Te smernice se nanašajo na pristop Evropske komisije pri presoji verjetnega vpliva združitev v okviru člena 2 Uredbe (ES) št. 139/2004 (uredba o združitvah), kadar so udeležena podjetja dejanski ali potencialni konkurenti na istem upoštevnem trgu (horizontalne združitve).
Komisija lahko med pregledom izrazi zaskrbljenost glede konkurence, kadar bi združitve lahko potrošnikom odvzele ugodnosti učinkovite konkurence (na primer nizke cene, širok izbor proizvodov in storitev ali inovacije).

KLJUČNE TOČKE

Komisija v teh smernicah pojasnjuje, kdaj lahko izrazi zaskrbljenost glede konkurence in kdaj obstaja majhna verjetnost za intervencijo.
Komisija lahko izrazi zaskrbljenost glede konkurence, kadar združitve in prevzemi večajo tržno moč udeleženih podjetij do te mere, da bi lahko imela znatne negativne učinke za potrošnike, zlasti z ustvarjanjem ali krepitvijo prevladujočega položaja*. To bi se lahko zgodilo, če bi združitev odstranila konkurente s trga ali če obstaja večja verjetnost usklajenega delovanja med podjetji, ki so na trgu prisotna.

Tržni delež in stopnje koncentracije

Presoja združitve, ki jo opravi Komisija, običajno vključuje:
- opredelitev upoštevnih proizvodnih in geografskih trgov;
- konkurenčno-pravno presojo združitve.
Komisija opredeli upoštevne trge na podlagi svojega obvestila iz leta 1997. Glavni namen opredelitve trga je, da se sistematično ugotovi sedanji konkurenčni pritisk, s katerim se bo soočilo združeno podjetje.
Do intervencije Komisije običajno ne pride, kadar združitev ne povzroči, da bi stopnje koncentracije na trgu presegle nekatere določene stopnje, ki se merijo z odstotkom tržnega deleža podjetij ali indeksom Herfindahl-Hirschmann (HHI)*.

Možni protikonkurenčni učinki horizontalnih združitev

Obstajata dva glavna načina, po katerih lahko horizontalne združitve bistveno ovirajo učinkovito konkurenco, zlasti z ustvarjanjem ali krepitvijo prevladujočega položaja:
- z odstranitvijo pomembnega konkurenčnega pritiska za eno podjetje ali več podjetij, ki bi posledično povečala tržno moč brez usklajenega ravnanja (enostranski protikonkurenčni učinki);
- s spremembo narave konkurence tako, da je precej verjetneje, da bodo podjetja, ki prej niso usklajevala svojega ravnanja, zdaj uskladila in dvignila cene ali na drug način škodovala učinkoviti konkurenci. Z združitvijo lahko postane usklajevanje lažje, stabilnejše ali učinkovitejše za podjetja, ki so se usklajevala že pred združitvijo (koordinirani protikonkurenčni učinki ali koordinirano vzajemno delovanje).
Komisija presodi, če bi spremembe, nastale z združitvijo, imele za posledico katerega od navedenih učinkov. Oba zgoraj navedena primera sta lahko ustrezna pri presojanju posamezne transakcije.

Drugi vidiki, ki jih Komisija upošteva, vključujejo:

obstoj nakupne moči* – konkurenčnega pritiska na dobavitelja ne izvajajo samo njegovi konkurenti, temveč lahko prihaja tudi od njegovih kupcev. Celo podjetja z zelo velikim tržnim deležem po združitvi lahko ne morejo bistveno ovirati učinkovite konkurence, zlasti z delovanjem, ki je v veliki meri neodvisno od njihovih kupcev, če imajo slednji nakupno moč;
vstop na trg – kadar je vstop na trg dovolj lahek, je malo verjetno, da bi združitev pomenila kakršno koli večje protikonkurenčno tveganje. Zato je analiza vstopa pomemben element celovite konkurenčno-pravne presoje. Če naj bi šteli vstop za zadostni konkurenčni pritisk za stranke, ki se združujejo, mora biti razvidno, da je verjeten, pravočasen in zadosten, da odvrača ali preprečuje potencialne protikonkurenčne učinke združitve;
argument učinkovitosti – podjetja lahko upoštevajo argument učinkovitosti kot olajševalni dejavnik za verjetno škodo konkurenci. Udeleženci združitve morajo biti zmožni pokazati, da so argumenti učinkovitosti značilni za združitev, da bodo koristili potrošnikom in da so preverljivi;
utemeljitev propadajočega podjetja – sicer problematična združitev je lahko kljub temu skladna s skupnim trgom, če je ena od strank, ki se združujejo, propadajoče podjetje. Osnovna zahteva je, da poslabšanja konkurence, ki sledi združitvi, ni povzročila združitev.

OD KDAJ SE TE SMERNICE UPORABLJAJO?

Te smernice se uporabljajo od 5. februarja 2004.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

Združitve (Evropska komisija).

KLJUČNI POJMI

Prevladujoči položaj: kadar ima podjetje možnost, da v znatnem obsegu deluje neodvisno od svojih konkurentov, potrošnikov, dobaviteljev in navsezadnje končnih kupcev.

Indeks Herfindahl-Hirschmann (HHI): indeks, ki se izračuna na podlagi tržnih deležev vseh podjetij na trgu in ki daje sorazmerno večjo težo tržnim deležem večjih podjetij. Medtem ko lahko da absolutna vrednost HHI začetni podatek o konkurenčnem pritisku na trgu po združitvi, je sprememba HHI koristen približek spremembe v koncentraciji, ki je neposredna posledica združitve.

Obstoj nakupne moči: v tem smislu je pojem treba razumeti kot pogajalsko moč, ki jo ima kupec do prodajalca v trgovskih pogajanjih zaradi svoje velikosti, komercialnega pomena za prodajalca in svoje zmožnosti, da se preusmeri na alternativne dobavitelje.

GLAVNI DOKUMENT

Smernice o presoji horizontalnih združitev na podlagi uredbe Sveta o nadzoru koncentracij podjetij (UL C 31, 5.2.2004, str. 5–18).

POVEZANI DOKUMENTI

Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL L 24, 29.1.2004, str. 1–22).

Obvestilo Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti (UL C 372, 9.12.1997, str. 5–13).

Zadnja posodobitev 15.05.2020

Top

All