18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/27

—

opozarja, da so gorske regije zelo občutljive na podnebne spremembe, in meni, da bi moralo biti prilagajanje na podnebne spremembe vključeno v širši projekt povečevanja individualne in kolektivne odpornosti, ki upošteva vse – medsebojno nujno povezane – okoljske, energetske in družbene kritične točke;

—

ugotavlja, da naj bi v letu 2013 EU sprejela strategijo prilagajanja, ter meni, da bi ta splošna strategija morala imeti lokalno in regionalno razsežnost, kot je vsebovana v členu 174 PDEU, in vključevati poglavje, posebej namenjeno gorskim regijam;

—

poudarja, da so zaradi povečane ranljivosti gorskih območij, ki se pričakuje v prihodnjih desetletjih, potrebne okrepljene znanstvene raziskave in dober sistem za izmenjavo informacij. V proračunu EU za obdobje 2014–2020 je treba izrecno predvideti sredstva, namenjena prilagajanju na podnebne spremembe. Treba je predvideti politiko za izboljšanje dostopa do storitev splošnega pomena na posebej ranljivih območjih in za izboljšanje njihovega izvajanja;

—

poudarja, da je veliko gorskih območij že začelo pripravljati strategije za prilagajanje; nujno je uskladiti cilje in preučiti rezultate. Treba je uskladiti okoljske pobude, ki so zdaj razpršene med številna združenja, raziskovalne ustanove in uprave na gorskih območjih.

Poročevalec

Luciano CAVERI (IT/ALDE), član deželnega sveta avtonomne dežele Doline Aoste

Referenčni dokument

Mnenje na lastno pobudo

1.

ugotavlja, da v zadnjih letih v Evropski uniji številni znanstveni in politični dokumenti ter projekti opozarjajo, da so gorske regije zelo občutljive na podnebne spremembe, ker se tu na omejeni površini pojavljajo življenjska okolja, ki se razlikujejo glede na višino, izpostavljenost ter vpliv atmosferskih tokov. Tudi medvladna skupina za podnebne spremembe (IPCC) uvršča gorska območja med podnebno najbolj ogrožene regije ("hot spots"). Poleg tega poglavje 13 Agende 21 (vrhunsko srečanje o Zemlji v Riu, 1992), posebej namenjeno gorskim območjem, v točki 4 navaja, da so to "območja, ki so najbolj občutljiva na podnebne spremembe." Vprašanje je aktualno tudi v okviru konference Rio+20 v juniju 2012. Na gorskih območij se nahaja največ gozdnih površin v Evropi, ki s skladiščenjem velikih količin CO2 učinkujejo kot ponor ogljika in tako prispevajo k boljši kakovosti zraka, blažijo posledice onesnaževanja ter zagotavljajo pomembne vodne vire in raznoliko pokrajino. Vendar so ta območja občutljiva na podnebne spremembe. Gorska območja zaradi svojega podnebja, biotske raznovrstnosti, bogate krajine, vodnih virov, kulturnih in arhitekturnih vidikov ter tradicij in običajev poleg morske obale obiskuje največ turistov;

2.

poudarja, da podnebne spremembe sicer vplivajo na vse dele Evropske unije in na ves svet, konkretni učinki na določenem ozemlju, s tem pa tudi potrebne priprave na odziv ter sam odziv na te učinke, pa so odvisni od številnih dejavnikov. Pri vseh ukrepih za odziv na podnebne spremembe je zato treba upoštevati specifične razmere na posameznih območjih. Lokalne in regionalne oblasti, ki so zastopane v OR, so zato izjemno pomembni partnerji pri oblikovanju in izvajanju ustreznih rešitev;

3.

opozarja, da so podnebne spremembe in njihove posledice med najpomembnejšimi izzivi lokalnih in regionalnih oblasti v Evropski uniji v prihodnjih letih. Zato bi bilo treba najprej predvsem sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi poskusili kar se da omejiti naraščanje povprečne globalne temperature (blažitev), hkrati pa se na različnih ravneh tudi pripraviti na neizogibne spremembe (prilagoditev);

4.

poudarja, da so gorska območja zakladnice biotske raznovrstnosti, ki jih ogrožajo hitre podnebne spremembe: kar 43 % vseh lokacij Nature 2000 je na gorskih območjih in 118 od 1 148 vrst, navedenih v prilogah II in IV direktive o habitatih, je povezanih z gorskimi okolji (1);

5.

opozarja, da se podnebne spremembe, ki so v nižinah komaj zaznavne, na gorskih območjih ojačujejo, kar olajšuje postavljanje zgodnje diagnoze razvoja podnebja v širšem merilu. Tako so te spremembe izredno pomemben predmet opazovanj v okviru znanstvenih raziskav in podatkovna zbirka za razvoj in ocenjevanje politik prilagajanja;

6.

poudarja, da se podnebne spremembe že dogajajo. Vplivajo na povečevanje hidrogeoloških nevarnosti (poplav, plazov) in povečujejo ogroženost ljudi in infrastrukture, zmanjšujejo razpoložljivost vode predvsem poleti (tudi na sosednjih negorskih območjih), spreminjajo režim rečnih tokov (v alpskem prostoru se pričakuje večjo pogostost zimskih poplav in poletnih suš), krčijo velikost ledenikov (od leta 1850 so alpski ledeniki izgubili približno dve tretjini svojega obsega; krčenje se je močno pospešilo po letu 1985), zmanjšujejo permafrost ter trajanje in intenzivnost snežne odeje predvsem na nadmorski višini pod 1 500 metri, spreminjajo pogostost snežnih plazov, ogrožajo biotsko raznovrstnost ter selitve rastlin in živali, spreminjajo zimsko in poletno turistično gospodarstvo ter pridobivanje hidroelektrične energije, povzročajo negotovosti v kmetijski proizvodnji in škodo gozdarstvu. Zaradi občutljivosti na te hitre podnebne spremembe je alpsko okolje "trajno prizadeto" območje. Povečanje temperature, ki so ga v zadnjih 150 letih zabeležili v Alpah (+ 1,5 °C) je dvakrat tolikšno kot svetovno povprečje (+ 0,7 °C) (2). Ranljivost alpskih vodnih virov je leta 2009 preučila Evropska agencija za okolje (3);

7.

poudarja, da izročila in kulture gorskih območij temeljijo na pomembni zavesti o omejenosti in možnostih okoljskih virov. Ostre fizične omejitve na posameznih ozemljih so omogočile, da so se sčasoma oblikovala pretanjena merila za trajnost in racionalno rabo virov. Z uporabo novih tehnologij te temeljne vrednote lahko postanejo del sodobne vizije in vodijo v ustvarjanje znanja in razvojnih modelov, ki niso koristni samo za gorska območja, temveč tudi za območja v njihovi soseščini. V mnogih primerih te vrednote lahko postanejo univerzalne (kot npr. model partnerstev za trajnostni razvoj mest in podeželja v okviru pripravljalnega ukrepa RURBAN – delovna skupina za teritorialno kohezijo in urbane zadeve [TCUM EU, GD REGIO]);

8.

opozarja, da bodo podnebne spremembe za naše zmožnosti prilagajanja večji izziv kot katera koli druga ovira, s katero se je kdajkoli soočila človeška vrsta, vendar pa je to le delni kazalnik bolj kompleksne okoljske krize in krize človeštva, ki zadeva tudi:

9.

poudarja, da bodo ti problemi povzročali različne ekonomske in socialne reakcije, odvisno od geografskih območij. Zato izraža obžalovanje, da je eden od redkih projektov, ki analizirajo vpliv podnebnih sprememb na evropsko gospodarstvo, projekt PESETA Skupnega raziskovalnega središča EU iz leta 2009, ki pa ne upošteva gorskih regij;

10.

opozarja, da Evropska komisija v Beli knjigi o prilagajanju (COM(2009) 147 final) priznava regionalno variabilnost učinkov podnebnih sprememb in dejstvo, da bo vsaka strategija prilagajanja lahko uspešna samo, če bodo pri njenem izvajanju sodelovale vse ravni upravljanja. Prilagajanje je dinamičen, dolgoročen proces, ki zahteva tesno povezavo med nosilci političnega odločanja, raziskovalci, strokovnjaki, podjetniki in lokalnimi upravami;

11.

izraža zadovoljstvo, da se je spomladi leta 2012 začelo javno posvetovanje za pripravo evropske strategije prilagajanja, načrtovane za leto 2013, in vzpostavljena je bila platforma za podnebne spremembe CLIMATE-ADAPT, koristno orodje za zbiranje primerov dobrih praks in načrtovanje na ravni regij in urbanih območij, ki vključuje tudi poglavje o gorah.

12.

meni, da bi moralo biti prilagajanje na podnebne spremembe vključeno v širši projekt povečevanja individualne in kolektivne odpornosti, ki upošteva vse – medsebojno nujno povezane – okoljske, energetske in družbene kritične točke;

13.

ugotavlja, da naj bi Evropska unija v letu 2013 sprejela strategijo prilagajanja, ter meni, da bi ta splošna strategija morala imeti lokalno in regionalno razsežnost, kot je zapisana v členu 174 PDEU. Zaželeno je, da bi bilo v tej evropski strategiji za prilagajanje predvideno poglavje, posebej namenjeno gorskim regijam;

14.

prav tako mora evropska strategija prilagajanja vključevati posebno poglavje o najbolj oddaljenih regijah, katerih omejitve in posebnosti so priznane v členu 349 PDEU;

15.

poudarja, da so zaradi povečane ranljivosti gorskih območij, ki se pričakuje v prihodnjih desetletjih, potrebne okrepljene znanstvene raziskave in dober sistem za izmenjavo informacij. Pomembno je, da se sredstva, namenjena prilagajanju na podnebne spremembe, izrecno predvidijo v proračunu EU za obdobje 2014–2020;

16.

zahteva, da je treba v zvezi z novimi kritičnimi točkami, ki jih prinašajo podnebne spremembe, predvideti politiko za izboljšanje dostopa do storitev splošnega pomena na posebej ranljivih območjih in za izboljšanje njihovega izvajanja;

17.

poudarja, da bi bilo treba ukrepom za blažitev ter sredstvom za njihovo izvajanje dati prednost pred ukrepi za prilagajanje. Če ne bomo dosegli znatnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, določenega v Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, ne bo mogoče preprečiti prihodnjega globalnega segrevanja, podnebnih sprememb in izrednih vremenskih pojavov, ki bodo prizadeli lokalne skupnosti;

18.

opozarja, da je potrebna priprava med seboj tesno povezanih ukrepov za reševanje sedanjih in obvladovanje prihodnjih problemov na področjih, ki so že zajeta v pripravo programov EU. Ob tem je treba določiti, kateri ukrepi se v skladu z načelom subsidiarnosti obravnavajo v okviru sistema evropske lokalne demokracije. Ukrepi bi bili lahko naslednji:

19.

poudarja, da je veliko gorskih območij že začelo pripravljati strategije za prilagajanje; nujno je uskladiti cilje in preučiti rezultate. Treba je uskladiti okoljske pobude, ki so zdaj razpršene med številna združenja, raziskovalne ustanove in uprave na gorskih območjih;

20.

zahteva spremljanje doseženih rezultatov, tudi s pripravo kazalnikov učinkovitosti posegov, doseženih zmogljivosti, enotno zbirko podatkov za dostop do projektov in vodenjem evidence energetskih izkaznic;

21.

na koncu poudarja, da se je treba z vzroki in posledicami podnebnih sprememb ukvarjati na vseh ravneh, v številnih različnih geografskih skupnostih in na mednarodni ravni. Še zlasti najrevnejše skupnosti na planetu so pogosto prve, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadenejo, zato potrebujejo posebno pomoč. Evropska unija in države članice bi morale v skladu s prednostnimi nalogami, določenimi v dogovorjenih strategijah in mednarodnih sporazumih, dodeliti sredstva za ukrepe blažitve in prilagajanja ter ta sredstva uporabiti na ravni, na kateri bodo imela največ učinka. Pri oblikovanju ukrepov za blažitev posledic podnebnih sprememb in prilagajanje nanje bi morale zato sodelovati tudi lokalne in regionalne oblasti, saj bi tako lahko najbolje izkoristili njihovo strokovno znanje in izkušnje ter bližino državljanom.