Zadeva C-500/10

Ufficio IVA di Piacenza

proti

Belvedere Costruzioni Srl

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Commissione tributaria centrale, sezione di Bologna)

„Obdavčenje — DDV — Člen 4(3) PEU — Šesta direktiva — Člena 2 in 22 — Samodejna ustavitev postopkov, ki tečejo pred davčnim sodiščem tretje stopnje“

Povzetek sodbe

Davčne določbe — Usklajevanje zakonodaj — Prometni davki — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Pobiranje davka — Nacionalna postopkovna pravila

(Člen 4(3) PEU; Direktiva Sveta 77/388, člena 2 in 22)

Člen 4(3) PEU ter člena 2 in 22 Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da na področju davka na dodano vrednost ne nasprotujejo uporabi izjemne nacionalne določbe, ki določa samodejno ustavitev postopkov, ki tečejo pred davčnim sodiščem tretje stopnje, če so se začeli z vložitvijo tožbe na prvi stopnji več kot deset let pred začetkom veljavnosti te določbe in davčna uprava v postopkih pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem ni uspela, pri čemer zaradi navedene samodejne ustavitve odločba drugostopenjskega sodišča postane pravnomočna, terjatev, ki jo uveljavlja davčna uprava, pa ugasne.

Namreč, prvič, obveznost zagotovitve učinkovitega pobiranja sredstev Unije ne sme biti v nasprotju s spoštovanjem načela sojenja v razumnem roku, ki je na podlagi člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah naloženo državam članicam, ko izvajajo pravo Unije, in katerega varstvo se zahteva tudi na podlagi člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Drugič, taka nacionalna zakonodaja, ki omogoča ustavitev najstarejših postopkov, ki tečejo pred davčnim sodiščem tretje stopnje, ne pomeni splošne opustitve pobiranja davka na dodano vrednost v danem obdobju, temveč izjemno določbo, s katero se skuša doseči spoštovanje načela sojenja v razumnem roku. Poleg tega tak ukrep zaradi svoje natančnosti in omejenosti, ki izhaja iz pogojev za njegovo uporabo, ne ustvarja bistvenih razlik v načinu obravnavanja davčnih zavezancev v celoti in z njim se torej ne krši načelo davčne nevtralnosti.

(Glej točke 23, 26 in 28 ter izrek.)

Zadeva C-500/10

Ufficio IVA di Piacenza

proti

Belvedere Costruzioni Srl

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Commissione tributaria centrale, sezione di Bologna)

„Obdavčenje — DDV — Člen 4(3) PEU — Šesta direktiva — Člena 2 in 22 — Samodejna ustavitev postopkov, ki tečejo pred davčnim sodiščem tretje stopnje“

Povzetek sodbe

Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Pobiranje davka – Nacionalna postopkovna pravila

(Člen 4(3) PEU; Direktiva Sveta 77/388, člena 2 in 22)

Člen 4(3) PEU ter člena 2 in 22 Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da na področju davka na dodano vrednost ne nasprotujejo uporabi izjemne nacionalne določbe, ki določa samodejno ustavitev postopkov, ki tečejo pred davčnim sodiščem tretje stopnje, če so se začeli z vložitvijo tožbe na prvi stopnji več kot deset let pred začetkom veljavnosti te določbe in davčna uprava v postopkih pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem ni uspela, pri čemer zaradi navedene samodejne ustavitve odločba drugostopenjskega sodišča postane pravnomočna, terjatev, ki jo uveljavlja davčna uprava, pa ugasne.

Namreč, prvič, obveznost zagotovitve učinkovitega pobiranja sredstev Unije ne sme biti v nasprotju s spoštovanjem načela sojenja v razumnem roku, ki je na podlagi člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah naloženo državam članicam, ko izvajajo pravo Unije, in katerega varstvo se zahteva tudi na podlagi člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Drugič, taka nacionalna zakonodaja, ki omogoča ustavitev najstarejših postopkov, ki tečejo pred davčnim sodiščem tretje stopnje, ne pomeni splošne opustitve pobiranja davka na dodano vrednost v danem obdobju, temveč izjemno določbo, s katero se skuša doseči spoštovanje načela sojenja v razumnem roku. Poleg tega tak ukrep zaradi svoje natančnosti in omejenosti, ki izhaja iz pogojev za njegovo uporabo, ne ustvarja bistvenih razlik v načinu obravnavanja davčnih zavezancev v celoti in z njim se torej ne krši načelo davčne nevtralnosti.

(Glej točke 23, 26 in 28 ter izrek.)