Keywords
Summary

Keywords

1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003

(Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 10(b)(iv))

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003

(Uredba Sveta št. 2201/2003, členi 11(8), 40 in 42)

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003

(Uredba Sveta št. 2201/2003, uvodna izjava 24 ter členi 11(8), 42(1), 43(2), 47(2), drugi pododstavek, in 60)

4. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003

(Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 42(1))

Summary

1. Člen 10(b)(iv) Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da začasni ukrep ni „odločba o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka“, v smislu te določbe in ne more biti podlaga za prenos pristojnosti na sodišča države članice, v katero je bil otrok neupravičeno premeščen. Glede na osrednjo vlogo, ki jo ima v skladu z navedeno uredbo pristojno sodišče, in načelo ohranitve njegove pristojnosti je namreč „odločba o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka“, končna odločba, sprejeta na podlagi celovitega preizkusa vseh upoštevnih dejavnikov, s katero pristojno sodišče odloči o rešitvi vprašanja varstva in vzgoje otroka in ki ni več predmet drugih upravnih ali sodnih odločb. Dejstvo, da ta rešitev vprašanja varstva in vzgoje otroka predvideva redno ponovno presojo ali pregled, ne vpliva na končno naravo te odločbe. Ta ugotovitev je razvidna iz sistematike Uredbe št. 2201/2003 in je tudi v otrokovo korist. Če bi namreč začasna odločba povzročila izgubo pristojnosti v zvezi z vprašanjem vzgoje in varstva otroka, bi utegnilo biti pristojno sodišče države članice otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča odvrnjeno od sprejetja take začasne odločbe, čeprav bi jo korist otroka zahtevala.

(Glej točki 46 in 47 ter točko 1 izreka.)

2. Člen 11(8) Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da odločba pristojnega sodišča o vrnitvi otroka spada na področje uporabe te določbe, tudi če pred njo ni bila sprejeta končna odločba tega sodišča o pravici do varstva in vzgoje otroka.

Glede tega razlaga, ki kot pogoj za izvršitev odločbe pristojnega sodišča o vrnitvi otroka določa obstoj končne odločbe tega sodišča o pravici do varstva in vzgoje, nikakor ne temelji na besedilu člena 11 navedene uredbe niti, natančneje, na odstavku 8 tega člena, ki se, nasprotno, nanaša na „kakršno koli kasnejšo sodno odločbo, ki zahteva vrnitev otroka“. Prav tako členi 40 in od 42 do 47 te uredbe izvršitve odločbe, ki je izdana na podlagi člena 11(8) in je o njej izdano potrdilo iz člena 42(1) te uredbe, nikakor ne povezujejo s predhodnim sprejetjem odločbe glede varstva in vzgoje. Poleg tega naj bi bilo cilj hitrosti, ki se mu sledi z določbami členov 11(8), 40 in 42 navedene uredbe, in prednostno pristojnost sodišča izvora težko uskladiti z razlago, po kateri mora biti pred odločbo o vrnitvi sprejeta končna odločba o pravici do varstva in vzgoje. Ta pogoj bi utegnil pristojno sodišče zavezovati, da odloči o pravici do varstva in vzgoje, ne da bi imelo za to vse informacije in upoštevno gradivo ter dovolj časa za njihovo objektivno in uravnoteženo presojo. Nazadnje imajo interes za izdajo pravilne in utemeljene končne sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka, zahteva po odvračanju od ugrabitev otrok ter pravica otroka do rednih osebnih odnosov in neposrednih stikov z obema od staršev prednost pred morebitnimi nevšečnostmi, ki bi jih utegnile povzročiti premestitve zaradi izvršitve odločbe, sprejete na podlagi člena 11(8), in nato končne odločbe o pravici do varstva in vzgoje.

(Glej točke 52, 54, 62 in 63 ter točko 2 izreka.)

3. Člen 47(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da odločba, s katero se prizna začasna pravica do varstva in vzgoje ter ki jo je pozneje izdalo sodišče države članice izvršitve in se po pravu te države šteje za izvršljivo, ne more nasprotovati izvršitvi odločbe o vrnitvi otroka, o kateri je bilo izdano potrdilo in ki jo je predhodno izdalo pristojno sodišče države članice izvora. Nasprotna rešitev bi pomenila odstopanje od mehanizma, določenega z oddelkom 4 poglavja III te uredbe. S tako izjemo od pristojnosti sodišč države članice izvora bi bil členu 11(8) te uredbe, ki pristojnemu sodišču priznava pristojnost za odločanje na zadnji stopnji ter ima na podlagi člena 60 te uredbe prednost pred Haaško konvencijo iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, odvzet polni učinek in priznana bi bila vsebinska pristojnost sodišč države članice izvršitve. Poleg tega, kot je razvidno iz uvodne izjave 24 in členov 42(1) in 43(2) navedene uredbe, zoper izdajo potrdila ni pravnega sredstva, tako potrjena odločba pa samodejno postane izvršljiva, ne da bi bilo mogoče nasprotovati njenemu priznanju. Nezdružljivost – v smislu člena 47(2), drugi pododstavek, te uredbe – odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo, s poznejšo izvršljivo odločbo je treba preveriti zgolj v zvezi z morebitnimi odločbami, ki so jih pozneje izdala pristojna sodišča države članice izvora. Taka nezdružljivost ne bi bila podana le, če bi bila odločba razglašena za nično ali preoblikovana na podlagi tožbe v državi članici izvora, temveč tudi, če bi pristojno sodišče spremenilo svoje stališče, če je to otroku v korist, in sprejelo novo izvršljivo odločbo, ne da bi izrecno razveljavilo prvo odločbo, ki bi bila tako razveljavljena.

(Glej točke 70 in od 76 do 78 ter točko 3 izreka.)

4. V državi članici izvršitve ni mogoče zavrniti izvršitve odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo, ker bi zaradi spremembe okoliščin po njenem sprejetju utegnila močno ogrožati dobrobit otroka. Taka sprememba namreč pomeni vsebinsko vprašanje, ki utegne v nekaterih primerih povzročiti spremembo odločbe pristojnega sodišča o vrnitvi otroka. Toda v skladu z delitvijo pristojnosti med sodišči države članice izvora in države članice izvršitve o tem vprašanju odloča pristojno sodišče države članice izvora, pri katerem je treba tudi vložiti morebiten predlog za odlog izvršitve njegove odločbe.

(Glej točki 81 in 83 ter točko 4 izreka.)