Keywords
Summary

Keywords

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča

(člen 234 ES)

2. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Obveznosti držav članic

(členi 10 ES, 81 ES in 82 ES)

3. Svoboda opravljanja storitev – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

(člen 49 ES)

4. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve

(člen 49 ES)

Summary

1. Kadar so v okviru vprašanja za prehodno odločanje vsi elementi spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, omejeni na eno samo državo članico, odgovor vseeno lahko koristi predložitvenemu sodišču, zlasti če bi se z nacionalnim pravom zahtevalo, da državljan zadevne države članice uživa enake pravice kot na podlagi prava Skupnosti državljan druge države članice v enakem položaju.

(Glej točko 30.)

2. Čeprav se v skladu z ustaljeno sodno prakso člena 81 ES in 82 ES sama po sebi nanašata le na ravnanje podjetij, in ne na zakonodajne ali druge predpise, ki jih sprejmejo države članice, to še ne pomeni, da ta člena v povezavi s členom 10 ES, ki določa dolžnost sodelovanja, držav članic ne zavezujeta k temu, da ne sprejmejo ali ohranjajo v veljavi ukrepov, tudi zakonske ali podzakonske narave, ki bi lahko izničili polni učinek pravil konkurence, ki veljajo za podjetja. Če država članica bodisi predpiše ali spodbuja sklepanje sporazumov, ki so v nasprotju s členom 81 ES, ali krepi učinke takih sporazumov bodisi svojim predpisom odvzame naravo državnega ukrepa s prenosom pristojnosti za sprejem odločitev, s katerimi se posega v gospodarsko sfero, na zasebne subjekte, gre za kršitev členov 10 ES in 81 ES.

Glede tega ni mogoče šteti, da je država članica na zasebne subjekte prenesla pristojnosti za sprejem odločitev, s katerimi se posega v ekonomsko sfero, s čimer bi se zadevnim predpisom odvzela narava državnih ukrepov, ko je zadevna poklicna organizacija pristojna le za pripravo predloga odvetniške tarife, ki kot tak ni zavezujoč, minister pa lahko spremeni predlog te organizacije, in ko nacionalni predpisi določajo, da nagrado odmerijo sodišča na podlagi meril iz teh predpisov, poleg tega pa ti sodišče pooblaščajo, da v nekaterih izjemnih okoliščinah s primerno obrazloženim sklepom odstopi od najvišjih in najnižjih mej. V teh okoliščinah tudi državi članici ni mogoče očitati, da bodisi predpisuje ali spodbuja sklepanje sporazumov, ki so v nasprotju s členom 81 ES, bodisi krepi njihove učinke ali predpisuje ali spodbuja zlorabe prevladujočega položaja v nasprotju s členom 82 ES oziroma krepi njihove učinke.

Iz tega izhaja, da členi 10 ES, 81 ES in 82 ES ne nasprotujejo, da država članica sprejme normativni ukrep, s katerim na podlagi predloga, ki ga pripravi poklicno združenje odvetnikov, potrdi tarifo, ki določa minimalno nagrado za člane poklicnega združenja odvetnikov, ki je tarifa, od katere načeloma ni mogoče odstopiti niti glede storitev, ki so omejene na te člane, niti glede storitev, kakršne so izvensodne storitve, ki jih lahko opravljajo tudi vsi drugi gospodarski subjekti, za katere navedena tarifa ne velja.

(Glej točke 46, 47, od 50 do 54 in točko 1 izreka.)

3. Člen 49 ES ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici zaradi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, čeprav se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če ta ureditev lahko prepove ali drugače ovira dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve.

Poleg tega navedeni člen 49 ES nasprotuje uporabi vsakršnega nacionalnega predpisa, zaradi katerega opravljanje storitev med državami članicami postane težavnejše kot opravljanje storitev izključno znotraj države članice.

(Glej točki 56, 57.)

4. Prepoved, ki jo naloži država članica, in sicer, da se z dogovorom odstopi od najnižjih nagrad, določenih z odvetniško tarifo za storitve, ki so pravne narave in jih lahko opravljajo samo odvetniki, lahko otežuje dostop odvetnikov s sedežem v drugi državi članici na trg pravnih storitev prve države članice in zato lahko omejuje opravljanje njihovih storitev v tej državi članici. Zato je to prepoved treba obravnavati kot omejitev v smislu člena 49 ES.

Navedena prepoved namreč odvetnikom s sedežem v drugi državi članici odvzema možnost, da bi z zahtevanjem nagrad, ki so nižje od nagrad, določenih s tarifo, učinkoviteje konkurirali odvetnikom s sedežem v zadevni državi članici, ki imajo zato pri pridobivanju strank več možnosti kot odvetniki s sedežem v tujini.

Poleg tega tako določena prepoved omejuje izbiro prejemnikov storitev v navedeni državi članici, ker ti ne bi mogli prejemati storitev odvetnikov, ki imajo sedež v drugih državah članicah in bi v tej državi članici ponujali svoje storitve po ceni pod najnižjo nagrado, določeno s tarifo.

Vendar je taka prepoved lahko utemeljena, če ustreza višjim razlogom v javnem interesu, pod pogojem, da je primerna za uresničitev zastavljenega cilja in ne prekorači okvirov, ki so potrebni za njegovo dosego.

V zvezi s tem sta varstvo potrošnikov, zlasti prejemnikov pravnih storitev, ki jih opravljajo osebe, ki delajo v pravosodju, in dobro delovanje pravosodja dva od ciljev, ki jih je mogoče šteti za nujne razloge v splošnem interesu in bi lahko upravičili omejitev svobode opravljanja storitev pod dvema pogojema, in sicer, da je zadevni nacionalni ukrep primeren za zagotovitev uresničitve sledenega cilja in da ne prekorači okvirov tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja.

Predložitveno sodišče mora odločiti, ali omejitev svobode opravljanja storitev, uvedena z nacionalnimi predpisi, izpolnjuje te pogoje. V ta namen mora upoštevati elemente, ki so podrobno navedeni spodaj.

Tako mora preveriti zlasti, ali obstaja povezava med višino nagrad in kakovostjo storitev, ki jih opravljajo odvetniki, in ali določitev takih najnižjih nagrad pomeni ustrezen ukrep za dosego sledenih ciljev, in sicer varstva potrošnikov in dobrega delovanja pravosodja.

Čeprav je res, da tarifa, s katero so določene najnižje nagrade, osebam, ki opravljajo poklicno dejavnost, ne preprečuje, da ne bi ponujale nekakovostnih storitev, ni mogoče a priori izključiti, da bi taka tarifa odvetnikom preprečevala, da bi si v okoliščinah na trgu, za katerega je značilno zelo veliko dejavnih odvetnikov, vpisanih v imenik odvetnikov, konkurirali tako, da bi znižali cene storitev, zaradi česar bi lahko prišlo do poslabšanja kakovosti.

Prav tako je treba upoštevati posebnosti, in sicer tako zadevnega trga kot tudi zadevnih storitev, ter zlasti dejstvo, da na področju odvetniških storitev običajno obstaja asimetrija informacij med „strankami potrošniki“ in odvetniki. Odvetniki imajo namreč veliko strokovnega znanja, ki ga nima vsak potrošnik, tako da ta težko presoja kakovost opravljenih storitev.

Kljub temu mora nacionalno sodišče preveriti, ali so strokovna pravila glede odvetnikov, zlasti organizacijska pravila, pravila glede kvalifikacij, poklicne etike, nadzora in odgovornosti, sama po sebi zadostna za dosego ciljev varstva potrošnikov in dobrega delovanja pravosodja.

Iz tega izhaja, da ureditev, ki absolutno prepoveduje, da bi se z dogovorom odstopilo od najnižjih nagrad, določenih z odvetniško tarifo za storitve, ki so pravne narave in jih lahko opravljajo le odvetniki, pomeni omejevanje svobode opravljanja storitev iz člena 49 ES. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali taka ureditev glede na njeno konkretno uporabo resnično zagotavlja doseganje ciljev varstva potrošnikov in dobrega delovanja pravosodja, ki lahko upravičita to ureditev, in ali omejitve, ki jih nalaga, glede na ta cilja niso nesorazmerne.

(Glej točke od 58 do 61, od 64 do 70 in točko 2 izreka.)