporabe direktive ter njenim izvajanjem.

1.4

Nekatere države članice so se lotile izzivov netipičnega zaposlovanja in prek kolektivnih pogodb, socialnega dialoga ali v zakonodaji uvedle zaščitne ukrepe, da bi zagotovile poštene delovne pogoje in omogočile prehode na trgih dela z različnimi poklicnimi potmi, kar EESO izrecno podpira. Komisija bi morala pojasniti, da je treba takšne vrste zaščite ohraniti, ob polnem spoštovanju avtonomije socialnih partnerjev.

1.5

EESO razume cilje predloga Komisije za direktivo o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ki bi morala pripeljati do boljše zaščite delavcev, zlasti tistih z netipično zaposlitvijo. Poleg tega poudarja, da bo lahko le uravnotežen, pravno ustrezen, nedvoumen in ustrezno utemeljen predlog zagotovil potrebno konvergenco in skladno uporabo obveznosti na evropskem trgu dela, ki izhajajo iz predlagane direktive.

1.6

EESO se zaveda posebnega položaja fizičnih oseb, ki so delodajalci, ter mikro in malih podjetij, ki morebiti nimajo na voljo enakih virov kot srednja in velika podjetja za izpolnjevanje obveznosti v skladu s predlagano direktivo. EESO zato priporoča Evropski komisiji in državam članicam, naj tem akterjem zagotovijo ustrezno podporo in pomoč, da bodo lahko izpolnile te obveznosti. Uporaba vzorcev dopisov in obrazcev, ki je že predvidena v predlogu, je dober primer; preučiti bi bilo treba še druge praktične ukrepe.

1.7

Za zagotovitev spoštovanja pravic, ki jih določa pravo Unije, bi bilo treba osebno področje uporabe direktive o pisni izjavi posodobiti, da se upošteva razvoj trga dela in hkrati spoštujejo nacionalne prakse. Po navedbah Komisije je Sodišče Evropske unije v svoji sodni praksi vzpostavilo merila za določitev statusa delavca, ki so primerna za določitev osebnega področja uporabe te direktive. Opredelitev „delavca“ temelji na teh merilih. Komisija bi morala razmisliti o objavi smernic, s katerimi bi delodajalcem pomagala izpolnjevati njihove obveznosti in povečala ozaveščenost med delavci, s tem pa zmanjšala tveganje za spore.

1.8

EESO opozarja, da morajo imeti države članice možnost, da v okviru socialnega dialoga same določijo, kdo spada pod opredelitev „delavca“, vendar je treba to razlagati ob upoštevanju namena direktive, ki je „spodbujati varnejšo in predvidljivejšo zaposlitev ter hkrati zagotavljati prilagodljivost trga dela in izboljšati življenjske in delovne pogoje“. EESO opozarja, da bi morala opredelitev zajemati tudi delavce v gospodinjstvu, pomorščake in ribiče. Delovne pogoje pomorščakov v veliki meri že ureja sporazum evropskih socialnih partnerjev o izvajanju Konvencije MOD o delovnih standardih v pomorstvu iz leta 2006, ki je priložena Direktivi Sveta 2009/13/ES.

1.9

EESO poudarja, da bi lahko merilo za opredelitev delavca kot osebe, ki opravlja storitve za drugo osebo, oviralo vključitev platformnih delavcev. Zato priporoča nadaljnjo pojasnitev, da bi tudi ti delavci lahko dobili zaščito, ki jo zagotavlja direktiva. Vendar pa EESO meni, da bi bilo treba osebe, ki uporabljajo platforme in ki so resnično samozaposlene in neodvisne, izključiti iz obsega uporabe direktive.

1.10

EESO priporoča, naj se osebno področje uporabe direktive, kar zadeva opredelitev delodajalca, pojasni, saj je trenutno nenatančno.

1.11

EESO podpira prenovljeno obveznost, da se delavcem ob sklenitvi ali spremembi delovnega razmerja zagotovijo informacije o njihovih delovnih pogojih, pa tudi pojasnitev, da je treba te informacije zagotoviti najpozneje ob nastanku takega razmerja ali z začetkom veljavnosti sprememb. EESO se zaveda, da verjetno obstajajo utemeljeni operativni razlogi, zakaj se mikro in malim podjetjem pri tem dovoljuje nekaj omejene prožnosti, pri čemer pa je treba zagotoviti, da so delavci ob začetku delovnega razmerja čim prej obveščeni o njihovih delovnih pogojih.

1.12

EESO ugotavlja, da predlog socialnim partnerjem dovoljuje sklepanje kolektivnih pogodb, ki odstopajo od minimalnih zahtev glede delovnih pogojev. EESO to podpira, pod pogojem, da so izpolnjeni cilji direktive ter da je splošna raven varstva delavcev sprejemljiva in ni zmanjšana.

1.13

EESO meni, da dela na zahtevo ni mogoče ohranjati kot oblike zaposlitve brez ustreznega referenčnega obdobja in ustreznega vnaprejšnjega obvestila. EESO priporoča, naj pogodbe o zaposlitvi, ki določajo delo na zahtevo, vsebujejo jamstvo za določeno število ur ali ustrezno plačilo.

1.14

EESO podpira določbe o minimalnih zahtevah glede delovnih pogojev, zlasti o trajanju poskusne dobe, omejitvah pri prepovedi vzporedne zaposlitve, minimalni predvidljivosti dela, prehodu na drugo obliko zaposlitve, kjer je to mogoče, in zagotavljanju brezplačnega usposabljanja, kadar je to potrebno, da bi delavec lahko opravljal svoje delo. Vendar pa EESO priporoča pojasnitev nekaterih vidikov, pri čemer meni, da bi bilo treba odgovornost prepustiti nacionalni ravni, v skladu s prakso posameznih držav na področjih pravne prakse in socialnega dialoga.

1.15

EESO meni, da je za učinkovito uporabe direktive pravilno, da so delavci zaščiteni pred odpustom ali drugimi ukrepi s podobnim učinkom, ker so uveljavljali svoje pravice na podlagi direktive. V takšnih okoliščinah je smiselno, da se od delodajalca lahko zahteva, da na prošnjo delavca pisno navede razloge za odpust.

1.16

V predlogu so določeni instrumenti za sankcioniranje kršenja obveznosti iz direktive glede obveščanja. EESO je že v prejšnjem mnenju opozoril na to vrzel in pozval k njeni odpravi. Poleg tega meni, da bi morale sankcije, če so upravičene, ustrezati ravni škode, ki jo je utrpel zaposleni. EESO pozdravlja določbo iz člena 14(1), v skladu s katero imajo delodajalci 15 dni časa, da dopolnijo manjkajoče informacije.

1.17

Predlog določa minimalne zahteve za konvergenco; pomembno je, da se delavcem, ki trenutno uživajo večje materialne pravice, ni treba bati, da se bodo te pravice z začetkom izvajanja direktive poslabšale. EESO zato pozdravlja izrecno prepoved poslabšanja položaja v predlogu. Vendar pa hkrati priporoča, naj se v direktivi, poleg zagotovitve, da se splošna raven varstva ne bo poslabšala, bolj jasno navede, da se tudi pogoji na posameznih področjih, ki jih zajema direktiva, ne smejo poslabšati.

2. Ozadje predloga

2.1

Predlagana direktiva o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji (2017/0355 (COD)) naj bi nadomestila veljavno direktivo Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (v nadaljnjem besedilu: direktiva o pisni izjavi). Dopolnjevati bi morala tudi druge direktive EU.

2.2

Pravna podlaga predloga je člen 153(2)(b) Pogodbe o delovanju Evropske unije, temelji pa na oceni zakonodaje EU v okviru programa REFIT. V poročilu REFIT je ugotovljeno, da direktiva o pisni izjavi zagotavlja jasno dodano vrednost, dosega svoj namen, ostaja pomemben del pravnega reda in je še vedno pomembna za vse zainteresirane strani. Vendar pa so bile ugotovljene pomanjkljivosti v zvezi z učinkovitostjo, osebnim področjem uporabe direktive in njenim izvajanjem.

2.3

Strošek objave nove ali revidirane pisne izjave se ocenjuje na 18–153 EUR za MSP ter 10–45 EUR za večja podjetja. Podjetja bi imela tudi enkratne stroške, povezane s seznanjanjem z novo direktivo: ti znašajo povprečno 53 EUR za MSP in 39 za večja podjetja. Za stroške odzivanja na zahteve po novi obliki zaposlitve se pričakuje, da bodo podobni tistim, ki izhajajo iz izdaje nove pisne izjave.

2.4

Delodajalci pričakujejo nekaj manjših posrednih stroškov (pravno svetovanje, revizija sistemov razporejanja, čas za upravljanje človeških virov, obveščanje zaposlenih). Prožnost bo izgubljena le v manjšem obsegu (tj. za manjši delež delodajalcev, ki v veliki meri uporabljajo najbolj prožne oblike zaposlitve).

2.5

Komisija je 26. aprila in 21. septembra 2017 začela dve fazi posvetovanja z evropskimi socialnimi partnerji o možni usmeritvi in vsebini ukrepov Unije, kot je določeno v členu 154 PDEU. Stališča socialnih partnerjev o tem, ali so potrebni zakonodajni ukrepi za revizijo Direktive 91/533/EGS, so bila mešana. EESO kot že v prejšnjem mnenju poudarja, da bi se morali o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih dogovoriti predvsem socialni partnerji v okviru socialnega dialoga (1), in izraža obžalovanje, ker med njimi ni bilo soglasja o začetku neposrednih pogajanj za sklenitev dogovora na ravni Unije.

2.6

Komisija poudarja, da se je svet dela od sprejetja Direktive 91/533/EGS o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje (v nadaljnjem besedilu: direktiva o pisni izjavi), zelo spremenil. V zadnjih 25 letih je trg dela postajal vse bolj prožen. Leta 2016 je bila četrtina vseh pogodb o zaposlitvi za „nestandardne“ oblike zaposlitve in več kot polovica novih delovnih mest v zadnjih desetih letih je bilo „nestandardnih“. Pojav novih oblik zaposlovanja je olajšala tudi digitalizacija.

2.7

Komisija v predlogu ugotavlja, da je prožnost, ki jo prinašajo nove oblike zaposlovanja, pomembno gonilo ustvarjanja delovnih mest in rasti trga dela. Od leta 2014 je bilo ustvarjenih več kot pet milijonov delovnih mest, od tega skoraj 20 % z novimi oblikami zaposlitve.

2.8

Kljub temu je Komisija priznala, da ti trendi spodbujajo nestabilnost in povečujejo nepredvidljivost v nekaterih delovnih razmerjih. To velja zlasti za delavce v najbolj negotovem položaju. Med 4 in 6 milijoni delavcev ima pogodbe o delu na zahtevo in o priložnostnem delu, pri čemer imajo številni med njimi zelo malo informacij o tem, kdaj in kako dolgo bodo delali. Pogodbe do enega milijona delavcev vsebujejo klavzule o ekskluzivnosti, ki jim preprečujejo delo za drugega delodajalca. Po drugi strani pa je bilo v šesti evropski raziskavi o delovnih pogojih (2015) ugotovljeno, da je 80 % delavcev iz EU-28 zadovoljnih s svojimi delovnimi pogoji.

2.9

Nekatere države članice so se lotile izzivov netipičnega zaposlovanja in prek kolektivnih pogodb, socialnega dialoga ali v zakonodaji uvedle zaščitne ukrepe, da bi zagotovile poštene delovne pogoje in omogočile prehode na trgih dela z različnimi poklicnimi potmi, kar EESO izrecno podpira. Komisija bi morala v uvodnih izjavah navesti, da je treba upoštevati nekatere oblike zaščite, npr. tiste v Belgiji in na Švedskem. V Belgiji na primer sistem dodatnih zaposlitev v različnih sektorjih temelji na načelu, da imajo delavci že eno glavno zaposlitev.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO v svojih mnenjih (2) o stebru socialnih pravic tudi spodbuja države članice in EU, naj vzpostavijo in ohranjajo regulativni okvir, ki spodbuja prilagodljivost, ki je preprost, pregleden in predvidljiv, ki krepi in ohranja pravice delavcev in načelo pravne države ter s katerim lahko EU spodbuja stabilen pravni okvir za kolektivna pogajanja in socialni dialog pri izvajanju prožne varnosti. EESO je v svojem prvem mnenju o stebru socialnih pravic (3) poudaril, da morajo pogoji na trgu dela podpirati nove in bolj raznolike poklicne poti. V poklicnem življenju so potrebne različne oblike ustvarjanja delovnih mest in različne oblike dela. To terja ustrezno zakonodajno okolje za varnost zaposlitve, ki bi zagotovilo okvir za pravične delovne pogoje in spodbudilo zaposlovanje na podlagi vseh oblik pogodb o zaposlitvi.

3.2

EESO poudarja, da lahko netipične oblike zaposlovanja pomembno vplivajo tako na posameznike kot na družbo. Negotova zaposlitev je lahko na primer ovira za ustvarjanje družine, nakup stanovanja ali druge osebne želje. Ne smemo pozabiti, da so te oblike zaposlitve zlasti pogoste med mladimi, ženskami in osebami z migrantskim ozadjem. Slabše plačilo, ki je pogosto povezano z netipično zaposlitvijo, lahko v nekaterih primerih zahteva dopolnilne socialne prejemke, poleg tega pa vpliva na pokojninske pravice in znesek pokojnine.

3.3

EESO podpira cilj Komisije glede oblikovanja okvira za dinamične inovativne trge dela, na katerih temelji konkurenčnost EU, ki zagotavlja osnovno varstvo vsem delavcem in dolgoročnejšo rast produktivnosti delodajalcem ter omogoča konvergenco v smeri boljših življenjskih in delovnih pogojev po vsej EU. Poleg tega poudarja, da bo lahko le uravnotežen ter pravno ustrezen, nedvoumen in ustrezno utemeljen predlog zagotovil potrebno konvergenco in enotno uporabo obveznosti na evropskem trgu dela, ki izhajajo iz dela zakonodaje o zaposlovanju, o katerem se razpravlja.

3.4

Komisija poudarja, da regulativni sistem v EU postaja vse bolj kompleksen. To pa po njenem mnenju povečuje tveganje za konkurenco, ki temelji na nelojalnih socialnih standardih, kar ima škodljive posledice za delodajalce, ki so podvrženi nevzdržnemu konkurenčnemu pritisku, pa tudi za države članice, ki ostanejo brez nekaterih prihodkov od davkov in prispevkov za socialno varnost. EESO podpira cilj Komisije, da določi minimalne zahteve za netipične delavce, s katerimi bi se zaščitili zlasti tisti delavci, ki niso zajeti v kolektivnih pogodbah, pri čemer je treba spoštovati nacionalne pravne sisteme in sisteme socialnega dialoga.

3.5

EESO meni, da je predlog ena od ključnih pobud Komisije za nadaljnje ukrepanje v zvezi z evropskim stebrom socialnih pravic, ki so ga na socialnem vrhu za pravična delovna mesta in rast 17. novembra 2017 v Göteborgu skupaj razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija. Steber je vodilo za prenovljeno navzgor usmerjeno konvergenco socialnih standardov v spreminjajočih se razmerah v svetu dela. Ta direktiva bi morala prispevati k izvajanju načel stebra glede varne in prilagodljive zaposlitve ter glede informacij o pogojih za zaposlitev in zaščiti v primeru odpustitve. Glede najučinkovitejšega načina izvajanja teh načel obstajajo različna stališča. Nekateri menijo, da je predlog Komisije pomemben korak v pravo smer, drugi pa, da presega tisto, kar je potrebno.

3.6

Vendar EESO poudarja, da bi morali socialni dialog in kolektivna pogajanja ostati najpomembnejše orodje za določanje preglednih, predvidljivih in dostojnih delovnih pogojev ter da se Evropska komisija ne bi smela vmešavati v socialni dialog in kolektivna pogajanja ali jih ovirati.

4. Posebne ugotovitve

4.1 Področje uporabe in opredelitev pojmov

4.1.1

V členu 1(2) se minimalne pravice iz direktive uporabljajo za vse delavce v Uniji. Za zagotovitev učinkovitosti pravic, ki jih določa pravo Unije, bi bilo treba osebno področje uporabe direktive o pisni izjavi posodobiti, da bi vključevalo razvoj trga dela in hkrati upoštevalo nacionalne prakse. Po navedbah Komisije je Sodišče Evropske unije v svoji sodni praksi vzpostavilo merila za določitev statusa delavca, ki so primerna za določitev osebnega področja uporabe te direktive. Na teh merilih temelji opredelitev delavca v členu 2(1). Merila zagotavljajo skladno izvajanje osebnega področja uporabe direktive, obenem pa nacionalnim organom in sodiščem prepuščajo uporabo glede na specifične okoliščine. Delavci v gospodinjstvu, delavci na zahtevo, priložnostni delavci, delavci na podlagi vrednotnice, platformni delavci, pripravniki in vajenci bi lahko spadali na področje uporabe te direktive, če izpolnjujejo navedena merila.

4.1.2

EESO poudarja, da bi lahko merilo glede opredelitve delavca kot osebe, ki dela za drugo osebo, oviralo vključitev platformnih delavcev. Zato bi bilo treba v uvodnih izjavah navesti, da so lahko algoritmi za delavce zavezujoči na enak način kot pisna ali ustna navodila. Dejansko samozaposlene osebe pa bi morale biti izključene iz obsega uporabe direktive.

4.1.3

EESO poudarja, da morajo biti države članice in socialni partnerji v okviru socialnega dialoga sposobni določiti, kdo spada pod opredelitev „delavca“, vendar je treba to razlagati ob upoštevanju splošnega cilja direktive, ki je izboljšati delovne pogoje s spodbujanjem varnejših in bolj predvidljivih zaposlitev ter hkrati zagotavljati prilagodljivost trga dela. Sodišče Evropske unije je poudarilo (glej na primer zadevo C-393/10, O’Brien), da države članice ne smejo uporabljati pravil, ki bi lahko ogrozila doseganje ciljev direktive in ji s tem odvzela polni učinek.

4.1.4

EESO izraža zaskrbljenost, da bi lahko dejanska opredelitev delodajalca v predlogu ustvarila zmedo in zapleten položaj. Predlog z opredelitvijo delodajalca kot „en[e] ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki so neposredno ali posredno stranke v delovnem razmerju z delavcem“, uvaja nov pojem za opredelitev delodajalcev. Običajno je v posameznem delovnem razmerju zgolj en delodajalec. S tega vidika se je treba navezati na veljavno nacionalno zakonodajo.

4.1.5

EESO poudarja, da bi lahko izjema iz člena 1(6) privedla do neupravičene neenotne obravnave delavcev v gospodinjstvu, kar zadeva dostop do boljše zaposlitve, nadaljnje usposabljanje in uveljavljanje njihovih pravic. Različna obravnava je nepoštena in dejansko prepovedana, saj je več držav EU ratificiralo Konvencijo MOD št. 189 o delovnih pogojih delavcev v gospodinjstvu, ki jih zato tudi zavezuje.

4.1.6

EESO pozdravlja zahtevo, da bi se moral člen 1(7) direktive uporabljati za pomorščake in ribiče. Glede delovnih pogojev pomorščakov, ki jih ureja Direktiva Sveta 2009/13/ES, EESO meni, da bi bilo treba razmisliti o združljivosti predlagane direktive s posebnostmi pomorskega poklica.

4.2 Obveznost zagotavljanja informacij

4.2.1

EESO podpira zahtevo, da je treba v skladu s členom 4(1) predloga delavce na začetku delovnega razmerja obvestiti o pomembnih delovnih pogojih. Le tako je mogoče zagotoviti, da sta ob sklenitvi delovnega razmerja obe strani seznanjeni s svojimi pravicami in obveznostmi. Poznejša zagotovitev informacij je v škodo zaposlenih, ki v primeru kratkoročnega delovnega razmerja v celoti izgubijo zaščito, do katere so upravičeni. Kljub temu pa EESO priznava, da lahko obstajajo izjemne okoliščine, ki lahko mikro in malim podjetjem preprečijo, da bi prvi dan zagotovila informacije. EESO predlaga, naj se za mikro in mala podjetja zagotovi kratko podaljšanje roka za zagotovitev informacij. Poleg tega priznava, da bi bil razširjen sveženj informacij za podjetja, zlasti mala in mikro podjetja, lahko obremenjujoč. Zato meni, da bi bilo treba fizičnim osebam ter malim in mikro podjetjem zagotoviti pomoč in podporo – med drugim združenj MSP – pri izpolnjevanju njihovih obveznosti v skladu z direktivo.

4.2.2

V skladu s členom 4(1) predloga se lahko dokument z informacijami o delovnem razmerju pošlje v elektronski obliki, če je za delavca enostavno dostopen. Vendar pa EESO meni, da je to pomembno za zagotovitev, da se obveščanje dejansko izvede, in priporoča, naj imajo delodajalci in delavci možnost, da se dogovorijo o načinu pošiljanja dokumenta, in da se obveščanje v vsakem primeru šteje za zaključeno šele, ko je delavec potrdil prejem.

4.2.3

EESO se strinja, da je treba informacije o spremembah osnovnih delovnih pogojev zagotoviti čim prej, najpozneje pa ob začetku veljavnosti sprememb. To zapolnjuje precejšnjo vrzel v veljavni direktivi o pisni izjavi, v skladu s katero je treba spremembe sporočiti samo pisno en mesec po začetku njihove veljavnosti (člen 5(1)). V izogib pretiranim upravnim bremenom bi bilo treba določiti, da podjetju sprememb, ki izhajajo iz sprememb veljavnih pravnih in upravnih zahtev ali kolektivnih pogodb, ni treba priglasiti posamično, saj v številnih državah članicah take spremembe sporočajo zakonodajalci in socialni partnerji.

4.2.4

Člen 6(1) je večinoma usklajen z veljavnimi določbami (člen 4(1) direktive o pisni izjavi). EESO je seznanjen s podrobnejšimi informacijami (zdaj v točki (c)) o storitvah in denarnih dajatvah.

4.2.5

EESO pozdravlja obveznost iz člena 6(2) glede zagotavljanja več informacij napotenim delavcem, in priporoča, da se pojasni, da te ureditve temeljijo na sedanjih ureditvah. Z drugimi besedami, te informacije je treba zagotoviti poleg informacij iz členov 6(1) in 3(2). Čeprav ni jasno, kdaj bo revidirana Direktiva 96/71/ES začela veljati, EESO poudarja, da morajo biti določbe te direktive skladne s končnim dogovorom o reviziji direktive o napotitvi delavcev.

4.2.6

EESO ugotavlja, da sklic na domačo stran, ki jo je treba vzpostaviti v vsaki državi članici (v skladu s členom 5(2)(a) Direktive 2014/67/EU o izvrševanju), zahteve glede zagotavljanja informacij ne izpolnjuje ustrezno. Razlog za to je, da je v sklicevanju predvideno, da je vsaka država članica v celoti izpolnila svojo obveznost iz direktive o izvrševanju in da lahko napoteni delavci razumejo informacije tako z vidika vsebine kot z vidika jezika. Glede na to, da številne države, med njimi tudi Nemčija, niso zadovoljivo izpolnile svoje obveznosti iz člena 5 Direktive 2014/67/ES kljub temu, da se je obdobje izvajanja že izteklo, sklic ni smiseln, če domače strani zagotavljajo le zelo splošne informacije in ne v ustreznih jezikih.

4.2.7

EESO poudarja, da zgolj sklicevanje na veljavne določbe, kot je določeno v členu 6(3), ne zadošča za zadovoljitev potreb po ustreznem obveščanju tujih delavcev, če take določbe niso dostopne v njim razumljivem jeziku. Tuji delavci morajo biti zlasti v zvezi s plačilom, ki ga lahko pričakujejo v tujini, obveščeni neposredno in ne napoteni na določbe, ki jih ne razumejo.

4.2.8

Člen 6(4) določa izjemo od obveznosti obveščanja za opravljanje dela v tujini, ki ni daljše od štirih zaporednih tednov. EESO izraža zaskrbljenost, da bi to lahko ustvarilo vrzel, ki bi omogočala izogibanje zahtevam glede obveščanja, in priporoča, naj se v kratkem pripravi ocena te izjeme.

4.3 Minimalne zahteve glede delovnih pogojev

4.3.1

EESO podpira cilj Komisije, da bi morale biti določbe iz člena 7(1) podlaga za uvedbo enotnih minimalnih standardov glede dolžine poskusne dobe. Ta določba je tako kot izjema iz člena 7(2) v interesu delodajalcev in delavcev. Poskusna doba delodajalcem omogoča, da preverijo, ali so delavci primerni za delovno mesto, na katero so bili zaposleni, pri čemer jim zagotavljajo podporo in usposabljanje. V poskusni dobi je varstvo pred odpovedjo lahko zmanjšano. Vstop na trg dela ali prehod na novo delovno mesto ne bi smel biti povezan z dolgotrajno negotovostjo. Kot določa evropski steber socialnih pravic, poskusne dobe torej ne bi smele trajati nerazumno dolgo. EESO poudarja, da bi člen 7(2) omogočil državam članicam, da zagotovijo daljše poskusne dobe, če je to upravičeno zaradi narave delovnega razmerja, kar bi bilo na primer mogoče v javni upravi nekaterih držav članic ali za delovna mesta, ki zahtevajo posebna znanja in spretnosti.

4.3.2

EESO podpira določbo iz člena 8(1), da delodajalci delavcem ne smejo prepovedati zaposlitve pri drugih delodajalcih zunaj časa opravljanja dela zanje, če s tem niso prekoračene omejitve iz direktive o delovnem času, katere namen je zaščititi zdravje in varnost delavcev. Vendar poudarja, da bi bilo treba pri tako široki pravici do vzporedne zaposlitve spoštovati nacionalna pravila ter prakso in tradicijo na področju socialnega dialoga in socialnih partnerstev v različnih državah članicah. Tako široka pravica je lahko težavna, zlasti kar zadeva ključno osebje delodajalca, saj taki zaposleni ne morejo biti na voljo več delodajalcem hkrati. V zvezi z direktivo o delovnem času obstajajo tudi pomisleki, da bi bili lahko delodajalci odgovorni za spremljanje delovnega časa oseb z vzporedno zaposlitvijo. EESO priporoča pojasnitev, da delodajalec ni odgovoren za spremljanje delovnega časa v okviru drugega zaposlitvenega razmerja.

4.3.3

V skladu s členom 8(2) lahko delodajalci določijo pogoje nezdružljivosti, kadar take omejitve upravičujejo legitimni razlogi, kot sta varovanje poslovnih skrivnosti ali preprečevanje navzkrižja interesov. V uvodni izjavi 20 se Komisija sklicuje na posebne kategorije delodajalcev. Delodajalci lahko načeloma podprejo ta člen 8(2), vendar menijo, da omejevanje omejitev glede dela za posebne kategorije delodajalcev očitno ne omogoča potrebnih omejitev zlasti za ključno osebje, ne glede na to, za katero kategorijo delodajalcev želijo delati. Vendar pa sindikati nasprotujejo tej široki izjemi, saj bi delodajalcem zagotovila enostransko pravico, da določijo merila glede nezdružljivosti, ki omejujejo vzporedno zaposlovanje. Če ima delodajalec legitimne razloge za take omejitve, jih mora biti mogoče objektivno utemeljiti, zato bi morali biti za usklajevanje nasprotujočih si interesov med strankami načeloma odgovorni zakonodajalci držav članic in sodišča.

4.3.4

EESO se strinja s ciljem predloga glede izboljšanja predvidljivosti dela na zahtevo. Ta predvidljivost se lahko izboljša z omejitvami dejanskega delovnega časa na referenčni okvir, ki je določen vnaprej, in z zgodnjim obveščanjem o takem delovnem času, kot določa člen 9. Delavci, katerih urnik dela je večinoma spremenljiv, bi morali imeti koristi od minimalne predvidljivosti dela, kadar urnik zahteva prilagodljivost delavcev, bodisi neposredno – na primer z dodeljevanjem delovnih nalog – bodisi posredno – na primer tako, da se od delavca zahteva, da odgovarja na zahteve strank. Kljub temu bo treba pojasniti, kaj naj bi bil dovolj razumen rok, v katerem je treba zaposlenega obvestiti v zvezi z delom v prihodnjih dneh, in kdo bi moral odločati o tem, kakšni roki za obveščanje so razumni za katere panoge. Ureditve se med sektorji razlikujejo.

4.3.5

EESO poudarja, da direktiva ne zagotavlja kvalitativnih smernic za države članice o referenčnem okviru in vnaprejšnjem obvestilu. Tudi široko zastavljeni pojmi referenčno obdobje in odpovedni roki bi bili lahko še vedno skladni z direktivo, četudi ne izboljšujejo predvidljivosti dela za delavce. Poleg tega bi lahko delodajalec referenčna obdobja uvedel enostransko, pri čemer delavci ne bi imeli enake pravice, kar pa ohranja sedanje neravnovesje.

4.3.6

EESO se zaveda, da delo na zahtevo prinaša prožnost, zaradi katere je predvidljivost vsakdanjega življenja delavca omejena. Ta oblika dela lahko delavcem povzroči hude težave, kot so nihanje dohodkov in nezanesljivi dohodki. EESO meni, da dela na zahtevo ni mogoče ohranjati kot oblike zaposlitve brez ustreznega referenčnega obdobja in ustreznega vnaprejšnjega obvestila delavcu. Priporoča, naj pogodbe o zaposlitvi, ki določajo delo na zahtevo, vsebujejo jamstvo za določeno število ur ali ustrezno plačilo.

4.3.7

V skladu s členom 10(1) mora biti delavcem po šestmesečnem obdobju zaposlitve omogočeno, da zaprosijo svojega delodajalca za obliko zaposlitve s predvidljivejšimi in varnejšimi delovnimi pogoji. EESO pozdravlja zahtevo, da bi morala ta ureditev zajemati vse kategorije delavcev v netipičnih ali negotovih delovnih razmerjih, in izraža zaskrbljenost, ker ni določbe za izvršljivo pravico do prehoda na druge oblike zaposlitve, če so te na voljo. Pravica do predložitve zahtevka kot taka sama po sebi ne pomeni pomembnega izboljšanja pravnega položaja zaposlenih, saj lahko ti že zdaj izražajo željo po napredovanju, pogodbi za nedoločen čas itd. Vendar bi morali biti ukrepi politike za podpiranje navedenega cilja učinkoviti in sorazmerni ter ne bi smeli ustvarjati nepotrebnih upravnih bremen za podjetja.

4.3.8

EESO meni, da je treba okrepiti zahteve iz člena 10(2) v zvezi s pisnim odgovorom delodajalca. Delodajalci bi morali navesti objektivne poslovne razloge za zavrnitev zahtevka, tako da je lahko zavrnitev v primeru, če delavec meni, da je bil zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov, predmet neodvisnega pregleda na sodišču ali v skladu z nacionalnimi praksami. Le tako se lahko zagotovi, da delodajalci resno obravnavajo zahtevke delavcev in ne zagotovijo odgovora samo zato, da izpolnijo formalnost.

4.3.9

EESO ugotavlja, da Komisija z odstopanjem od zahtev glede pisne obrazložitve iz člena 10(2) priznava posebni položaj fizičnih oseb v vlogi delodajalcev ter malih in mikro podjetij. Vendar poudarja, da sedanje besedilo zajema vsa podjetja z največ 249 zaposlenimi in letnim prometom v višini do 50 milijonov EUR, kar je 99 % vseh podjetij v EU. Zato bi bilo treba ponovno razmisliti o obsegu uporabe tega odstopanja.

4.3.10

EESO meni, da bi morala obravnavana direktiva ustvariti dejanske priložnosti za delavce z neobičajnimi zaposlitvami, da preidejo na bolj običajne pogoje zaposlitve, ki ustrezajo njihovim kvalifikacijam. Za to so potrebne minimalne pravice, ki bi začasnim delavcem omogočale, da preidejo na zaposlitev za nedoločen čas in z dela s krajšim delovnim časom na delo s polnim delovnim časom, če v podjetju obstajajo prosta delovna mesta in če imajo potrebna znanja in spretnosti ali kvalifikacije.

4.3.11

EESO pozdravlja določbo v členu 11, da bi morali delodajalci takrat, ko morajo delavcem na podlagi zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje ali ustreznih kolektivnih pogodb zagotoviti usposabljanje, ki delavcem omogoča opravljanje dela, za katero so zaposleni, tako usposabljanje zagotoviti brezplačno. Glede morebitne klavzule o povračilu v primeru, ko je delavcu zagotovljeno usposabljanje, ki presega pravne zahteve in s katerim pridobi višje kvalifikacije, nato pa kmalu po usposabljanju da odpoved, EESO meni, je treba te klavzule v vsakem posameznem primeru dobro utemeljiti ter se o njih pogajati in skleniti sporazum med socialnimi partnerji, če je to primerno. Poleg tega je treba na vsak način upoštevati načelo sorazmernosti in klavzule oblikovati regresivno (kar pomeni, da je znesek, ki ga mora delavec vrniti podjetju, toliko nižji, kolikor daljše je bilo njegovo obdobje zaposlitve).

4.3.12

EESO pozdravlja, da je treba v skladu s členom 12 minimalne standarde iz členov od 7 do 11 spremeniti na podlagi kolektivnih pogodb, če se v takih pogodbah ohrani ustrezna raven pravic delavcev in splošno varstvo delavcev. Poudariti želimo, da bi se morali o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih dogovoriti predvsem socialni partnerji v okviru socialnega dialoga.

4.4 Druge določbe

4.4.1

EESO poudarja, da morajo države članice v skladu s členom 13 zagotoviti skladnost s to direktivo ter določbe iz kolektivnih in individualnih pogodb, ki so v nasprotju z njo, razglasiti za nične ali neveljavne ali jih spremeniti v skladu z določbami direktive. Posledice uvedbe razveljavitve in ustrezno usklajenost z direktivo v državah članicah bi bilo treba skrbno preučiti, zlasti ob upoštevanju člena 12. Spodbujati in spoštovati bi bilo treba vlogo socialnih partnerjev pri zagotavljanju skladnosti.

4.4.2

V členu 14 predloga so določeni instrumenti za sankcioniranje kršenja obveznosti iz direktive glede obveščanja. EESO je že v prejšnjem mnenju opozoril na to vrzel in pozval k njeni odpravi (4). Poleg tega meni, da bi morale sankcije, če so upravičene, ustrezati ravni škode, ki jo je utrpel zaposleni. Tako bi lahko preprečili spore tudi glede manjših tehničnih kršitev direktive. EESO pozdravlja določbo iz člena 14(2), v skladu s katero imajo delodajalci 15 dni časa, da dopolnijo manjkajoče informacije.

4.4.3

EESO pozdravlja zahtevo iz člena 15, da morajo države članice zagotoviti, da imajo delavci dostop do učinkovitega in nepristranskega reševanja sporov ter pravico do pravnega sredstva, vključno z ustrezno odškodnino, če so kršene njihove pravice na podlagi te direktive.

4.4.4

Pozdravlja tudi ureditve iz člena 16, ki zagotavljajo oprijemljivo obliko splošne prepovedi disciplinske obravnave. Te ureditve, ki bi jih države članice izvajale z izrecno prepovedjo diskriminacije, služijo kot opozorilo pravosodnim delavcem in kot take delujejo kot preventivni ukrep.

4.4.5

EESO je seznanjen z varstvom pred odpovedjo, zagotovljenim z členom 17, in z njim povezanim dokaznim bremenom. V skladu s členom 17(1) morajo države članice prepovedati odpoved (ali ukrepe z enakovrednim učinkom) ali priprave na odpoved iz razlogov, povezanih z uveljavljanjem pravic delavcev iz te direktive. Skupaj s členom 17(2), na podlagi katerega lahko delavci, ki menijo, da so bili odpuščeni zaradi uveljavljanja pravic iz te direktive, od delodajalca zahtevajo ustrezno utemeljitev, je to koristno orodje za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz te direktive. Pristop iz člena 17(3), v skladu s katerim mora delodajalec dokazati, da razlog za odpoved ni bil diskriminacija delavca, gre v pravo smer, vendar obstajajo pomisleki glede pravne podlage, ki bi jo bilo treba pojasniti. Pojasniti bi bilo treba, da so odpovedi ali podobni ukrepi neveljavni, ker delavci uveljavljajo svoje pravice v skladu z direktivo.

4.4.6

EESO podpira obveznosti držav članic, določene v členu 18, glede določitve učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni za kršitve nacionalnih izvedbenih določb.

4.4.7

EESO pozdravlja izrecne določbe iz člena 19, ki prepovedujejo zniževanje standardov v tej zakonodaji, ki že obstajajo v obstoječi direktivi o pisni izjavi (člen 7); ta je nepogrešljiva, kadar so standardi glede materialnih pravic višji. Vendar je treba pojasniti odstavek 1, da se zagotovi, da ne le, da ni dovoljeno znižati splošne ravni varstva, ampak da – zlasti v povezavi s posameznimi področji, zajetimi v direktivi – zavoljo njenega izvajanja prav tako ni dovoljeno poslabšanje na področjih, ki jih ureja.

4.4.8

EESO izraža zadovoljstvo, da bodo v skladu s členom 21 pravice in obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, razširjene tudi na obstoječe delovne pogoje. To je pravilno in nujno za izboljšanje pravnega položaja, ki je cilj direktive. Vendar priznava, da bi to lahko prineslo stroške in nekatera dodatna bremena za podjetja. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za pomoč fizičnim osebam v vlogi delodajalcev in podjetjem, zlasti malim in mikro podjetjem, pri izpolnjevanju njihovih obveznosti v skladu z direktivo.

V Bruslju, 23. maja 2018

Predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 434, 15.12.2017, str. 30.

(2) UL C 125, 21.4.2017, str. 10, UL C 81, 2.3.2018, str. 145.

(3) UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

(4) UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

Top