Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog priporočila Sveta o evropskem okviru za kakovostna in učinkovita vajeništva

(COM(2017) 563 final – 2017/0244 (NLE))

(2018/C 262/07)

Poročevalka:	Imse SPRAGG NILSSON
Soporočevalka:	Vladimíra DRBALOVÁ

Zaprosilo	Evropska komisija, 17. 11. 2017
Pravna podlaga	člen 29(1) PDEU
Sklep plenarne skupščine	17. 10. 2017
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	27. 3. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19. 4. 2018
Plenarno zasedanje št.	534
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	194/0/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je bilo priporočilo objavljeno ob pravem času, saj v večini držav članic potekajo obsežne reforme vajeništva, in pozdravlja prizadevanja Evropske komisije, da doseže skupno evropsko razumevanje tega, kaj je kakovostno in učinkovito vajeništvo.

1.2

EESO se strinja, da izbrani pravni instrument Komisije spodbuja usklajevanje skupnih prizadevanj za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti vajeništev, obenem pa omogoča prožnost na nacionalni ravni.

1.3

EESO ugotavlja, da je v opredelitvi in merilih iz predloga Komisije za priporočilo Sveta upoštevana raznolikost nacionalnih programov na področju vajeništev.

1.4

EESO pozitivno ocenjuje dejstvo, da so v predlogu priporočila države članice pozvane, naj spodbujajo dejavno vključevanje socialnih partnerjev v načrtovanje, upravljanje in izvajanje programov vajeništva v skladu z nacionalnimi sistemi, s katerimi se urejajo odnosi med delodajalci in delojemalci, ter praksami izobraževanja in usposabljanja.

1.5

EESO meni, da bi morali pri načrtovanju, upravljanju in izvajanju programov vajeništva dejavno sodelovati tudi tisti, ki na tem področju ne veljajo za običajne deležnike, kljub temu pa so za ta proces enako pomembni, na primer mladinske in starševske organizacije, študentske organizacije in sami vajenci.

1.6

EESO priznava, da ima lahko vajeništvo pozitivno vlogo pri povečevanju znanj in spretnosti ter zaposljivosti, zlasti pri mladih, vendar pa poudarja, da je brezposelnost kompleksen pojav, zato je za odpravo temeljnih vzrokov zanjo potreben celosten pristop, ki presega vprašanje samega neskladja znanj in spretnosti.

1.7

EESO meni, da bi moral biti v predlogu priporočila večji poudarek na tem, kako vajence spodbuditi k večji odgovornosti pri načrtovanju in upravljanju njihove vajeniške poti. S tem, ko lahko vajenci vplivajo na način pridobivanja znanja, je njihova izkušnja učenja bolj produktivna, kar koristi tudi izvajalcem delovne prakse.

1.8

EESO poziva k jasnim povezavam in učinkovitemu usklajevanju in ustvarjanju sinergij s pobudami, ki že potekajo v okviru mreže EQAVET (1) in so povezane s portalom EURES (2).

1.9

EESO poziva k pobudam, s katerimi bi preučili možnosti za nadnacionalno mobilnost vajencev v EU. V njih bi bilo treba upoštevati napredek v državah članicah, zlasti pri reševanju izzivov, povezanih z ustvarjanjem ustreznih pogojev v podporo mobilnosti vajencev.

1.10

EESO je zadovoljen, da se namerava izvajanje priporočila spremljati ob podpori Svetovalnega odbora za poklicno usposabljanje pa tudi v okviru evropskega semestra, ter predlaga, da se oblikujejo kazalniki, s katerimi bi ocenili učinek na nacionalni ravni. EESO je pripravljen oceniti izvajanje priporočila v državah članicah z vidika organizirane civilne družbe.

2.   Ozadje predloga priporočila Sveta

2.1

Predlog evropskega okvira za kakovostna in učinkovita vajeništva izhaja iz novega programa znanj in spretnosti za Evropo iz leta 2016 (3) ter prispeva k delovnim mestom, rasti in naložbam, ki so prednostna naloga EU. Dopolnjuje načela evropskega stebra socialnih pravic in podpira njegovo izvajanje na nacionalni ravni. Kakovostna in učinkovita vajeništva so izjemno pomembna tudi za uspešno izvajanje jamstva za mlade, predlog pa je odgovor na vse nujnejše pozive, naj se v okviru jamstva zagotovijo bolj kakovostne delovne prakse.

2.2

Evropski socialni partnerji so v okviru integriranega programa evropskega socialnega dialoga za obdobje 2014–2016 začeli ločene projekte v zvezi z vajeništvi: ETUC se je osredotočila na kakovost vajeništev, medtem ko so se BusinessEurope, UEAPME in CEEP usmerili v stroškovno učinkovitost. Rezultat njihovega dela je bila skupna izjava z naslovom Towards a Shared Vision of Apprenticeships (Za skupno vizijo vajeništev) (4), v kateri so opozorili tako na pomen kakovosti kot stroškovne učinkovitosti vajeništev.

2.3

Julija 2013 je bila ustanovljena evropska koalicija za vajeništva kot edinstvena platforma, ki povezuje vlade in zainteresirane strani (podjetja, socialne partnerje, zbornice, izvajalce poklicnega izobraževanja in usposabljanja, regije, predstavnike mladih in možganske truste), njen cilj pa je izboljšanje kakovosti, ponudbe in privlačnosti vajeništev v Evropi (5).

2.4

V predlaganem instrumentu, priporočilu Sveta, sta upoštevana tako načelo subsidiarnosti kot sorazmernosti. Kot pravni instrument kaže zavezanost držav članic ukrepom iz tega priporočila in zagotavlja trdno politično podlago za sodelovanje na evropski ravni na tem področju. Glede na to, da vajeništva običajno temeljijo na pogodbi o delu ali drugem pogodbenem razmerju, so vajenci tako dijaki, ki se učijo na delovnem mestu, kot delavci. Pravna podlaga za to pobudo so zato členi 153, 166 in 292 PDEU.

2.5

Splošni cilj priporočila je „povečati zaposljivost in osebnostni razvoj vajencev ter prispevati k razvoju visoko usposobljene in kvalificirane delovne sile, ki se prilagaja potrebam trga dela“ (6). Njegov specifični cilj pa je „zagotoviti usklajen okvir za vajeništva, ki temelji na skupnem razumevanju tega, kaj pomeni kakovost in učinkovitost, ob upoštevanju raznolikosti sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja v državah članicah.“

2.6

Za namene tega priporočila se vajeništva razumejo kot „formalni programi poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki združujejo veliko učenja na delovnem mestu v podjetjih in na drugih delovnih mestih ter učenje v institucijah za izobraževanje ali usposabljanje, na podlagi katerih se pridobijo nacionalno priznane kvalifikacije. Zanje je značilno pogodbeno razmerje med vajencem, delodajalcem in/ali institucijo za poklicno izobraževanje in usposabljanje, pri čemer vajenec prejme plačilo ali nadomestilo za svoje delo.“

2.7

Da bi se programi vajeništva odzivali na potrebe trga dela in koristili tako dijakom kot delodajalcem, so v predlogu določena in priporočena merila za kakovostna in učinkovita vajeništva na dveh dopolnjujočih se področjih. Specifična merila na prvem področju – učni in delovni pogoji – so naslednja: pisna pogodba, učni izidi, pedagoška podpora, delovno mesto, plačilo in/ali nadomestilo, socialna zaščita ter zdravje in varnost pri delu. Specifična merila na drugem področju – okvirni pogoji – pa so: regulativni okvir, vključevanje socialnih partnerjev, podpora za podjetja, prožne učne poti in mobilnost, poklicno svetovanje in ozaveščanje, preglednost, zagotavljanje kakovosti in spremljanje diplomantov.

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja in podpira predlagano priporočilo, ki izhaja iz nedavnih pobud na vseh ravneh, usmerjenih v ponovni zagon kakovostnih in učinkovitih vajeništev v Evropski uniji, obenem pa te pobude dopolnjuje.

3.2

Voditelji držav in vlad so se leta 2017 z Rimsko izjavo zavezali k prizadevanju za Unijo, kjer bodo mladi deležni najboljše izobrazbe in usposabljanja ter bodo lahko študirali in našli zaposlitev po vsej celini. Bistven del te zaveze je mladim zagotoviti znanja in spretnosti, ki jim lahko olajšajo dostop do trga dela. To je mogoče učinkovito doseči z vajeništvi.

3.3

Jasno je, da vajeništva ne morejo biti rešitev za brezposelnost. Lahko so koristna pri izpopolnjevanju oziroma prekvalifikaciji brezposelnih vseh starosti, ki jih je nato mogoče ponovno vključiti na trg dela. Vajeništva bi morali nuditi tudi migrantom, s čimer bi učinkovito spodbudili vključevanje v družbo in vključevanje delovne sile. Obenem bi morali preprečiti usmerjenost vajeništev v nizkokvalificirana delovna mesta in slabo usposabljanje, saj to lahko škoduje njihovemu ugledu.

3.4

Vajeništvo je oblika učenja na delovnem mestu, ki posamezniku omogoča, da si pridobi formalno izobrazbo pa tudi specifična strokovna znanja in spretnosti ter kompetence, ki ustrezajo potrebam na trgu dela, s tem pa poveča svojo zaposljivost in možnosti za zaposlitev (7). S to izkušnjo naj bi pridobil prožna znanja in spretnosti ter kompetence, ki jih lahko uporablja tudi po zaključku specifične delovne prakse. S tem se med drugim podpira osebnostni razvoj posameznika in celostno pridobivanje tehničnih, digitalnih, mehkih in socialnih znanj in spretnosti.

3.5

Zlasti so lahko učinkovita kot instrumenti za lajšanje prehoda iz izobraževanja in usposabljanja v zaposlitev (8). To prehodno obdobje se za številne mlade vedno bolj podaljšuje, kar bi morali poskušati skrajšati. Možnosti za usposabljanje, kot so vajeništva, bi tako morale postati še pomembnejše, zato je treba določiti standarde glede kakovosti in uvesti učinkovite programe.

3.6

Med vajenci prevladujejo dijaki, vendar EESO poudarja, da bi bilo treba programe vajeništva zasnovani tako, da bodo privlačni tudi za odrasle. Odrasli si lahko z vajeništvi pridobijo kvalifikacije, ki povečajo njihovo zaposljivost in ustvarijo nove priložnosti za poklicni razvoj.

3.7

Delodajalci se soočajo z vse večjim pomanjkanjem delavcev s primernimi znanji in spretnostmi, ki jih potrebujejo, da bi ostali konkurenčni. Vajenci lahko z vajeništvi pridobijo znanja in spretnosti, s katerimi povečajo svojo zaposljivost in ki jih potrebuje tudi trg dela. Programi vajeništva so lahko privlačni tako za vajence kot za delodajalce, če oboji potrebujejo ista znanja in spretnosti. Vajeništva poleg tega omogočajo delodajalcem, da ljudi usposobijo in vanje investirajo, s tem pa sčasoma pridobijo kvalificirane in motivirane delavce (9).

3.8

EESO se zaveda, da podjetja preučujejo načine, kako sodelovati v programih vajeništva, da bi ti postali bolj privlačni in bi jim bolj koristili. Poudarja tudi, da učinkovitost vajeništev ni le analiza stroškov in koristi, temveč je večplasten pojem. Po eni strani je učinkovitost v priznavanju, da izvajalci vajeništev vlagajo v ustvarjanje izkušnje učenja ter od teh naložb pričakujejo postopen donos v smislu boljšega ujemanja znanj in spretnosti, kar spodbuja ponudbo vajeniških mest (10), medtem ko gre na drugi strani za dejansko kvalitativno vključitev ljudi na trg dela.

4.   Načrtovanje in izvajanje programov vajeništva – partnerski pristop

4.1

Sedanje sisteme vajeništva je treba v številnih državah izboljšati in jih napraviti bolj privlačne. Med drugim se je treba spoprijeti z izzivi negativnega dojemanja vajeništva v javnosti, dodane vrednosti učenja, neprivlačnosti za delodajalce ter omejenega ali neobstoječega partnerstva z organizirano civilno družbo pri načrtovanju, izvajanju in ocenjevanju programov.

4.2

Vajeništva so predvsem priložnost za izobraževanje, zato bi morala biti osredotočena na učence in oblikovana tako, da jim bodo v čim večjo korist in bodo izboljšala njihove sposobnosti in zmožnosti, pri čemer pa je treba upoštevati tudi potrebe trga dela. To pomeni zagotavljanje, da bodo vajenci izkoristili ves svoj potencial in uresničili svoje učne cilje, saj bi to koristilo tudi delodajalcem.

4.3

Mnenje vajencev bi bilo treba upoštevati pri vseh odločitvah, ki lahko nanje ali na njihove pravice vplivajo neposredno pred začetkom delovne prakse, med njo ali po njej. Morali bi soodločati o učnih ciljih prakse in imeti priložnost, da podajo mnenje o njeni kakovosti in učinkovitosti. Vajenci zaradi pomanjkanja struktur, ki bi jih zastopale, nimajo priložnosti za izražanje svojih stališč.

4.4

Vajeništva lahko tako mladim kot odraslim pomagajo pridobiti vsa potrebna znanja in spretnosti ter kompetence za opravljanje določenega poklica ter izboljšujejo njihovo zaposljivost. Zaradi nekakovostnih vajeništev pa ta potencial v mnogih primerih ni izkoriščen, saj njihova učna vrednost ni med prednostnimi nalogami in pravice vajencev niso ustrezno upoštevane.

4.5

EESO poleg tega meni, da so na dinamičnem trgu dela bolj kot znanja in spretnosti potrebne kompetence. Zato bi se bilo treba pri učenju osredotočiti na prožne kompetence, ne pa na kratkoročna znanja in spretnosti.

4.6

Vajeništva bi se morala močno opirati na delo, pri čemer se vsaj polovica časa za izobraževanje nameni praktičnemu učenju o posebnostih določene stroke, skupaj s pridobivanjem mednarodnih izkušenj, če je to mogoče.

4.7

Vodje usposabljanja, mentorji ali nadzorniki morajo biti za usposabljanje vajencev ustrezno certificirani in imeti primerna pedagoška in strokovna znanja in spretnosti. Prav tako bi morali imeti tudi možnost, da se v skladu z načelom vseživljenjskega učenja stalno usposabljajo.

4.8

Sinergija med kakovostjo, učinkovitostjo in privlačnostjo vajeništev je mogoča le s tesnim sodelovanjem med vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi – izvajalci usposabljanja, socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe ter vajenci –, in sicer tako na nacionalni kot tudi na regionalni in lokalni ravni.

4.9

Skupaj z vsemi ustreznimi socialno-ekonomskimi akterji (npr. izvajalci vajeništev, organizacijami delodajalcev, sindikati, zbornicami, mladinskimi in študentskimi organizacijami ter vajenci) bi bilo treba na vseh ravneh upravljanja vzpostaviti strukture z jasnimi postopki in vlogami, s tem pa vplivati na sprejemanje odločitev v zvezi z načrtovanjem, izvajanjem in spremljanjem programov vajeništva.

5.   Spodbujanje vajeništev

5.1

Da bi preprečili dojemanje vajeništva kot manj privlačnega ali manj prestižnega načina izobraževanja, zlasti za mlade, ga je treba promovirati kot koristno izbiro in ravno tako kakovostno priložnost za učenje, ne pa kot aktiven instrument trga dela.

5.2

Ob spodbujanju vajeništva si je treba prizadevati tudi za boj proti spolnim stereotipom, ki temeljijo na tradicionalnih družbenih vlogah, saj te še vedno negativno vplivajo na vajeništvo, vključevanje vanj ter na njegovo promocijo in oglaševanje.

5.3

Za povečanje privlačnosti vajeništev imajo ključno vlogo vse ustrezne zainteresirane strani, od snovalcev politik do socialnih partnerjev, organizacij civilne družbe in izobraževalnih ustanov, ki morajo pri tem sodelovati. Hkrati z zavzemanjem za boljšo podobo vajeništva pa si je treba prizadevati tudi za večjo kakovost in učinkovitost programov, kar je tudi eden od pogojev za to.

5.4

Javni organi bi morali vlagati več sredstev v izvajanje ukrepov za promocijo vajeništva na lokalni ravni pri morebitnih bodočih vajencih ter spodbujati delodajalce, naj zagotovijo priložnosti za vajeništvo.

5.5

EESO meni, da bi lahko prek Evropskega socialnega sklada vzpostavili ali izpopolnili kakovostne in učinkovite programe vajeništva v državah članicah, ki za doseganje ciljev okvira potrebujejo večjo finančno in tehnično pomoč.

5.6

Izjemno pomembno je, da imajo delodajalci, zlasti mala in srednja ter mikropodjetja, na voljo finančno in nefinančno podporo, ki jo potrebujejo za vzpostavitev kakovostnih in učinkovitih delovnih praks in programov vajeništev.

5.7

Oblikovanje nove podobe vajeništev bi moralo temeljiti na poštenem, vključujočem, nediskriminatornem in inovativnem pristopu. Najbolj prikrajšani v naši družbi bi morali imeti dostop do najboljše podpore in svetovanja glede kakovostnega izobraževanja in učenja na delovnem mestu, ki ustreza njihovim interesom in željam. Na vseh ravneh je treba uvesti ukrepe za odpravo diskriminacije na podlagi statusa migranta, socialno-ekonomskega okolja, etničnega porekla, verskega prepričanja, starosti, spola ali drugega statusa, ki ovira enakopraven dostop do priložnosti za vajeništvo.

6.   Učni in delovni pogoji

6.1

EESO meni, da bi morala vajeništva temeljiti na pisnem dokumentu, kot je učni sporazum ali pisna pogodba, ki je pravno zavezujoč tako za delodajalca kot vajenca in izobraževalno ustanovo ali ustanovo za usposabljanje. V tem dokumentu bi morale biti jasno opredeljene pravice in obveznosti vseh strani, vključevati pa bi moral tudi opis učnih ciljev in nalog ter vse druge ustrezne informacije o delovni praksi (med drugim glede dolžine, delovnega časa, plačila itd.).

6.2

EESO trdno verjame, da imajo vajenci pravico do dostojnega plačila in/ali nadomestila, o katerem se dogovori na podlagi kolektivnih pogodb oziroma v skladu z nacionalnimi ali sektorskimi zahtevami. Ustrezno plačilo ali nadomestilo lahko več ljudem, zlasti tistim z nizkimi dohodki, omogoči vključitev v vajeništvo in prepreči zlorabo slednjega kot neplačane, preveč prožne oblike zaposlitve.

6.3

EESO ponovno poudarja, da je treba vajence ustrezno in pravočasno seznaniti z vsemi tveganji za njihovo zdravje in varnost med opravljanjem vajeništva, in da morajo zanje veljati vsi predpisi s področja zdravja in varnosti.

7.   Spremljanje in ocenjevanje programov vajeništva

7.1

Vsi izvajalci vajeništva se morajo zavezati, da bodo spoštovali standarde kakovosti. Vajencem mora biti pred vajeništvom, med njim in po njem vedno kot mentor na voljo pristojni nadzornik, da se omogoči doseganje učnih ciljev, upoštevanje pravic vajencev in zagotavljanje kakovosti.

7.2

Uvesti je treba sistem spremljanja, s katerim se preverja napredek vajencev pri izpolnjevanju njihovih učnih ciljev ter kakovost in učinkovitost izkušnje učenja. Z rezultati takšnega ocenjevanja je treba seznaniti tako vajence kot izvajalce vajeništva, da se jim po potrebi omogoči izboljšanje. Ta sistem spremljanja bi se lahko po potrebi uporabljal kot metoda za ugotavljanje, koliko dijakov najde zaposlitev na podlagi vajeništva.

8.   Priznavanje kvalifikacij

8.1

Programi vajeništva bi morali omogočiti pridobivanje uradnih kvalifikacij, ki so skladno z evropskim ogrodjem kvalifikacij priznane na nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Priznane kvalifikacije bi izboljšale zaposljivost in mobilnost vajencev v njihovi državi in v EU. Dopuščati bi morale prepustnost in vajencem omogočiti, da se lahko po koncu vajeništva vključijo v visokošolsko izobraževanje.

---

(1)  EQAVET – evropski referenčni okvir za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

(2)  EURES – Evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

(3)  COM(2016) 381 final.

(4)  Skupna izjava evropskih socialnih partnerjev Towards a Shared Vision of Apprenticeships (Za skupno vizijo vajeništev), 30. maj 2016.

(5)  Evropska koalicija za vajeništva.

(6)  COM(2017) 563 final.

(7)  Mnenje EESO o izboljšanju učinkovitosti nacionalnih sistemov dualnega usposabljanja (UL C 13, 15.1.2016, str. 57).

(8)  Dokazano je, da se 60–70 % vajencev zaposli takoj po končanem vajeništvu, v nekaterih primerih pa je takih celo 90 % (spletna stran Evropske komisije o vajeništvih).

(9)  Cedefop, 2015, Briefing note - Making apprenticeships work for small and medium enterprises (Tematski povzetek – Kako zagotoviti uspeh vajeništev v malih in srednjih podjetjih).

(10)  Mnenje Svetovalnega odbora za poklicno usposabljanje z naslovom Skupna vizija za kakovostna in učinkovita vajeništva in učenje ob delu, 2. december 2016.