—

ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti člena 3(3),

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti člena 24,

—

ob upoštevanju člena 81 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah,

—

ob upoštevanju splošne pripombe št. 24 (2019) Odbora OZN za otrokove pravice o otrokovih pravicah v pravosodju za mladoletnike,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. marca 2021 o strategiji EU o otrokovih pravicah (COM(2021)0142),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (1) (uredba Bruselj IIa),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah (2) (uredba o preživninah),

—

ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (3),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/693 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. aprila 2021 o vzpostavitvi programa za pravosodje (4),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2021/692 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. aprila 2021 o vzpostavitvi programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (5),

—

ob upoštevanju pregleda stanja na področju pravosodja v EU,

—

ob upoštevanju Smernic Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 17. novembra 2010 o otroku prijaznem pravosodju,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta Evrope št. 2079 z dne 2. oktobra 2015 o enakosti in skupni starševski odgovornosti: vloga očetov,

—

ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi C-490/20 (6),

—

ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok,

—

ob upoštevanju Haaške konvencije z dne 29. maja 1993 o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. februarja 2017 s priporočili Komisiji o čezmejnih vidikih posvojitev (7),

—

ob upoštevanju resolucije z dne 11. marca 2021 o otrokovih pravicah glede na strategijo EU o otrokovih pravicah (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2021 o vplivu nasilja v družini in pravic do varstva in vzgoje na ženske in otroke (9),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenja Odbora za peticije,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A9-0033/2022),

A.

ker vse več otrok in mladostnikov prihaja v stik s pravosodnim sistemom v civilnih, upravnih in družinskopravnih postopkih, predvsem zaradi povečanja številna razvez, prenehanj življenjske skupnosti in posvojitev; ker bi bilo treba v takih postopkih vsem otrokom zagotoviti nediskriminatoren dostop do pravnega varstva, zlasti z dostopom do sodnega varstva in alternativnih načinov reševanja sporov;

B.

ker je EU zavezana zagotavljanju spoštovanja, varstva in uveljavljanja pravic vseh otrok, da bi ustvarili bolj zdravo, odpornejšo, pravičnejšo in bolj pošteno družbo za vse;

C.

ker imajo otroci pravico, da sodelujejo ter so slišani in izrazijo svoje mnenje v skladu s svojo starostjo, zrelostjo in jezikovnimi sposobnostmi v morebitnih postopkih v zvezi z njihovo dobrobitjo in prihodnjimi življenjskimi ureditvami; ker bi bilo treba mnenju otrok dati ustrezno težo, ne glede na to, ali postopek vodi sodišče ali kateri koli drug ustrezen organ;

D.

ker bi moralo sodelovanje v sodnih in upravnih postopkih potekati v udobnem in otroku prijaznem okolju, da se otroku ne bi povzročale dodatne travme ali stres ter da bi se čim bolj zmanjšal psihološki in čustveni vpliv teh okoliščin na otroke, zlasti najranljivejše, kot so invalidni otroci ali otroci migrantskega porekla;

E.

ker bi morali ustrezni organi pomagati pri udeležbi otrok v teh postopkih z multidisciplinarnim pristopom;

F.

ker morajo države članice določiti postopkovna valovala, jamstva in pravila, ki urejajo zaslišanje otroka; ker se te določbe med državami članicami zelo razlikujejo;

G.

ker so lahko otroci doma in v družinskem okolju, kjer so konflikti med starši, priče nasilju z različnimi oblikami grdega ravnanja s fizičnim, verbalnim, psihološkim, spolnim in ekonomskim nasiljem nad referenčnimi osebami ali drugimi pomembnimi osebami v gospodinjstvu; ker ima tovrstno nasilje zelo hude posledice za psihološki in čustveni razvoj otroka; ker je zato bistveno, da se temu nasilju nameni ustrezna pozornost, kadar zaslišanje otroka poteka v družinskopravnih postopkih, da se zagotovi, da se upoštevajo predvsem koristi otroka;

H.

ker imajo otroci pravico do ustrezne obveščenosti na način, ki je sorazmeren z njihovo starostjo, zrelostjo in jezikovnimi spretnostmi, ter tako, da lahko razumejo vse faze sodnega in upravnega postopka, ki jih zadeva;

I.

ker imajo otroci v postopkih civilnega, upravnega in družinskega prava, zlasti v čezmejnih primerih, omejene možnosti, da jih zastopa odvetnik ali pravni svetovalec;

J.

ker so izkušnje v nekaterih primerih pokazale (10), da je koristno, če posebna neodvisna zaupna oseba otroku pomaga in ga spremlja med sodnim postopkom, tudi v primerih mediacije;

K.

ker bi morala sodišča, upravni organi in ustanove socialnega varstva pri sprejemanju odločitev, ki se nanašajo na otroka, upoštevati njegove koristi; ker bi bilo treba te odločitve sprejemati na individualni podlagi in upoštevati starost, potrebe in posebne okoliščine otroka in njegove družine;

L.

ker največje koristi otroka in dostopa do pravnega varstva za vse otroke ni mogoče zajamčiti, če sta njihova udeležba v civilnih, upravnih in družinskopravnih postopkih ter uporaba spremljevalnih podpornih storitev odvisna od finančnega stanja njihovih staršev, nenazadnje zato, ker so lahko stroški takih postopkov in storitev zelo visoki;

M.

ker morajo EU in njene države članice pri izvajanju vseh ukrepov v okviru programa za pravosodje spodbujati otrokove pravice, tudi z otrokom prijaznim pravosodjem;

N.

ker večja mobilnost pomeni, da se bo verjetno povečalo tudi število otrok, rojenih v družinah s čezmejno sestavino;

O.

ker se lahko na ravni EU določijo harmonizirana pravila o čezmejnem civilnem in družinskem pravu, čeprav materialno civilno in družinsko pravo ostaja v pristojnosti držav članic;

P.

ker morajo države članice kot podpisnice Konvencije OZN o otrokovih pravicah pri vseh javnih ukrepih, vključno z obravnavo čezmejnih družinskih sporov, upoštevati predvsem koristi otroka; ker pristojni organi v nekaterih državah članicah v družinskih sporih s čezmejnimi posledicami varstvo otrokovih koristi pogosto razlagajo tako, da morajo ostati na ozemlju te države, tudi v primerih, ko sta bila prijavljena zloraba in nasilje v družini zoper starša, ki prebiva v tej državi;

Q.

ker načelo vzajemnega priznavanja, ki temelji na vzajemnem zaupanju, države članice zavezuje k izvršitvi sodbe ali odločbe iz druge države članice;

R.

ker so čezmejni postopki s pravnega vidika bolj zapleteni in so zato običajno dolgotrajnejši in dražji;

S.

ker pomanjkanje učinkovitih postopkov za izvrševanje sodnih odločb v zvezi s starševsko skrbjo, pravicami do stikov, starševskimi protipravnimi odvzemi otrok ali preživninskimi obveznostmi v čezmejnih primerih škoduje otrokovi koristi;

T.

ker, da bi morali otroci, ki so vpleteni v čezmejne civilno- in družinskopravne spore, uživati enake pravice, raven zaščite, procesna jamstva in minimalne standarde v vseh državah članicah, ne glede na državljanstvo njihovih staršev;

U.

ker ima vsak otrok pravico, da svoje starše pozna in da ti zanj skrbijo; ker ima vsak otrok v primeru prenehanja življenjske skupnosti pravico do ohranjanja osebnih odnosov in rednih neposrednih stikov z obema staršema, sorodniki staršev ali osebami, ki jih sami izberejo; ker lahko pristojni organ omeji osebne odnose in neposredne stike otroka s starši le zaradi zaščite otrokovih koristi;

V.

ker Haaška konvencija iz leta 1980 uvaja sistem mednarodnega sodelovanja med državami za hitro reševanje primerov mednarodne ugrabitve otrok; ker je konvencijo doslej ratificirala 101 država, vključno z vsemi državami članicami EU;

W.

ker EU kljub dosedanjim prizadevanjem nima dovolj podatkov o sodnih postopkih, ki vključujejo otroke, niti jih nimajo specializirana sodišča, ki se ukvarjajo z njimi;

X.

ker lahko pomanjkanje skupnih pravil EU o priznavanju sodb o starševstvu, zlasti v primerih, ki vključujejo istospolne starše, privede do izgube starševskih pravic, kršitve pravice otroka, da ga vzgajata oba starša in da vzdržuje odnose z obema staršema, ter pravice, ki izhajajo iz starševstva (kot je preživnina ali dedovanje), lahko pa tudi spodbudi izbiranje najugodnejšega sodišča v primeru čezmejnih družinskih sporov; ker bi prihodnji zakonodajni predlog na tem področju moral prispevati k zmanjšanju števila upravnih in sodnih postopkov;

Y.

ker je Sodišče EU nedavno sprejelo naslednjo odločitev v zadevi C-490/20: če gre za otroka, ki je državljan Unije in katerega rojstni list so izdali pristojni organi države članice gostiteljice in v katerem sta kot njegova starša navedeni dve osebi istega spola, mora država članica, katere državljan je otrok, (i) temu otroku izdati osebno izkaznico ali potni list, ne da bi morali njeni nacionalni organi predhodno sestaviti rojstni list, in (ii) tako kot v kateri koli drugi državi članici priznati dokument države članice gostiteljice, ki temu otroku dovoljuje, da z vsako od teh dveh oseb uveljavlja pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic;

Z.

ker se je v številnih primerih izkazalo, da je družinska mediacija hitrejša, cenejša in otrokom prijaznejša za rešitev spora kot sodni postopek, zato lahko pripomore k preprečevanju prihodnjih starševskih ugrabitev otrok;

AA.

ker bi bilo treba spodbujati alternativno reševanje sporov, če to ni v nasprotju z otrokovimi koristmi, recimo v primerih nasilja v družini in spolne zlorabe;

AB.

ker je domačih in čezmejnih družinskih mediacijskih postopkov še vedno malo;

AC.

ker v večini držav članic pravna pomoč za mediacijo za starše, ki imajo omejena finančna sredstva in bi bili upravičeni do pravne pomoči v sodnih postopkih, ni na voljo;

AD.

ker starši težko pridobijo ustrezne in preverjene informacije o možnosti za začetek mediacije v fazi pred postopkom na sodišču;

AE.

ker se komercialna mediacija bistveno razlikuje od družinske mediacije;

AF.

ker lahko čezmejna družinska mediacija olajša dogovore med starši, ki omogočajo spoštovanje koristi otroka, s čimer se zmanjšata čustveno in finančno breme ter pravna zapletenost sodnih postopkov;

AG.

ker je čezmejna družinska mediacija s pravnega in logističnega vidika bolj zapletena kot mediacija v domačih družinskih sporih ter od mediatorja zahteva dodatno znanje in jezikovne spretnosti;

AH.

ker bi bilo treba sodnike in odvetnike usposobiti, da bi bolje poznali čezmejno družinsko mediacijo;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.