Uredba (ES) št. 2201/2003, znana kot „Uredba Bruselj IIa“, je enoten pravni instrument, katerega namen je pomoč mednarodnim parom pri reševanju sporov, v katere je vpletena več kot ena država, o razvezi ter varstvu in vzgoji otrok.

Določa:

pravila, ki opredeljujejo, katero sodišče je pristojno za urejanje zakonskih sporov in starševske odgovornosti v sporih, v katere je vpletena več kot ena država;
pravila, ki poenostavljajo priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, ki so bile sprejete v drugi državi članici Evropske unije (EU);
postopek za reševanje zadev, v katerih starš ugrabi otroka iz ene države članice in ga odpelje v drugo.

Uredba ne obravnava materialnega družinskega prava. To je odgovornost posameznih držav članic.

KLJUČNE TOČKE

Uredba velja za civilnopravne zadeve, ki vključujejo več kot eno državo in se nanašajo na:

razvezo;
prenehanje življenjske skupnosti;
razveljavitev zakonske zveze,
kateri koli vidik starševske odgovornosti (na primer pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom).

Eden od njenih glavnih ciljev je, da obdrži otrokovo pravico do ohranjanja stika z obema staršema, čeprav sta razvezana ali prebivata v različnih državah članicah.

Uredba se ne uporablja v primerih, ki zadevajo:

razloge za razvezo ali pravo, ki se uporablja v primerih razveze;
vprašanja v zvezi z razvezo, kot je preživljanje;
ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva;
spore o posvojitvi in povezanih ukrepih pred posvojitvijo;
razveljavitev ali preklic posvojitve;
ime in priimek otroka;
neodvisnost otrok od njihovih staršev ali skrbnikov;
truste in dedovanje;
ukrepe, ki so posledica kaznivih dejanj, ki so jih storili otroci.

Zakonski spori

Glede pristojnosti v zakonskih sporih ni splošnega pravila. Namesto tega uredba za določanje države članice, v kateri ima sodišče pravico do sojenja v primeru, navaja sedem alternativnih razlogov za pristojnost na podlagi državljanstva zakoncev ali njunega običajnega prebivališča.

Starševska odgovornost

Velja za:

pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom;
skrbništvo, rejništvo in podobne pravne institute;
določitev in naloge katere koli osebe ali organa, ki je odgovoren za otroka ali otrokovo premoženje, za zastopanje ali pomoč otroku;
namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda;
ukrepe za zaščito otroka v zvezi z upravljanjem, ohranjanjem njegovega premoženja ali razpolaganjem z njim.

O teh zadevah običajno odloča sodišče v državi članici,v kateri otrok običajno prebiva. Če ni mogoče ugotoviti, kje otrok običajno prebiva (kot je to v primeru beguncev), pristojnost samodejno prevzame država članica, v kateri se otrok nahaja.

Ugrabitev otroka

Uredba določa tudi pravila za reševanje primerov, v katerih so otroci nezakonito premeščeni ali zadržani.

Sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred ugrabitvijo, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici.

Priznavanje

V skladu z uredbo mora katera koli država članica samodejno priznati sodne odločbe, sprejete v drugi državi članici, v zvezi z zakonskimi spori in starševsko odgovornostjo. Priznanje se lahko zavrne v naslednjih primerih:

če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom;
če nasprotna stranka ni pravočasno prejela dokumenta o začetku postopka, da bi lahko pripravila obrambo (v primerih, kjer je bila sodna odločba izdana v času odsotnosti nasprotne stranke);
če je priznanje nezdružljivo z drugo sodno odločbo med istima strankama.

Priznanje sodnih odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo se lahko prav tako zavrne:

če otrok ni dobil možnosti zaslišanja;
na zahtevo osebe, ki trdi, da sodna odločba posega v njeno starševsko odgovornost, če je bila sodna odločba izdana, ne da bi ta oseba dobila možnost zaslišanja.

Uveljavljanje

Sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti, ki je izvršljiva v državi članici, kjer je bila izdana, se izvrši v drugi državi EU, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi. Kljub temu pa se ne zahteva nobena razglasitev za sodne odločbe, ki dodeljujejo pravice do stikov z otrokom ali v zvezi z vračanjem otroka, ki jih je potrdil prvotni sodnik v skladu z uredbo.

Sodelovanje med osrednjimi organi v zadevah starševske odgovornosti

Vsaka država članica določi enega ali več osrednjih organov, katerih dolžnost je:

pomagati staršem v zvezi z vrnitvijo otroka, ki ga je drugi starš ugrabil in odpeljal v drugo državo EU;
spodbujati izmenjavo informacij o nacionalnem pravu in postopkih;
pomagati sodiščem pri medsebojni komunikaciji;
pomagati staršem in skrbnikom pri njihovih prizadevanjih za priznanje in izvršitev odločb;
prizadevati si za rešitev nesporazumov med starši ali skrbniki z alternativnimi sredstvi, kot je mediacija.

Osrednji organi se redno srečujejo kot člani Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.

Obstoječi sporazumi

Ta uredba praviloma nadomešča obstoječe konvencije o istih zadevah, ki vključujejo dve državi članici ali več. V odnosih med državami članicami ima prednost pred določenimi večstranskimi konvencijami:

Haaška konvencija iz leta 1961 (pravo, ki se uporablja za zaščito mladoletnih oseb);
Luxembourška konvencija iz leta 1967 (priznavanje odločb o veljavnosti zakonskih zvez);
Haaška konvencija iz leta 1970 (priznavanje razvez);
Evropska konvencija iz leta 1980 (skrbništvo nad otroki);
Haaška konvencija iz leta 1980 (civilnopravni vidiki mednarodne ugrabitve otrok).

V zvezi s Haaško konvencijo z dne 19. oktobra 1996 o starševski odgovornosti in ukrepih za zaščito otrok (glej povzetek) se uredba v celoti uporablja, če otrok običajno prebiva v državi EU.

Izjeme in posebna pravila

Danska ne sodeluje pri sprejemanju te uredbe, zato je ta uredba ne obvezuje.

Posebna pravila veljajo za:

odnose Finske in Švedske z Dansko, Islandijo in Norveško glede uporabe Nordijske konvencije o zakonski zvezi z dne 6. februarja 1931;
odnose med Svetim sedežem in Portugalsko, Italijo, Španijo in Malto.

Razveljavitev

Uredba Bruselj IIa je bila revidirana z Uredbo (EU) 2019/1111 (uredba o prenovitvi Uredbe Bruselj IIa), ki začne veljati 1. avgusta 2022 (glej povzetek).

OD KDAJ SE TA UREDBA UPORABLJA?

Uporablja se od 1. marca 2005.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

Zakonski spori in spori v zvezi s starševsko odgovornostjo – obrazci (Evropski portal e-pravosodje)
Družinsko pravo (Evropska komisija)
Družinske zadeve in dedovanje (spletno mesto).

GLAVNI DOKUMENT

Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, 23.12.2003, str. 1–29).

Nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 2201/2003 so vključene v izvirno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Sklep Sveta 2010/405/EU z dne 12. julija 2010 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 189, 22.7.2010, str. 12–13).

Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 343, 29.12.2010, str. 10–16).

Sklep Komisije 2012/714/EU z dne 21. novembra 2012 o potrditvi priključitve Litve okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 323, 22.11.2012, str. 18–19).

Sklep Komisije 2014/39/EU z dne 27. januarja 2014 o potrditvi priključitve Grčije okrepljenemu sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 23, 28.1.2014, str. 41–42).

Zadnja posodobitev 03.09.2021

Top

All