29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/55

—

poziva, da bi direktiva od držav članic zahtevala, da proizvajalce zavežejo (in ne samo spodbujajo) k oblikovanju izdelkov, ki jih je mogoče preprosto popraviti, razstaviti, ponovno uporabiti ali predelati. Pristojbine, ki jih zaračunavajo programi skladnosti, bi morale biti povezane s ponovno uporabo ali možnostjo recikliranja določenega izdelka;

—

poziva, da se stopnja zbiranja uporablja za vsako kategorijo izdelkov posebej in priporoča, da se količinski cilj izračuna glede na povprečno življenjsko dobo EEO; države članice bi morale preprečiti vnos male OEEO v nesortiran tok odpadkov;

—

poziva, da se proizvajalcem naloži jasno in enostavno razumljivo obveznost, da financirajo stroške zbiranja OEEO in zbirališč. Razširitev odgovornosti proizvajalca na stroške ločenega zbiranja iz gospodinjstev bi morala biti obvezna, da se zagotovi večja usklajenost finančne odgovornosti in enaki pogoji v EU;

—

poziva k uvedbi ločenega 5-odstotnega cilja za ponovno uporabo v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. To bi lahko pomagalo odpraviti sedanje ovire, ki odvračajo od ponovne uporabe predelanih izdelkov, in zagotovilo kakovostno ponovno uporabo naprav;

—

poziva, da se celotni stroški odstranitve OEEO, ki vsebuje nevarne snovi, na način, ki ne povzroča nevarnosti za zdravje ljudi ali za okolje, vštejejo v ceno izdelka; obžaluje, da v seznam prepovedanih snovi, vsebovan v prilogi IV direktive RoHS, ni bilo dodanih nobenih novih postavk;

—

poziva, da se nameni več pozornosti vlogi programov izobraževanja na področju okolja, vključno s kampanjami za ozaveščanje. Lokalne in regionalne oblasti bi bilo treba podpreti pri pripravi in izvajanju takih ukrepov, ki so lahko ključnega pomena pri oblikovanju vedenja potrošnikov.

Poročevalec

:

Jerzy ZAJĄKAŁA (PL/UEN-AE), župan mesta Łubianka

1.

Se strinja, da je treba zagotoviti ustrezno ureditev ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo (OEEO) zaradi njenega velikega vpliva na zdravje in okolje;

2.

Poudarja, da so v večini držav članic prav lokalne in regionalne oblasti tiste, ki so odgovorne za izvajanje politike EU ravnanja z odpadki. Lokalne in regionalne oblasti namreč načrtujejo, izdajajo dovoljenja in upravljajo sisteme za ravnanje z odpadki in njihovo zbiranje ter bi zato morale imeti ključno vlogo v procesu razvoja novih pristopov za sektor odpadkov;

3.

Pozdravlja pobudo Evropske komisije, da prenovi obstoječe direktive in upošteva mnenja Odbora od leta 2000, ki so pozivala k zmanjšanju nepotrebnih stroškov in birokracije tako za podjetja kot za uprave, zahtevala večjo učinkovitost ter, kar je najpomembneje, ukrepe za omejitev vplivov tega hitro rastočega toka odpadkov na okolje;

4.

Podpira načelo onesnaževalec plača, na katerem temelji okoljska politika Skupnosti. Odgovornost proizvajalca, ki neposredno izhaja iz tega načela, je glavno načelo ravnanja z odpadki in temelj direktive OEEO;

5.

Opozarja na zamude pri prenosu direktive o odpadni električni in elektronski opremi, zaradi česar lokalne in regionalne oblasti ne prejemajo jasnih in pravočasnih navodil, kako pravilno izvajati predpise;

6.

Zahteva, da se v novi direktivi OEEO predvidi, da se v okviru programov skladnosti zagotovi stalno plačevanje ustreznega nadomestila lokalnim ali regionalnim oblastem za kakršnokoli finančno ali upravno breme zaradi izvajanja direktive.

7.

Meni, da bi bilo treba obe direktivi obravnavati vzporedno s sklicevanjem na druge predpise EU na to temo, saj bodo problemi lahko ustrezno rešeni le na tak način.

8.

Pričakuje, da bodo vsi vključeni v ”verigo odpadkov” (proizvajalci, distributerji ter lokalne in regionalne skupnosti) zmožni oblikovati skupno stališče glede lastne odgovornosti za zbiranje gospodinjske OEEO. Sedanje razmere, ko imajo države članice različne pristope, vodijo v neupravičeno diferenciacijo stroškov, ki jih imajo ti udeleženci, kar izkrivlja pravila o konkurenci. Vendar pa dopuščajo možnost različnih metod zbiranja med regijami glede na lokalne pogoje in okoliščine;

9.

Se strinja, da je prenovitev direktiv v skladu z načelom subsidiarnosti. Glede na nadnacionalni značaj vplivov EEO in OEEO na zdravje in okolje ter na prost pretok blaga na trgu je treba to vprašanje obravnavati na ravni EU. Posamezne pobude držav članic bi lahko privedle do zmanjšanja varstva okolja in težav, povezanih z notranjim trgom, na primer do višjih stroškov usklajevanja za proizvajalce in potrošnike;

10.

Potrjuje, da je namen direktive RoHS povečati skladnost in sinergijo z drugimi ustreznimi predpisi Skupnosti, ki urejajo tovrstne izdelke, zlasti REACH. S pojasnitvami glede področja uporabe in opredelitev, z uvedbo usklajenih določb glede izvajanja in z izboljšanjem mehanizma za odobritev izjem za omejitve se bo povečala pravna varnost;

11.

Pozdravlja usklajenost področij uporabe direktiv in opredelitve v členih 2 in 3 direktive OEEO. Jasni predpisi, ki so usklajeni z obstoječo zakonodajo EU na tem področju, bodo prispevali k večji jasnosti zakonodaje in zmanjšanju upravnih stroškov;

12.

Vidi pozitivne elemente v usklajevanju registracije proizvajalcev EEO; ob tem hkrati opozarja na dejstvo, da so države članice sedanji sistem registracije uvedle šele v zadnjih štirih letih in da je bil postopek uvajanja drag. Pred uvajanjem novega sistema registracije bi bilo treba preveriti njegovo učinkovitost. Poudarja tudi, da bi morale lokalne in regionalne oblasti še naprej izpolnjevati zahteve po poročanju;

13.

Pozdravlja minimalne zahteve glede inšpekcij za države članice in minimalne zahteve glede spremljanja, predlagane za pošiljke OEEO, s katerimi bi se okrepilo izvajanje direktive OEEO. Hkrati poziva države članice, da zagotovijo, da bodo pristojnim organom dodeljena zadostna sredstva za izvrševanje zakonodaje, vključno s podporo za usposabljanje kadrov za izvrševanje zakonodaje. V določanje minimalnih zahtev v zvezi z inšpekcijo bi bilo treba vključiti tudi omrežje IMPEL (1);

14.

Opozarja na pomanjkanje jasnih predpisov v zvezi z inšpekcijo in spremljanjem, obsegom, v katerem kolektivni in posamezni sistemi izpolnjujejo te zahteve, ter predpisov o obsegu, v katerem posamezni proizvajalci izpolnjujejo svoje finančne obveznosti, ki jim jih nalaga direktiva;

15.

Obžaluje, da je pri prenovi premalo obravnavana zamisel o spodbujanju vseevropskega trga za reciklirane in predelane izdelke. To bi lahko spodbudili z ukrepi na strani povpraševanja („zelena“ javna naročila, spodbude za nakup recikliranih materialov – na primer z obdavčenjem primarnih surovin, če so na voljo reciklirane). To bi bilo nedvomno koristno v smislu zmanjšanja vpliva OEEO in vnovičnega pridobivanja javnega zaupanja v dejstvo, da je ravnanje z OEEO ustrezno.

16.

Poziva, da se nameni več pozornosti vlogi programov izobraževanja na področju okolja, vključno s kampanjami za ozaveščanje, ki bi bile namenjene vsem starostnim skupinam ter prilagojene lokalnim pogojem in potrošniškim vzorcem. Učinkovito ukrepanje na tem področju je lahko ključnega pomena pri oblikovanju vedenja potrošnikov. Lokalne in regionalne oblasti bi bilo treba podpreti pri pripravi in izvajanju takih ukrepov;

17.

Poziva EU in države članice, da uvedejo in podprejo znanstvene raziskave o učinkovitem upravljanju predelanih izdelkov in njihovih komponent ter o ugotavljanju učinkovitih načinov ozaveščanja javnosti o ekološkem obnašanju;

18.

Poziva EU in države članice, da podprejo ukrepe za ozaveščanje potrošnikov in izmenjavo najboljše prakse med državami članicami in regijami.

19.

Meni, da je nujno, da se ureditev predelave OEEO ne razlikuje glede na vrednost materialov;

20.

Poudarja, da je treba potegniti jasno ločnico med ponovno uporabo izdelkov, ki jih še ni mogoče uvrstiti med odpadke (in jih zato ni mogoče upoštevati pri oblikovanju količinskih ciljev), in ponovno uporabo izdelkov, za katere se šteje, da so odpadni, tj. predmetov, zbranih na zbirališčih lokalnih skupnosti. Opozarja na težavo, povezano s spremljanjem stanja OEEO na odlagališčih z zbiralniki odpadkov za recikliranje, in poudarja, da je lahko recikliranje v primeru nekaterih starih neučinkovitih naprav primernejše od ponovne uporabe;

21.

Pozdravlja pojasnitev področja uporabe direktive in jasno navedbo kategorij in vrst EEO v prilogah k direktivi RoHS. Kljub temu opozarja na možne probleme v zvezi z razvrščanjem blaga za dvojno rabo. V skladu s tem poziva, da se ti izdelki razvrstijo kot gospodinjska OEEO. Neuvedba te vrste razvrstitve lahko v nekaterih primerih privede do neupravičenega prenosa stroškov in pomanjkanja financiranja za gospodinjsko OEEO. Ta razvrstitev bi zagotovila tudi večjo jasnost in gotovost za proizvajalce;

22.

Poziva, da bi direktiva od držav članic zahtevala, da proizvajalce zavežejo (in ne samo spodbujajo) k oblikovanju izdelkov, ki jih je mogoče preprosto popraviti, razstaviti, ponovno uporabiti ali predelati, s čimer bodo prispevale k manjši količini odpadkov, odloženih na odlagališčih ali v sežigalnicah odpadkov. Splača se razmisliti o uvedbi stimulativnega sistema, ki bo proizvajalce nagradil, če presežejo obseg predelave, določen za njihovo skupino izdelkov;

23.

Želi opozoriti na problem pri uporabi stopnje zbiranja v skupinskih sistemih. Ko se stopnja zbiranja uporabi za (skupinske) sisteme kot celoto (za vse naprave), kot predlaga Evropska komisija, lahko pride do neželenih učinkov. V tem primeru je verjetno, da se bodo programi skladnosti usmerili najprej na težko opremo (ki prispeva največ teže k toku odpadkov) in ne na opremo z zelo majhno težo. Treba je preprečiti, da se s to stopnjo zbiranja ustvari mehanizem, usmerjen zgolj v težko opremo namesto v opremo, ki ima velik vpliv na okolje. Zato bi morali stopnjo zbiranja uporabljati za vsako kategorijo izdelkov posebej;

24.

Priznava, da je sprememba načina, ki se uporablja za izračun stopnje zbiranja OEEO – in sicer izračun na podlagi odstotka povprečne teže naprav, danih na trg, namesto obstoječega izračuna na podlagi kilograma na prebivalca – korak v pravo smer. Vendar pa dvoletno obdobje za izračun povprečja ne upošteva dejanske življenjske dobe nekaterih kosov EEO, ki pogosto precej presega 2 leti. Opozarja tudi, da bo daljša življenjska doba EEO zmanjšala problem odpadkov, kar bi moralo potrošnike spodbuditi, da pri nakupu dajo prednost takim napravam;

25.

Priporoča tudi, da se količinski cilj izračuna glede na povprečno življenjsko dobo EEO in ne glede na prodajo novih izdelkov v preteklih dveh letih. Dvoletno obdobje za izračun povprečja se zdi nekoliko nepremišljeno in bi lahko imelo nezaželen vpliv na okolje, zlasti če upoštevamo znatne razlike v dolžini življenjske dobe različnih vrst električne in elektronske opreme;

26.

Izraža zaskrbljenost, ker je količinski cilj še vedno zasnovan na teži, ki ne odraža vpliva izdelkov na okolje, in poudarja težave, povezane s spodbujanjem potrošnikov, da reciklirajo male naprave. Opozarja, da se te naprave odlagajo v občinske zabojnike za odpadke in da posledično prek toka odpadkov končajo na odlagališčih odpadkov. Zato poziva, da se male naprave vključijo v zahtevo, določeno v členu 5(1) Direktive;

27.

Poudarja, da načelo onesnaževalec plača pomeni, da stroške ravnanja z OEEO morajo prevzeti potrošniki prek proizvajalcev električne in elektronske opreme in ne davkoplačevalci, zlasti prek lokalnih oblasti. To načelo torej pomeni, da so proizvajalci električne in elektronske opreme odgovorni za stroške zbiranja OEEO, ravnanja z njo in njene predelave, ter za stroške obveščanja in prilagojenega oblikovanja izdelkov. Načelo odgovornosti proizvajalca je temelj dobrega in preglednega sodelovanja med proizvajalci ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi za doseganje ciljev direktive;

28.

Navaja pripombe proizvajalcev (2), ki menijo, da so kljub temu, da so upravičeno odgovorni za doseganje količinskih ciljev v zvezi z zbiranjem, njihove možnosti nadzora tega procesa omejene, zlasti kar zadeva vprašanja, kot so razpoložljivost zbirnih mest ali količina odpadkov, ki jih ustvari končni uporabnik. Člen 7(1) upravičeno navaja, da so proizvajalci tisti, ki so v končni fazi odgovorni za doseganje stopnje zbiranja. Kljub temu pa opozarja, da bi bilo treba:

—

bolje opredeliti naloge in obveznosti vseh vključenih v verigo odpadkov (torej ne samo proizvajalcev, temveč tudi distributerjev ter lokalnih in regionalnih skupnosti) in tako vključiti načelo odgovornosti proizvajalca ter zagotoviti, da se o zbrani OEEO poroča pregledno in da se z njo ravna v skladu z okoljskimi standardi Direktive;

—

vso OEEO, ki se preda registriranim organizacijam zunaj sistema za vračanje tovrstne opreme, je treba evidentirati, da proizvajalci prejmejo ustrezna dokazila;

—

oblikovati mehanizme za proizvajalce, da lahko izpodbijajo in nadzirajo zlorabe stroškov in podatkov v zvezi s členoma 12 in 13, pri tem pa ti mehanizmi ne smejo naložiti novih nepotrebnih bremen lokalnim oblastem;

29.

Poziva, naj bo razširitev odgovornosti proizvajalca na stroške ločenega zbiranja OEEO od gospodinjstev obvezna in ne prostovoljna;

30.

Pozdravlja 5-odstotno povečanje količinskih ciljev, določenih v členu 11(1), in dejstvo, da ti cilji zdaj vključujejo tudi medicinske pripomočke. Poziva k uvedbi ločenega 5-odstotnega cilja za ponovno uporabo v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. To bi lahko pomagalo odpraviti sedanje ovire, ki odvračajo od ponovne uporabe predelanih izdelkov, in zagotovilo kakovostno ponovno uporabo naprav;

31.

Poudarja, da proizvajalci blaga, neposredno namenjenega končnim uporabnikom (blaga B2C), niso zainteresirani za spodbujanje ponovne uporabe njihove opreme oziroma je ta interes zelo majhen. Zato ponovne uporabe ni. Vključitev količinskih ciljev o ponovni uporabi v količinski cilj recikliranja ne bo prinesla sprememb. Proizvajalci bodo skušali doseči količinski cilj le z recikliranjem in bodo zanemarjali možnosti ponovne uporabe. Po izkušnjah organizacij, ki ponovno uporabljajo EEO, pa je 20–30 % vse zavržene EEO še vedno popolnoma delujoče ali pa so za njeno delovanje potrebna majhna popravila. OR zelo resno obravnava hierarhijo ravnanja z odpadki in daje prednost spodbudam za ponovno uporabo celih naprav. Zato predlaga poseben količinski cilj za ponovno uporabo celih naprav;

32.

Opozarja, da so prožnost, ki jo dopuščajo nekatere določbe sedanje direktive, in nejasne opredelitve obveznosti in dolžnosti v nacionalni zakonodaji doslej že večkrat povzročile nesorazmerno upravno in finančno breme za lokalne oblasti. Stroške, ki bi jih v skladu z direktivo morali prevzeti proizvajalci, na koncu prevzamejo lokalne oblasti, saj jih ponavadi zakon zavezuje k zbiranju odpadkov in morajo posredovati, kadar sistemi za vračanje opreme proizvajalcem ne delujejo ustrezno. OR meni, da finančnih posledic vrzeli v predpisih o OEEO ne bi smele nositi lokalne in regionalne oblasti.

33.

Poudarja svojo zaskrbljenost nad še vedno zelo razširjenim onesnaževanjem z nevarnimi snovmi in materiali, uporabljenimi v EEO. Ne samo, da se v teh izdelkih še vedno uporablja veliko nezaželenih snovi in materialov, temveč se z njihovim recikliranjem in odstranjevanjem na koncu njihove življenjske dobe ustvarjajo druge škodljive snovi, kot so dioksini in furani;

34.

Opozarja, da je treba sprejeti ukrepe, da se prekine povezava med gospodarsko rastjo in čedalje večjo količino odpadkov, vključno z odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi. Poudarja, da javnost ne bi smela plačevati dodatnih davkov za stroške ravnanja z odpadki, ki vsebujejo nevarne materiale. Uporaba nevarnih snovi v EEO je posledica odločitev proizvajalcev (in distributerjev, ki uvažajo izdelke iz držav zunaj EU); zato bi morali biti celotni stroški odstranitve OEEO, ki vsebuje nevarne snovi, na način, ki ne povzroča nevarnosti za zdravje ljudi ali za okolje, všteti v ceno izdelka;

35.

Pozdravlja odločitev, da se seznam prepovedanih snovi in največjih dovoljenih vrednostih premakne v prilogo. Hkrati obžaluje, da v seznam prepovedanih snovi, vsebovan v prilogi IV, ni bilo dodanih nobenih novih postavk. To se nanaša zlasti na HBCDD, DEHP, BBP in DBP za vso EEO;

36.

Poziva k analizi argumentov, s katerimi se zagovorniki zavzemajo za polno uveljavitev REACH prek Direktive RoHS, kakor tudi argumente v prid ohranitvi Direktive RoHS kot dokumenta, ki dopolnjuje proces REACH, pri čemer naj bi Direktiva RoHS zagotovila jasnejši časovni okvir za naznanitev, kdaj je treba na novo ugotovljene nevarne kemikalije zamenjati z varnejšimi nadomestki;

37.

Pozdravlja dejstvo, da je bil štiriletni pregled nadomeščen s štiriletnim najdaljšim obdobjem veljavnosti za uveljavitev izjem, ki ga je mogoče na zahtevo podaljšati, s ciljem spodbujati prizadevanja za uporabo nadomestkov in prenesti dokazno breme z javnih organov na proizvajalca ali distributerja, ki predloži prijavo;

38.

Poziva Komisijo, da nemudoma oblikuje podrobna pravila za odobritev izjem, da se gospodarskim subjektom zagotovi pravna gotovost in ugotovi, kako pri odobritvi in pregledovanju izjem uporabljati nova merila na podlagi družbenogospodarskih učinkov in koristi iz člena 5(1)(b);

39.

Potrjuje jasnost in skladnost določb, vsebovanih v členih 6 do 8, in poudarja, da proces zmanjševanja števila izdelkov, ki so v nasprotju s temi standardi, ob uvedbi metod strožjega in bolj usklajenega tržnega nadzora pomeni stroškovno učinkovitejši način povečanja okoljskih koristi Direktive.