31.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 354/62

(1)

Zaradi nihanja cen hrane so številne države v razvoju in njihovo prebivalstvo v zelo težkem položaju. Prehrambena kriza, ki jo spremljajo finančna in energetska kriza ter vse slabše stanje okolja, bi lahko v skrajno revščino potisnila še dodatne stotine milijonov ljudi, zato moramo v razmerah lakote in podhranjenosti še okrepiti našo solidarnost do tega prebivalstva. Iz podatkov glede perspektive za trge s hrano je mogoče sklepati, da bi se večje nihanje cen hrane lahko nadaljevalo tudi v prihodnjih letih.

(2)

Da bi dopolnili trenutne instrumente razvojne politike Evropske unije, bi bilo treba s to uredbo ustanoviti finančni instrument za hiter odziv na krizo, ki jo je povzročilo nihanje cen hrane v državah v razvoju.

(3)

V Evropskem soglasju o razvoju (2), ki so ga Svet in predstavniki vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, Evropski parlament in Komisija sprejeli 20. decembra 2005, je navedeno, da se bo Evropska skupnost (v nadaljnjem besedilu „Skupnost“) še naprej zavzemala za izboljšanje varnosti preskrbe s hrano na mednarodni, regionalni ter nacionalni ravni, in k temu cilju bi morala prispevati ta uredba.

(4)

Evropski parlament je 22. maja 2008 sprejel resolucijo o rasti cen živil v EU in državah v razvoju, v kateri je Svet pozval, naj zagotovi skladnost vseh nacionalnih in mednarodnih politik na področju hrane, v katerih so opredeljene obveznosti zagotavljanja pravice do hrane.

(5)

Evropski svet je na zasedanju 20. junija 2008 ponovno izrazil svojo trdno zavezo glede uresničitve skupnega cilja uradne razvojne pomoči (ODA) v vrednosti 0,56 % bruto nacionalnega dohodka (BND) Evropske unije do leta 2010 in 0,7 % BND do leta 2015, kakor je določeno v sklepih Evropskega sveta z zasedanja 16. in 17. junija 2005 ter v Evropskem soglasju o razvoju.

(6)

Evropski svet je v sklepih z dne 20. junija 2008 potrdil, da visoke cene hrane vplivajo na položaj najrevnejših prebivalcev sveta in ogrožajo uresničevanje vseh razvojnih ciljev tisočletja, ter je sprejel program EU za ukrepanje glede razvojnih ciljev tisočletja, v katerem je navedeno, da se Evropska unija v skladu z Deklaracijo z dne 5. junija 2008 s konference Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO), sprejeto s strani konference FAO na visoki ravni o varnosti svetovne preskrbe s hrano („Deklaracija konference FAO“), zavzema za globalno partnerstvo za hrano in kmetijstvo ter da si želi bistveno pomagati pri kritju dela finančnega primanjkljaja do leta 2010 na področju kmetijstva, zanesljive preskrbe s hrano in razvoju podeželja.

(7)

V okviru teh prizadevanj je Evropski svet sklenil tudi, da bo Evropska unija spodbujala bolj usklajen in dolgoročnejši mednarodni odziv na sedanjo prehrambeno krizo, zlasti v okviru Združenih narodov (ZN) in mednarodnih finančnih institucij, da Evropska unija pozdravlja dejstvo, da je generalni sekretar ZN ustanovil delovno skupino na visoki ravni za krizo varnosti svetovne preskrbe s hrano (HLTF – High-Level task force on the Global Food Security Crisis), in da je odločena, da bo v celoti uresničila svoje obveznosti pri izvajanju Deklaracije konference FAO. HLTF je v ta namen sprejela celovit okvir za ukrepanje (CFA – Comprehensive framework of Action), mednarodne in regionalne organizacije pa so oblikovale svoje lastne pobude. Evropski svet je prav tako sklenil, da bo Evropska unija odločno podprla zanesljivo preskrbo s kmetijskimi proizvodi v državah v razvoju, zlasti pa bo zagotovila potrebno financiranje kmetijskih proizvodnih sredstev in pomoč za uporabo tržnih instrumentov za obvladovanje tveganja, da bo Evropska unija znatno okrepila podporo javnim in zasebnim naložbam v kmetijstvo ter na splošno spodbujala države v razvoju, da oblikujejo boljše kmetijske politike, ki bodo zlasti pripomogle k zanesljivi oskrbi s hrano in okrepile regionalno vključevanje ter da bo tudi sprostila ustrezna sredstva, s katerimi bo lahko poleg pomoči v hrani financirala „varnostne mreže“ za revne in ogrožene skupine prebivalstva.

(8)

Za popolno soočenje s posledicami in vzroki visokih cen hrane so potrebna zelo visoka finančna in materialna sredstva. Odzvati bi se morala celotna mednarodna skupnost in Skupnost se zavzema za to, da bi prispevala svoj pošteni delež. Evropski svet je 20. junija 2008 pozdravil namero Komisije, da bo v okviru trenutne finančne perspektive pripravila predlog o novem skladu za podporo kmetijstvu v državah v razvoju.

(9)

Strategija odziva Skupnosti bi se morala zlasti zavzemati za močno spodbujanje pozitivnega kratko- do dolgoročnega odziva v obliki povečanja ponudbe kmetijskega sektorja v državah v razvoju, hkrati pa tudi bistveno zmanjševati negativne učinke nihanja cen hrane na najrevnejše v teh državah. Odziv na strani ponudbe je tudi v interesu Skupnosti, saj bi se ublažil trenutni pritisk na kmetijske cene.

(10)

Skupnost ima na razpolago več instrumentov, dolgoročno osredotočenih na razvojno pomoč, zlasti pa Uredbo (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (3) in Evropski razvojni sklad, ki afriškim, karibskim in pacifiškim državam in čezmorskim državam in ozemljem zagotavlja uradno razvojno pomoč (v nadaljnjem besedilu „ERS“), pri čemer sta bila instrumenta nedavno programirana v skladu s srednje- in dolgoročnimi razvojnimi prednostnimi nalogami držav, upravičenih do pomoči. Obsežno ponovno programiranje teh instrumentov zaradi odziva na kratkoročne krizne razmere bi ogrozilo ravnotežje in skladnost obstoječih strategij sodelovanja s temi državami. Skupnost ima na voljo tudi Uredbo Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (4), na podlagi katere lahko zagotavlja nujno pomoč, in Uredbo (ES) št. 1717/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o vzpostavitvi instrumenta za stabilnost (5).

(11)

Vendar so se ti instrumenti v letu 2008 že uporabili ali ponovno programirali v največji možni meri, pri čemer so se izkoristili za odpravljanje negativnih učinkov nihanja cen hrane v državah v razvoju. Enako bi bilo mogoče storiti v zelo omejenem obsegu v letu 2009, vendar se s tem še zdaleč ne bi dovolj odzvali na potrebe.

(12)

Zato je treba sprejeti poseben finančni instrument, ki bo dopolnjeval obstoječe zunanje finančne instrumente, da se bodo sprejeli nujni in dopolnilni ukrepi, ki bodo hitro odpravili posledice sedanjega nihanja cen hrane v državah v razvoju.

(13)

S pomočjo bi morali v skladu s to uredbo upravljati tako, da bi lokalnemu prebivalstvu omogočili boljšo preskrbo s hrano.

(14)

Ukrepi, sprejeti v okviru tega finančnega instrumenta, bi morali pomagati državam v razvoju, da v naslednjih sezonah povečajo kmetijsko produktivnost, ter prispevati k hitremu odzivanju na neposredne potrebe držav in njihovega prebivalstva, k sprejemanju potrebnih začetnih ukrepov, da se, kolikor je mogoče, prepreči nadaljnja negotova preskrba s hrano, ter k ublažitvi učinkov nihanja cen hrane po svetu zlasti v korist najrevnejših prebivalcev in malih kmetov pa tudi evropskih potrošnikov in kmetov.

(15)

Zaradi same narave ukrepov iz te uredbe je treba oblikovati učinkovite, prožne, pregledne in hitre postopke odločanja za njihovo financiranje ter vzpostaviti tesno sodelovanje med vsemi zadevnimi institucijami.

(16)

Kratkoročni ukrepi, s katerimi naj bi pomagali prebivalcem, ki so jih hitro naraščajoče cene hrane in/ali nihanje cen hrane najbolj neposredno in najresneje prizadeli, bi morali biti usklajeni in se med seboj dopolnjevati, sprejeti pa bi bilo treba tudi bolj strukturirane ukrepe in s tem preprečiti ponovni izbruh sedanje prehrambene krize.

(17)

Treba je zaščititi finančne interese Skupnosti v skladu z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (6) in Uredbo Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (7) ter z Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (8).

(18)

Ker ciljev te uredbe države članice same ne morejo zadovoljivo doseči in jih torej zaradi obsega ali potrebnih ukrepov laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(19)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (9).

(20)

Različni razvojni instrumenti in ta finančni instrument se uporabljajo za zagotovitev neprekinjenosti sodelovanja, zlasti pri prehodu z neposredne pomoči na srednje- in dolgoročni odziv. Ta uredba bi morala biti prilagojena dolgoročni strategiji za pomoč pri preskrbi s hrano v državah v razvoju, ki bi temeljila na potrebah in načrtih teh držav.

(21)

Da bi zagotovili učinkovitost ukrepov, opredeljenih v tej uredbi, in glede na njihovo nujnost, bi morala ta uredba začeti veljati dan po njeni objavi –

(a)

spodbujanje pozitivnega odziva na strani ponudbe kmetijskega sektorja v ciljnih državah in regijah;

(b)

podpora ukrepom za hiter in neposreden odziv za ublažitev negativnih učinkov nihanja cen hrane na lokalno prebivalstvo v skladu z globalnimi cilji varne preskrbe s hrano ter standardi ZN glede prehranskih potreb;

(c)

okrepitev proizvodnih zmogljivosti in boljše upravljanje v kmetijskem sektorju, kar bo pripomoglo k dolgoročnejšim intervencijam.

(a)

ukrepi za izboljšanje dostopa do kmetijskih proizvodnih sredstev in storitev, vključno z gnojili in semeni, s posebnim poudarkom na lokalnih objektih in dostopnosti na lokalni ravni;

(b)

ukrepi „varnostnih mrež“, namenjeni ohranjanju ali izboljšanju proizvodne zmogljivosti v kmetijstvu in izpolnjevanju osnovnih potreb najbolj ogroženih prebivalcev, vključno z otroci, po hrani;

(c)

drugi manjši ukrepi, namenjeni povečanju proizvodnje glede na potrebe države: mikrokrediti, naložbe, oprema, infrastruktura in skladiščenje ter poklicno usposabljanje in podpora strokovnim skupinam v kmetijskem sektorju.

(a)

partnerske države in regije ter njihove institucije;

(b)

decentralizirana telesa partnerskih držav, kot so občine, province, departmaji in regije;

(c)

mešana telesa, ki so jih ustanovile partnerske države in regije ter Skupnost;

(d)

mednarodne organizacije, vključno z regionalnimi organizacijami, telesi, službami in misijami v okviru ZN, mednarodnimi in regionalnimi finančnimi ustanovami ter z razvojnimi bankami;

(e)

institucije in telesa Skupnosti, vendar izključno v okviru izvajanja podpornih ukrepov iz člena 3(4);

(f)

agencije EU;

(g)

pa tudi naslednji subjekti in telesa držav članic, partnerskih držav in regij ali katere koli druge tretje države v skladu s pravili o dostopu do zunanje pomoči Skupnosti, določenimi v Uredbi (ES) št. 1905/2006, če prispevajo k ciljem te uredbe:

(a)

projekti in programi;

(b)

proračunska podpora, zlasti sektorska, kadar je upravljanje z javnimi sredstvi partnerske države dovolj pregledno, zanesljivo in učinkovito ter če so pogoji za proračunsko podporo, opredeljeni v ustreznem geografskem finančnem instrumentu, izpolnjeni;

(c)

prispevki za mednarodne ali regionalne organizacije in v mednarodne sklade, ki jih te organizacije upravljajo;

(d)

prispevki v nacionalne sklade, ki so jih za spodbujanje skupnega financiranja več donatorjev ustanovile partnerske države ali regije, ali v sklade, ki jih za izvajanje skupnih ukrepov ustanovi eden ali več donatorjev;

(e)

sofinanciranje subjektov, upravičenih do financiranja, kot je določeno v členu 4;

(f)

sredstva, ki so na voljo Evropski investicijski banki (EIB) ali drugim finančnim posrednikom na podlagi programov Komisije, z namenom zagotavljanja posojil (zlasti za podporo naložbam v zasebni sektor in njegovemu razvoju), tveganega kapitala (v obliki podrejenih ali pogojnih posojil) ali drugih začasnih manjšinskih deležev v poslovnem kapitalu in prispevkov v jamstvene sklade v skladu s členom 32 Uredbe (ES) št. 1905/2006, dokler je finančno tveganje Skupnosti omejeno na ta sredstva.