19.6.2010

SL

Uradni list Evropske unije

C 160/1

---

Sporočilo Komisije o prostovoljnih sistemih in privzetih vrednostih v trajnostnem sistemu EU za pogonska biogoriva in tekoča biogoriva

2010/C 160/01

1.   UVOD

EU je leta 2009 uvedla najobširnejši in najnaprednejši zavezujoč trajnostni sistem na svetu. Direktiva o obnovljivih virih energije (1) določa trajnostna merila za pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva. Za biogoriva so ustrezni kriteriji opredeljeni v Direktivi o kakovosti goriv (2). Obe direktivi veljata za pogonska biogoriva/tekoča biogoriva, proizvedena v EU, ter za uvožena pogonska biogoriva/tekoča biogoriva. Države članice morajo zagotoviti, da gospodarski subjekti spoštujejo trajnostna merila v zvezi s pogonskimi biogorivi/tekočimi biogorivi za namene (3) iz Direktive o obnovljivih virih energije, Direktive o kakovosti goriv, Smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (4) in Uredbe o emisijah CO2 iz osebnih avtomobilov (5).

Trajnostni sistem vsebuje dve orodji za zmanjšanje upravnega bremena za gospodarske subjekte:

1.	možnost uporabe priznanih „prostovoljnih sistemov“ ali „dvostranskih in večstranskih sporazumov“, da se dokaže upoštevanje nekaterih ali vseh trajnostnih meril; ter

2.	možnost uporabe „privzetih vrednosti“ iz direktive, da se dokaže upoštevanje trajnostnih meril v zvezi s prihranki emisij toplogrednih plinov.

Komisija lahko odloči, da prostovoljni sistemi ali dvostranski in večstranski sporazumi, ki jih sklene Unija, vsebujejo točne podatke o trajnostnih merilih. Komisija lahko doda privzete vrednosti za nove metode proizvodnje pogonskih biogoriv/tekočih biogoriv ter posodobi obstoječe vrednosti. V tem sporočilu je opredeljeno, kako namerava Komisija izvrševati svoje obveznosti, ki privedejo do takih odločitev. Sporočilo obenem vsebuje informacije za države članice, tretje države, gospodarske subjekte in nevladne organizacije.

Poleg tega sporočila je Komisija sprejela tudi Sporočilo o izvajanju trajnostnega sistema EU za pogonska biogoriva in tekoča biogoriva v praksi in o pravilih za izračun v zvezi z pogonskimi biogorivi (6), katerega namen je olajšati dosledno izvajanje trajnostnega sistema.

V tem sporočilu se za sklic na posamezne določbe uporabljajo številke členov iz Direktive o obnovljivih virih energije. V tabeli je navedeno, kje v Direktivi o kakovosti goriv so ustrezne določbe za pogonska biogoriva. Izraz „direktiva“ v tem sporočilu pomeni Direktivo o obnovljivih virih energije. Če Direktiva o kakovosti goriv vsebuje ustrezno določbo, navedeni izraz enako pomeni tudi slednjo direktivo.

Tabela 1:   Členi in priloge, omenjeni v tem sporočilu

Direktiva o obnovljivih virih energije	Direktiva o kakovosti goriv
Člen 17: Trajnostna merila za pogonska biogoriva in tekoča biogoriva	Člen 7b: Trajnostna merila za biogoriva
Člen 18: Preverjanje izpolnjevanja trajnostnih meril za pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva	Člen 7c: Preverjanje izpolnjevanja trajnostnih meril za biogoriva
Člen 19: Izračun vpliva pogonskih biogoriv in drugih tekočih biogoriv na toplogredne pline	Člen 7d: Izračun emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu biogoriva
Člen 24: Platforma za preglednost (7)	Ni vključeno (8)
Člen 25: Odbori	Ni vključeno
Priloga V: Pravila za izračun vpliva pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in njihovih primerjalnih fosilnih goriv na toplogredne pline	Priloga IV: Pravila za izračun emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu biogoriva

2.   PROSTOVOLJNI SISTEMI

Gospodarski subjekti morajo državam članicam pokazati, da so trajnostna merila v zvezi s prihranki toplogrednih plinov, zemljišči velikega pomena za ohranjanje biološke raznovrstnosti in zemljišči z visoko zalogo ogljika (9) izpolnjena (10). To lahko naredijo na tri načine:

1.	ustreznemu nacionalnemu organu predložijo podatke v skladu z zahtevami, ki jih je določila država članica („nacionalni sistem“) (11);

2.	uporabijo „prostovoljni sistem“, ki ga je Komisija potrdila za ta namen (12);

3.	v skladu s pogoji dvostranskega ali večstranskega sporazuma, ki ga je Unija sklenila s tretjimi državami in ki ga je Komisija potrdila za ta namen (13).

Prostovoljni sistem mora obsegati nekatera ali vsa trajnostna merila iz direktive (14). Obsega lahko tudi druga vprašanja v zvezi s trajnostjo (15), ki niso zajeta v merilih iz direktive (16).

Ko Komisija prejme zahtevo za potrditev prostovoljnega sistema, oceni, ali sistem izpolnjuje ustrezne zahteve. Postopek ocenjevanja je določen spodaj.

2.1   Postopek ocenjevanja in potrjevanja

Pri ocenjevanju sistemov namerava Komisija:

—	začeti postopek ocenjevanja ob prejemu zahteve za potrditev;

—	oceniti sistem ne glede na njegov nastanek (ali ga je npr. razvila vlada ali so bile to zasebne organizacije);

—	oceniti sistem ne glede na to, ali kak drug potrjen sistem že obsega isto vrsto krme, območje itd.;

—	oceniti sistem po trajnostnih merilih iz direktive (17) ter glede na zahteve v zvezi z ocenjevanjem in potrjevanjem, navedene v naslednjem poglavju;

—	oceniti, ali lahko sistem služi tudi kot vir ustreznih podatkov o drugih vprašanjih v zvezi s trajnostjo (18), ki niso zajeta v trajnostnih merilih iz direktive (19).

Če se pri oceni pokaže, da sistem izpolnjuje trajnostna merila ter zahteve v zvezi z ocenjevanjem in potrjevanjem, namerava Komisija:

—	začeti postopek (20) za sprejetje sklepa Komisije;

—	potrditi sistem ne glede na njegov nastanek (ali ga je npr. razvila vlada ali so bile to zasebne organizacije);

—	potrditi sistem ne glede na to, ali kak drug potrjen sistem že obsega isto vrsto krme, območje itd.;

—	praviloma potrditi sistem za najdaljše dovoljeno obdobje 5 let (21);

—	v sklepu podrobno navesti, kateri del(i) trajnostnih meril iz direktive so zajeti v sistemu;

—	v sklepu podrobno navesti, za katera druga vprašanja v zvezi s trajnostjo, če sploh, vsebuje sistem ustrezne podatke (22);

—	napotiti na sklep o platformi Komisije za preglednost, ko bo objavljen v Uradnem listu.

Če se pri oceni pokaže, da sistem ne izpolnjuje zahtev, bo Komisija organizacijo kandidatko ustrezno obvestila.

Če se prostovoljni sistem po potrditvi vsebinsko spremeni do te mere, da to lahko vpliva na podlago, po kateri je bil prvotno potrjen, Komisija pričakuje, da bo o takih spremembah obveščena. Komisija bo nato lahko ocenila, ali je prvotna potrditev še veljavna.

2.2   Zahteve glede ocenjevanja in potrjevanja

Prostovoljni sistem mora vsebovati nekatera ali vsa trajnostna merila iz direktive (23). Sistem mora vključevati tudi sistem preverjanja (24), za katerega so zahteve določene v tem oddelku.

2.2.1   Ravnanje z dokumentacijo

Za gospodarske subjekte mora biti pogoj za sodelovanje v prostovoljnih sistemih, da:

—	imajo preverljiv sistem dokazovanja navedb, ki jih predstavijo ali na katere se sklicujejo;

—	vsak dokaz hranijo najmanj 5 let; ter

—	prevzamejo odgovornost za pripravo vseh informacij v zvezi s preverjanjem takih dokazov.

Preverljiv sistem mora navadno biti sistem kakovosti, ki temelji na točkah 2 in 5.2 modula D1 („Zagotavljanje kakovosti proizvodnje“) Priloge II k Sklepu o skupnem okviru za trženje proizvodov (25).

2.2.2   Ustrezni standardi neodvisnih revizij

V prostovoljnem sistemu je praviloma treba zagotoviti, da so gospodarski subjekti podvrženi reviziji, preden lahko sodelujejo v sistemu (26).

Za take namene se lahko opravi „revizija skupin“, še zlasti kadar gre za male kmetijske posestnike, skupine proizvajalcev in zadružne organizacije. V takih primerih se lahko preverjanje vseh zadevnih enot opravi na podlagi vzorca enot (27), pri čemer se po potrebi upošteva ustrezni standard, ki je bil razvit za ta namen (28). Revizija skupin glede upoštevanja meril sistema v zvezi z zemljišči je sprejemljiva samo, kadar zadevna območja ležijo drug blizu drugega in imajo podobne značilnosti. Revizija skupin za namene izračuna prihrankov toplogrednih plinov je sprejemljiva samo, kadar imajo enote podobne proizvodne sisteme in proizvode.

Obenem je treba s prostovoljnim sistemom zagotavljati redne, najmanj letne naknadne revizije vzorca zahtevkov v okviru sistema (29). Preveritelji so dolžni določiti velikost vzorca, ki jim bo omogočil doseči ustrezno raven zaupanja za izdajo izjave o preverjanju.

Za obe zgoraj navedeni vrsti revizije se določi preveritelj, ki mora:

—	biti zunanji; revizije ne sme izvajati gospodarski subjekt ali sam sistem;

—	biti neodvisen; revizorji morajo biti neodvisni od dejavnosti, ki jo revidirajo, in brez navzkrižja interesov;

—	imeti splošna znanja; organ za preverjanje ima splošna znanja za izvajanje revizij; ter

—	imeti ustrezna posebna znanja; revizorji morajo imeti znanja, ki so potrebna za izvajanje revizij v zvezi z merili sistema.

Pri prostovoljnih sistemih je treba v zahtevah za potrditev pokazati, kako bodo pri izbiri preveriteljev izpolnjene te zahteve. Možni načini, kako to pokazati, so med drugim navedeni v tabeli 2.

Zaželeno, vendar ne nujno, je, da so revizorji, če je le mogoče in kjer je to primerno, akreditirani za vrste revizij, ki jih bodo opravljali (30).

Tabela 2:   Primeri, kako je mogoče pokazati, da preveritelji ustrezajo zahtevam

Lastnost preveritelja	Vključene zahteve
Izkušnje z izvajanjem revizij v skladu s standardom ISO (31) 19011, ki določa smernice za revizije sistemov upravljanja kakovosti in/ali okoljskega upravljanja.	— Neodvisnost — Splošna znanja — Posebna znanja v zvezi z merili iz direktive in drugimi okoljskimi vprašanji
Akreditacija v skladu s standardom ISO 14065, ki določa zahteve za organe za validacijo in preverjanje toplogrednih plinov, ki se uporabljajo pri potrjevanju ali drugih oblikah priznavanja (32).	— Neodvisnost — Splošna znanja — Posebna znanja v zvezi z navedbami o toplogrednih plinih
Izkušnje z izvajanjem revizij v skladu s standardom ISO 14064-3, ki določa specifikacije s smernicami za validacijo in preverjanje navedb o toplogrednih plinih.	— Neodvisnost — Splošna znanja — Posebna znanja v zvezi z navedbami o toplogrednih plinih
Izkušnje z izvajanjem revizij v skladu z Mednarodnim standardom dajanja zagotovil (ISAE) 3000 v zvezi z jamstvenimi obveznostmi, ki niso revizije ali pregledi preteklih finančnih podatkov.	— Neodvisnost — Splošna znanja
Akreditacija v skladu s standardom Vodič ISO 65 (33), ki določa splošne zahteve za organe, ki upravljajo s sistemi potrjevanja proizvodov (34).	— Neodvisnost — Splošna znanja

V zahtevah Komisiji za priznanje je treba dokazati, da bodo revizije ustrezno načrtovane, izpeljane in da bodo o njih izdelana poročila. To navadno pomeni, da mora revizor:

—	določiti tiste dejavnosti, ki jih opravlja gospodarski subjekt, ki so relevantne glede na merila sistema;

—	prepoznati ustrezne sisteme gospodarskega subjekta in njegovo splošno organiziranost glede na merila sistema ter pregledati učinkovito izvajanje ustreznih sistemov nadzora;

—	ugotoviti vsaj „omejeno stopnjo zanesljivosti“ (35) v okviru narave in kompleksnosti dejavnosti gospodarskega subjekta;

—	analizirati tveganja, ki lahko privedejo do vsebinskih netočnosti na podlagi strokovnega znanja preveritelja in informacij, ki jih predloži gospodarski subjekt;

—	sestaviti načrt preverjanja, ki ustreza analizi tveganj ter okviru in kompleksnosti dejavnosti gospodarskega subjekta, v njem pa so opredeljene tudi metode vzorčenja, ki se uporabljajo v zvezi z dejavnostmi gospodarskega subjekta;

—	izvesti načrt preverjanja z zbiranjem dokaznih sredstev v skladu z opredeljenimi metodami vzorčenja ter vseh drugih ustreznih dokaznih sredstev, ki bodo podlaga za sklepne ugotovitve preveritelja v postopku preverjanja;

—	pred izdajo sklepnih ugotovitev preverjanja od gospodarskega subjekta zahtevati, naj zagotovi vse manjkajoče sestavine revizijskih sledi, razloži razlike ali popravi navedbe ali izračune.

2.2.3   Sistem masne bilance

Za pogonska biogoriva/tekoča biogoriva je značilna proizvodna veriga s številnimi členi, ki segajo od polja do distribucije goriva. Krma se po navadi predela v vmesni proizvod in nato v končni proizvod. Upoštevanje zahtev iz direktive je treba dokazati pri končnih proizvodih. Za ta namen je treba predstaviti navedbe o uporabljenih surovinah in/ali vmesnih proizvodih.

Metoda, po kateri se vzpostavi povezava med informacijami ali navedbami o surovinah ali vmesnih proizvodih in navedbami o končnih proizvodih, se imenuje nadzorna veriga. Nadzorna veriga navadno vključuje vse stopnje od proizvodnje krme do dajanja goriv v uporabo. Metoda, ki je za nadzorno verigo določena v direktivi, se imenuje metoda masne bilance (36).

V prostovoljnem sistemu je treba zahtevati preverjanje sistema masne bilance, ki naj se izvede sočasno s preverjanjem pravilnosti glede spoštovanja meril sistema (37). Pri tem je treba preveriti tudi vsa dokazna sredstva ali sisteme, ki se uporabljajo za namene upoštevanja zahtev sistema masne bilance.

Sistem masne bilance je sistem (38), v katerem so lastnosti trajnosti omejene na pošiljke. Lastnosti trajnosti lahko na primer pomenijo:

—	dokazna sredstva o skladnosti s trajnostnimi merili iz direktive; in/ali

—	izjavo, da so bile uporabljene surovine pridobljene na način, ki je skladen s trajnostnimi merili iz direktive, povezanimi z zemljišči; in/ali

—	vrednost emisij toplogrednih plinov; in/ali

—	opis uporabljene surovine (39); in/ali

—	izjavo „proizvodnja ima certifikat tipa X iz priznanega prostovoljnega sistema Y“; itd.

Pri lastnosti trajnosti je treba navesti podatke o državi izvora krme, razen v primeru tekočih biogoriv (40).

Kadar so pomešane pošiljke z različnimi lastnostmi trajnosti ali sploh brez njih (41), so ločene velikosti (42) in lastnosti trajnosti vsake posamezne pošiljke še naprej pripisane mešanici (43). Če se mešanica razdeli, se lahko vsaki iz mešanice vzeti pošiljki pripiše kateri koli sklop lastnosti trajnosti (44) (skupaj z velikostmi), dokler kombinacija vseh iz mešanice vzetih pošiljk izkazuje enake velikosti za vsak sklop lastnosti trajnosti, kot je bilo to v mešanici. „Mešanica“ lahko pomeni kakršno koli obliko, kjer so pošiljke navadno v stiku, kot npr. v zabojniku, predelovalnem ali logističnem obratu ali mestu (ki je opredeljen kot natančno omejena zemljepisna lokacija, znotraj katere se proizvodi lahko mešajo).

Uravnoteženost sistema je lahko časovno stalna, pri čemer ne sme priti do „primanjkljaja“, da je v katerem koli trenutku več trajnostnega materiala odvzetega kot dodanega. Namesto tega se lahko ravnotežje doseže v primernem časovnem obdobju in se obenem redno preverja. V obeh primerih je treba storiti vse potrebno, da se zagotovi upoštevanje ravnotežja.

2.3   Netipični prostovoljni sistemi

V oddelku 2.2 so opisane zahteve, ki jih namerava Komisija oceniti pri priznavanju „tipičnih“ prostovoljnih sistemov, ki neposredno zajemajo eno ali več meril iz direktive. Netipični sistemi so lahko različnih oblik, kot so npr. zemljevidi, s katerih je razvidna skladnost ali neskladnost določenih območij z merili, orodja za izračun prihrankov pri emisijah toplogrednih plinov ali vrednosti toplogrednih plinov, ki so v regionalnem kmetijstvu povezane z določeno vrsto krme. Ko bo Komisija prejela zahtevo za priznanje takih sistemov, bo zanje določila ustrezen postopek ocenjevanja. Obenem bo Komisija proučila, ali je potrebno uporabiti zgoraj določena načela in zahteve ali pa so potrebni drugačni pristopi.

2.4   Posodabljanje

Potrebna bo določena prožnost, saj bo izkušnje mogoče pridobiti samo v dejanskem postopku ocenjevanja. Na podlagi pridobljenih izkušenj ali razvoja trga, vključno z rezultati dela organov za standardizacijo, lahko Komisija revidira postopek, določen v tem sporočilu. V takih primerih se namerava Komisija ustrezno sklicevati na platformo za preglednost.

2.5   Prostovoljni sistemi za tekoča biogoriva

Za tekoča biogoriva Komisija ne more eksplicitno priznati prostovoljnega sistema kot vira točnih podatkov o merilih, povezanih z zemljišči (45). Vendar če Komisija sklene, da prostovoljni sistem zagotavlja točne podatke glede pogonskih biogoriv, bo države članice spodbudila, naj take sisteme sprejmejo tudi za tekoča biogoriva.

2.6   Priznanje dvostranskih ali večstranskih sporazumov

Unija lahko sklene dvostranske ali večstranske sporazume s tretjimi državami, ki vsebujejo določbe o trajnostnih merilih, ki ustrezajo tistim iz direktive (46). Ko je tak sporazum sklenjen, ga je podobno kot pri prostovoljnih sistemih še vedno treba priznati za namene iz direktive (47). Pri tem postopku lahko pridejo v poštev ustrezni deli oddelka 2.2.2.

3.   PRIVZETE VREDNOSTI

Direktiva vsebuje privzete vrednosti, s katerimi lahko gospodarski subjekti dokažejo upoštevanje trajnostnega merila v zvezi s prihranki emisij toplogrednih plinov. Tako naj bi zmanjšali upravna bremena za gospodarske subjekte, saj bodo lahko podjetja namesto izračunavanja dejanske vrednosti lahko uporabila vnaprej določene vrednosti (48). Privzete vrednosti so nastavljene na konzervativno raven, s čimer naj bi gospodarskim subjektom (z uporabo privzetih vrednosti) preprečili, da bi navajali višje vrednosti od dejanskih. Privzete vrednosti je mogoče posodabljati v skladu s tehničnim in znanstvenim napredkom (49).

3.1   Podrobneje o izračunu privzetih vrednosti

Izračun privzetih vrednosti v direktivi temelji na treh elementih: naboru znanstvenih podatkov, metodologiji iz direktive (50) in pravilu o pretvorbi tipičnih vrednosti v privzete vrednosti. Znanstveni podatki glede proizvodne verige določenih pogonskih biogoriv/tekočih biogoriv se obdelujejo v skladu z metodologijo za pridobitev tipične vrednosti za zadevno verigo. Nato se za emisije iz „pretvorbenega“ elementa uporabi faktor + 40 %, s čimer se tipične vrednosti pretvorijo v konzervativne privzete vrednosti. Tak faktor pa se ne uporabi pri „prevozu in distribuciji“, saj ta element le malo prispeva k skupnim emisijam (51). Prav tako se ne uporabi pri „pridelavi“, kajti pri slednji so konzervativne vrednosti zagotovljene z določenimi omejitvami glede uporabe privzetih vrednosti (52).

3.2   Prihodnje posodobitve in dodajanje privzetih vrednosti

Znanstvene podatke zbirajo neodvisni strokovnjaki (53), objavijo pa se na spletni strani Skupnega raziskovalnega središča (54). Za pripombe k znanstveno podprtim podatkom je treba neposredno stopiti v stik s strokovnjaki, da bo podatke v naslednjem ciklu posodobitev mogoče ustrezno pregledati (55).

Direktiva obsega:

—	„splošne verige“, tj. tiste, za katere sta značilni vrsta krme in vrsta pogonskega biogoriva/tekočega biogoriva, kot je „etanol iz sladkorne pese“; ter

—	„posebne verige“, tj. verige, za katere je značilen bolj specifičen opis kot pri splošnih verigah, kot je „etanol iz pšenice (slama kot procesno gorivo v obratu CHP)“.

Komisija bo vključila privzete vrednosti za nadaljnje splošne verige, če:

—	so te pomembne za trg EU in je na voljo najmanj en obrat/veriga ali če gre za splošno verigo, za katero je mogoče zanesljivo pričakovati, da se bo v bližnji prihodnosti uporabljala v EU; ter

—	so na voljo ustrezni podatki o zadovoljivi kakovosti in varnosti, ki so ju potrdili neodvisni strokovnjaki.

Pri uvedbi posebnih verig bo Komisija upoštevala dve dodatni merili:

—	ali je razlika med privzetima vrednostma za posebno in splošno verigo bistvena; ter

—

ali se (v primeru posebnih verig, pri katerih so privzete vrednosti prihrankov emisij toplogrednih plinov manjše od tistih pri splošnih verigah) ocenjuje, da se vsaj desetina potrošnje EU v zadevni splošni verigi pogonskih biogoriv/tekočih biogoriv proizvede z uporabo postopkov, pri katerih so emisije večje od tistih, ki jih predstavlja privzeta vrednost za zadevno splošno verigo.

Komisija ne namerava uvesti privzetih vrednosti za posebne verige glede na geografski izvor proizvodnje krme ali pogonskih biogoriv/tekočih biogoriv, temveč glede na posebne prakse, tehnologijo itd.

Komisija bo vsaki dve leti posodobila/dodala privzete vrednosti, kjer je to primerno, začenši v letu 2010 in nato hkrati s sporočilom o privzetih vrednostih prihodnjih biogoriv, ki ga mora Komisija pripraviti leta 2012 in nato vsaki dve leti (56). Če okoliščine tako zahtevajo, se lahko posodobitve izvajajo tudi v vmesnem obdobju. V pripravah na to bo Komisija ocenila, ali so izpolnjeni pogoji za vključitev posebnih verig, kot so opredeljeni zgoraj. Postopek, po katerem lahko zainteresirane strani predlagajo spremembe verig ali nove verige, je enak kot postopek za podajanje pripomb k podatkom (glej zgoraj).

4.   SKLEPI

EU je leta 2009 uvedla najobširnejši in najnaprednejši zavezujoč trajnostni sistem na svetu. V tem sporočilu je Komisija predstavila, kako namerava v prihodnjih letih ravnati z orodjema trajnostnega sistema, katerih namen je zmanjšati upravno breme za gospodarske subjekte: z ocenjevanjem in priznavanjem prostovoljnih sistemov in dvostranskih ali večstranskih sporazumov ter dodajanjem ali posodabljanjem privzetih vrednosti. S tem naj bi olajšali delovanje trajnostnega sistema. Prostovoljni sistemi lahko vplivajo na širši blagovni trg kot le na trg pogonskih biogoriv in tekočih biogoriv ter lahko kot stranski učinek izboljšajo trajnostno proizvodnjo kmetijskih surovin. Dvostranski ali večstranski sporazumi lahko ta proces dodatno okrepijo. Vzporedno z razvojem, ki ga je sprožila nova politika EU o obnovljivih virih energije, si bo Komisija prek mednarodnih forumov dejavno prizadevala za uporabo meril trajnostnega razvoja na globalni ravni.

---

(1)  Direktiva 2009/28/ES.

(2)  Direktiva 98/70/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/30/ES.

(3)  Dodatne podrobnosti so na voljo na http://ec.europa.eu/energy/renewables/transparency_platform_en.htm

(4)  UL C 82, 1.4.2008, str. 1.

(5)  Uredba (ES) št. 443/2009.

(6)  Glej stran 8 tega Uradnega lista.

(7)  Na voljo na spletnem naslovu: http://ec.europa.eu/energy/renewables/transparency_platform_en.htm

(8)  Če so dokumenti povezani z Direktivo o kakovosti goriv, jih namerava Komisija objaviti tudi na spletni strani Direktive o kakovosti goriv.

(9)  Člen 17(2)–(5).

(10)  Člen 18(1).

(11)  Člen 18(3).

(12)  Člen 18(4), drugi pododstavek; Člen 18(7).

(13)  Člen 18(4), prvi pododstavek; Člen 18(7).

(14)  Prostovoljni sistemi navadno ne vsebujejo meril glede kmetijskih in okoljskih zahtev in standardov za kmete iz EU (Člen 17(6)). Prim. oddelek 2.2 Sporočila o praktičnem izvajanju trajnostnega sistema.

(15)  Sem lahko štejejo vprašanja iz drugega pododstavka člena 18(4).

(16)  Države članice ne smejo vključiti takšnih drugih vprašanj v zvezi s trajnostjo v prostovoljni sistem kot razlog za neupoštevanje pogonskih biogoriv/tekočih biogoriv, ki niso zajeta v sistemu, če zadevna pogonska biogoriva/tekoča biogoriva ustrezajo trajnostnim merilom iz direktive.

(17)  Organizacije kandidatke se naproša, da navedejo, za katero merilo (ali vidik v zvezi z njim) iz členov 17(2)–(5) in za katere informacije iz bodočega sklepa Komisije iz tretjega pododstavka člena 18(3) prosijo za potrditev.

(18)  Prim. člen 18(4), drugi pododstavek. Organizacije kandidatke se naproša, da navedejo, ali so taki podatki zajeti v sistemu, ki ga predložijo.

(19)  Glede na izvedljivost Komisija tega verjetno ne bo mogla storiti takoj, vendar bo ukrepala čim hitreje.

(20)  V postopek je vključen Odbor za trajnost biogoriv in tekočih goriv, ustanovljen na podlagi člena 25(2).

(21)  Člen 18(6).

(22)  Vsaj kar zadeva podatke, omenjene v drugem pododstavku člena 18(4).

(23)  Ibid. opomba [15].

(24)  Izrazi „revizija“/„revizor“ in „preverjanje“/„preveritelj“ so v tem sporočilu zamenljivi.

(25)  Sklep št. 768/2008/ES.

(26)  Zaradi posebne narave posameznih sistemov (npr. sistemov, ki vsebujejo zgolj standardne vrednosti za izračune toplogrednih plinov) so pri tem pravilu lahko izjeme. V slednjih primerih je to treba natančno pojasniti, ko se sistem predloži v potrditev.

(27)  Preveritelji so dolžni določiti velikost vzorca, ki je potreben, da se doseže ustrezna raven zaupanja.

(28)  Npr. standard P035 Mednarodne zveze za socialno in okoljsko akreditacijo ter označevanje (ISEAL), ki določa skupne zahteve za potrjevanje skupin proizvajalcev.

(29)  Gospodarski subjekti, ki so vključeni v vzorec, morajo biti med posameznimi obdobji različni.

(30)  Takšno akreditacijo lahko izdajo člani Mednarodnega akreditacijskega foruma, organi, navedeni v členu 4 Uredbe (ES) št. 765/2008, ali organi, ki imajo sklenjen dvostranski sporazum z Evropskim združenjem za akreditacijo.

(31)  Mednarodna organizacija za standardizacijo.

(32)  Akreditacija v skladu s tem standardom pogosto vključuje tudi akreditacijo v skladu s posebnim „programom za toplogredne pline“, kakršen je na primer evropski sistem za trgovanje z emisijami. V slednjem primeru za namene iz te tabele ni treba upoštevati nobenih dodatnih zahtev takega programa. Kadar so v nasprotju z direktivo, se jih ne sme upoštevati.

(33)  Enakovreden evropski standard je EN 45011.

(34)  Akreditacija v skladu s tem standardom pogosto vključuje tudi akreditacijo v skladu s specifičnimi zahtevami, npr. v zvezi s kakim proizvodom. V slednjem primeru za namene iz te tabele ni treba upoštevati nobenih dodatnih zahtev takega programa. Kadar so v nasprotju z direktivo, se jih ne sme upoštevati.

(35)  „Omejena stopnja zanesljivosti“ pomeni zmanjšanje tveganja na sprejemljivo raven, kar je podlaga za izjavo revizorja z negativno razlago v smislu „na podlagi svoje revizije nismo ugotovili ničesar, zaradi česar bi lahko posumili na napake v zvezi z dokaznimi sredstvi“, medtem ko „primerna stopnja zanesljivosti“ pomeni zmanjšanje tveganja na sprejemljivo nizko raven, kar je podlaga za pozitivno izjavo v smislu „po naši reviziji so dokazna sredstva brez vsebinskih netočnosti“. (prim. ISEA 3000).

(36)  Člen 18(1).

(37)  Kadar prostovoljni sistem obsega zgolj en člen verige (npr. lokacijo proizvodnje surovin), ta zahteva ni potrebna.

(38)  Po členu 18(1).

(39)  Npr. kot navedba privzete vrednosti.

(40)  Prim. člen 7a(1)(a) Direktive o kakovosti goriv.

(41)  Kadar so pomešane pošiljke z istimi lastnostmi trajnosti, se ustrezno prilagodi samo velikost pošiljke. Lastnosti trajnosti so verjetno iste, če so bile uporabljene iste vrste krme in če se uporabijo tudi „privzete vrednosti“ in „regionalne dejanske vrednosti“.

(42)  Kadar gre za predelavo ali izgubo, je treba uporabiti ustrezne faktorje pretvorbe, da se ustrezno prilagodi velikost pošiljke.

(43)  Če gre torej v okviru lastnosti trajnosti za različne vrednosti emisij toplogrednih plinov, se te navedejo ločeno; za namene prikazovanja skladnosti z zahtevami trajnosti se ne sme navajati povprečnih vrednosti.

(44)  To pomeni, da kadar se z „lastnostjo trajnosti“ opiše krma, npr. „repično seme“, je lahko ta lastnost drugačna od fizične vsebine pošiljke, ki je lahko npr. mešanica repičnega semena in sončničnega olja.

(45)  Prim. člen 18(4) in tamkajšnjo omembo člena 17(3)–17(5).

(46)  Mehanizem, po katerem lahko Unija sklene mednarodni sporazum, je določen v členu 218 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(47)  Člen 18(4).

(48)  Člen 19(1).

(49)  Člen 19(7).

(50)  Priloga V, del C.

(51)  Prim. člen 19(7)(a).

(52)  Člen 19(2)–19(4).

(53)  Inštitut za okolje in trajnostni razvoj pri Skupnem raziskovalnem središču Komisije v okviru konzorcija JEC, ki ga sestavljajo Skupno raziskovalno središče Komisije, združenje proizvajalcev avtomobilov za raziskave in razvoj v Evropi (EUCAR) ter Evropsko združenje naftnih družb za okolje, zdravje in varnost pri rafiniranju (CONCAWE).

(54)  http://re.jrc.ec.europa.eu/biof/html/input_data_ghg.htm Komisija bo na svoji platformi za preglednost objavila razpredelnico z izračuni privzetih vrednosti iz teh podatkov.

(55)  Prim. uvodno izjavo 83 iz Direktive o obnovljivih virih energije.

(56)  To so vrednosti v delih B in E Priloge V; prim. člen 19(5).

---