Zadeva C-25/07

Alicja Sosnowska

proti

Dyrektor Izby Skarbowej we Wrocławiu Ośrodek Zamiejscowy w Wałbrzychu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Wojewódzki Sąd Administracyjny we Wrocławiu)

„DDV — Direktivi 67/227/EGS in 77/388/EGS — Nacionalna zakonodaja, ki določa podrobna pravila za vračilo preveč plačanega DDV — Načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti — Posebni ukrepi za odstopanje“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca J. Mazáka, predstavljeni 26. februarja 2008   I - 5131

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 10. julija 2008   I - 5142

Povzetek sodbe

Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davek – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka

(Direktiva Sveta 77/388, člen 18(4))

Člen 18(4) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih in načelo sorazmernosti nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki zaradi omogočanja nadzora, nujnega za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja davkom, določa, da lahko nacionalni davčni urad določeni skupini davčnih zavezancev vrne preveč plačani davek na dodano vrednost v roku od 60 do 180 dni, šteto od dneva, ko je davčni zavezanec vložil napoved davka na dodano vrednost, razen če so ti položili varščino v določenem visokem znesku.

Iz sodne prakse izhaja, da nacionalna zakonodaja, ki določa podrobna pravila za vračilo preveč plačanega davka na dodano vrednost, ki so zaradi domnevne verjetnosti davčnih utaj strožja za eno skupino davčnih zavezancev, pri čemer pa davčni zavezanec nima možnosti dokazati neobstoja davčne utaje ali davčnega izogibanja, da bi bil upravičen do manj strogih pogojev, ni ukrep, ki je sorazmeren s ciljem boja proti davčnim utajam in davčnemu izogibanju, in prekomerno posega v cilje in načela Šeste direktive.

Poleg tega se zdi, da se s tako ureditvijo ne izpolnjuje pogoja, v skladu s katerim se mora vračilo preveč plačanega davka izvesti v razumnem roku. Rok 180 dni za vračilo, ki velja za nove davčne zavezance, to je davčne zavezance, ki dejavnost opravljajo manj kot dvanajst mesecev, je namreč šestkrat daljši od enomesečnega roka za napoved davka in trikrat daljši od roka, ki velja za druge davčne zavezance, ne da bi bila pri tem dokazana nujnost tako različnega obravnavanja zaradi preprečevanja davčnih utaj ali davčnega izogibanja.

Možnost, ki jo imajo novi davčni zavezanci, da lahko položijo varščino, da bi bili upravičeni do običajnega 60-dnevnega roka, ne vpliva na te ugotovitve, če navedena varščina ni sorazmerna s preveč plačanim davkom, ki ga je treba vrniti, niti z ekonomsko velikostjo davčnega zavezanca. Natančneje lahko položitev take varščine povzroči opazno finančno tveganje za podjetja, ki začnejo opravljati dejavnost, in zato morda ne razpolagajo z večjimi sredstvi. Dejansko je posledica obveznosti položitve navedene varščine zaradi možnosti uveljavitve običajnega roka le zamenjava finančnega bremena, ki ga predstavlja zadržanje zneska preveč plačanega davka za 180 dni, z bremenom, ki ga predstavlja zadržanje zneska varščine.

(Glej točke 24, 26, 27, od 29 do 33 in točko 1 izreka.)