(1)

Uredba Komisije (ES) št. 1768/95 (2) določa izvedbena pravila o kmetijski izjemi, predvideni v členu 14(3) Uredbe (ES) št. 2100/94. Člen 18(2) navedene uredbe zlasti določa obvezno nadomestilo za nadaljnjo škodo v skladu s členom 94(2) Uredbe (ES) št. 2100/94 v primeru neizpolnjevanja obveznosti v zvezi z eno ali več sortami istega imetnika.

(2)

Sodišče je 16. marca 2023 v sodbi v zadevi C-522/21 (3) člen 18(2) Uredbe (ES) št. 1768/95 razglasilo za neveljaven. Sodišče je navedlo, da sporna določba v delu člena 18(2) Uredbe (ES) št. 1768/95, v katerem znesek dolgovanega povračila določa v povezavi z licenčnino, vzpostavlja neizpodbojno domnevo glede minimalnega obsega škode, ki jo je utrpel imetnik, in omejuje diskrecijsko pravico sodišča, ki odloča o sporu, v nasprotju s členom 94(2) Uredbe (ES) št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče.

(3)

Zato bi bilo treba to določbo črtati.

(4)

Poleg tega bi jo bilo treba nadomestiti z novo, da se zagotovi skladnost s členom 94(2) Uredbe (ES) št. 2100/94 in zaščitijo zakoniti interesi žlahtnitelja in kmeta.

(5)

Izkušnje so pokazale, da je vsaka nadaljnja škoda v skladu s členom 94(2) Uredbe (ES) št. 2100/94 običajno sestavljena iz stroškov raziskav, ki jih izvede imetnik, da bi ugotovil in ocenil obseg navedenega neizpolnjevanja obveznosti.

(6)

Zato bi moral člen 18(2) Uredbe (ES) št. 1768/95 odražati, da bi taki stroški lahko bili pomemben element za izračun kakršne koli nadaljnje škode, ki jo imetnik utrpi z naklepno ali malomarno kršitvijo imetnikovih pravic iz člena 14(3), četrta alinea, Uredbe (ES) št. 2100/94. Uredbo (ES) št. 1768/95 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(7)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za žlahtniteljske pravice –