3.2.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 27/71

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja pobudo Evropske Komisije, ki za boj proti podnebnim spremembam države članice poziva k skupnim prizadevanjem za izpolnitev obveznosti Skupnosti, da v obdobju od leta 2013 do leta 2020 zmanjša emisije toplogrednih plinov iz virov, ki niso vključeni v Direktivo 2003/87/ES (viri, ki niso vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami – EU-ETS).

1.2

Odbor priznava in podpira vodilno vlogo EU v mednarodnih pogajanjih o varstvu okolja in podnebja. EU s sprejetimi obveznostmi daje dober zgled in skuša spodbuditi druge države k primerljivim ukrepom.

1.3

Odbor meni, da ima civilna družba zelo pomembno vlogo pri izvajanju odločbe in izpolnjevanju obveznosti, ki jih sprejmejo države. Države članice bi morale bolj spodbujati pobude posameznih skupnosti, ki prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, in razviti načine za podporo tovrstnih pobud:

1.4

Odbor meni, da je treba ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov izvajati tako, da bodo dolgoročno ohranili in celo povečali gospodarsko konkurenčnost Evrope. Svetovno povpraševanje po razvoju obnovljivih virov energije in energetsko učinkovitih proizvodih ter načinih proizvodnje se bo povečevalo. Evropa ima dobre možnosti, da na mnogih od teh področij prevzame vodilno vlogo v svetu in tako pridobi konkurenčno prednost. EU in države članice morajo podpirati raziskave in razvoj na teh področjih.

1.5

V skladu s členom 3(3) predlagane odločbe lahko posamezna država članica iz sledečega leta prenese količino, ki je enaka 2 % mejne vrednosti za emisije toplogrednih plinov navedene države članice, ali, če so emisije države članice pod mejno vrednostjo iz odstavka 2, presežke pri zmanjšanju emisij prenese v naslednje leto. Ta določba je preveč toga, saj enoletni okvir ni dovolj prilagodljiv za izvedbo večjih projektov in doseganje dobrih rezultatov. To je zlasti pomembno za majhne države članice, ki izvajajo obsežne projekte za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

Komisija predlaga, naj vsaka država članica pripravi načrt za dosego svojih nacionalnih ciljev. Vendar povprečne letne emisije toplogrednih plinov v obdobju 2013–2020 ne smejo preseči povprečja letnih emisij v obdobju 2005–2020. Po mnenju Odbora bo za izvajanje teh načrtov pomembno njihovo redno spremljanje na nacionalni in evropski ravni, s čimer bo omogočeno sprotno ugotavljanje morebitnih odstopanj in sprejetje popravnih ukrepov.

1.6

Odbor meni, da je treba za povečanje splošne stroškovne učinkovitosti vseh obveznosti Skupnosti in za doseganje skupnih ciljev z najnižjimi stroški vsaki državi članici v odločbi dovoliti, da – na podlagi dvostranskih meddržavnih dogovorov – prenese del pridobljenih pravic do emisije toplogrednih plinov na drugo državo članico.

1.7

Odbor meni, da je treba najti ustrezno ravnovesje med ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU in solidarnostjo pri uvajanju tovrstnih ukrepov v državah v razvoju, in sicer z uporabo prožnih orodij v projektih za skupno izvajanje mehanizma čistega razvoja, vendar le, če takšna orodja resnično zmanjšajo svetovne emisije toplogrednih plinov in če ne spodbujajo „uhajanja“ emisij toplogrednih plinov iz držav članic EU v tretje države.

1.8

Odbor podpira sprejete obveznosti in skupna prizadevanja držav članic. Meni, da mora biti javnost bolje obveščena o načelih, na katerih temeljijo skupna prizadevanja. Pri razdelitvi prizadevanj je treba preučiti posebne razmere vsake posamezne države, stroške, povezane z zmanjševanjem emisij, in vpliv na konkurenčnost in razvoj te države. Odločba o skupnih prizadevanjih mora temeljiti na enakomerni porazdelitvi stroškov zmanjšanja emisij glede na BDP posamezne države.

1.9

Odbor poziva Komisijo k uvedbi sistema za spremljanje skladnosti z zahtevami, ki bi npr. predvidel denarne kazni za države članice, ki prekoračijo dovoljene ravni emisij.

2.1

23. januarja 2008 je Evropska komisija predstavila sveženj predlogov za boj proti podnebnim spremembam in spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije.

2.2

Namen predloga Komisije je uresničiti sporazum, sprejet na zasedanju Evropskega sveta 8. in 9 marca 2007, v skladu s katerim mora Evropska unija do leta 2020 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 20 % v primerjavi z letom 1990 in ravno tako do leta 2020 doseči 20-odstotni delež obnovljivih virov energije v svoji porabi energije.

2.3

Skupna prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov so razdeljena med sektorje, vključene v sistem EU za trgovanje z emisijami (EU-ETS), in tiste, ki niso vključeni v ta sistem. Komisija predlaga naslednji pristop: zmanjšanje emisij za 21 % do leta 2020 v primerjavi z letom 2005 za sektorje, vključene v EU-ETS, ter zmanjšanje za okrog 10 % v primerjavi z letom 2005 za sektorje, ki niso vključeni v EU-ETS. Skupaj bo to pomenilo splošno zmanjšanje za 14 % v primerjavi z letom 2005, kar je enako zmanjšanju za 20 % v primerjavi z letom 1990.

2.4

Svet je napovedal še drznejše cilje, če bo za obdobje po letu 2012 podpisan obsežen svetovni sporazum ter če se ostale razvite države zavežejo k primerljivemu zmanjšanju emisij, gospodarsko razvitejše države pa k temu, da bodo prispevale v skladu s svojimi odgovornostmi in možnostmi. V tem primeru bi si morala Skupnost prizadevati za 30-odstotno zmanjšanje emisij do leta 2020.

2.5

Sedanji predlog odločbe določa prispevek držav članic k izpolnjevanju obveznosti Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz virov, ki niso vključeni v Direktivo 2003/87/ES, v obdobju od leta 2013 do leta 2020 (viri, ki niso vključeni v sistem EU-ETS).

2.6

Predlagana odločba določa pravila za določitev prispevka posameznih držav članic k izpolnjevanju obveznosti Skupnosti za zmanjšanje emisij v obdobju od leta 2013 do leta 2020.

2.7

Komisija meni, da si morajo države članice deliti prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, pri tem pa upoštevati gospodarske razlike in BDP na prebivalca v vsaki državi. Državam članicam s sorazmerno nizkim BDP na prebivalca, ki pričakujejo višjo rast BDP v prihodnosti, bi bilo treba dovoliti višje emisije toplogrednih plinov za leto 2020 kot za leto 2005.

2.8

Komisija v zvezi s predlaganim razlikovanjem priporoča določene omejitve za posamezne države, čeprav se od nobene države članice ne bi smelo zahtevati, da do leta 2020 zmanjša emisije toplogrednih plinov za več kot 20 % v primerjavi z letom 2005, in nobeni državi članici ne bi smelo biti dovoljeno, da do leta 2020 poveča emisij toplogrednih plinov za več kot 20 % v primerjavi z letom 2005.

2.9

Komisija določa, da mora vsaka država članica do leta 2020 omejiti emisije toplogrednih plinov iz virov, ki niso vključeni v Direktivo 2003/87/ES, za odstotek, določen za posamezno državo članico v Prilogi k tej odločbi glede na njene emisije iz leta 2005.

2.10

Komisija meni, da je treba emisije toplogrednih plinov zmanjševati vsako posamezno leto v obdobju med 2013 in 2020. Vendar tu obstaja določena raven prilagodljivosti, ki posamezni državi članici omogoča, da iz sledečega leta prenese količino, ki je enaka 2 % mejne vrednosti za emisije toplogrednih plinov te države članice. Država članica, katere emisije so pod njeno mejno vrednostjo, lahko presežke pri zmanjšanju emisij prenese v naslednje leto.

2.11

Države članice morajo vsako leto enakomerno omejiti emisije toplogrednih plinov, s čimer zagotovijo, da ne presežejo najvišje ravni za posamezne države članice v letu 2020, določene v Prilogi.

2.12

Da bi državam članicam omogočili večjo prilagodljivost pri izvajanju njihovih obveznosti, spodbudili trajnostni razvoj v tretjih državah, zlasti v državah v razvoju, vlagateljem pa zagotovili varnost, Komisija predlaga, da države članice še naprej uporabljajo dobropise iz projektov mehanizma čistega razvoja, da bi tako zagotovili trg za te dobropise tudi po letu 2012.

2.13

Za zagotovitev takega trga in nadaljnjega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU, s čimer bi se spodbudilo izvajanje ciljev Skupnosti na področju obnovljivih virov energije, varnosti oskrbe z energijo, inovacij in konkurenčnosti, se predlaga, da se do sklenitve prihodnjega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah letna količina dobropisov iz projektov zmanjševanja emisij toplogrednih plinov v tretjih državah, ki jih lahko uporabljajo države članice, v letu 2005 omeji na največ 3 % emisij vsake države članice iz virov, ki niso vključeni v sistem EU-ETS. Ta največja količina ustreza približno tretjini zmanjšanja emisij v letu 2020, ki so ga dosegle posamezne države članice. Državam članicam je treba dovoliti, da prenesejo neuporabljeni delež te količine na druge države članice.

2.14

Komisija meni, da bodo po sklenitvi prihodnjega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah lahko države članice sprejemale dobropise za zmanjšanje emisij le od držav, ki bodo ratificirale sporazum, in v skladu s skupnim pristopom.

2.15

Komisija poleg tega meni, da bo treba po sklenitvi prihodnjega mednarodnega sporazuma o podnebnih spremembah prilagoditi omejitve emisij držav članic na podlagi nove obveznosti Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki bo določena v tem sporazumu.

2.16

Države članice morajo v letnih poročilih, ki jih predložijo v skladu s členom 3 Odločbe št. 280/2004/ES, sporočiti svoje letne emisije, ki so rezultat izpolnjevanja zahtev iz člena 3, in uporabo dobropisov v skladu s členom 4. Države članice morajo predložiti tudi zadnje podatke o načrtovanem napredku pred 1. julijem 2016.

3.1

Pobuda Evropske komisije, ki za boj proti podnebnim spremembam države članice poziva k skupnim prizadevanjem za izpolnitev obveznosti Skupnosti, da v obdobju od leta 2013 do leta 2020 zmanjša emisije toplogrednih plinov iz virov, ki niso vključeni v Direktivo 2003/87/ES (viri, ki niso vključeni v sistem EU-ETS), je pomemben korak v nizu odločitev, sprejetih za boj proti podnebnim spremembam.

3.2

Odbor je prepričan, da bo ta odločba Skupnosti prispevala k izpolnjevanju njenih nalog v zvezi z varstvom okolja in podnebnimi spremembami. Politika Skupnosti na tem področju mora z uvedbo obveznih zahtev za države članice in strogim preverjanjem skladnosti s temi zahtevami zagotoviti znatno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

3.3

Odbor hkrati opozarja, da je učinkovitost odločbe Parlamenta in Sveta o skupnih prizadevanjih držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov precej odvisna od ostalih dveh delov svežnja za energijo in podnebne spremembe: direktive o obnovljivih virih energije in direktive o sistemu za trgovanje z emisijami EU. To pomeni, da morajo vsi deli delovati v neposredni sinergiji; vsaka sprememba enega dela svežnja bo vplivala na druga dva dela.

3.4

Če bo sklenjen mednarodni sporazum, bo treba prilagoditi obveznosti Skupnosti. Pogajanja, ki so se decembra 2007 začela na Baliju v Indoneziji, vzbujajo veliko upanja, ker so lahko odločilnega pomena za ukrepe po vsem svetu do leta 2020. Zelo koristno bi bilo zaključiti ta pogajanja in na konferenci o podnebnih spremembah v Kopenhagnu leta 2009 doseči sporazum o varstvu podnebja. Pred tem bo v Poznanju na Poljskem organiziran še naslednji vrh o podnebnih spremembah, od katerega se pričakuje, da bo ravno tako prinesel napredek na tem področju.

3.5

Dobro je, da ima EU glavno vlogo v teh pogajanjih, saj s sprejetimi obveznostmi daje dober zgled in skuša spodbuditi druge države k primerljivim ukrepom. Države v vzponu, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, razumljivo niso pripravljene zmanjšati emisij, lahko pa upočasnijo njihovo povečevanje sorazmerno z gospodarsko rastjo. Evropski ekonomsko-socialni odbor spodbuja Komisijo, naj si čim bolj prizadeva za sklenitev mednarodnega sporazuma (po kjotskem protokolu), ki bi vse razvite države obvezal k 30 % zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2020 v primerjavi z ravnjo iz leta 1990; to bi bilo v skladu z napovedmi poročila četrtega Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki ocenjuje, da je za omejitev globalnega segrevanja na 2 °C nad ravnjo pred industrializacijo do leta 2020 potrebno 25–40-odstotno zmanjšanje ravni iz leta 1990. Če bo ta mednarodni sporazum sklenjen, bo treba ponovno pregledati ta predlog in druge predloge v svežnju Evropske komisije o energiji in podnebnih spremembah, da se uravnoteži sedanje cilje s strožjimi zahtevami. Zato je pomembno, da vse zainteresirane strani sprejmejo in pri načrtovanju upoštevajo dejstvo, da so trenutno predlagani cilji za leto 2020 le prvi korak in da bodo sčasoma potrebne strožje zahteve, morda že leta 2020, zagotovo pa v obdobju po tem letu.

3.6

Odbor meni, da je treba ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov izvajati tako, da bodo ohranili in dolgoročno celo povečali gospodarsko konkurenčnost Evrope. V svetu bo vedno večje povpraševanje po razvoju obnovljivih virov energije in energetsko učinkovitih proizvodih ter načinih proizvodnje. Evropa ima na mnogih od teh področij vodilno vlogo v svetu, kar ji lahko prinese konkurenčne prednosti. EU in države članice morajo podpirati raziskave in razvoj na tem področju, drugače bo težko doseči cilje. Pomembno je tudi izobraževanje strokovnjakov in krepitev ozaveščenosti širše javnosti na področjih varčevanja z energijo, varstva okolja in podnebnih sprememb.

3.7

Civilna družba ima zelo pomembno vlogo pri izvajanju odločbe in izpolnjevanju obveznosti, ki jih sprejmejo države. Države članice bi morale bolj spodbujati pobude posameznih skupnosti, ki prispevajo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, in razviti načine za podporo tovrstnih pobud:

4.1

Odbor meni, da je treba najti ustrezno ravnovesje med ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU in solidarnostjo pri uvajanju tovrstnih ukrepov v državah v razvoju, in sicer z uporabo prožnih orodij v projektih za skupno izvajanje mehanizma čistega razvoja, vendar samo v primeru, da takšna orodja resnično zmanjšajo svetovne emisije toplogrednih plinov in da ne spodbujajo „uhajanja“ emisij toplogrednih plinov iz držav članic EU v tretje države.

4.2

Komisija predlaga, da države članice še naprej uporabljajo dobropise iz projektov mehanizma čistega razvoja, da bi tako zagotovili trg za te dobropise tudi po letu 2012. Odbor je zaskrbljen zaradi kakovosti potrjenih zmanjšanj emisij (certified emissions reductions, CER), ki so rezultat mehanizma čistega razvoja, in predlaga naslednje: če želijo države članice vlagateljice (v projekte, ki se začnejo pred letom 2013) še naprej uživati ugodnosti potrjenih zmanjšanj emisij, je treba ponovno pregledati in potrditi izhodišče ter določiti, ali se projekt še vedno šteje za dodatnega. Za nove projekte mehanizma čistega razvoja, ki bodo načrtovani kot prispevek držav članic k skupnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, se kot izhodišče upoštevajo le projekti, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih tehnologijah.

4.3

Komisija se sklicuje zgolj na splošno načelo, po katerem morajo države z visokim BDP na prebivalca sprejeti večje obveznosti zmanjševanja emisij, države z nižjim BDP na prebivalca pa manjše. Vendar pa je – relativno gledano – možno, da so v različnih državah s podobnim BDP na prebivalca potrebna različno velika prizadevanja za dosego enakih rezultatov pri zmanjševanju emisij. Pri razdelitvi prizadevanj je treba preučiti posebne razmere vsake posamezne države, stroške, povezane z zmanjševanjem emisij, in vpliv na konkurenčnost in razvoj te države. Odločba o skupnih prizadevanjih mora temeljiti na enakomerni porazdelitvi stroškov zmanjšanja emisij glede na BDP posamezne države.

4.4

Odbor opozarja na očitno nedoslednost v besedilu odločbe. Komisija predlaga leto 2005 za referenčno leto pri ocenjevanju prizadevanj držav članic v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, leto 2020 pa za konec tega obdobja. V skladu z drugim pododstavkom člena 3(2) vsaka država članica vsako leto enakomerno omeji zadevne emisije toplogrednih plinov. Hkrati v skladu s prvim pododstavkom istega člena vsaka država članica zagotovi, da njena celotna količina emisij toplogrednih plinov leta 2013 iz virov, ki niso vključeni v Direktivo 2003/87/ES, ne presega povprečnih letnih emisij toplogrednih plinov te države članice iz teh virov v letih 2008, 2009 in 2010, kot je določeno in preverjeno v skladu z Direktivo 2003/87/ES in Odločbo 280/2004/ES. To pomeni, da leta 2008, 2009 in 2010 služijo kot referenčna leta za oceno položaja leta 2013.

4.5

V skladu s členom 3(3) predlagane odločbe lahko posamezna država članica iz sledečega leta prenese količino, ki je enaka 2 % mejne vrednosti za emisije toplogrednih plinov navedene države članice, ali, če so emisije države članice pod mejno vrednostjo iz odstavka 2, presežke pri zmanjšanju emisij prenese v naslednje leto. Ta določba je preveč toga, saj enoletni okvir ni dovolj prilagodljiv za izvedbo večjih projektov in doseganje dobrih rezultatov. To je zlasti pomembno za majhne države članice, ki izvajajo obsežne projekte za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

Komisija predlaga, naj vsaka država članica pripravi načrt za doseganje svojih nacionalnih ciljev. Vendar povprečne letne emisije toplogrednih plinov v obdobju 2013–2020 ne smejo preseči povprečja emisij v obdobju 2005–2020. Po mnenju Odbora bo treba izvajanje teh načrtov redno spremljati na nacionalni in evropski ravni, s čimer bo omogočeno sprotno ugotavljanje morebitnih odstopanj in sprejetje popravnih ukrepov.

4.6

Odbor meni, da je treba za povečanje splošne stroškovne učinkovitosti vseh obveznosti Skupnosti in za doseganje skupnih ciljev z najnižjimi stroški vsaki državi članici v odločbi dovoliti, da – na podlagi dvostranskih meddržavnih dogovorov – prenese delež pridobljenih pravic do emisije toplogrednih plinov na drugo državo članico.

4.7

Odbor poziva Komisijo k uvedbi sistema za spremljanje skladnosti z zahtevami, ki bi npr. predvidel denarne kazni za države članice, ki prekoračijo dovoljene ravni emisij.

4.8

V zvezi s pravično geografsko razdelitvijo projektov člen (4)(1)(c) ni dovolj natančen glede uporabe ukrepov za kupovanje dobropisov.

4.9

Za izvajanje te odločbe bi morala Komisija državam članicam zagotoviti smernice za ukrepanje, instrumente in druge ukrepe. Dober prvi korak bi bila izdaja priročnika z uspešnimi primeri iz EU.

4.10

Za dosego cilja te odločbe Odbor priporoča, da države članice uporabijo strukturne in kohezijske sklade za projekte, ki ne proizvajajo emisij toplogrednih plinov ali jih celo zmanjšujejo.

4.11

V naslednjem obdobju dodelitve 2013–2020 je za objekte, vključene v sistem EU-ETS, predvidena dražba pravic za trgovanje z emisijami. Tako bodo zbrana sredstva, potrebna za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz sektorjev, ki niso vključeni v sistem EU-ETS. Del teh sredstev bi bilo treba nameniti gospodarskim sektorjem, ki si prizadevajo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Preostali del bi bilo treba odvajati v solidarnostni sklad za države v razvoju in dodeliti projektom za prilagajanje podnebnim spremembam v teh državah.