3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/123

1.1

EESO poziva EU, naj sprejme celovit pristop za boljše vključevanje otokov na notranji trg, ki je ključni dejavnik za večjo kohezijo in rast Unije, in s tem povsem uresniči cilje prenovljene lizbonske strategije. Celovit pristop je upravičen, v kolikor se otoki, kljub razlikam (predvsem v velikosti), srečujejo s skupnimi ključnimi težavami.

1.2

EESO priporoča pripravo integriranega okvira politik Skupnosti, ki bi skladno vključeval vse bistvene težave evropskih otokov.

1.3

EESO poudarja potrebo po primernem upravljanju pri soočanju s težavami, kot so obveščanje in komuniciranje, količinska in kakovostna opredelitev podatkov, skupna strateška vizija, mrežno povezovanje in grozdenje ali udeležba civilne družbe. Tako je za dosego tega cilja treba ustvariti ustrezne pogoje, da lahko lokalne otoške institucije ocenijo stroške zaradi otoške lege. To je tudi razlog, da morajo imeti otoki lokalne statistične službe in indekse cen. Vse lokalne statistične službe na evropskih otokih morajo navsezadnje imeti skupno metodologijo ocenjevanja.

1.4

Na ravni izvajanja EESO poziva, naj se oceni učinek, ki ga imajo na otokih pobude EU v zvezi z notranjim trgom, naj se vidik otokov (t. i. „Island touch“) upošteva v vseh politikah EU in naj se poenostavijo upravni postopki, predvsem za mala in srednja podjetja (MSP).

1.5

Ker je dostopnost za otoke ključnega pomena, želi EESO poudariti kakovost ozemeljske povezanosti. EU bi morala ta instrument, ki naj bi deloval z otokov na celino in ne obratno, bolj razviti.

1.6

EESO vztraja, da Komisija Evropskemu parlamentu, Svetu, Odboru regij in tudi njemu predloži letno poročilo o spremljanju in ocenjevanju učinkovitosti ustreznih ukrepov, ki so bili sprejeti za rešitev težav evropskih otokov. V letno poročilo je treba vključiti tudi predloge ukrepov Komisije. Tako lahko rečemo, da to mnenje sproža dolgoročen dinamičen proces.

2.1

V skladu z opredelitvijo Eurostata mora otok izpolnjevati naslednja merila:

2.2

Vendar pa bi bilo treba to opredelitev pregledati in posodobiti, pri čemer izhajamo iz preprostega dejstva, da je otok ozemlje, na katerega ne moremo priti peš. Poleg tega opredelitev iz točke 2.1 nima pravne podlage in se uporablja samo kot referenca, ker ni boljše opredelitve, ki bi upoštevala nove razmere razširjene Evropske unije z otoškimi državami članicami.

2.2.1

Pri opredelitvi otokov je treba upoštevati tudi Izjavo 33 Lizbonske pogodbe, v kateri je navedeno: „[Medvladna] Konferenca meni, da lahko sklicevanje na otoška območja iz člena 174 vključuje tudi otoške države v celoti, če so izpolnjeni potrebni pogoji“.

2.3

Trenutno otoška ozemlja EU pripadajo štirinajstim državam Evropske unije. Na otokih EU živi približno 21 milijonov ljudi. Otoška ozemlja zagotavljajo EU gospodarsko in geopolitično prisotnost na skoraj vseh svetovnih oceanih in oblikujejo aktivno mejo z mnogimi kontinenti.

2.4

Otoki se – tako kot države članice – med seboj razlikujejo. Zato EESO predlaga naslednjo tipologijo.

2.4.1

Razlikujejo se s strukturnega vidika, saj so nekateri otoki na obrobju, drugi pa so najbolj oddaljeni (njihove posebne značilnosti so določene v Pogodbi EU (člen 299(2)), nekateri so majhni (mnogi imajo manj kot 50 prebivalcev), drugi pa so veliki.

2.4.2

Prav tako se razlikujejo z institucionalnega vidika, saj so nekateri otoške države, drugi imajo status regij, tretji pa so obalni otoki, ki so del celinske regionalne oblasti.

2.5

Kljub vsem tem razlikam imajo otoki značilnosti, po katerih se močno razlikujejo od celinskih območij, na primer na področju kulture, izobraževanja, prometa, okolja itd. Te vidike je treba podrobno proučiti za pripravo politike glede teh območij, ob tem pa upoštevati njihove skupne značilnosti in posebnosti, od katerih so lahko odvisni priložnosti in problemi posameznih otokov. EESO predlaga, da se ta tema pozneje ponovno obravnava.

2.6

Otoki imajo tudi skupne značilnosti, na primer na področju kulture, izobraževanja, prometa (težave z dodatnimi stroški) in okolja.

2.7

Evropska komisija je s svojim novim sporočilom sprožila razpravo o prihodnosti notranjega trga Enotni trg za Evropo 21. stoletja (20. november 2007) (1), v kateri je treba upoštevati položaj otokov.

3.1

Odkar se uporablja nova metodologija upravljanja, za katero je značilen celovit pristop (predvsem v zeleni knjigi in modrih knjigah o prihodnji pomorski politiki EU), se vprašanja v zvezi z notranjim trgom ne bi smela obravnavati ločeno od vprašanj v zvezi z regijami. Notranji trg namreč ni namenjen sam sebi: je orodje v službi regij in ljudi.

3.2

Otoki so si vedno prizadevali za razvoj na notranjem trgu in zato morajo predvideti prihodnje spremembe.

3.3

Regionalna politika je za otoke uporaben instrument, ki pa ga je treba v integriranem okviru EU še razviti in izboljšati, da bi otokom omogočili, da niso samo pravno del notranjega trga, temveč da imajo tudi večjo gospodarsko in družbeno vlogo. Prihodnja politika ozemeljske kohezije, ki naj bi jo Komisija oblikovala po Lizbonski pogodbi, bi morala upoštevati tudi ta vidik.

3.4

Integrirani okvir politik Skupnosti ne obsega samo regionalne in kohezijske politike, temveč tudi naslednja politična področja: promet, energija in voda, izobraževanje in delo, raziskave, tehnološki razvoj in inovacije, konkurenčnost, industrijska politika, okolje ter kmetijstvo in ribištvo.

3.5

V sedanjem kontekstu je treba otoke najprej obravnavati v okviru Četrtega kohezijskega poročila.

3.5.1

Čeprav evropske institucije v svojih politikah podpirajo celovit pristop, pa s presenečenjem ugotavljamo, da Komisija očitno ni pripravila celovite analize težav, s katerimi se srečujejo otoki.

3.5.2

Po mnenju Komisije je dostopnost „posebna težava“, s katero se morajo soočati otoki.

3.5.3

Komisija ima prav, ko poudarja, da je majhno število prebivalstva dodatna težava. Posledično imajo otoki majhne lokalne trge, kar omejuje sposobnost rasti otoških MSP, saj ni ekonomije obsega. Predvsem pa to omejuje njihovo zmožnost osvajanja evropskih trgov.

3.5.4

Druga posledica pa je, da se večina otokov ne more opirati na domači trg (2), ki je večinoma premajhen, da bi zagotavljal učinkovito gospodarstvo v „polnem obsegu“. Zaradi tega preprostega dejstva so mala in srednja podjetja prisiljena izvažati, kar je tudi njihova edina rešitev.

3.5.5

Poleg tega je treba upoštevati še naslednji sklop težav, ki so povezana z otoškimi naravnimi ovirami, predvsem z njihovo otoško lego. Visoki dodatni stroški prevoza precej zmanjšujejo njihovo konkurenčnost. Paradoksalno lahko situacija, v kateri stroški prevoza „ščitijo“ otoške trge z omejevanjem konkurence s celine, dejansko ustvarja monopolne razmere na otokih.

3.5.6

Za otoško lego je značilno naslednje (težave, ki določajo tudi njihove dolgoročne razvojne možnosti):

3.5.7

Podrobneje o dostopnosti:

3.6

Vsi ti elementi poudarjajo pomanjkljivosti otokov pri vključevanju na notranji trg: otoki namreč nimajo vseh pogojev, ki so potrebni, da bi lahko izkoristili vse prednosti, ki jih ta trg s približno 500 milijoni potrošnikov ponuja.

3.6.1

EU bi se morala izogibati enotni politiki za vse in spodbujati navedeni celoviti pristop. Težava otokov je zaradi številnih ovir kompleksna. Vendar pa morajo otoki izkoristiti tudi prednosti, ki jih imajo in ki bi lahko bile podlaga za celovit družbeno-gospodarski razvoj. Na primer: ribolovni viri, obnovljivi viri energije, gospodarske dejavnosti, povezane s turizmom, močna kulturna identiteta ter naravna in kulturna dediščina.

3.6.2

Poleg tega je treba poudariti, da v dokumentu, priloženem omenjenemu sporočilu Enotni trg za Evropo 21. stoletja, Komisija spodbuja idejo o dostopu do storitev splošnega pomena na celotnem ozemlju Evropske unije. Kot pravi Komisija, je „spodbujanje dostopa na ozemlju Unije bistveno za spodbujanje ozemeljske kohezije v EU“. In dodaja: „Ozemlja z geografskimi ali naravnimi pomanjkljivostmi, kot so najbolj oddaljene regije, otoki, gore, redko poseljena območja in zunanje meje, se pogosto spopadajo z izzivi v smislu dostopa do storitev splošnega interesa zaradi svoje oddaljenosti od glavnih trgov ali povečanih stroškov povezave. Te posebne potrebe je treba upoštevati“. Komisija se tako očitno zaveda problema: pobude na tem področju so torej mogoče.

3.7

Iz tega razloga je vprašanje vključevanja otokov na notranji trg po sprejetju Enotnega evropskega akta še vedno problematično. Otoki so še vedno ranljiva ozemlja. Kot rečeno, se večina ne more opreti na svoj domači trg; otoška mala in srednja podjetja morajo zato svoje proizvode in storitve prodajati na evropsko celino. Vendar pa težave, povezane z dostopom do trga in s tem, da se ukvarjajo z eno samo dejavnostjo, ovirajo njihovo konkurenčnost.

3.8

Ob upoštevanju vsega tega EESO poziva, naj se v prihodnjo zakonodajo vključi posebno ocenjevanje vseh pomembnih predlogov v zvezi z otoki. Poudarja potrebo po celovitem pristopu do težav otokov, da se predvsem upoštevata temeljni načeli sorazmernosti in subsidiarnosti, ki ju ti zahtevajo.

4.1

Kot že navedeno, EESO poziva k sprejetju celovitega pristopa do težav evropskih otokov, skupaj z omenjenim integriranim okvirom politik Skupnosti.

4.2

Otoki morajo najti svoje mesto pri pregledu notranjega trga (8). Sporočilo z dne 20. novembra 2007 potrjuje malim in velikim podjetjem naklonjene smernice, omenjene v vmesnem poročilu iz februarja 2007.

4.3

Mala in srednja podjetja je treba spodbujati k sodelovanju v čezmejnih dejavnostih. To pomeni, da bi bilo treba uvesti mehanizem za ozemeljsko povezanost, ki bi lahko evropskim otočanom pomagal na trge preko njihove celinske države (članice) ali preko sosednje države (članice). Znani so konkretni in učinkoviti primeri. Tako danski otok Bornholm izkorišča pomorsko povezavo z Ystadom na Švedskem, ki je subvencionirana iz javnih sredstev. Ozemeljsko sta povezani tudi celinska Francija in Korzika.

4.3.1

Ta instrument subvencionirane pomorske povezave je izboljšal kakovost prevoznih pogojev med tema dvema francoskima ozemljema in bi ga zagotovo morali razviti tudi z Italijo (če vemo, da je za Korzičane lažje priti na evropsko celino preko Italije kot pa Francije). Zato EESO meni, da bi bilo zanimivo proučiti možnosti za razširitev take prakse na vse evropske otoke in „evropeizacijo“ njene uporabe. Poleg tega so tudi izkušnje pokazale, da je treba tak instrument uporabljati z otokov na celino in ne obratno.

4.3.2

Taka „evropeizacija“ instrumenta za ozemeljsko povezanost bi pomenila dejansko uresničitev čezmejnega vključevanja, kot je Komisija poudarila v sporočilu Enotni trg za Evropo 21. stoletja.

4.4

Notranji trg se osredotoča na družbo, ki temelji na znanju, kar lahko med drugim pomeni širitev novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij v EU. To bi resnično lahko bila priložnost za diverzifikacijo gospodarstva otokov.

4.5

Treba je spomniti, da imajo otoki naravno okolje, ki je naklonjeno inovacijam (na primer: obnovljivi viri energije, modre biotehnologije …). Glede na dejstvo, da so v skladu z navedenim Četrtim kohezijskim poročilom gospodarski in inovacijski dosežki povezani, imajo otoki veliko manevrskega prostora.

4.6

Če upoštevamo, da ima večina otokov razvite ribiške dejavnosti, je lahko energija iz biogoriv zanimiva za ribogojce ali ribiče na ribiških ladjah. Javne politike morajo zagotoviti sredstva za razvoj takih pobud. Otokom morajo pomagati pri razvoju obnovljivih morskih virov (kot so energija morskih valov, energija morskih tokov ali – posebej za najbolj oddaljene regije – oceanska termalna energija).

4.7

V primeru kmetijstva je treba zagotoviti prožnost pri izvajanju drugega stebra skupne kmetijske politike, da se povečajo koristi za otoške kmete.

4.8

Take energije so bistvene za otoke, na katerih je velik pritisk na rabo zemljišč in katerih geografska odvisnost od fosilnih goriv zavira njihov razvoj. Tako bi bilo treba alternativo taki odvisnosti poiskati v obnovljivih virih energije, ki jo lahko tem območjem predstavljajo drugi viri. Otoki so v tem kontekstu izjemen prostor za raziskave in razvoj, kar lahko koristi Evropi. Reunion je pred kratkim napovedal, da si bo prizadeval za politiko „izključno obnovljivih virov“; precej obnovljivih morskih virov so že našli. Energija vetra je drug dober primer. Oskrbo z energijo na otoku El Hierro na Kanarskih otokih bo najpozneje do leta 2009 v celoti zagotavljala kombinacija vetrnih turbin in hidroelektrarn.

4.9

Imeti notranji trg, ki temelji na dobri evropski zakonodaji (9), pomeni, da je treba proučiti, kako se veljavni evropski zakoni izvajajo, in preveriti, ali imajo predvidene učinke. Glede na navedene zakonodajne probleme bi taka pobuda zagotovo pozitivno vplivala na otoke. Mogoče bi se lahko v zvezi s tem izvajal naslednji pilotni projekt: v skladu z direktivo o storitvah naj bi Komisija do 28. decembra 2011 in nato vsake tri leta Evropskemu parlamentu in Svetu predložila izčrpno poročilo o uporabi te direktive. Pri tem bi lahko uporabili ozemeljski pristop in bi razmere na otokih ocenili v primerjavi z drugimi regijami.

4.10

Vsi ti elementi prispevajo k iskanju možnih rešitev za boljše vključevanje otokov na notranji trg v prihodnosti. To vključevanje je povezano z uresničevanjem dveh ciljev: privlačnosti in diverzifikacije.

5.1

EESO meni, da je za doseganje obeh omenjenih ciljev ustrezno izvajanje politik odvisno od naslednjih pobud:

5.1.1

S prometnimi in inovacijskimi politikami je treba zagotoviti boljše povezave med otoki in celino.

5.1.1.1

Veliko otoških podjetnikov se pritožuje glede dodatnih stroškov (zaradi prevoza), ko njihovi proizvodi prispejo v celinsko pristanišče. Nekatere študije omenjajo 20-odstotne dodatne stroške. Vendar pa bi bilo treba zato, ker se proizvodi razlikujejo, opraviti natančne študije (njihova metodologija bi lahko temeljila na tisti, ki se uporablja za najbolj oddaljene regije). Tako je za dosego tega cilja pomembno ustvariti ustrezne razmere, ki bi lokalnim otoškim institucijam omogočile, da ocenijo stroške zaradi otoške lege. Zato morajo imeti otoki lokalne statistične službe in indekse cen. Na koncu tega procesa morajo lokalne statistične službe na evropskih otokih pripraviti skupno metodologijo ocenjevanja.

5.1.1.2

Na splošno potrebujejo otoki učinkovite storitve splošnega pomena.

5.1.2

Treba bi bilo sprejeti geografski pristop k pobudi za boljšo pripravo zakonodaje, kar zajema:

5.1.3

Evropske uradnike bi bilo treba spodbujati k usposabljanju na otokih, da bi razumeli dejanske razmere na teh posebnih ozemljih. Zato EESO močno podpira Enterprise Experience Program (program za podjetniške izkušnje) ter poziva otoška mala in srednja podjetja, da se prijavijo za gostovanje evropskih uradnikov. Za evropske uradnike je to tudi priložnost za neposredno komuniciranje z otočani o evropskih zadevah. To je pokazala seja študijske skupine, ki je bila organizirana v Ajacciu 7. in 8. aprila 2008. V okviru srečevanj državljanov EU v državah članicah je veliko lažje razumeti EU in njene politike ter o njih razpravljati.

5.1.4

Poudarjati bi bilo treba pomen politik državne pomoči regijam v prihodnosti. Glede tega je EESO močno podprl predloge Musottovega poročila, zlasti:

5.1.5

Treba bi bilo krepiti zmogljivosti otoških malih in srednjih podjetij.

5.1.5.1

Olajšati je treba dostop malih in srednjih podjetij do raziskav in inovacij, na primer z instrumenti, kot je JEREMIE. Na otokih primanjkuje raziskovalcev, laboratorijev in patentov. Zasebno raziskovanje je nerazvito, zato je treba spodbujati javnega. Proučiti je treba tudi zamisel o prostih conah. V primerjavi s celino otoki zaostajajo, razen v primerih, kjer obstaja prostovoljna politika organov oblasti, ali v primerih, kjer je sektor tako gospodarsko pomemben, da omogoča doseganje praga, ki lahko omogoči ali podpre raziskovalne dejavnosti. Poleg tega je ta pristop povezan z ohranjanjem podedovanega znanja, razsežnosti inovativnosti, ki je ne smemo pozabiti.

5.1.5.2

Izvažati je treba v tretje države. Ne smemo pozabiti, da je Komisija v vmesnem poročilu o ponovnem pregledu notranjega trga (februarja 2007) pozvala k odpiranju notranjega trga za ves svet. To stališče je bilo potrjeno v sporočilu Enotni trg za Evropo 21. stoletja, v katerem Komisija poziva k širjenju „regulativnega prostora enotnega trga“. Ta zamisel se lahko uresniči v okviru programov sodelovanja EU in njenih držav članic s sosednjimi državami.

5.1.5.3

Izkoristiti je treba visoko izobraženo delovno silo. Otoki imajo težave zaradi izseljevanja mladih, ki si raje prizadevajo za univerzitetno izobrazbo in visoke dohodke v celinskih regijah. Čeprav BDP ni idealen kazalnik ali merilo, četrto kohezijsko poročilo poudarja, da je njegova rast odvisna od produktivnosti in delovno aktivnega prebivalstva. EESO je trdno prepričan, da je treba spodbujati pobude v zvezi z razvojem univerz in drugih visokošolskih izobraževalnih ustanov na otokih. Te so pogoj za izobraževanje in usposabljanje otočanov. Na primer: univerza na Korziki je od ponovnega odprtja leta 1981 zaradi povečevanja števila študentov kvantitativno in kvalitativno okrepila regionalni človeški kapital. Ta izboljšava je zmanjšala nekatera neravnotežja na trgu dela ter podprla širitev gospodarskih sektorjev (kot so predelava hrane, turizem, informacijsko-komunikacijske tehnologije itd.) in podjetij.

5.1.5.4

Upoštevati je treba njihove značilnosti, da se ugotovi najustreznejši razvoj. V zvezi s tem Evropska komisija v svoji zeleni knjigi o pomorski politiki upravičeno poudarja dejstvo, da lahko diverzifikacija turističnih proizvodov in storitev spodbudi konkurenčnost obalnih in otoških krajev. Ta diverzifikacija je – zaradi svoje povezanosti z (ne)tehnološko razsežnostjo inovativnosti in ker je v skladu s potrebo po globalni diverzifikaciji otoških gospodarskih dejavnosti (na veliko otokih je turistična dejavnost usmerjena le v eno samo dejavnost (mono-activity) – odvisna od naslednjih predpogojev:

6.1

EESO predlaga izvedbo naslednjih predlogov v zakonodajnem procesu:

6.1.1

Treba je imeti na voljo najboljše informacije o razmerah na otokih. Pomen posodabljanja in zbiranja dodatnih statističnih podatkov je zelo velik. Gre za nepogrešljive instrumente pri oblikovanju ustreznih javnih politik (na evropski, nacionalni in regionalni ravni). Ta pristop bi moral temeljiti predvsem na oceni vsakega posameznega primera, pri kateri bi med drugim upoštevali posebne družbeno-gospodarske razmere na otokih. To bi bila tudi priložnost za premislek o ustreznosti merila BDP pri ocenjevanju regionalnih težav.

6.1.1.1

Predpogoj za oblikovanje in izvajanje katere koli politike Skupnosti v zvezi z otoki je obstoj zadostnih in zanesljivih podatkov ter ustreznih kazalnikov. Znano je, da je merilo BDP (kakor tudi merilo stopnja brezposelnosti) neprimerno (vsaj takrat, ko uporabljamo samo to merilo) za zagotovitev zadovoljivega razumevanja dejanskih razmer na otoških ozemljih in zapletenih mehanizmov, zaradi katerih se razlikujejo od preostalega dela Skupnosti.

6.1.1.2

Ta položaj ni nov, vendar je bil dolgo časa prezrt. Obravnava tega zapletenega vprašanja je bila namreč nekoristna, ker je večina otoškega prebivalstva v EU že tako prejemala najvišje zneske pomoči (cilj 1). Širitveni proces in poznejši „statistični učinek“ (tj. sorazmerna obogatitev nekdaj prikrajšanih ozemelj) sta poudarila potrebo po opisu razmer in potreb otoških ozemelj z boljšimi in bolj ciljno naravnanimi statističnimi kazalniki.

6.1.1.3

Musottovo poročilo navaja, da je treba nadaljnje delo usmeriti na opredelitev primernejših statističnih kazalnikov, ki bi olajšali zagotavljanje jasne statistične slike razvojne ravni ter zadovoljivo razumevanje regij z geografskimi in naravnimi ovirami, zlasti nakopičenih težav, kot so gorske verige, položaj otokov in primeri dvojne otoške lege […], ter, da bi morali ti kazalniki omogočiti boljšo oceno tako razlik med temi regijami in ostalo EU kakor tudi oceno razlik znotraj teh regij.

6.1.2

Znotraj Komisije je treba ustanoviti medresorsko skupino za otoke, ki bi zagotovila celovit pristop pri obravnavi njihovih težav.

6.1.3

EESO poziva lokalne oblasti in civilno družbo k sodelovanju (tiste, ki že sodelujejo, pa k sodelovanju tudi v prihodnje) za pripravo skupne razvojne strategije. Otoške skupnosti morajo imeti projektni pristop v okviru pozitivnega partnerstva.

6.2

EESO meni, da je treba za dobro upravljanje redno pregledovati stanje na otokih, in poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu, Svetu, Odboru regij in EESO pripravi letno poročilo o spremljanju in oceni učinkovitost ustreznih ukrepov, sprejetih za rešitev težav evropskih otokov. V letno poročilo je treba vključiti tudi predloge ukrepov Komisije. Tako lahko rečemo, da to mnenje sproža dolgoročen dinamičen proces.

7.1

Vprašanje boljšega vključevanja otokov na notranji trg lahko zainteresirane strani spodbudi k temu, da raziščejo dve poti, ki sta drugačni od prej omenjenih:

7.2

Uporabiti je treba postopek okrepljenega sodelovanja med državami članicami, ki imajo otoke ali so otoške države članice (Portugalska, Španija, Francija, Italija, Grčija, Malta, Ciper, Združeno kraljestvo, Irska, Nizozemska, Danska, Estonija, Finska, Švedska). Kadar gre za pogoje, ki jih je treba izpolniti za oblikovanje evropske otoške politike, se morda zdi ta rešitev neuresničljiva. Zato je treba – če morajo predlog pripraviti države – izbrati pristop od spodaj navzgor. Zaradi tega pa je treba, kot že rečeno, pripraviti strategije na lokalni ravni. Glede na to so lahko operativni programi (v okviru strukturnih skladov 2007–2013) dobra podlaga za obdobje 2014–2020.

7.3

Z Lizbonsko pogodbo in spremenjenim členom 158 Pogodbe ES lahko prihodnji evropski pravni okvir izboljša sedanje razmere.

7.3.1

Novi člen 158, kakor je spremenjen v Lizbonski pogodbi, se glasi:

7.3.2

Ta sprememba je povezana z dejstvom, da je v skladu z Lizbonsko pogodbo (ki jo je treba najprej ratificirati) ozemeljska razsežnost novi element evropske kohezije. To priznanje poudarja namen EU, da upošteva vse danosti svojega ozemlja. Novi člen 158 je uresničitev tega namena.

7.3.3

Opredelitev ozemeljske kohezije ni lahka naloga. Prihodnja zelena knjiga bo gotovo zanimiva priložnost za seznanjanje z različnimi obstoječimi pristopi. EESO meni, da je namen razmišljanja o ozemeljski koheziji preseči zgolj ekonomske statistične podatke in upoštevati tudi očitne geografske razmere območja in s tem povezane težave, ki lahko resno ogrozijo socialno-ekonomsko kohezijo na nekaterih območjih. Prizadevanje za ozemeljsko kohezijo pomeni poiskati sredstva za krepitev sodelovanja na otokih in tudi med vsemi regijami (povečanje strukturnih skladov, namenjenih temu cilju, je treba zagotovo podpreti pri naslednjem programu po letu 2013) ter za krepitev partnerstva med vsemi zainteresiranimi stranmi (organi oblasti in civilno družbo) pri pripravi in izvajanju ustreznih politik.