Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

(COM(2010) 748 konč./2 – 2010/0383 (COD))

2011/C 218/14

Glavni poročevalec: g. HERNÁNDEZ BATALLER

Svet je 15. februarja 2011 sklenil, da v skladu s členoma 67(4) in 81(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

COM(2010) 748 konč./2 – 2010/0383 (COD).

Predsedstvo Odbora je 1. februarja 2011 strokovno skupino za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo zadolžilo za pripravo dela Odbora na tem področju.

Zaradi nujnosti postopka je Evropski ekonomsko-socialni odbor na 471. plenarnem zasedanju 4. in 5. maja 2011 (seja z dne 5. maja) za glavnega poročevalca imenoval g. HERNÁNDEZA BATALLERJA ter mnenje sprejel s 162 glasovi za, 1 glasom proti in 2 vzdržanima glasovoma.

1.   Sklepne ugotovitve in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira predlog Komisije, da je mogoče doseči cilj odprave pravnih ovir, kar bo olajšalo življenje državljanov in podjetij ter s tem izboljšalo učinkovito pravno sredstvo.

1.2   EESO poziva Komisijo, naj nadaljuje z odpravljanjem pravnih ovir v Evropski uniji, da se doseže resnično evropsko območje pravice, ob upoštevanju vseh pripomb, ki jih je EESO podal v različnih mnenjih o tem vprašanju.

2.   Uvod

2.1   Uredba 44/2001 je 1. marca 2002 nadomestila Bruseljsko konvencijo in na splošno vse dvostranske instrumente na tem področju med različnimi državami članicami. Ta uredba je poznana tudi pod imenom uredba Bruselj I in je doslej najpomembnejši zakonodajni akt Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah.

2.2   Uredba 44/2001 v glavnem v določenih okoliščinah omogoča vsaki fizični ali pravni osebi, ki je stranka v čezmejnem sodnem postopku in je državljan Evropske unije s stalnim prebivališčem v državi članici, ki ni tista, iz katere prihaja zadeva, da predloži zadevo sodišču države članice glede na najbližjo navezno okoliščino.

2.2.1   Člen 5 uredbe tudi določa, da je v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, zlasti v primeru prodaje blaga, mogoče družbo tožiti v državi članici, kamor je bilo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno.

2.2.2   V členu 5 so našteta področja, na katerih se uporablja nova zakonodaja (pogodbena in nepogodbena odgovornost, civilne tožbe za odškodnino, poslovanje podružnice ali agencij itd.).

2.2.3   Celoten oddelek uredbe – Oddelek 3 – je posvečen pristojnosti v zadevah v zvezi z zavarovanjem. V tem oddelku je navedeno, da lahko zavarovalec toži zavarovalnico pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče, čeprav ima zavarovalnica sedež v drugi državi članici. Če pa želi zavarovalnica tožiti zavarovalca, zavarovanca ali upravičenca iz zavarovanja, lahko sproži postopek samo pred sodišči države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče.

2.3   Uredba 44/2001 eksplicitno podeljuje pristojnosti, na nekaterih mestih pa je osredotočena na izboljšanje zaščite določenih skupin (potrošniške pogodbe, individualne pogodbe o zaposlitvi). Tradicionalna pravila o pristojnosti pa se še naprej uporabljajo za tožbe v zvezi z nepremičninami, prenehanjem pravnih oseb ali vpisi v javne knjige ter izvršitvami sodnih odločb.

2.4   Dva daljša oddelka Uredbe 44/2001 obravnavata izvrševanje sodnih odločb in priznavanje javnih listin v drugi državi članici. Zaključuje se z vrsto končnih in prehodnih določb, ki določajo, v kakšnem odnosu je ta novi instrument za sodelovanje glede pravnih vprašanj z drugimi bolj specifičnimi konvencijami, ki so jih podpisale države članice.

2.5   Komisija je 21. aprila 2009 sprejela poročilo o izvajanju uredbe in zeleno knjigo. EESO je objavil mnenje (1) o zeleni knjigi, v katerem je podprl nekatere predloge Komisije za reforme.

3.   Predlog uredbe

3.1   Glavni cilj prenovitve je nadaljnji razvoj evropskega območja pravice, in sicer z odpravo preostalih ovir, ki preprečujejo prosti pretok sodnih odločb v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Kako pomemben je ta cilj, je poudaril Evropski svet v stockholmskem programu iz leta 2009 (2). Natančneje je namen predloga olajšati obravnavo čezmejnih pravd in zagotoviti prosti pretok sodnih odločb v Evropski uniji. Na podlagi prenovitve bi moralo biti tudi lažje oblikovati potrebno pravno okolje za okrevanje evropskega gospodarstva.

3.2   Predlagani elementi reforme so naslednji:

4.   Splošne ugotovitve

4.1   Odbor toplo pozdravlja predlog Komisije in podpira sprejetje prenovljene različice Uredbe Sveta 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I).

4.2   Kot je jasno razvidno iz predloga Komisije, gre za pobudo, ki je potrebna za izboljšanje delovanja območja svobode, varnosti in pravice ter notranjega trga. Ta pobuda, ki jo je mogoče sprožiti samo na nadnacionalni ravni, bo predstavljala tudi dragoceno pravno orodje v globaliziranem svetu: olajšala bo mednarodno trgovinsko poslovanje in reševala spore, ki nastajajo v odnosih z državami zunaj EU.

4.2.1   Opozoriti je treba, da vse inovacije, ki jih vsebujejo predlagani pravni mehanizmi, skupaj s pojasnilom nekaterih pravil in načel na tem področju, ki se že uporabljajo v EU, izhajajo iz izkušenj, ki so jih čezmejni pravniki, strokovnjaki in pristojni organi držav članic javno posredovali Evropski komisiji.

4.2.2   Na splošno je upoštevano načelo subsidiarnosti: nadnacionalni ukrepi so upravičeni glede na dejstvo, da države članice niso pooblaščene za enostransko spreminjanje nekaterih vidikov obstoječe uredbe Bruselj I, kot so eksekvatura ter določbe o pristojnosti in usklajevanju pravnih postopkov v državah članicah ali med državami članicami ter arbitražnih postopkov. Poudarjena je tudi funkcionalna subsidiarnost kot sestavni del načela participativne demokracije, ki je določeno v PEU po Lizbonski pogodbi. EESO je že podprl številne predloge, ki jih zdaj oblikuje Komisija (3).

4.3   Predlog je realističen, dobro premišljen in prožen v smislu, kako priporoča tehnične rešitve za težave, ki so nastajale v času veljavnosti uredbe Bruselj I. Če povzamemo, so te rešitve naslednje: odprava eksekvature, razen za sodne odločbe v zadevah obrekovanja in sodnih odločb, izdanih v kolektivnih odškodninskih postopkih; razširitev uredbe na spore, v katerih so stranke toženci iz tretjih držav; povečanje učinkovitosti sporazumov o pristojnosti; izboljšanje razmerja med uredbo in arbitražo; razvrstitev pogojev, pod katerimi se lahko začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja, ki jih izda sodišče v eni državi članici, uporabljajo v drugih državah članicah; in na kratko, izboljšanje dostopa do sodnega varstva in delovanja nekaterih postopkov, ki potekajo pred nacionalnimi sodišči.

4.3.1   Ni nobenega utemeljenega razloga za izključitev kolektivnih postopkov iz predloga o odpravi eksekvature. Posledično bi bilo besedilo člena 37 nezadovoljivo. EESO je že večkrat podprl nadnacionalno ureditev kolektivnih postopkov. Komisija bi morala preučiti možnost morebitne spremembe člena 6 Uredbe 44/2001, da se omogoči postopkovno združevanje tožb tožnikov, vedno kadar bodo razlogi za njihovo tožbo med sabo tako tesno povezani, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov

4.3.2   Kar zadeva izključitev obrekovanja, je tolmačenje iz člena 37(3)(a) dejansko veliko širše, saj vključuje sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, o nepogodbenih obveznostih, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic. Komisija bi morala preučiti obseg te izjeme in možnost njene omejitve, da ne bi bili izključeni nekateri vidiki, ki izhajajo iz vsakodnevnega življenja državljanov.

4.3.3   Da bi bolj poglobljeno obravnaval spremembe, ki jih je treba sprejeti glede pravnih postopkov in mehanizmov, obravnavanih v predlogu, bi Odbor želel opozoriti Komisijo, naj razmisli o točkah v nadaljevanju.

4.3.4   Člen 58(3) prenovljene različice uredbe določa, da pristojno sodišče „brez odlašanja“ sprejme svojo odločitev o pravnih sredstvih zoper razglasitev izvršljivosti sodne odločbe. Najdaljše dovoljeno obdobje bi moralo biti bolj točno določeno, da se preprečijo neutemeljene zamude ali zamude, ki bi škodovale udeleženim strankam.

4.3.5   Zato bi bilo treba določiti rok: to je lahko 90-dnevni rok iz člena 58(2) za odločbe o pravnem sredstvu zoper razglasitev izvršljivosti ali rok od šestih tednov iz člena 11(3) Uredbe 2201/2003 (o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo) do 90 dni.

4.3.6   Podobno bi se lahko novi mehanizem za sodelovanje glede pravnih vprašanj (iz člena 31 prenovljene različice uredbe) preoblikoval tako, da bi se okrepila vloga pristojnega sodišča v postopku o glavni stvari in zagotovilo varstvo pred morebitnimi ukrepi v slabi veri, ki bi lahko zavlekli reševanje spora.

4.3.7   Prisotna je nekoliko nejasna zahteva, da je treba zagotoviti „usklajevanje“ med pristojnim sodiščem v postopku o glavni stvari in sodiščem v drugi državi članici, kjer je bila vložena zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja. Slednje od drugega sodišča zahteva zlasti informacije o vseh pomembnih okoliščinah zadeve (kot so nujnost zahtevanega ukrepa ali zavrnitev podobnega ukrepa s strani sodišča, ki je prvo začelo postopek o glavni stvari). To obveznost bi lahko dopolnili s še eno določbo, ki določa izjemno naravo dopustnosti takih ukrepov ali na splošno celo prekinitev v korist sodišča, ki odloča o glavni stvari.

4.3.8   To bi bilo tudi v celoti v skladu z osrednjo vlogo (zaradi hitrosti in za zagotovitev načela vzajemnega priznavanja), ki jo daje Sodišče Evropske unije sodišču, ki je pristojno za reševanje sporov o glavni stvari, pri razlagi povezanih predpisov, kot je zgoraj omenjena Uredba 2201/2003.

4.4   Opozoriti je treba na dejstvo, da je ohranjena določba o javnem redu (člen 34(1) obstoječe uredbe Bruselj I in člen 48(1) predloga prenovljene različice), in sicer samo v primerih, v katerih je postopek eksekvature odpravljen. Ta določba omogoča sodiščem držav članic, v katerih se zahteva priznanje, da ne priznajo sodnih odločb, ki so očitno v nasprotju z njenim javnim redom.

4.4.1   Seveda je to možnost, ki bi povzročila različne razlage, sodnikom pa bi omogočila diskrecijsko pravico. Vendar kot dokazuje uporaba te določbe v času veljavnosti uredbe Bruselj I, omejujejo to tveganje vsaj tri pravne omejitve: merila, ki jih je o tej zadevi določilo Sodišče Evropske unije (4), dejstvo, da je zdaj veljavna in zavezujoča Listina EU o temeljnih pravicah ter konsolidacija sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki omejuje pojem javnega rega v korist učinkovitosti zakonodaje EU.

4.4.2   Kljub temu pa EESO poziva Evropsko komisijo, naj bo posebej pozorna na ravnanje sodišč v državah članicah, da zagotovi pravilno izvajanje načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb, kadarkoli gre za odločbe o pristojnosti zaradi javnega reda.

4.5   Predlagana prenova uredbe določa novo pravilo o priznavanju arbitražnih sporazumov, ki določajo sodišče v državi članici EU, da se zmanjša tveganje izbire najugodnejšega sodišča (forum-shopping). Zadeva pa je samo omenjena in ni videti, da bi bila dovolj temeljito obdelana.

4.5.1   Ta pristop k reševanju sporov postaja vedno bolj priljubljen – zlasti v gospodarskih zadevah – in smiselno bi ga bilo razširiti na druga ključna področja, ki so pomembna za evropske državljane (npr. pravo varstva potrošnikov in delovno pravo). Odbor zato poziva Komisijo, naj razmisli o čim prejšnji ustanovitvi nadnacionalnega pravnega instrumenta za priznanja in izvršitve arbitražnih odločb. Pravzaprav je kljub temu, da predlog podpira pravni nadzor, arbitraža izrecno izključena iz področja uporabe uredbe (člen 1(2), točka d).

4.6   Komisija bi lahko za namene pojasnitve vsebine in hitrejšega sprejetja sodnih odločb tudi spodbudila pripravo sporočila ali priročnika o tem, kako razlagati člen 5 predloga (ki je več ali manj popolnoma enak vsebini obstoječega člena v uredbi Bruselj I).

4.6.1   V skladu z obema določbama so v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pristojna sodišča v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Izjema je prodaja blaga, kjer je to kraj v državi članici, kamor je bilo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno, in opravljanje storitev, kjer je to kraj v državi članici, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene.

4.6.2   Sodna praksa Sodišča Evropske unije, ki razlaga pojma „storitve“ in „blago“ v zvezi s svoboščinami notranjega trga, se ne uporablja za uredbo Bruselj I. Doslej je Sodišče Evropske unije reševalo vprašanja glede razlage obsega uporabe člena 5 s sklicevanjem na nekatere mednarodne predpise. Ker pa ti predpisi niso zavezujoči za EU ali za njene države članice, ne predstavljajo skupnih pravil za pogodbe znotraj Skupnosti.

4.7   Paradoksalno je videti, da se za novo ubeseditvijo člena 24(2) predloga skriva poskus pospešitve pravnih postopkov: člen 24(2) vpliva samo na uporabo člena 24(1) (ki pravi, da je pristojno sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek), ker določa, da mora pisanje o začetku postopka vsebovati pravni pouk tožencu o njegovi pravici, da ugovarja pristojnosti sodišča, in posledicah vstopa v postopek. To določbo bi lahko izvajali že z vključitvijo standardnih obrazcev, vendar bi lahko spodkopala pravice šibkejših strank v pogodbi, zlasti zato, ker se člen 24(2) omejuje na zavarovalne pogodbe, potrošniške pogodbe in individualne pogodbe o zaposlitvi.

4.7.1   Glede na to, da bo sodišče, pri katerem je vložena tožba, moralo preveriti, ali je toženec prejel informacije, vendar pa o tej zadevi niso določene posebne zahteve, bi Odbor želel poudariti, da bi lahko izvajanje te določbe vodilo v negotovost in omogočalo precejšno mero diskrecije v 27 različnih nacionalnih pristojnostih v EU. Zato EESO poziva Evropsko komisijo, naj ponovno pregleda besedilo te določbe, da bi okrepila pravni položaj potrošnikov in delavcev ter zagotovila uporabo istega postopka ne glede na to, katero sodišče je pristojno.

(1)  UL C 255, 22.9.2010, str. 48.

(2)  Program je bil sprejet na zasedanju Evropskega sveta 10. in 11. decembra 2009.

(3)  UL C 117, 26.4.2000, str. 6.

(4)  Glej sodbo Sodišča Evropske unije z dne 28. marca 2000 v zadevi Krombach, C-7/98, Recueil 2000, str. I-01935.