(1)

Pariški sporazum (4), sprejet 12. decembra 2015 na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), je začel veljati 4. novembra 2016. Pogodbenice Pariškega sporazuma so se dogovorile, da bodo dvig globalne povprečne temperature omejile na precej pod 2 °C glede na predindustrijske ravni in da bodo nadaljevale prizadevanja, da dvig temperature ne bi presegel 1,5 °C glede na predindustrijske ravni. Ta zaveza je bila okrepljena s sprejetjem Glasgowskega podnebnega pakta 13. novembra 2021 v okviru UNFCCC, v katerem je Konferenca pogodbenic UNFCCC, ki ima vlogo zasedanja pogodbenic Pariškega sporazuma, priznala, da bodo vplivi podnebnih sprememb veliko manjši pri dvigu temperature za 1,5 °C v primerjavi z 2 °C, in se odločila, da si bo prizadevala za omejitev dviga temperature na 1,5 °C.

(2)

Nujnost ohranitve cilja Pariškega sporazuma glede omejitve dviga na 1,5 °C je postala še pomembnejša po ugotovitvah Medvladnega panela o podnebnih spremembah v njegovem šestem ocenjevalnem poročilu, da je globalno segrevanje mogoče omejiti na 1,5 °C le, če se v tem desetletju nemudoma močno in trajno zmanjšajo globalne emisije toplogrednih plinov.

(3)

Spopadanje s podnebnimi in okoljskimi izzivi ter doseganje ciljev Pariškega sporazuma sta osrednji del sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor).

(4)

Evropski zeleni dogovor združuje obsežen sklop ukrepov in pobud, ki se vzajemno krepijo in katerih cilj je doseči podnebno nevtralnost v Uniji do leta 2050, in določa novo strategijo za rast, katere cilj je preoblikovati Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Njegov cilj je tudi zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in dobrobit državljanov pred z okoljem povezanimi tveganji in vplivi. Delavci iz različnih sektorjev ta prehod občutijo na različne načine. Hkrati ta prehod zadeva tudi enakost spolov ter ima poseben učinek na nekatere prikrajšane in ranljive skupine, kot so starejši, invalidi, osebe z manjšinskim etničnim ali rasnim poreklom ter posamezniki in gospodinjstva z nizkimi in nižjimi srednjimi dohodki. Pomeni tudi večji izziv za nekatere regije, zlasti strukturno prikrajšane in obrobne regije ter na otokih. Zato je treba zagotoviti, da je prehod pravičen in vključujoč ter da pri njem nihče ne bo prezrt.

(5)

Unija je 17. decembra 2020 UNFCCC predložila svoj nacionalno določeni prispevek, potem ko ga je odobril Svet. Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5), kakor je bila spremenjena, med drugim z Direktivo (EU) 2018/410 Evropskega parlamenta in Sveta (6), je eden od instrumentov, navedenih v splošnem opisu cilja v Prilogi k tej predložitvi, ki ga je treba spremeniti glede na okrepljeni cilj do leta 2030. Svet je v sklepih z dne 24. oktobra 2022 navedel, da je pripravljen čim prej po zaključku pogajanj o bistvenih elementih svežnja „Pripravljeni na 55“ ustrezno posodobiti nacionalno določene prispevke Unije in njenih držav članic v skladu z odstavkom 29 Glasgowskega podnebnega pakta, da bi upoštevali, kako se s končnim izidom bistvenih elementov svežnja „Pripravljeni na 55“ uresničuje krovni cilj Unije, o katerem se je Evropski svet dogovoril decembra 2020. Ker je sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), vzpostavljen z Direktivo 2003/87/ES, temelj podnebne politike Unije in njeno ključno orodje za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, so spremembe Direktive 2003/87/ES, vključno z njenim področjem uporabe, ki bodo sprejete s to direktivo, del bistvenih elementov svežnja „Pripravljeni na 55“.

(6)

Nujnost in vrednost uresničenja evropskega zelenega dogovora sta se še povečali zaradi zelo hudih posledic pandemije COVID-19 za zdravje, življenjske in delovne pogoje ter blaginjo državljanov Unije. Te posledice so pokazale, da morata naša družba in naše gospodarstvo izboljšati svojo odpornost v zvezi z zunanjimi pretresi in ukrepati zgodaj, da bi preprečili ali ublažili posledice zunanjih pretresov na pravičen način, pri katerem ne bo nihče prezrt, vključno s tistimi, ki jim grozi energetska revščina. Evropski državljani še naprej izražajo trdna stališča, da to velja zlasti za podnebne spremembe.

(7)

Unija se je v posodobljenem nacionalno določenem prispevku, ki ga je 17. decembra 2020 predložila sekretariatu UNFCCC, zavezala, da bo do leta 2030 neto emisije toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu Unije zmanjšala za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

(8)

Unija je s sprejetjem Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (7) v zakonodajo vključila cilj podnebne nevtralnosti v celotnem gospodarstvu najpozneje do leta 2050 in cilj doseganja negativnih emisij po tem letu. Navedena uredba določa tudi zavezujoč cilj Unije za domače zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisij, potem ko se odštejejo odvzemi) za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, pa tudi, da si mora Komisija prizadevati za uskladitev vseh prihodnjih osnutkov ukrepov ali zakonodajnih predlogov, tudi proračunskih, s cilji navedene uredbe, če pa uskladitev ni dosežena, mora v okviru ocene učinka, priložene tem predlogom, navesti razloge za to.

(9)

Vsi gospodarski sektorji morajo prispevati k doseganju zmanjšanja emisij, ki je bilo vzpostavljeno z Uredbo (EU) 2021/1119. Zato bi bilo treba cilj EU ETS prilagoditi tako, da bo v skladu s ciljem zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov za celotno gospodarstvo do leta 2030, ciljem glede podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050 in ciljem doseganja negativnih emisij po tem letu, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119.

(10)

EU ETS bi moral spodbujati proizvodnjo v napravah, ki deloma zmanjšujejo ali v celoti odpravljajo emisije toplogrednih plinov. Zato bi bilo treba opis nekaterih vrst dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES spremeniti, da se zagotovi, da so naprave, ki izvajajo dejavnost iz navedene priloge in dosegajo prag zmogljivosti, ki se nanaša na isto dejavnost, vendar ne izpuščajo nobenih toplogrednih plinov, vključene na področje uporabe EU ETS, s čimer se zagotovi enaka obravnava naprav v zadevnih sektorjih. Poleg tega bi morala brezplačna dodelitev za proizvodnjo proizvoda kot vodilni načeli upoštevati potencial materialov za krožno uporabo in dejstvo, da bi referenčna vrednost morala biti neodvisna od surovine ali vrste proizvodnega procesa, kadar imajo proizvodni procesi enak namen. Zato je treba spremeniti opredelitev proizvodov ter procesov in emisij, zajetih za nekatere referenčne vrednosti, za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev za naprave, ki uporabljajo nove tehnologije, ki deloma zmanjšujejo ali v celoti odpravljajo emisije toplogrednih plinov, in naprave, ki uporabljajo obstoječe tehnologije. Ne glede na vodilni načeli bi bilo treba v revidiranih referenčnih vrednostih za obdobje 2026–2030 še naprej razlikovati med primarno in sekundarno proizvodnjo jekla in aluminija. Poleg tega je treba ločiti posodobitev referenčnih vrednosti za rafinerije in vodik, da bi se upošteval čedalje večji pomen proizvodnje vodika, vključno z zelenim vodikom, zunaj sektorja rafinerij.

(11)

Po spremembi opredelitev proizvodov ter procesov in emisij, zajetih za nekatere referenčne vrednosti, je treba zagotoviti, da proizvajalci ne prejmejo dvojnega nadomestila za iste emisije z brezplačno dodelitvijo in nadomestilom posrednih stroškov, ter tako ustrezno prilagoditi finančne ukrepe za nadomestilo posrednih stroškov, ki se prenesejo v cene električne energije.

(12)

Direktiva Sveta 96/61/ES (8) je bila razveljavljena z Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9). Sklice na Direktivo 96/61/ES v členu 2 Direktive 2003/87/ES in Prilogi IV k navedeni direktivi bi bilo treba ustrezno posodobiti. Zaradi nujne potrebe po zmanjšanju emisij v celotnem gospodarstvu bi morale imeti države članice možnost, da poleg mejnih vrednosti emisij, sprejetih na podlagi Direktive 2010/75/EU, sprejmejo ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, vključenih v EU ETS, tudi na podlagi drugih politik.

(13)

Komisija v svojem sporočilu z 12. maja 2021 z naslovom „Pot do zdravega planeta za vse – akcijski načrt EU: Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal“ poziva k usmerjanju Unije proti ničelnemu onesnaževanju do leta 2050 z zmanjšanjem onesnaževanja zraka, sladke vode, morja in tal na ravni, ki predvidoma niso več škodljive za zdravje in naravne ekosisteme. Z ukrepi na podlagi Direktive 2010/75/EU, ki je glavni instrument za uravnavanje emisij onesnaževal zraka, vode in tal, je pogosto mogoče zmanjšati tudi emisije toplogrednih plinov. V skladu s členom 8 Direktive 2003/87/ES bi morale države članice zagotoviti uskladitev zahtev za izdajo dovoljenj na podlagi Direktive 2003/87/ES in zahtev za izdajo dovoljenj na podlagi Direktive 2010/75/EU.

(14)

Ob upoštevanju, da je z novimi inovativnimi tehnologijami pogosto mogoče zmanjšati emisije toplogrednih plinov in onesnaževal, je pomembno zagotoviti sinergije med ukrepi, s katerimi se zmanjšajo tako emisije toplogrednih plinov kot onesnaževal, zlasti Direktivo 2010/75/EU, ter pregledati njihovo uspešnost v zvezi s tem.

(15)

Opredelitev proizvajalcev električne energije je bila uporabljena za določitev največje količine brezplačno dodeljenih pravic industriji v obdobju 2013–2020, vendar je to pripeljalo do različnega obravnavanja obratov za soproizvodnjo toplote in električne energije v primerjavi z industrijskimi obrati. Za spodbujanje uporabe soproizvodnje z visokim izkoristkom in izenačitev konkurenčnih pogojev za vse naprave, ki prejmejo brezplačno dodelitev za proizvodnjo toplote in daljinsko ogrevanje, bi bilo treba vse sklice na proizvajalce električne energije v Direktivi 2003/87/ES črtati. Poleg tega Delegirana uredba Komisije (EU) 2019/331 (10) določa podrobnosti v zvezi z upravičenostjo vseh industrijskih procesov do brezplačne dodelitve. Zato so določbe o zajemanju in shranjevanju ogljika iz člena 10a(3) Direktive 2003/87/ES zastarele in bi jih bilo treba črtati.

(16)

Toplogredne pline, ki se ne izpuščajo neposredno v ozračje, bi bilo treba šteti za emisije v okviru EU ETS, pravice za te emisije pa predati, če se ne shranjujejo na kraju shranjevanja v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11) ali so trajno kemično vezane v proizvodu tako, da ne vstopijo v ozračje pri običajni uporabi in ne vstopijo v ozračje pri vseh običajnih dejavnostih po koncu življenjske dobe proizvoda. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za določitev pogojev, v skladu s katerimi je treba šteti, da so toplogredni plini trajno kemično vezani v proizvodu tako, da ne vstopijo v ozračje pri običajni uporabi in ne vstopijo v ozračje pri vseh običajnih dejavnostih po koncu življenjske dobe proizvoda, vključno s pridobivanjem certifikata za odvzem ogljika, kadar je ustrezno, ob upoštevanju regulativnega razvoja v zvezi s certificiranjem odvzemov ogljika. Običajne dejavnosti po koncu življenjske dobe proizvoda bi bilo treba razumeti široko, zajemajoč vse dejavnosti, ki potekajo po koncu življenjske dobe proizvoda, vključno s ponovno uporabo, ponovno izdelavo, recikliranjem in odstranjevanjem, kot sta sežiganje in odlaganje na odlagališčih.

(17)

Dejavnost mednarodnega pomorskega prometa, ki jo sestavljajo plovbe med pristaniščema pod jurisdikcijo dveh različnih držav članic ali med pristaniščem pod jurisdikcijo države članice in pristaniščem zunaj jurisdikcije katere koli države članice, je edini način prometa, ki ni bil vključen v pretekle zaveze Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Emisije iz goriv, prodanih v Uniji za plovbe iz ene države članice v drugo državo članico ali tretjo državo, so se od leta 1990 povečala za približno 36 %. Te emisije obsegajo skoraj 90 % vseh emisij iz plovbe v Uniji, saj so se emisije iz goriv, prodanih v Uniji za plovbe z odhodom in prihodom v isti državi članici, od leta 1990 zmanjšale za 26 %. Po scenariju brez sprememb se bodo emisije iz dejavnosti mednarodnega pomorskega prometa po napovedih povečale za približno 14 % med letoma 2015 in 2030 ter za 34 % med letoma 2015 in 2050. Če se bo vpliv dejavnosti pomorskega prometa na podnebne spremembe povečeval v skladu z napovedmi, bo resno ogrozil zmanjšanja, dosežena v drugih sektorjih za boj proti podnebnim spremembam, s tem pa tudi uresničitev cilja zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu do leta 2030, cilja Unije glede podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050 in cilja doseganja negativnih emisij po tem letu, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119, ter cilji Pariškega sporazuma.

(18)

Komisija je leta 2013 sprejela strategijo za postopno vključevanje emisij iz pomorskega prometa v politiko Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. V okviru tega pristopa je Unija najprej z Uredbo (EU) 2015/757 Evropskega parlamenta in Sveta (12) vzpostavila sistem za spremljanje emisij iz pomorskega prometa, poročanje o njih in njihovo preverjanje, nato pa naj bi določila cilje za zmanjšanje za pomorski promet in uporabo tržnega ukrepa. V skladu z zavezo sozakonodajalcev, izraženo v Direktivi (EU) 2018/410, bi se morali ukrepi Mednarodne pomorske organizacije (IMO) ali Unije začeti izvajati od leta 2023, vključno s pripravljalnim delom za sprejetje in izvajanje ukrepa za zagotovitev, da sektor ustrezno prispeva k prizadevanjem, potrebnim za uresničitev ciljev, dogovorjenih s Pariškim sporazumom, ter ustrezno obravnavo s strani vseh deležnikov.

(19)

Na podlagi Direktive (EU) 2018/410 bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o napredku, ki ga je IMO dosegla v zvezi z ambicioznim ciljem zmanjšanja emisij in povezanimi ukrepi, za zagotovitev, da pomorski promet ustrezno prispeva k prizadevanjem, potrebnim za uresničitev ciljev, dogovorjenih s Pariškim sporazumom. V okviru IMO potekajo prizadevanja za omejitev globalnih emisij iz pomorskega prevoza, kar bi bilo treba spodbujati, vključno s hitrim izvajanjem Začetne strategije IMO za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z ladij, sprejete leta 2018, ki se nanaša tudi na morebitne tržne ukrepe za spodbujanje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v mednarodnem ladijskem prevozu. Čeprav je bil pred nedavnim dosežen napredek v okviru IMO, to do sedaj ni zadostovalo za uresničitev ciljev Pariškega sporazuma. Glede na mednarodni značaj ladijskega prevoza je pomembno, da države članice in Unija s svojimi pristojnostmi sodelujejo s tretjimi državami, da bi povečali diplomatska prizadevanja za okrepitev globalnih ukrepov in dosegli napredek pri razvoju globalnega tržnega ukrepa na ravni IMO.

(20)

Emisije ogljikovega dioksida (CO2) iz pomorskega prometa znašajo približno 3 do 4 % emisij Unije. Komisija je v evropskem zelenem dogovoru navedla, da namerava sprejeti dodatne ukrepe za obravnavanje emisij toplogrednih plinov v pomorskem prometu v okviru košarice ukrepov, na podlagi katerih bo lahko Unija dosegla svoje cilje glede zmanjšanja emisij. V okviru tega bi bilo treba spremeniti Direktivo 2003/87/ES, da bi se pomorski promet vključil v EU ETS in zagotovi, da ta sektor prispeva pravičen delež k povečanim podnebnim ciljem Unije in ciljem Pariškega sporazuma, v katerem je v členu 4(4) navedeno, da bi morale razvite pogodbenice še naprej imeti vodilno vlogo pri sledenju ciljem zmanjšanja emisij, ki zajema celotno gospodarstvo, države v razvoju pa se spodbuja, da sčasoma preidejo k ciljem zmanjševanja ali omejevanja emisij, ki zajemajo celotno gospodarstvo. Emisije iz mednarodnega letalstva zunaj Evrope naj bi bile od januarja 2021 omejene z globalnim tržnim ukrepom, vendar ukrepa, ki bi omejil ali oblikoval cene emisij iz pomorskega prometa, še ni. Zato je primerno, da EU ETS zajema delež emisij pri plovbah med pristaniščem pod jurisdikcijo države članice in pristaniščem pod jurisdikcijo tretje države, pri čemer se lahko tretja država odloči o ustreznem ukrepu v zvezi s preostalim deležem emisij.

Zato bi morala razširitev EU ETS na pomorski promet vključevati polovico emisij z ladij, ki opravljajo plovbe s prihodom v pristanišče pod jurisdikcijo države članice iz pristanišča zunaj jurisdikcije države članice, polovico emisij z ladij, ki opravljajo plovbe z odhodom iz pristanišča pod jurisdikcijo države članice in prihodom v pristanišče zunaj jurisdikcije države članice, vse emisije z ladij, ki opravljajo plovbe s prihodom v pristanišče pod jurisdikcijo države članice iz pristanišča pod jurisdikcijo države članice, in vse emisije v pristanišču pod jurisdikcijo države članice. Ta pristop je bil opredeljen kot praktičen način za rešitev vprašanja skupnih, a različnih odgovornosti in zmogljivosti, kar je bil dolgoletni izziv v okviru UNFCCC. Z zajetjem deleža emisij iz vstopnih in izstopnih plovb med Unijo in tretjimi državami se zagotovi uspešnost EU ETS, zlasti s povečanjem vpliva ukrepa na okolje v primerjavi z geografskim območjem uporabe, omejenim na plovbe v Uniji, hkrati pa se omejita tveganje postankov v pristaniščih z namenom izogibanja, in tveganje selitve dejavnosti pretovarjanja zunaj Unije. Za zagotovitev nemotene vključitve sektorja v EU ETS bi se moralo predajanje pravic ladjarskih družb postopoma povečati v zvezi s preverjenimi emisijami, sporočenimi za leti 2024 in 2025.

Kadar se preda manj pravic v primerjavi s preverjenimi emisijami za pomorski promet v navedenih letih, bi bilo treba po vsakoletni določitvi razlike med preverjenimi emisijami in predanimi pravicami ukiniti količino pravic, ki ustreza tej razliki, da bi se zaščitila okoljska celovitost sistema. Ladjarske družbe bi morale od leta 2026 predati število pravic, ki ustreza vsem njihovim preverjanim emisijam. Čeprav je vpliv pomorskega prometa na podnebje predvsem posledica njegovih emisij CO2, predstavljajo znaten delež emisij z ladij tudi emisije, ki niso CO2. V skladu s četrto študijo Mednarodne pomorske organizacije o toplogrednih plinih iz leta 2020 so se emisije metana v obdobju 2012–2018 znatno povečale. Emisije metana in dušikovega oksida se bodo verjetno sčasoma povečevale, zlasti z razvojem plovil, ki jih poganja utekočinjeni zemeljski plin ali drugi viri energije. Vključitev emisij metana in dušikovega oksida bi koristila okoljski celovitosti in spodbudila dobre prakse. Te emisije bi bilo treba najprej vključiti v Uredbo (EU) 2015/757 od leta 2024, v EU ETS pa od leta 2026.

(21)

Razširitev področja uporabe Direktive 2003/87/ES na pomorski promet bo povzročila spremembe stroškov takega prometa. Ta razširitev področja uporabe bo vplivala na celotno Unijo, saj ima blago, ki se po morju prevaža v pristanišča znotraj Unije in iz njih, poreklo ali namembni kraj v različnih državah članicah, tudi v neobalnih državah članicah. Dodelitev pravic, ki jih bodo države članice prodale na dražbi, se zato načeloma ne bi smela spremeniti kot posledica vključitve dejavnosti pomorskega prometa in bi morala vključevati vse države članice. Kljub temu učinek na države članice ne bo enak. Učinku razširitve bodo najbolj izpostavljene zlasti države članice, ki so močno odvisne od ladijskega prevoza. Razširitev EU ETS na pomorski promet bo bolj prizadela države članice z obsežnim pomorskim sektorjem v primerjavi z njihovo relativno velikostjo. Zato je ustrezno navedenim državam članicam zagotoviti dodatno časovno omejeno pomoč v obliki dodatnih pravic, s katerimi se podpre razogljičenje pomorskih dejavnosti in krijejo nastali upravni stroški. Pomoč bi bilo treba postopoma uvajati vzporedno z uvedbo obveznosti predaje in bi tako imela v teh državah članicah večji učinek. V okviru pregleda Direktive 2003/87/ES bi morala Komisija preučiti ustreznost te dodatne pomoči, zlasti glede na razvoj števila ladjarskih družb, za katere so pristojne različne države članice.

(22)

EU ETS bi moral znatno prispevati k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz pomorskih dejavnosti in povečanju učinkovitosti v zvezi s takimi dejavnostmi. Uporaba prihodkov iz EU ETS na podlagi člena 10(3) Direktive 2003/87/ES bi morala med drugim vključevati spodbujanje podnebju prijaznega prometa in javnega prevoza v vseh sektorjih.

(23)

Za obnovo flot ladij, klasificiranih za plovbo v ledu, in razvoj inovativne tehnologije, ki zmanjšuje emisije takih ladij, bosta potrebna čas in finančna podpora. Ladje, klasificirane za plovbo v ledu, trenutno zaradi svoje zasnove, ki jim omogoča, da plujejo v ledenih razmerah, porabijo več goriva in izpuščajo več emisij v primerjavi z ladjami podobne velikosti, ki so zasnovane le za plovbo v odprtih vodah. Zato bi bilo treba na podlagi te direktive uvesti metodo, ki bo nevtralna glede zastave in bo do 31. decembra 2030 omogočila zmanjšanje pravic, ki naj bi jih ladjarske družbe predale na podlagi kategorizacije njihovih ladij za plovbo v ledu.

(24)

Otoki, ki nimajo cestne ali železniške povezave s celino, so bolj odvisni od pomorskega prometa kot druge regije, njihova povezljivost pa je odvisna od pomorskih povezav. Da bi otokom z majhnim številom prebivalstva pomagali, da po vključitvi dejavnosti pomorskega prometa na področje uporabe Direktive 2003/87/ES ostanejo povezani, je ustrezno, da se državi članici zagotovi možnost, da za določene dejavnosti pomorskega prometa z otoki z manj kot 200 000 stalnimi prebivalci zahteva začasno odstopanje od obveznosti predaje na podlagi navedene direktive.

(25)

Države članice bi morale imeti možnost zahtevati, da se transnacionalna pogodba o opravljanju javne službe ali transnacionalna obveznost javne službe med dvema državama članicama začasno izvzame iz nekaterih obveznosti na podlagi Direktive 2003/87/ES. Ta možnost bi morala biti omejena na povezave med državo članico brez kopenske meje z drugo državo članico in geografsko najbližjo državo članico, kot je pomorska povezava med Ciprom in Grčijo, ki je ni že več kot dve desetletji. To začasno odstopanje bi prispevalo k obravnavi nujne potrebe po opravljanju storitev v splošnem interesu in zagotoviti povezljivost ter ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo.

(26)

Ob upoštevanju posebnih značilnosti in stalnih omejitev najbolj oddaljenih regij Unije, kot so priznane v členu 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), in zaradi njihove velike odvisnosti od pomorskega prometa bi bilo treba posebno pozornost nameniti ohranjanju dostopnosti takih regij in učinkovite povezljivosti s pomorskim prometom. Zato bi bilo treba zagotoviti začasno odstopanje od nekaterih obveznosti na podlagi Direktive 2003/87/ES za emisije iz dejavnosti pomorskega prometa med pristaniščem v najbolj oddaljeni regiji države članice in pristaniščem v isti državi članici, vključno s pristanišči v isti najbolj oddaljeni regiji in drugi najbolj oddaljeni regiji iste države članice.

(27)

Določbe Direktive 2003/87/ES v zvezi z dejavnostmi pomorskega prometa bi bilo treba še naprej pregledovati ob upoštevanju prihodnjega razvoja dogodkov na mednarodni ravni in mednarodnih prizadevanj za doseganje ciljev Pariškega sporazuma, vključno z drugim pregledom globalnega stanja leta 2028 in poznejšimi globalnimi pregledi vsakih pet let po tem, namenjenimi zbiranju informacij za zaporedne nacionalno določene prispevke. Te določbe bi bilo treba pregledati tudi, če bi IMO sprejela globalni tržni ukrep za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz pomorskega prometa. V ta namen bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo v 18 mesecih po sprejetju takega ukrepa in preden ta začne delovati. Komisija bi morala v tem poročilu preučiti cilj globalnega tržnega ukrepa v luči ciljev Pariškega sporazuma, njegovo splošno okoljsko celovitost, vključno s primerjavo z določbami Direktive 2003/87/ES, ki se nanašajo na pomorski promet, ter vsa vprašanja, povezana s skladnostjo EU ETS in tega ukrepa. Komisija bi morala v svojem poročilu zlasti upoštevati raven sodelovanja pri tem globalnem tržnem ukrepu, njegovo izvršljivost, preglednost, sankcije za neskladnost, postopke za javno prispevanje, spremljanje, poročanje in preverjanje emisij, registrov in odgovornosti. Poročilu bi moral biti, kadar je ustrezno, priložen zakonodajni predlog za spremembo Direktive 2003/87/ES na način, ki je skladen s podnebnim ciljem Unije za leto 2030 in ciljem podnebne nevtralnosti iz Uredbe (EU) 2021/1119 ter s ciljem ohranjanja okoljske celovitosti in učinkovitosti podnebnih ukrepov Unije, da se zagotovi skladnost med izvajanjem globalnega tržnega ukrepa in EU ETS, pri čemer se je treba izogniti kakršnemu koli znatnemu dvojnemu bremenu, ter s tem opozori na pristojnost Unije, da v skladu z obveznostmi iz Pariškega sporazuma poskrbi za svoj delež emisij iz mednarodnih pomorskih prevozov.

(28)

Zaradi povečanih stroškov ladijskega prevoza, ki jih prinaša razširitev Direktive 2003/87/ES na dejavnosti pomorskega prometa, obstaja tveganje izogibanja, dokler ni vzpostavljen globalni tržni ukrep. Postanki v pristaniščih zunaj Unije z namenom izogibanja in premestitev dejavnosti pretovarjanja v pristanišča zunaj Unije ne bodo le zmanjšali okoljskih koristi internalizacije stroškov emisij iz dejavnosti pomorskega prevoza, temveč bodo lahko povzročili tudi dodatne emisije zaradi dodatne razdalje, prepotovane z namenom izogibanja zahtevam Direktive 2003/87/ES. Zato je ustrezno iz opredelitve „pristanišče postanka“ izključiti nekatere postanke v pristaniščih zunaj Unije. Ta izključitev bi morala biti usmerjena v pristanišča v bližini Unije, kjer je tveganje izogibanja največje. Omejitev 300 navtičnih milj od pristanišča pod jurisdikcijo države članice je sorazmeren odziv na izogibanje, ki bo uravnotežil dodatno breme in tveganje izogibanja. Poleg tega bi se morala izključitev iz opredelitve „pristanišče postanka“ uporabljati le za postanke kontejnerskih ladij v nekaterih pristaniščih zunaj Unije, kjer pretovarjanje zabojnikov predstavlja večino kontejnerskega prometa. Pri takih pošiljkah tveganje izogibanja v odsotnosti ukrepov za zmanjšanje tveganja vključuje tudi premik pristaniških vozlišč v pristanišča zunaj Unije, zaradi česar ima izogibanje še hujši učinek. Da bo ukrep sorazmeren in bo imel za posledico enako obravnavo, bi bilo treba upoštevati ukrepe v tretjih državah, ki imajo enakovreden učinek kot Direktiva 2003/87/ES.

(29)

Komisija bi morala pregledati delovanje Direktive 2003/87/ES v zvezi z dejavnostmi pomorskega prometa ob upoštevanju izkušenj z uporabo navedene direktive, vključno z odkrivanjem izogibanja, da se tako izogibanje prepreči že v zgodnji fazi, in nato predlagati ukrepe za zagotovitev uspešnosti navedene direktive. Taki ukrepi bi lahko vključevali povečane zahteve za predajo za plovbe, pri katerih je tveganje izogibanja večje, na primer v pristanišče v bližini Unije in iz njega, v tretji državi, ki ni sprejela ukrepov, podobnih Direktivi 2003/87/ES.

(30)

Emisije z ladij z bruto tonažo manj kot 5 000 ton predstavljajo manj kot 15 % emisij z ladij, ob upoštevanju področja uporabe te direktive, vendar jih oddaja veliko število ladij. Zaradi administrativne izvedljivosti je prezgodaj, da bi ladje z bruto tonažo manj kot 5 000 ton vključili v EU ETS že od začetka vključitve pomorskega prometa, vendar bi njihova vključitev v prihodnosti izboljšala učinkovitost EU ETS in potencialno zmanjšala izogibanje z uporabo ladij z bruto tonažo pod pragom 5 000 ton. Zato bi morala Komisija najpozneje do 31. decembra 2026 Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, v katerem bi morala preučiti izvedljivost ter gospodarske, okoljske in socialne učinke vključitve emisij z ladij z bruto tonažo manj kot 5 000 ton, vključno z ladjami za delo na morju, v Direktivo 2003/87/ES.

(31)

Oseba ali organizacija, odgovorna za skladnost z EU ETS, bi morala biti ladjarska družba, opredeljena kot lastnik ladje ali katera koli druga organizacija ali oseba, kot je upravljavec ali zakupnik gole ladje, ki je od lastnika ladje prevzela odgovornost za upravljanje ladje ter je s prevzemom te odgovornosti soglašala, da bo prevzela vse dolžnosti in odgovornosti, ki jih nalaga Mednarodni kodeks za varno upravljanje ladij in preprečevanje onesnaževanja. Ta opredelitev temelji na opredelitvi pojma „družba“ v členu 3, točka (d), Uredbe (EU) 2015/757 in je v skladu z globalnim sistemom zbiranja podatkov, ki ga je leta 2016 vzpostavila IMO.

(32)

Emisije z ladje so med drugim odvisne od ukrepov za energetsko učinkovitost plovila, ki jih sprejme lastnik ladje, goriva, prepeljanega tovora ter poti in hitrosti ladje, ki je lahko pod nadzorom subjekta, ki ni lastnik ladje. Odgovornost za nakup goriva ali operativno odločanje, ki vpliva na emisije toplogrednih plinov z ladje, lahko prevzame subjekt, ki ni ladjarska družba, na podlagi pogodbenega dogovora. V času pogajanj o pogodbi predvsem ti zadnji vidiki ne bi bili znani, zato bi bile končne emisije z ladje, ki jih zajema Direktiva 2003/87/ES, negotove. Vendar bi bile, razen če bi se stroški ogljika prenesli na subjekt, ki upravlja ladjo, spodbude za izvajanje operativnih ukrepov za učinkovitost porabe goriva omejene. V skladu z načelom „onesnaževalec plača“ in da bi spodbudili sprejemanje ukrepov za učinkovitost in uporabo čistejših goriv, bi morale ladjarske družbe v skladu z nacionalnim pravom torej imeti pravico do povračila stroškov, ki izhajajo iz predaje, od subjekta, ki je neposredno odgovoren za odločanje, ki vpliva na emisije toplogrednih plinov z ladje.

Medtem ko bi bil tak mehanizem povračila lahko predmet pogodbenega dogovora, zaradi zmanjšanja upravnih stroškov države članice ne bi smele biti dolžne zagotoviti take pogodbe oziroma nadzorovati, ali take pogodbe obstajajo, temveč bi morale v nacionalnem pravu določiti zakonsko pravico ladjarske družbe do povračila in ustrezen dostop do pravnega varstva za uveljavljanje te pravice. Iz istih razlogov ta pravica, vključno z vsemi morebitnimi spori v zvezi s povračilom med ladjarsko družbo in subjektom, ki upravlja ladjo, ne bi smela vplivati na obveznosti ladjarske družbe do upravnega organa za ladjarske družbe niti na izvršilne ukrepe, ki bi lahko bili potrebni proti taki družbi, da se zagotovi popolna skladnost te družbe z Direktivo 2003/87/ES. Ker je namen določbe o pravici do povračila tesno povezan z Unijo, zlasti v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti iz te direktive s strani ladjarske družbe do določene države članice, je obenem pomembno, da se ta pravica spoštuje po vsej Uniji v vseh pogodbenih razmerjih, ki omogočajo drugemu subjektu, ki ni lastnik ladje, da odloča o prepeljanem tovoru ali o poti ter hitrosti ladje na način, ki varuje neizkrivljeno konkurenco na notranjem trgu, kar lahko vključuje določbe, ki pogodbenicam takih pogodbenih sporazumov preprečujejo, da bi se izognile pravici do povračila vključno na podlagi klavzule o izbiri prava.

(33)

Da bi se zmanjšalo upravno breme ladjarskih družb, bi morala biti za vsako ladjarsko družbo pristojna ena država članica. Komisija bi morala objaviti začetni seznam ladjarskih družb, ki so opravljale dejavnost pomorskega prometa, ki spada na področje uporabe EU ETS, in na njem navesti upravni organ za ladjarsko družbo. Seznam bi bilo treba posodabljati redno in vsaj vsaki dve leti, da bi se ladjarske družbe po potrebi pripisale drugemu takemu upravnemu organu. Za ladjarske družbe, registrirane v državi članici, bi moral biti upravni organ za ladjarske družbe ta država članica. Za ladjarske družbe, registrirane v tretji državi, bi moral biti upravni organ za ladjarske družbe država članica, v kateri je imela ladjarska družba v predhodnih štirih letih spremljanja po ocenah največ postankov v pristaniščih pri plovbah, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/87/ES. Za ladjarske družbe, registrirane v tretji državi, ki v predhodnih štirih letih spremljanja niso opravile nobene plovbe, ki spada na področje uporabe Direktive 2003/87/ES, bi moral biti upravni organ za ladjarske družbe država članica, v kateri je ladja ladjarske družbe začela ali končala svojo prvo plovbo, ki spada na področje uporabe navedene direktive. Komisija bi morala objaviti in vsaki dve leti posodobiti, kot je ustrezno, seznam ladjarskih družb, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/87/ES, ter na njem navesti upravni organ za ladjarsko družbo. Za zagotovitev enakega obravnavanja ladjarskih družb bi morale države članice upoštevati harmonizirana pravila za upravljanje ladjarskih družb, za katere so pristojne, v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določi Komisija.

(34)

Države članice bi morale zagotoviti, da ladjarske družbe, ki jih upravljajo, izpolnjujejo zahteve Direktive 2003/87/ES. Če ladjarska družba ne izpolnjuje navedenih zahtev, upravni organ za ladjarske družbe pa z izvršilnimi ukrepi ne zagotovi izpolnjevanja, bi morale države članice ukrepati solidarno. V skrajnem primeru bi morale imeti države članice, razen države članice zastave ladje, možnost, da zavrnejo vstop ladjam pod odgovornostjo zadevne ladjarske družbe, država članica zastave ladje pa bi morala imeti možnost, da ladjo zadrži.

(35)

Ladjarske družbe bi morale spremljati svoje podatke o zbirnih emisijah iz dejavnosti pomorskega prometa na ravni družbe in o njih poročati v skladu s pravili iz Uredbe (EU) 2015/757. Poročila o podatkih o zbirnih emisijah na ravni družbe bi bilo treba preveriti v skladu s pravili iz navedene uredbe. Preveritelj pri preverjanju na ravni družbe ne bi smel preverjati poročil o emisijah na ravni ladje niti poročil na ravni ladje, ki se predložijo, kadar gre za spremembo družbe, saj bi morala biti ta poročila na ravni ladje že preverjena.

(36)

Na podlagi izkušenj, pridobljenih pri podobnih nalogah, povezanih z varstvom okolja, bi morala Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA) ali druga ustrezna organizacija, kot je ustrezno in v skladu s svojim mandatom pomagati Komisiji in upravnim organom za ladjarske družbe v zvezi z izvajanjem Direktive 2003/87/ES. EMSA bi morala s svojimi izkušnjami z izvajanjem Uredbe (EU) 2015/757 in orodji informacijske tehnologije upravnim organom za ladjarske družbe pomagati zlasti v zvezi s spremljanjem emisij iz dejavnosti pomorskega prometa, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2003/87/ES, s poročanjem o njih in njihovim preverjanjem, in sicer z olajševanjem izmenjave informacij ali pripravo smernic in meril. Komisija bi si morala ob pomoči agencije EMSA prizadevati za razvoj ustreznih orodij za spremljanje in smernic, s katerimi bi olajšala in usklajevala dejavnosti preverjanja in izvrševanja v zvezi z uporabo Direktive 2003/87/ES v pomorskem prometu. Kolikor je to izvedljivo, bi se morala taka orodja v največji možni meri dati na voljo državam članicam in preveriteljem za boljše zagotavljanje doslednega izvrševanja nacionalnih ukrepov za prenos Direktive 2003/87/ES.

(37)

Vzporedno s sprejetjem te direktive se Uredba (EU) 2015/757 spreminja, da se določijo pravila za spremljanje, poročanje in preverjanje, ki so potrebna za razširitev EU ETS na dejavnosti pomorskega prometa, ter za zagotovitev spremljanja, poročanja in preverjanja emisij dodatnih toplogrednih plinov in emisij dodatnih vrst ladij.

(38)

Z Uredbo (EU) 2017/2392 Evropskega parlamenta in Sveta (13) je bil člen 12(3) Direktive 2003/87/ES spremenjen, da so lahko vsi upravljavci uporabljali vse izdane pravice. Zahtevo iz člena 6(2), točka (e), navedene direktive, na podlagi katere morajo dovoljenja za emisije toplogrednih plinov vsebovati obveznost predaje pravic, bi bilo treba ustrezno uskladiti.

(39)

Za uresničitev cilja Unije glede zmanjšanja emisij do leta 2030 bo treba v sektorjih, vključenih v EU ETS, zmanjšati emisije za 62 % v primerjavi z letom 2005. Skupno količino pravic za Unijo v okviru EU ETS je treba zmanjšati, da se zagotovita potreben dolgoročen signal cene ogljika in spodbuda za to raven razogljičenja. Skupno količino pravic bi bilo treba v letih 2024 in 2026 zmanjšati, da bi bila bolj usklajena z dejanskimi emisijami. Poleg tega bi bilo treba v ta namen v letih 2024 in 2028 povečati linearni faktor zmanjšanja, med drugim ob upoštevanju vključitve emisij iz pomorskega prometa. Strmejša krivulja zgornje meje, ki izhaja iz teh sprememb, bo privedla do znatno višjih ravni kumulativnega zmanjšanja emisij do leta 2030, kot pa bi se zgodilo na podlagi Direktive (EU) 2018/410. Številke v zvezi z vključitvijo pomorskega prometa bi bilo treba pridobiti na podlagi emisij iz dejavnosti pomorskega prometa iz člena 3ga Direktive 2003/87/ES, ki so bile sporočene v Uniji in v državah članicah Evropskega gospodarskega prostora in Evropskega združenja za prosto trgovino za leti 2018 in 2019 v skladu z Uredbo (EU) 2015/757, od leta 2021 do 2024 pa prilagoditi za linearni faktor zmanjšanja za leto 2024. Linearni faktor zmanjšanja bi se moral leta 2024 uporabiti za povečanje skupne količine pravic za Unijo v navedenem letu.

(40)

Za doseganje povečane podnebne ambicije bo treba v proračunu Unije in državah članicah precejšnje javne in zasebne vire nameniti podnebnemu prehodu. Za dopolnitev in okrepitev precejšnje porabe, povezane s podnebjem, v proračunu Unije bi bilo treba vse prihodke z dražb, ki niso pripisani proračunu Unije v obliki lastnih sredstev, ali ustrezne finančne vrednosti takih prihodkov z dražb uporabiti za namene, povezane s podnebjem, razen prihodkov, uporabljenih za nadomestilo posrednih stroškov ogljika. Seznam s podnebjem povezanih namenov v členu 10(3) Direktive 2003/87/ES bi bilo treba razširiti, da bi zajemal dodatne namene s pozitivnim vplivom na okolje. To bi moralo vključevati finančno podporo za obravnavanje družbenih vidikov v gospodinjstvih z nižjim in srednjim dohodkom z znižanjem izkrivljajočih davkov in z usmerjenim znižanjem carin in dajatev za električno energijo iz obnovljivih virov. Države članice bi morale letno poročati o uporabi prihodkov z dražb v skladu s členom 19 Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter, kadar je ustrezno in kot je primerno, navesti, kateri prihodki se uporabijo in kateri ukrepi se sprejmejo za izvajanje njihovih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ter območnih načrtov za pravični prehod.

(41)

Prihodki držav članic z dražb se bodo povečali zaradi vključitve pomorskega prometa v EU ETS. Zato se države članice spodbuja, naj povečajo uporabo prihodkov iz EU ETS na podlagi člena 10(3) Direktive 2003/87/ES, da bi prispevale k varstvu, obnovi in boljšemu upravljanju morskih ekosistemov, zlasti zaščitenih morskih območij.

(42)

Potrebna so znatna finančna sredstva za izvajanje ciljev Pariškega sporazuma v državah v razvoju, z Glasgowskim podnebnim paktom pa se poziva razvite države pogodbenice, naj nujno in znatno povečajo obseg podnebnega financiranja. Svet v svojih sklepih o pripravah na 27. konferenco pogodbenic UNFCCC (COP 27) poudarja, da Unija in njene države članice največ prispevajo k mednarodnemu javnemu podnebnemu financiranju in so od leta 2013 več kot podvojile svoj prispevek k podnebnemu financiranju za podporo državam v razvoju. V teh sklepih Svet poudarja tudi, da so se Unija in njene države članice trdno zavezale, da bodo še naprej povečevale svoje mednarodno podnebno financiranje za doseganje skupnega cilja razvitih držav, tj. čim prej in do leta 2025 iz najrazličnejših virov mobilizirati vsaj 100 milijard USD letno, in pričakuje, da bo ta cilj uresničen leta 2023.

(43)

Za obravnavo distribucijskih in družbenih učinkov prehoda v državah članicah z nizkim dohodkom bi bilo treba prek sklada za modernizacijo iz člena 10d Direktive 2003/87/ES uporabiti dodatno količino pravic v višini 2,5 % količine pravic za Unijo med letoma 2024 in 2030 za financiranje energetskega prehoda držav članic, katerih bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca znaša manj kot 75 % povprečja Unije v letih 2016 do 2018.

(44)

Države članice upravičenke bi morale imeti možnost, da sredstva, dodeljena skladu za modernizacijo, uporabijo za financiranje naložb, ki vključujejo sosednje obmejne regije Unije, kadar je to pomembno za energetski prehod držav članic upravičenk.

(45)

Zagotoviti bi bilo treba dodatne spodbude za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov z uporabo stroškovno učinkovitih tehnik. V ta namen bi morala biti brezplačna dodelitev pravic do emisije nepremičnim napravam od leta 2026 pogojena z naložbami v tehnike za povečanje energetske učinkovitosti in zmanjšanje emisij, zlasti za večje porabnike energije. Komisija bi morala zagotoviti, da uporaba take pogojenosti ne ogroža enakih konkurenčnih pogojev, okolijska celovitosti ali enakega obravnavanja naprav po vsej Uniji. Komisija bi morala zato brez poseganja v pravila, ki se uporabljajo na podlagi Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15), sprejeti delegirane akte, ki dopolnjujejo to direktivo, da bi obravnavala vsa vprašanja, ki se pojavljajo zlasti v zvezi z zgoraj navedenimi načeli, in določila upravno preprosta pravila za uporabo pogojenosti. Ta pravila bi morala biti del splošnih pravil za brezplačno dodelitev z uporabo uveljavljenega postopka za nacionalne izvedbene ukrepe, v njih pa bi morali biti določeni roki, merila za priznavanje izvedenih ukrepov za energetsko učinkovitost in alternativne ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Poleg tega bi bilo treba dodatno okrepiti spodbude za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za naprave z visoko intenzivnostjo emisij toplogrednih plinov. V ta namen bi morala biti od leta 2026 brezplačna dodelitev pravic do emisij 20% nepremičnih naprav z največjo intenzivnostjo emisij v okviru dane referenčne vrednosti za proizvode pogojena tudi z vzpostavitvijo in izvajanjem načrtov za podnebno nevtralnost.

(46)

Mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM), vzpostavljen z Uredbo (EU) 2023/956 Evropskega parlamenta in Sveta (16), nadomešča mehanizme, vzpostavljene z Direktivo 2003/87/ES za preprečevanje tveganja za selitev virov ogljika. Če so sektorji in deli sektorjev zajeti z navedenim ukrepom, ne bi smeli prejeti brezplačne dodelitve. Vendar pa je treba brezplačne pravice postopoma odpraviti, da se lahko proizvajalci, uvozniki in trgovci prilagodijo novi ureditvi. Brezplačno dodelitev bi bilo treba zmanjšati med postopnim uvajanjem CBAM z uporabo faktorja za brezplačno dodelitev za sektorje, zajete s CBAM. V obdobju med začetkom veljavnosti navedene uredbe in koncem leta 2025 bi moral faktor CBAM znašati 100 %, ter bi ob izvajanju določb iz člena 36(2), točka (b), navedene uredbe moral znašati 97,5 % v letu 2026, 95 %, v letu 2027, 90 % v letu 2028, 77,5 % v letu 2029, 51,5 % v letu 2030, 39 % v letu 2031, 26,5 %v letu 2032, ter 14 % v letu 2033.Od leta 2034 naj se faktor CBAM ne bi uporabljal.

Ustrezne delegirane akte o brezplačni dodelitvi bi bilo treba ustrezno prilagoditi za sektorje in dele sektorjev, zajete s CBAM. Pravice za brezplačno dodelitev, ki ni več dana sektorjem, zajetim s CBAM v skladu s tem izračunom (v nadaljnjem besedilu: povpraševanje v okviru CBAM) se dodajo Skladu za inovacije za podporo inovacijam na področju nizkoogljičnih tehnologij, zajemanja in uporabe ogljika, zajemanja, transporta in geološkega shranjevanja ogljika, energije iz obnovljivih virov in shranjevanja energije na način, s katerim se prispeva k blažitvi podnebnih sprememb. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti projektom v sektorjih v okviru CBAM. Za upoštevanje deleža brezplačne dodelitve, ki je na voljo sektorjem, ki niso zajeti s CBAM, bi bilo treba končno količino, ki se odšteje od brezplačne dodelitve in se da na voljo v Skladu za inovacije, izračunati na podlagi deleža povpraševanja v okviru CBAM glede na potrebe po brezplačni dodelitvi v vseh sektorjih, ki prejemajo brezplačno dodelitev.

(47)

Da bi zmanjšali morebitna tveganja za selitev virov ogljika, povezana z blagom, za katero se uporablja CBAM in ki se proizvaja v Uniji za izvoz v tretje države, ki ne uporabljajo EU ETS ali podobnega mehanizma za oblikovanje cen ogljika, bi bilo treba pred koncem prehodnega obdobja iz Uredbe (EU) 2023/956 izvesti oceno. Kadar se v tem poročilu ugotovi tako tveganje za selitev virov ogljika, bi morala Komisija, kadar je primerno, predložiti zakonodajni predlog za obravnavanje tega tveganja za selitev virov ogljika, na način, ki je skladen s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Poleg tega bi bilo treba državam članicam dovoliti, da prihodke z dražb uporabijo za obravnavanje kakršnega koli preostalega tveganja za selitev virov ogljika v sektorjih, zajetih s CBAM, in v skladu s pravili o državni pomoči. Kadar se pri uporabi pravil o pogojenosti pravice zaradi zmanjšanja brezplačne dodelitve ne porabijo v celoti za izvzetje naprav z najnižjo intenzivnostjo emisij toplogrednih plinov iz medsektorske korekcije, bi bilo treba 50 % teh preostalih pravic dodati Skladu za inovacije. Preostalih 50 % bi bilo treba prodati na dražbi v imenu držav članic in te bi morale imeti možnost uporabiti prihodke za obravnavanje kakršnega koli preostalega tveganja za selitev virov ogljika v sektorjih, zajetih s CBAM.

(48)

Da bi se bolje odrazil tehnološki napredek, hkrati pa zagotovile spodbude za zmanjšanje emisij in ustrezno nagradile inovacije, bi bilo treba najmanjšo prilagoditev referenčnih vrednosti povečati z 0,2 % na 0,3 % na leto, največjo prilagoditev pa bi bilo treba povečati z 1,6 % na 2,5 % na leto. Torej za obdobje 2026–2030 bi bilo treba referenčne vrednosti prilagoditi za 6–50 % v primerjavi z vrednostjo, ki se uporablja v obdobju 2013–2020. Da se napravam zagotovi predvidljivost, bi morala Komisija sprejeti izvedbene akte za določitev revidiranih referenčnih vrednosti za brezplačno dodelitev čim prej in pred začetkom obdobja 2026 – 2030.

(49)

Da bi spodbudili nove prelomne tehnologije v jeklarski industriji in se izognili zelo nesorazmernemu zmanjšanju referenčne vrednosti ter glede na poseben položaj jeklarske industrije, kot so visoka intenzivnost emisij ter mednarodna tržna struktura in tržna struktura Unije, je treba iz izračuna referenčne vrednosti za vročo litino za obdobje 2026–2030 izključiti naprave, ki so obratovale v referenčnem obdobju 2021–2022 in bi bile sicer vključene v navedeni izračun zaradi pregleda opredelitve referenčne vrednosti za vročo litino.

(50)

Za nagrajevanje najuspešnejših podjetij in inovacij bi bilo treba naprave, katerih ravni emisij toplogrednih plinov so pod povprečjem 10 % najučinkovitejših naprav v okviru dane referenčne vrednosti, izključiti iz uporabe medsektorskega korekcijskega faktorja. Pri uporabi pravil o pogojenosti bi bilo treba pravice, ki niso dodeljene zaradi zmanjšanja brezplačne dodelitve, uporabiti za kritje primanjkljaja pri zmanjšanju brezplačne dodelitve, ki je posledica izključitve najuspešnejših podjetij iz uporabe medsektorskega korekcijskega faktorja.

(51)

Da bi pospešili razogljičenje gospodarstva in hkrati okrepili industrijsko konkurenčnost Unije, bi bilo treba Skladu za inovacije zagotoviti dodatnih 20 milijonov pravic od količine, ki bi se sicer lahko dodelila brezplačno, in dodatnih 5 milijonov pravic iz količine, ki bi se sicer lahko prodala na dražbi. Komisija bi morala pri pregledu časovnega načrta in zaporedja dražb za Sklade za inovacije, vzpostavljenih z Uredbo Komisije (EU) št. 1031/2010 (17), ob upoštevanju sprememb, ki se uvajajo s to direktivo, razmisliti o tem, da bi v prvih letih izvajanja revidirane Direktive 2003/87/ES dala na voljo večje količine virov za spodbujanje razogljičenja zadevnih sektorjev.

(52)

Za doseganje ciljev Uredbe (EU) 2021/1119 je ključen celovit pristop k inovacijam. Na ravni Unije se potrebna prizadevanja za raziskave in inovacije med drugim podpirajo v okviru Obzorja Evropa, ki vključuje obsežno financiranje in nove instrumente za sektorje, vključene v EU ETS. Zato bi si morala Komisija prizadevati za sinergije z Obzorjem Evropa in, kadar je ustrezno, z drugimi programi Unije za financiranje.

(53)

Sklad za inovacije bi moral podpirati inovativne tehnike, procese in tehnologije, vključno z njihovo hitro širitvijo, da bi se na široko uvajali po vsej Uniji. Pri izbiri projektov, podprtih z nepovratnimi sredstvi, bi bilo treba dati prednost prelomnim inovacijam.

(54)

Področje uporabe Sklada za inovacije iz člena 10a(8) Direktive 2003/87/ES bi bilo treba razširiti za podporo inovacijam na področju nizkoogljičnih in brezogljičnih tehnologij in procesov, ki se nanašajo na porabo goriv v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih, vključno s kolektivnimi oblikami prometa, kot sta javni prevoz in avtobusni prevoz. Poleg tega bi moral Sklad za inovacije podpirati naložbe za razogljičenje pomorskega prometa, vključno z naložbami v energetsko učinkovitost ladij, pristanišč in prevoza po morju na kratkih razdaljah, v elektrifikacijo sektorja, alternativna trajnostna goriva, kot sta vodik in amonijak, ki se proizvajata iz obnovljivih virov, ter pogonske tehnologije z ničelnimi emisijami, kot so tehnologije vetrne energije, in inovacije v zvezi z ladjami, klasificiranimi za plovbo v ledu. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti inovativnim projektom, ki prispevajo k razogljičenju pomorskega sektorja in zmanjšanju vseh njegovih vplivov na podnebje, vključno z emisijami črnega ogljika. V zvezi s tem bi morala Komisija na razpisih za zbiranje predlogov v okviru Sklada za inovacije predvideti namenske teme. Pri teh razpisih bi bilo treba upoštevati vprašanja, povezana z varstvom biotske raznovrstnosti, hrupom in onesnaževanjem voda. Kar zadeva pomorski promet, bi morali biti do financiranja upravičeni projekti z jasno dodano vrednostjo za Unijo.

(55)

Na podlagi člena 9 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/1122 (18) se status računov operatorjev zrakoplovov, ki več ne opravljajo letov, zajetih z EU ETS, spremeni v „izključen“, na takih računih pa ni več mogoče začeti nobenega postopka. Za ohranitev okoljske celovitosti EU ETS bi bilo treba pravice, ki se ne izdajo operatorjem zrakoplovov, ker so prenehali obratovati, uporabiti za kritje njihovega kakršnega koli primanjkljaja pri predajah, vsak preostanek pravic pa zagotoviti Skladu za inovacije in uporabiti za pospešitev ukrepov za spopadanje s podnebnimi spremembami.

(56)

Tehnična pomoč Komisije, osredotočena na države članice, iz katerih je bilo doslej predloženih le malo projektov ali jih sploh ni bilo, bi prispevala k doseganju velikega števila projektnih vlog za financiranje iz Sklada za inovacije v vseh državah članicah. Ta pomoč bi morala med drugim podpirati dejavnosti, namenjene izboljšanju kakovosti predlogov za projekte v državah članicah, iz katerih je bilo doslej predloženih le malo projektov ali jih sploh ni bilo, na primer z izmenjavo informacij, pridobljenih izkušenj in najboljših praks ter spodbujanjem dejavnosti nacionalnih kontaktnih točk. Drugi ukrepi, ki bi služili istemu cilju, vključujejo ukrepe za ozaveščanje o možnostih financiranja in povečanje zmogljivosti teh držav članic, da bi identificirale potencialne vlagatelje projektov in jih podprle. Spodbujati bi bilo treba tudi projektna partnerstva med državami članicami in povezovanje med morebitnimi vlagatelji, zlasti za projekte velikega obsega.

(57)

Da bi se izboljšala vloga držav članic pri upravljanju Sklada za inovacije in povečala preglednost, bi morala Komisija Odboru za podnebne spremembe poročati o izvajanju Sklada za inovacije ter zagotoviti analizo pričakovanega učinka projektov, ki so jim bila dodeljena sredstva, po sektorjih in po državah članicah. Komisija bi morala poročilo predložiti tudi Evropskemu parlamentu in Svetu ter ga objaviti. Če se vlagatelji strinjajo, bi morala, po zaključku razpisa za zbiranje predlogov, Komisija države članice obvestiti o vlogah za financiranje projektov na njihovem ozemlju in jim posredovati podrobne informacije o teh vlogah, da bi državam članicam olajšala usklajevanje podpore projektom. Poleg tega bi morala Komisija pred dodelitvijo sredstev obvestiti države članice o seznamu predhodno izbranih projektov. Države članice bi morale zagotoviti, da določbe za prenos v nacionalno zakonodajo ne ovirajo inovacij in so tehnološko nevtralne, Komisija pa bi morala zagotoviti tehnično pomoč, zlasti državam članicam z nizko stopnjo uspešnega sodelovanja, da bi se izboljšalo uspešno geografsko sodelovanje v Skladu za inovacije in povečala splošna kakovost predloženih projektov. Komisija bi morala zagotoviti tudi celovito spremljanje in poročanje, vključno z informacijami o napredku pri doseganju učinkovite, na kakovosti temelječe geografske pokritosti po vsej Uniji, in ustrezno nadaljnje ukrepanje.

(58)

Za uskladitev z obsežno naravo evropskega zelenega dogovora bi bilo treba v postopku izbire projektov, podprtih z nepovratnimi sredstvi, dati prednost projektom, s katerimi se obravnava več vplivov na okolje. Da bi podprli posnemanje tehnologij ali rešitev, ki se podpirajo, in njihov hiter prodor na trg, bi bilo treba znanje iz projektov, ki se financirajo iz Sklada za inovacije, izmenjavati z drugimi ustreznimi projekti in z raziskovalci iz Unije, ki imajo legitimen interes.

(59)

Pogodbe za razliko, pogodbe za razliko za ogljik in pogodbe s fiksnimi premijami so pomembni elementi za sprožanje zmanjševanja emisij v industriji prek širitve novih tehnologij, saj je z njimi mogoče vlagateljem v inovativne in okolju prijazne tehnologije jamčiti ceno, s katero se nagradi večje zmanjšanje emisij CO2 kot tisto, ki ga spodbujajo prevladujoče ravni cen ogljika v okviru EU ETS. Nabor ukrepov, ki jih lahko podpira Sklad za inovacije, bi bilo treba razširiti za zagotovitev podpore projektom na podlagi konkurenčnih dražbe, ki bi vodili v sklenitev pogodbe za razliko, pogodbe za razliko za ogljik ali pogodbe s fiksno premijo. Konkurenčne dražbe bi bile pomemben mehanizem za podporo razvoju tehnologij za razogljičenje ter bi optimizirale uporabo razpoložljivih virov. Vlagateljem v te tehnologije bi tudi ponudile gotovost. Da bi čim bolj zmanjšali morebitne pogojne obveznosti za proračun Unije, bi bilo treba pri oblikovanju pogodb za razliko in pogodb za razliko za ogljik zagotoviti zmanjšanje tveganja, poleg tega pa bi bilo treba zagotoviti ustrezno kritje proračunskih obveznosti s polnim kritjem vsaj za prva dva kroga pogodb za razliko in pogodb za razliko za ogljik z odobritvami, ki izhajajo iz prihodkov od prodaje pravic na dražbi, dodeljenih na podlagi člena 10a(8) Direktive 2003/87/ES.

Za pogodbe s fiksno premijo taka tveganja ne obstajajo, ker bo pravna obveznost krita z ustrezno proračunsko obveznostjo. Poleg tega bi morala Komisija po zaključku prvih dveh krogov pogodb za razliko in pogodb za razliko za ogljik ter nato vsakič, ko je to potrebno, izvesti kvalitativno in kvantitativno oceno finančnih tveganj, ki izhajajo iz njihovega izvajanja. Na Komisijo bi se moralo prenesti pooblastilo za sprejetje delegiranega akta, da na podlagi rezultatov te ocene omogoči ustrezno stopnjo rezervacij namesto polnega kritja za nadaljnje kroge pogodb za razliko in pogodb za razliko za ogljik. Tak pristop bi moral poleg pravic, ki so na voljo v Skladu za inovacije, upoštevati vse elemente, ki bi lahko zmanjšali finančna tveganja za proračun Unije, kot je morebitna prostovoljna delitev odgovornosti z državami članicami ali morebitni mehanizem pozavarovanja iz zasebnega sektorja. Zato je treba določiti odstopanja od delov naslova X Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (19). Stopnja rezervacij za prva dva kroga pogodb za razliko in pogodb za razliko za ogljik bi morala znašati 100 %.

Vendar bi bilo treba z odstopanjem od člena 210(1), člena 211(1) in (2) ter člena 218(1) navedene uredbe v tej direktivi za nadaljnje kroge pogodb za razliko in pogodb za razliko za ogljik določiti najnižjo stopnjo rezervacij v višini 50 % in najvišji delež prihodkov iz Sklada za inovacije, ki se uporabi za rezervacije, v višini 30 %, Komisija pa bi morala imeti možnost, da na podlagi izkušenj iz prvih dveh razpisov za zbiranje predlogov določi potrebno stopnjo rezervacij in znesek prihodkov, ki se uporabi za rezervacije. Skupna finančna obveznost, ki jo nosi proračun Unije, torej ne bi smela presegati 60 % prihodkov od prodaje na dražbi za Sklad za inovacije. Ker bodo rezervacije na splošno izhajale iz Sklada za inovacije, bi bilo treba poleg tega določiti odstopanja od pravil iz členov 212, 213 in 214 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 v zvezi s skupnim skladom za rezervacije, ustanovljenim na podlagi člena 212 navedene uredbe. Zaradi novosti pogodb za razliko in pogodb za razliko za ogljik bi lahko bila potrebna tudi odstopanja od člena 209(2), točki (d) in (h), navedene uredbe, saj se ne zanašajo na učinek vzvoda/multiplikacijski učinek niti niso v celoti odvisne od predhodne ocene iz člena 219(3) zaradi povezave s členom 209(2), točka (d), in člena 219(6) navedene uredbe, saj izvajalski partnerji ne bodo imeli kreditne izpostavljenosti ali izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v okviru jamstva. Uporaba kakršnega koli odstopanja od Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 bi morala biti omejena na to, kar je potrebno. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za spremembo najvišjega deleža prihodkov iz Sklada za inovacije, ki se uporabi za rezervacije, za največ 20 odstotnih točk več, kot je določeno v tej direktivi.

(60)

Za Sklad za inovacije velja splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije, vzpostavljen z Uredbo (EU, Euratom) 2020/2092 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

(61)

V primeru začasne ustavitve dejavnosti naprave se brezplačna dodelitev prilagodi glede na ravni dejavnosti, o katerih je treba letno poročati. Poleg tega lahko pristojni organi začasno ustavijo izdajanje pravic do emisije napravam, ki so začasno ustavile dejavnosti, če ni dokazov, da jih bodo nadaljevale. Zato se od upravljavcev ne bi smelo več zahtevati, naj ob začasni ustavitvi dejavnosti pristojnemu organu dokažejo, da bo njihova naprava v določenem in razumnem roku nadaljevala proizvodnjo.

(62)

Za popravke brezplačne dodelitve, odobrene nepremičnim napravam na podlagi člena 11(2) Direktive 2003/87/ES, je lahko potrebna dodelitev dodatnih brezplačnih pravic ali vračilo presežka pravic. V ta namen bi bilo treba uporabiti pravice, prihranjene za nove udeležence na podlagi člena 10a(7) Direktive 2003/87/ES.

(63)

Od leta 2013 so proizvajalci električne energije dolžni kupiti vse pravice, ki jih potrebujejo za proizvodnjo električne energije. Kljub temu imajo nekatere države članice v skladu s členom 10c Direktive 2003/87/ES možnost zagotoviti prehodno brezplačno dodelitev za posodobitev energetskega sektorja za obdobje 2021–2030. Tri države članice so se odločile za to možnost. Glede na to, da je potrebno hitro razogljičenje, zlasti v energetskem sektorju, bi bilo treba zadevnim državam članicam omogočiti prehodno brezplačno dodelitev zgolj za naložbe, izvedene do 31. decembra 2024. Te države bi morale imeti možnost, da vse preostale pravice za obdobje 2021–2030, ki se ne uporabijo za take naložbe, v deležu, ki ga določijo, dodajo skupni količini pravic, ki so zadevni državi članici dodeljene za prodajo na dražbi, ali pa uporabijo za podporo naložbam v okviru sklada za modernizacijo. Z izjemo roka za obvestilo glede pravic, prenesenih v sklad za modernizacijo, bi morala za te pravice veljati enaka pravila glede naložb, kot se uporabljajo za pravice, ki so že bile prenesene na podlagi člena 10d(4) Direktive 2003/87/ES. Da bi zagotovili predvidljivost in preglednost glede količin pravic, ki so na voljo za prodajo na dražbi ali za prehodno brezplačno dodelitev, in glede sredstev, ki jih upravlja sklad za modernizacijo, bi morale države članice Komisiji sporočiti količine preostalih pravic, ki jih bodo uporabile za vsakega od namenov, do 15. maja 2024.

(64)

Področje uporabe sklada za modernizacijo bi bilo treba uskladiti z najnovejšimi podnebnimi cilji Unije, pri čemer bi bilo treba zahtevati, da so naložbe usklajene s cilji evropskega zelenega dogovora in Uredbo (EU) 2021/1119, ter odpraviti podporo za vse naložbe, povezane s proizvodnjo energije iz fosilnih goriv, razen kar zadeva podporo za take naložbe s prihodki iz pravic, prostovoljno prenesenih v sklad za modernizacijo v skladu s členom 10d(4) Direktive 2003/87/ES. Poleg tega bi moralo biti pod določenimi pogoji še naprej mogoče zagotavljati omejeno podporo takim naložbam s prihodki iz dodelitev iz člena 10(1), tretji pododstavek, te direktive, zlasti kadar se dejavnost šteje za okoljsko trajnostno na podlagi Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (21), in kar zadeva pravice, prodane na dražbi do leta 2027. Za slednjo kategorijo pravic uporaba netrdnih fosilnih goriv v nadaljnji verigi poleg tega ne bi smela biti podprta s prihodki od pravic, prodanih na dražbi po letu 2028. Poleg tega bi bilo treba odstotek sklada za modernizacijo, ki ga je treba nameniti prednostnim naložbam, povečati na 80 % za pravice iz sklada za modernizacijo, prenesene v skladu s členom 10d(4) Direktive 2003/87/ES in iz člena 10(1), tretji pododstavek, navedene direktive, ter na 90 % za dodatni znesek 2,5 % skupne količine pravic za Unijo.

Energetsko učinkovitost, vključno v zvezi z industrijo, prometom, stavbami, kmetijstvom in odpadki; ogrevanje in hlajenje iz obnovljivih virov; in podporo za gospodinjstva za obravnavanje energetske revščine, tudi na podeželju in oddaljenih območjih, bi bilo treba vključiti med prednostne naložbe. Da bi povečali preglednost in bolje ocenili učinek sklada za modernizacijo, bi moral Odbor za naložbe Odboru za podnebne spremembe vsako leto poročati o izkušnjah z ocenjevanjem naložb, zlasti z vidika zmanjšanja emisij in stroškov zmanjšanja emisij.

(65)

Z Direktivo (EU) 2018/410 so bile uvedene določbe v zvezi z ukinitvijo pravic iz količine pravic, ki jih imajo države članice in ki se lahko prodajo na dražbi, v primeru zaprtja zmogljivosti za proizvodnjo električne energije na svojem ozemlju. Zaradi višjih podnebnih ambicij Unije in posledičnega pospešenega razogljičenja sektorja električne energije je taka ukinitev vse pomembnejša. Zato bi morala Komisija oceniti, ali je mogoče državam članicam olajšati uporabo ukinitve s spremembo ustreznih delegiranih aktov, sprejetih na podlagi člena 10(4) Direktive 2003/87/ES.

(66)

Prilagoditve brezplačne dodelitve pravic, ki so bile uvedene z Direktivo (EU) 2018/410 in so začele učinkovati z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2019/1842 (22), so izboljšale učinkovitost in spodbude, ki jih zagotavlja brezplačna dodelitev, vendar so povečale upravno breme in povzročile, da pretekli datum izdaje brezplačne dodelitve 28. februarja ni bil uresničljiv. Da bi se bolje upoštevale prilagoditve brezplačne dodelitve pravic, je ustrezno izvesti prilagoditve ciklusa skladnosti. Rok, do katerega morajo pristojni organi brezplačno dodeliti pravice, bi bilo zato treba odložiti z 28. februarja na 30. junij, rok, do katerega morajo upravljavci predati pravice, pa s 30. aprila na 30. september.

(67)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/2066 (23) določa pravila o spremljanju emisij iz biomase, usklajenih s pravili o uporabi biomase iz zakonodaje Unije o energiji iz obnovljivih virov. Ob izpopolnjevanju zakonodaje v zvezi s trajnostnimi merili za biomaso, pri čemer so najnovejša pravila določena v Direktivi (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (24), bi bilo treba prenos izvedbenih pooblastil iz člena 14(1) Direktive 2003/87/ES izrecno razširiti na sprejemanje potrebnih prilagoditev za uporabo trajnostnih meril za biomaso, vključno z biogorivi, tekočimi biogorivi in biomasnimi gorivi, v EU ETS. Poleg tega bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje izvedbenih aktov za določitev načina, kako upoštevati shranjevanje emisij iz mešanic biomase z ničelnimi stopnjami emisij in biomase, ki ni iz virov z ničelno stopnjo.

(68)

Obnovljiva tekoča in plinasta goriva nebiološkega izvora ter reciklirana ogljična goriva so lahko pomembna za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti. Kadar se reciklirana ogljična goriva ter obnovljiva tekoča in plinasta goriva nebiološkega izvora proizvajajo iz zajetega CO2 v okviru dejavnosti, zajete s to direktivo, bi bilo treba upoštevati emisije v okviru te dejavnosti. Za zagotovitev, da obnovljiva goriva nebiološkega izvora in reciklirana ogljična goriva prispevajo k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, ter preprečitev dvojnega štetja goriv, ki prispevajo k temu, je primerno, da se pooblastilo Komisije iz člena 14(1) Direktive 2003/87/ES izrecno razširi na sprejemanje izvedbenih aktov za določitev potrebnih prilagoditev načina, kako upoštevati poznejši izpust CO2 na način, ki zagotavlja upoštevanje vseh emisij, tudi kjer se taka goriva proizvajajo iz zajetega CO2 zunaj Unije, ob hkratnem preprečevanju dvojnega štetja in zagotavljanju ustreznih spodbud za zajem emisij, med drugim tudi ob upoštevanju obravnave teh goriv na podlagi Direktive (EU) 2018/2001.

(69)

Ker se bodo za prenos CO2 poleg cevovodov predvidoma uporabljala tudi druga sredstva, kot so ladje in tovornjaki, bi bilo treba prenos toplogrednih plinov za shranjevanje, ki je zdaj zajet s Prilogo I k Direktivi 2003/87/ES, zaradi enakega obravnavanja razširiti na vsa sredstva za prenos ne glede na to, ali so ta sredstva zajeta z EU ETS. Kadar so emisije iz prenosa zajete tudi z drugo dejavnostjo na podlagi Direktive 2003/87/ES, bi bilo treba emisije upoštevati v okviru navedene druge dejavnosti, da se prepreči dvojno štetje.

(70)

Zaradi izključitve naprav, ki uporabljajo izključno biomaso, iz EU ETS so se pojavili primeri, ko so naprave, v katerih zgoreva velik delež biomase, s pridobitvijo brezplačnih pravic, ki močno presegajo dejanske emisije, ustvarile nepričakovan dobiček. Zato bi bilo treba uvesti mejno vrednost za zgorevanje biomase po ničelni stopnji, ob prekoračitvi katere se naprave izključijo iz EU ETS. Uvedba mejne vrednosti bi zagotovila večjo gotovost glede tega, katere naprave spadajo na področje uporabe EU ETS, in omogočila enakomernejšo porazdelitev brezplačnih pravic zlasti med sektorje, pri katerih obstaja večje tveganje za selitev virov ogljika. Mejno vrednost bi bilo treba določiti na ravni 95 %, da se uravnotežijo koristi in slabosti tega, da naprave ostanejo vključene na področje uporabe EU ETS. Zato naprav, ki so ohranile fizično zmogljivost za zgorevanje fosilnih goriv, ne bi smeli spodbujati k ponovni uporabi takih goriv. Mejna vrednost 95 % bi zagotovila, da bodo, kadar naprava uporablja fosilna goriva z namenom, da ostane vključena na področje uporabe EU ETS, zato da bi bila upravičena do brezplačne dodelitve pravic, stroški ogljika, povezani z uporabo teh fosilnih goriv, dovolj pomembni, da bi odvračali od uporabe teh fosilnih goriv.

Ta mejna vrednost bi tudi zagotovila, da bi naprave, ki uporabljajo znatno količino fosilnih goriv, še naprej izpolnjevale obveznosti spremljanja iz EU ETS, s čimer se bi preprečilo morebitno izogibanje obstoječim obveznostim spremljanja, poročanja in preverjanja. Hkrati bi bilo treba s prožnim mehanizmom še naprej spodbujati naprave, ki zgorevajo manjši delež biomase z ničelno stopnjo, da bi še naprej zmanjševali zgorevanje fosilnih goriv, hkrati pa ostali v okviru sistema EU ETS, dokler njihova uporaba trajnostne biomase ne bi bila tako velika, da njihova vključitev v EU ETS ne bi bila več upravičena. Poleg tega so izkušnje pokazale, da izključitev naprav, ki uporabljajo izključno biomaso in ki dejansko predstavljajo mejno vrednost 100 %, razen za zgorevanje fosilnih goriv v fazah zagona in ustavitve, zahteva ponovno oceno in natančnejšo opredelitev. Mejna vrednost 95 % omogoča zgorevanje fosilnih goriv v fazah zagona in ustavitve.

(71)

Da bi spodbudile uvajanje nizkoogljičnih in brezogljičnih tehnologij, bi morale države članice upravljavcem omogočiti, da ostanejo vključeni na področje uporabe EU ETS do konca sedanjega in naslednjega petletnega obdobja iz člena 11(1) Direktive 2003/97/ES, če je naprava spremenila svoj proizvodni proces, da bi zmanjšala emisije toplogrednih plinov, in več ne dosega praga 20 MW skupne nazivne vhodne toplotne moči.

(72)

Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) je 28. marca 2022 objavil končno poročilo o pravicah do emisij in povezanih izvedenih finančnih instrumentih. Poročilo je obsežna analiza celovitosti evropskega trga ogljika ter zagotavlja strokovno znanje in priporočila v zvezi z ohranjanjem pravilnega delovanja trga ogljika. Da bi redno spremljali celovitost in preglednost trga, bi moral ESMA redno poročati. ESMA v okviru svoje pristojnosti že ocenjuje razvoj trga in po potrebi zagotavlja priporočila v svojem poročilu o trendih, tveganjih in ranljivostih v skladu s členom 32(3) Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (25). Analiza evropskega trga ogljika, ki vključuje dražbe pravic do emisije, trgovanje s pravicami do emisije in njihovimi izvedenimi finančnimi instrumenti na mestu trgovanja in na prostem trgu, bi morala biti del tega letnega poročanja. Ta obveznost bi privedla do poenostavitve poročanja ESMA in omogočila medtržne primerjave, zlasti zaradi močnih povezav med EU ETS in trgi izvedenih finančnih instrumentov na osnovne proizvode.

Taka redna analiza ESMA bi morala zlasti spremljati morebitne nestanovitnosti trga in razvoj cen, delovanje dražb in trgovalnih operacij na trgih, likvidnost in količine, s katerimi se trguje, ter kategorije in trgovalne navade udeležencev na trgu, vključno s špekulativnimi dejavnostmi, ki znatno vplivajo na cene. Njene ocene bi morale po potrebi vključevati priporočila za izboljšanje celovitosti in preglednosti trga ter obveznosti poročanja, pa tudi za izboljšanje preprečevanja in odkrivanja zlorabe trga ter za pomoč pri ohranjanju urejenih trgov za pravice do emisije in njihove izvedene finančne instrumente. Komisija bi morala ustrezno upoštevati ocene in priporočila v okviru letnega poročila o trgu ogljika in po potrebi v poročilih za zagotavljanje boljšega delovanja trga ogljika.

(73)

Da bi dodatno spodbudili naložbe, potrebne za razogljičenje daljinskega ogrevanja, in obravnavali socialne vidike, povezane z visokimi cenami energije in visoko intenzivnostjo emisij toplogrednih plinov iz naprav za daljinsko ogrevanje v državah članicah z zelo visokim deležem emisij iz daljinskega ogrevanja v primerjavi z velikostjo gospodarstva, bi bilo treba upravljavcem omogočiti, da zaprosijo za dodatno prehodno brezplačno dodelitev za naprave za daljinsko ogrevanje, dodatno vrednost brezplačne dodelitve pa bi bilo treba vložiti v znatno zmanjšanje emisij pred letom 2030. Za zagotovitev teh zmanjšanj bi morala biti dodatna prehodna brezplačna dodelitev pogojena z izvedenimi naložbami in doseženim zmanjšanjem emisij, kot je določeno v načrtih za podnebno nevtralnost, ki jih upravljavci pripravijo za ustrezne naprave.

(74)

Nepričakovana ali nenadna pretirana zvišanja cen na trgu ogljika lahko negativno vplivajo na tržno predvidljivost, ki je bistvena za načrtovanje naložb v razogljičenje. Zato bi bilo treba ukrep, ki se uporablja v primeru pretiranega nihanja cen na trgu za trgovanje s pravicami do emisij iz poglavij II in III Direktive 2003/87/ES, pazljivo okrepiti, da se izboljša njegova odzivnost na neupravičena nihanja cen. Če je izpolnjen sprožilni pogoj na podlagi zvišanja povprečne cene pravice, bi se moral ta zaščitni ukrep, ki temelji na pravilih, uporabiti samodejno, pri čemer se vnaprej določeno število pravic sprosti iz rezerve za stabilnost trga, ki je bila vzpostavljena s Sklepom (EU) 2015/1814 Evropskega parlamenta in Sveta (26). Komisija bi morala pozorno spremljati sprožilni pogoj in ga mesečno objavljati, da bi izboljšala preglednost. Za zagotovitev urejene dražbe pravic, sproščenih iz rezerve za stabilnost trga na podlagi tega zaščitnega ukrepa, in za izboljšanje predvidljivosti trga se ta ukrep ne bi smel ponovno uporabiti vsaj dvanajst mesecev po izteku prejšnje sprostitve pravic na trg v okviru ukrepa.

(75)

Komisija je v sporočilu z dne 17. septembra 2020 z naslovom Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 – Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov izpostavila poseben izziv pri zmanjševanju emisij v stavbnem sektorju in sektorju cestnega prometa. Zato je Komisija napovedala, da bi lahko nadaljnja razširitev trgovanja z emisijami vključevala emisije iz stavb in cestnega prometa, pri čemer je navedla, da bi vključitev vseh emisij zaradi zgorevanja goriv prinesla pomembne koristi. Trgovanje z emisijami bi se moralo uporabljati za goriva, ki se uporabljajo za zgorevanje v stavnem sektorju ter sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih, ki ustrezajo industrijskim dejavnostim, ki niso zajete v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, kot je ogrevanje industrijskih obratov (v nadaljnjem besedilu: stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatni sektorji). Za te sektorje bi bilo treba vzpostaviti ločen, a vzporedni sistem trgovanja z emisijami, da bi preprečili kakršne koli motnje dobro delujočega sistema trgovanja z emisijami za nepremične naprave in letalstvo. Novi sistem je dopolnjen s politikami za oblikovanje pričakovanj udeležencev na trgu in zagotovitev signala cene ogljika za celotno gospodarstvo, hkrati pa zagotavlja ukrepe za preprečevanje neupravičenih vplivov cen. Pretekle izkušnje so pokazale, da je treba za razvoj novega sistema vzpostaviti učinkovit sistem spremljanja, poročanja in preverjanja. Za zagotovitev sinergij in usklajenosti z obstoječo infrastrukturo Unije za EU ETS, je ustrezno, da se sistem za trgovanje z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje vzpostavi s spremembo Direktive 2003/87/ES.

(76)

Za vzpostavitev potrebnega izvedbenega okvira in zagotovitev ustreznega časovnega okvira za doseganje cilja za leto 2030 bi se moralo trgovanje z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih začeti leta 2025. V prvih letih bi se moralo od reguliranih subjektov zahtevati, da imajo dovoljenje za emisije toplogrednih plinov ter poročajo o svojih emisijah za leta 2024 do 2026. Izdajanje pravic in obveznosti glede skladnosti bi se morale uporabljati za te subjekte od leta 2027. To zaporedje bi omogočilo, da se začne urejeno in učinkovito trgovanje z emisijami v teh sektorjih. Poleg tega bi se tako omogočila vzpostavitev ukrepov za zagotovitev družbeno pravičnega uvajanja trgovanja z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih za ublažitev vpliva cene ogljika na ranljiva gospodinjstva in uporabnike prevoza.

(77)

Zaradi zelo velikega števila majhnih onesnaževalcev v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih točke reguliranja ni mogoče vzpostaviti na ravni subjektov, ki neposredno izpuščajo toplogredne pline, kot to velja za nepremične naprave in letalstvo. Zaradi tehnične izvedljivosti in upravne učinkovitosti je primerneje, da se točka reguliranja določi v zgornjem delu dobavne verige. Dejanje, ki sproži obveznost glede skladnosti v okviru novega sistema za trgovanje z emisijami, bi moralo biti sprostitev goriv, ki se uporabljajo za zgorevanje v stavbnem sektorju in sektorju cestnega prometa, tudi za cestni promet toplogrednih plinov za namene njihovega geološkega shranjevanja, ter v dodatnih sektorjih, ki ustrezajo industrijskim dejavnostim, ki niso zajete v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES. Sprostitev goriv, ki se uporabljajo pri dejavnostih na podlagi Priloge I k tej direktivi, v porabo se ne bi smela upoštevati, da bi se preprečilo dvojno kritje.

(78)

Regulirane subjekte v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih in točko reguliranja bi bilo treba s potrebnimi prilagoditvami opredeliti v skladu s sistemom trošarine, ki ga določa Direktiva Sveta (EU) 2020/262 (27), saj navedena direktiva že določa zanesljiv sistem nadzora za vse količine goriv, ki se sprostijo v porabo, za namene plačila trošarin. Obveznosti na podlagi Direktive 2003/87/ES se ne bi smele uporabljati za končne porabnike goriv v teh sektorjih.

(79)

Za regulirane subjekte, ki spadajo na področje uporabe sistema za trgovanje z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih, bi se morale uporabljati podobne zahteve glede dovoljenja za emisije toplogrednih plinov kot za upravljavce nepremičnih naprav. Določiti je treba pravila o vlogah za dovoljenja, pogojih za izdajanje dovoljenj, njihovi vsebini in pregledu ter morebitnih spremembah, povezanih z reguliranim subjektom. Za zagotovitev urejenega začetka delovanja novega sistema bi morale države članice zagotoviti, da imajo regulirani subjekti, ki spadajo na področje uporabe novega sistema za trgovanja z emisijami, veljavno dovoljenje od začetka delovanja sistema leta 2025.

(80)

Skupna količina pravic za novi sistem trgovanja z emisijami bi moral slediti linearni krivulji, da se doseže cilj zmanjšanja emisij do leta 2030, ob upoštevanju stroškovno učinkovitega prispevka stavbnega sektorja in sektorja cestnega prometa v obliki zmanjšanja emisij za 43 % v primerjavi z letom 2005 do leta 2030 in kombiniranega stroškovno učinkovitega prispevka dodatnih sektorjev za 42 % v primerjavi z letom 2005 do leta 2030. Skupno količino pravic bi bilo treba prvič določiti leta 2027, slediti pa bi morala krivulji, ki se začne leta 2024 z mejnimi vrednostmi emisij za leto 2024, izračunanimi v skladu s členom 4(2) Uredbe (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (28) na podlagi referenčnih emisij za zajete sektorje za leto 2005 in obdobje 2016–2018, kot je določeno v členu 4(3) te uredbe. V skladu s tem bi bilo treba linearni faktor zmanjšanja določiti na 5,10 %. Od leta 2028 bi bilo treba določiti skupno količino pravic na podlagi povprečnih sporočenih emisij za leta 2024, 2025 in 2026, skupna količina pravic pa bi se morala zmanjševati za isto absolutno letno stopnjo zmanjšanja, kot se določi od leta 2024, kar ustreza 5,38-odstotnemu linearnemu faktorju zmanjšanja v primerjavi s primerljivo vrednostjo zgoraj opredeljene krivulje leta 2025. Če so te emisije znatno večje od te vrednosti krivulje in taka razlika ni posledica majhnih razlik v metodologijah merjenja emisij, bi bilo treba linearni faktor zmanjšanja prilagoditi, da se do leta 2030 doseže potrebno raven zmanjšanja emisij.

(81)

Prodaja pravic na dražbi je najpreprostejši in ekonomsko najučinkovitejši način dodeljevanja pravic do emisije in tudi preprečuje nepričakovane dobičke. Stavbni sektor in sektor cestnega prometa se spopadata z razmeroma majhnim pritiskom konkurence zunaj Unije ali pa se z njim sploh ne spopadata, poleg tega pa nista izpostavljena tveganju za selitev virov ogljika. Zato bi se morale pravice za stavbe in cestni promet dodeliti le na podlagi prodaje na dražbi, brezplačne dodelitve pa ne bi smelo biti.

(82)

Za zagotovitev nemotenega začetka novega sistema trgovanja z emisijami ter ob upoštevanju potrebe reguliranih subjektov po tem, da se zavarujejo pred cenovnim ali likvidnostnim tveganjem ali kupijo pravice vnaprej, da zmanjšajo tako tveganje, bi bilo treba v zgodnji fazi prodati večjo količino pravic na dražbi. Zato bi morale biti količine pravic za prodajo na dražbi leta 2027 30 % večje od skupne količine pravic za leto 2027. Ta količina bi zadostovala za zagotovitev likvidnosti v primeru zmanjšanja emisij v skladu s potrebami po zmanjšanju in v primeru le postopnega zmanjšanja emisij. Podrobna pravila za to povečanje količine pravic za prodajo na dražbi v zgodnji fazi bi bilo treba določiti v delegiranem aktu v zvezi s prodajo pravic na dražbi, sprejetem na podlagi člena 10(4) Direktive 2003/87/ES.

(83)

Pravila o porazdelitvi v zvezi z deleži pravic, ki se prodajo na dražbi, so zelo pomembna za vse prihodke z dražb, ki bi se stekali v države članice, zlasti zaradi potrebe po okrepitvi zmožnosti držav članic, da obravnavajo družbene učinke signala cene ogljika v stavbnem sektorju in sektorju cestnega prometa. Ne glede na to, da imajo ti stavbni sektorji, sektorji cestnega prometa in dodatni sektorji zelo različne značilnosti, je primerno določiti skupno pravilo o porazdelitvi, podobno tistemu, ki se uporablja za nepremične naprave. Večina pravic bi bilo treba porazdeliti med vse države članice na podlagi povprečne porazdelitve emisij v cestnem prometu, gospodarskih in institucionalnih stavbah ter stanovanjskih stavbah v obdobju 2016–2018.

(84)

Uvedbo cene ogljika v stavbnem sektorju in sektorju cestnega prometa bi bilo treba dopolniti z učinkovitim družbenim nadomestilom, zlasti ob upoštevanju obstoječih ravni energetske revščine. V anketi na ravni Unije leta 2021 je skoraj 6,9 % prebivalstva Unije navedlo, da si ne morejo privoščiti ustreznega ogrevanja svojih domov. Za zagotovitev učinkovitega družbenega in distribucijskega nadomestila bi se moralo od držav članic zahtevati, da prihodke z dražb iz trgovanja z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje porabijo za namene, povezane s podnebjem in energijo, ki so že določeni za obstoječe sisteme za trgovanje z emisijami, pri čemer dajo prednost dejavnostim, ki lahko prispevajo k obravnavi socialnih vidikov trgovanja z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih, ali za ukrepe, ki se izrecno dodajo za obravnavo povezanih pomislekov za te sektorje, vključno s povezanimi ukrepi politike na podlagi Direktive 2012/27/EU.

Novi Socialni sklad za podnebje, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2023/955 Evropskega parlamenta in Sveta (29), bo državam članicam zagotovil namenska sredstva za podporo najbolj prizadetim ranljivim skupinam, zlasti energetsko ali mobilnostno revnim gospodinjstvom. Socialni sklad za podnebje bo spodbujal pravičnost in solidarnost med državami članicami in v njih, hkrati pa bo zmanjšal tveganje energetske in mobilnostne revščine med prehodom. Temeljil bo na obstoječih solidarnostnih mehanizmih in jih dopolnjeval v sinergiji z drugimi programi porabe in skladi Unije. 50 milijonov pravic iz EU ETS na podlagi člena 10a(8b) Direktive 2003/87/ES in 150 milijonov pravic iz trgovanja z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih ter prihodke, ustvarjene s prodajo pravic na dražbi v zvezi s stavbnim sektorjem, sektorjem cestnega prometa in dodatnimi sektorji, do največ 65 000 000 000 EUR, bi bilo treba začasno in izjemoma uporabiti za financiranje Socialnega sklada za podnebje v obliki zunanjih namenskih prejemkov, dokler ne bodo potekale razprave in posvetovanja o predlogu Komisije z dne 22. decembra 2021 za sklep Sveta o spremembi Sklepa (EU, Euratom) 2020/2053 o vzpostavitvi novega vira lastnih sredstev iz naslova EU ETS v skladu s členom 311, tretji odstavek, PDEU.

Kadar je sprejet sklep v skladu s členom 311, tretji odstavek, PDEU o določitvi tega novega vira lastnih sredstev, je treba določiti, da isti prihodek z začetkom veljavnosti takega sklepa preneha biti zunanji namenski prejemek. V zvezi s Socialnim skladom za podnebje Komisija v primeru sprejetja takega sklepa, kadar je ustrezno, predstavi potrebne predloge v skladu s členom 27(4) Uredbe (EU) 2023/955 To ne posega v izid pogajanj o večletnem finančnem okviru po letu 2027.

(85)

Poročanje o uporabi prihodkov z dražb bi bilo treba uskladiti s sedanjim poročanjem v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999.

(86)

Regulirani subjekti, zajeti z novim sistemom za trgovanje z emisijami, bi morali predati pravice za svoje preverjene emisije v količinah, ki ustrezajo količinam goriv, ki so jih sprostili v porabo. Pravice za svoje preverjene emisije bi morali prvič predati leta 2027. Da bi se upravno breme čim bolj zmanjšalo, bi se moralo več pravil, ki se uporabljajo za obstoječi sistem za trgovanje z emisijami za nepremične naprave in letalstvo, ob potrebnih prilagoditvah uporabljati za novo sistem za trgovanje z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje. To vključuje zlasti pravila o prenosu, predaji in ukinitvi pravic ter pravila o veljavnosti pravic, sankcijah, pristojnih organih in obveznostih držav članic glede poročanja.

(87)

Nekatere države članice že imajo nacionalne davke na ogljik, ki se uporabljajo za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES. Zato bi bilo treba do konca leta 2030 uvesti začasno odstopanje. Za zagotovitev, da so cilji Direktive 2003/87/ES izpolnjeni in da je novi sistem trgovanja z emisijami skladen, bi morala biti možnost uporabe tega odstopanja na voljo le, kadar je nacionalna davčna stopnja višja od povprečne cene na dražbi za zadevno leto, in bi se morala uporabljati samo za obveznost predaje reguliranih subjektov, ki plačujejo tak davek. Za zagotovitev stabilnosti in preglednosti sistema bi bilo treba o nacionalnih davkih, vključno z ustreznimi davčnimi stopnjami, ob koncu obdobja za prenos te direktive uradno obvestiti Komisijo. Odstopanje ne bi smelo vplivati na zunanje namenske prejemke za Socialni sklad za podnebje ali – če so določena v skladu s členom 311, tretji odstavek, PDEU – na lastna sredstva iz naslova prihodkov z dražb iz trgovanja z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih.

(88)

Da bi bilo trgovanje z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih učinkovito, bi moralo biti mogoče spremljati emisije z visoko stopnjo gotovosti in ob razumnih stroških. Emisije bi se morale pripisati reguliranim subjektom na podlagi količin goriva, sproščenih v porabo, in kombinirati s faktorjem emisije. Regulirani subjekti bi morali biti zmožni zanesljivo in natančno opredeliti sektorje, v katerih se goriva sprostijo v porabo, in končne uporabnike goriv ter razlikovati med njimi, da se preprečijo nezaželeni učinki, kot je dvojno breme. V majhnem številu primerov, v katerih se ni mogoče izogniti dvojnemu štetju emisij v obstoječem EU ETS in novem sistemu trgovanja z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje, ali kadar nastanejo stroški zaradi predaje pravic v zvezi z emisijami od dejavnosti, ki niso zajete z Direktivo 2003/87/ES, bi morale države članice take prihodke uporabiti za nadomestitev neizogibnega dvojnega štetja ali drugih takih stroškov zunaj stavbnega sektorja, sektorja cestnega prometa in dodatnih sektorjev v skladu s pravom Unije. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za zagotovitev enotnih pogojev za preprečevanje dvojnega štetja in predaje pravic za emisije, ki niso zajete v sistemu za trgovanje z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje, ter za zagotavljanje finančnega nadomestila. Da bi dodatno ublažili morebitno dvojno štetje, bi bilo treba roke za spremljanje in predajo v novem sistemu trgovanja z emisijami določiti en mesec po rokih v obstoječem sistemu za nepremične naprave in letalstvo. Za razpoložljivost zadostnih podatkov za določitev skupne količine pravic za obdobje 2028–2030 bi morali regulirani subjekti, ki imajo dovoljenje na začetku delovanja sistema leta 2025, sporočiti svoje povezane zgodovinske emisije za leto 2024.

(89)

Preglednost v zvezi s stroški ogljika in mera, do katere so prevaljeni na potrošnike, sta ključnega pomena za omogočanje hitrega in stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij v vseh sektorjih gospodarstva. To je zlasti pomembno v sistemu trgovanja z emisijami, ki temelji na obveznostih, ki se prevalijo po verigi navzgor. Namen novega sistema za trgovanje z emisijami je spodbuditi regulirane subjekte k zmanjšanju vsebnosti ogljika v gorivih, pri čemer taki subjekti ne bi smeli ustvarjati neupravičenih dobičkov s tem, da na potrošnike prenesejo stroške ogljika, ki so večji od stroškov ogljika, ki jih dejansko imajo. Čeprav prodaja vseh pravic do emisij na dražbi v okviru sistema trgovanja z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje že omejuje pojav takih neupravičenih dobičkov, bi morala Komisija spremljati, v kolikšni meri regulirani subjekti prenašajo stroške ogljika, da bi se izognili nepričakovanim dobičkom. V zvezi s poglavjem IVa bi morala Komisija, letno poročati, kadar je to mogoče glede na vrsto goriva, o povprečni ravni stroškov ogljika, ki so bili preneseni na potrošnike v Uniji.

(90)

Primerno je, da se uvedejo ukrepi za obravnavo morebitnega tveganja pretiranih zvišanj cen, ki lahko – če so posebno visoke na začetku novega sistema trgovanja z emisijami – ogrozijo pripravljenost gospodinjstev in posameznikov za vlaganje v zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov. Ti ukrepi bi morali dopolnjevati zaščitne ukrepe, ki jih zagotavlja rezerva za stabilnost trga in ki so začeli delovati leta 2019. Medtem ko bo ceno ogljika še naprej določal trg, se bo izvajanje zaščitnih ukrepov sprožilo na podlagi samodejnega mehanizma, temelječega na pravilih, pri čemer se bodo pravice sprostile iz rezerve za stabilnost trga le, če bo izpolnjen eden ali več konkretnih sprožilnih pogojev na podlagi zvišanja povprečne cene pravice. Ta dodatni mehanizem bi moral biti tudi zelo odziven, da bi se obravnavala pretirana nestanovitnost zaradi dejavnikov, ki niso spremembe temeljev trga. Ukrepi bi morali biti prilagojeni različnim ravnem pretiranega zvišanja cen, s čimer se bodo zagotovile različne stopnje posredovanja. Komisija bi morala pozorno spremljati sprožilne pogoje, ob izpolnjenih pogojih pa nujno sprejeti ukrepe. To ne bi smelo vplivati na katere koli spremljevalne ukrepe, ki jih države članice lahko sprejmejo za obravnavo škodljivih družbenih učinkov.

(91)

Za večjo gotovost državljanov, da cena ogljika v prvih letih novega sistema trgovanja z emisijami ne presega 45 EUR, je primerno vključiti dodaten mehanizem za stabilnost cen, da se pravice sprostijo iz rezerve za stabilnost trga, če cena ogljika preseže to raven. Načeloma bi se moral ta ukrep uporabljati enkrat v obdobju 12 mesecev. Vendar bi morala obstajati možnost, da se v istem 12-mesečnem obdobju ponovno uporabi, kadar Komisija skupaj z Odborom za podnebne spremembe ugotovi, da gibanje cene upravičuje ponovno sprostitev pravic. Ker je cilj tega mehanizma zagotovi stabilnost v prvih letih novega sistema trgovanja z emisijami, bi morala Komisija oceniti njegovo delovanje in ali ga bi bilo treba obdržati po letu 2029.

(92)

Kot dodaten zaščitni mehanizem preden se začne trgovati z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih, bi moralo biti mogoče odložiti uporabo zgornje meje in obveznosti predaje, kadar so veleprodajne cene plina ali nafte v primerjavi s preteklimi trendi izjemno visoke. Mehanizem bi moral biti samodejen, kar pomeni, da je treba uporabo zgornje meje in obveznosti predaje odložiti za eno leto, če so izpolnjeni konkretni sprožilci cene energije. Referenčne cene bi bilo treba določiti na podlagi referenčnih pogodb na veleprodajnih trgih plina in nafte, ki so takoj na voljo in najpomembnejše za končne porabnike. Predvideti bi bilo treba ločene sprožilne pogoje za cene plina in nafte, saj gibanja njunih cen sledijo različnim preteklim trendom. Za zagotovitev stabilnosti trga bi morala Komisija dovolj z vnaprejšnjim obvestilom v Uradnem listu Evropske unije zagotoviti jasnost glede uporabe odloga.

(93)

Komisija bi morala spremljati delovanje trgovanja z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih, vključno s stopnjo cenovne konvergence z obstoječim EU ETS, po potrebi pa bi bilo treba Evropskemu parlamentu in Svetu predlagati pregled za izboljšanje učinkovitosti, upravljanja in praktične uporabe trgovanja z emisijami za te sektorje na podlagi pridobljenega znanja in povečane cenovne konvergence. Od Komisije bi se moralo zahtevati, naj predloži prvo poročilo o tem do 1. januarja 2028.

(94)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja 3ga(2), člena 3gf(2) in (4), člena 10b(4), člena 12(3-d)in (3-c), člena 14(1), člena 30f(3) in (5) ter člena 30h(7) Direktive 2003/87/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Za zagotovitev sinergij z obstoječim regulativnim okvirom bi bilo treba prenos izvedbenih pooblastil iz členov 14 in 15 navedene direktive razširiti na stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje. Ta izvedbena pooblastila, razen izvedbenih pooblastil v zvezi s členom 3gf(2) in členom 12(3-d) in (3-c) Direktive 2003/87/ES, bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (30).

(95)

Za doseganje ciljev iz te direktive in druge zakonodaje Unije, zlasti ciljev iz Uredbe (EU) 2021/1119, bi morale Unija in njene države članice pri izvajanju politik uporabljati najnovejše znanstvene dokaze. Zato bi morala Komisija, kadar Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe zagotavlja znanstvene nasvete in izdaja poročila v zvezi z EU ETS, take nasvete in poročila upoštevati, zlasti kar zadeva potrebo po dodatnih politikah in ukrepih Unije za zagotovitev skladnosti s cilji iz Uredbe (EU) 2021/1119 ter dodatne politike in ukrepe Unije glede na ambicije in okoljsko celovitost globalnih tržnih ukrepov za letalstvo in pomorski promet.

(96)

Da bi priznali prispevek prihodkov iz EU ETS k podnebnemu prehodu, bi bilo treba uvesti oznako EU ETS. Poleg drugih ukrepov za zagotovitev prepoznavnosti financiranja iz EU ETS bi morale države članice in Komisija zagotoviti, da so projekti in dejavnosti, ki jih podpirata sklad za modernizacijo in Sklad za inovacije, jasno označeni kot projekti in dejavnosti, ki izhajajo iz prihodkov EU ETS, in sicer z ustrezno oznako.

(97)

Da bi dosegli cilj podnebne nevtralnosti iz člena 2(1) Uredbe (EU) 2021/1119, bi bilo treba na podlagi zakonodajnega predloga Komisije o spremembi navedene uredbe določiti vseevropski podnebni cilj za leto 2040. EU ETS bi bilo treba pregledati in ga uskladiti s podnebnim ciljem Unije za leto 2040. Komisija bi zato morala do julija 2026 Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o več vidikih EU ETS, pri čemer bi morala poročilu po potrebi priložiti zakonodajne predloge in oceno učinka. V skladu z Uredbo (EU) 2021/1119 bi bilo treba dati prednost neposrednemu zmanjšanju emisij, pri čemer bo treba povečati odvzem ogljika, da bi dosegli podnebno nevtralnost. Zato bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do julija 2026 med drugim poročati o tem, kako bi lahko emisije, odvzete iz ozračja ter varno in trajno shranjene, na primer z neposrednim zajemanjem zraka, vključili v trgovanje z emisijami, ne da bi to pomenilo nadomestitev potrebnega zmanjšanja emisij. Dokler vse faze življenjskega cikla proizvoda, v katerih se uporablja zajet ogljik, niso zajete v oblikovanju cen ogljika, zlasti faza sežiganja odpadkov, bi zanašanje na obračunavanje emisij ob njihovem izpustu iz proizvodov v ozračje povzročilo prenizko štetje emisij.

Za ureditev zajemanja ogljika na način, ki zmanjšuje neto emisije ter zagotavlja, da se upoštevajo vse emisije in preprečuje dvojno štetje, hkrati pa ustvarja gospodarske spodbude, bi morala Komisija do julija 2026 oceniti, ali se učinkovito upoštevajo vse emisije toplogrednih plinov, zajete v Direktivi 2003/87/ES, in ali se učinkovito preprečuje dvojno štetje. Zlasti bi morala oceniti, kako se obračunavajo emisije toplogrednih plinov, za katere se šteje, da so bile zajete in uporabljene v proizvodu na način, ki ni naveden v členu 12(3b), ob upoštevanju stopenj nižje v prodajni verigi, vključno z odstranjevanjem in sežiganjem odpadkov. Nazadnje bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poročati tudi o izvedljivosti znižanja pragov skupne nazivne vhodne toplotne moči 20 MW za dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES, ob upoštevanju koristi za okolje in upravnega bremena.

(98)

Komisija bi morala do julija 2026 oceniti tudi izvedljivost vključitve naprav za sežiganje komunalnih odpadkov v EU ETS ter o tem poročati Evropskemu parlamentu in Svetu, tudi z namenom njihove vključitve od leta 2028, in predložiti oceno morebitne potrebe po možnosti, da država članica do konca leta 2030 odstopi od uporabe, pri čemer upošteva, kako pomembno je, da vsi sektorji prispevajo k zmanjšanju emisij. Vključitev naprav za sežiganje komunalnih odpadkov v EU ETS bi prispevala h krožnemu gospodarstvu s spodbujanjem recikliranja, ponovne uporabe in popravila izdelkov, hkrati pa bi prispevala k razogljičenju celotnega gospodarstva. Vključitev naprav za sežiganje komunalnih odpadkov bi okrepila spodbude za trajnostno ravnanje z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in ustvarila enake konkurenčne pogoje za regije, ki so sežiganje komunalnih odpadkov vključile na področje uporabe EU ETS.

Da bi se izognili preusmeritvi odpadkov iz obratov za sežiganje komunalnih odpadkov na odlagališča v Uniji, ki ustvarjajo emisije metana, in da bi se izognili izvozu odpadkov v tretje države, kar bi lahko negativno vplivalo na okolje, bi morala Komisija v svojem poročilu upoštevati morebitno preusmeritev odpadkov k odlaganju na odlagališča v Uniji in izvoz odpadkov v tretje države. Komisija bi morala upoštevati tudi učinke na notranji trg, morebitno izkrivljanje konkurence, okoljsko celovitost, uskladitev s cilji Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (31) ter zanesljivost in natančnost v zvezi s spremljanjem in izračunom emisij. Glede na emisije metana, ki jih povzroča odlaganje na odlagališčih in za preprečitev ustvarjanja neenakih konkurenčnih pogojev bi morala Komisija ob oceni izvedljivosti vključitve naprav za sežiganje komunalnih odpadkov oceniti tudi možnost, da se v EU ETS vključijo drugi postopki ravnanja z odpadki, kot so odlaganje na odlagališčih, fermentacija, kompostiranje in mehansko-biološka obdelava.

(99)

Za sprejemanje nezakonodajnih aktov, ki se splošno uporabljajo in dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s časovnim načrtom, upravljanjem in drugimi vidiki dražbe, pravili za uporabo pogojenosti, pravili o delovanju Sklada za inovacije, pravili o delovanju mehanizma konkurenčnih dražb v zvezi s pogodbami za razliko in pogodbami za razliko za ogljik, zahtevami za to, da se za toplogredne pline šteje, da so postali trajno kemično vezani v proizvodu, ter z razširitvijo dejavnosti iz Priloge III k Direktivi 2003/87/ES na druge sektorje. Poleg tega bi bilo treba za zagotovitev sinergij z obstoječim regulativnim okvirom prenos pooblastil iz člena 10(4) Direktive 2003/87/ES glede časovnega načrta, upravljanja in drugih vidikov dražbe razširiti na stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (32). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(100)

Določbe v zvezi z obstoječim EU ETS in njegovo razširitvijo na pomorski promet bi se morale uporabljati od leta 2024 v skladu s potrebo po nujnih podnebnih ukrepih in stroškovno učinkovitem prispevku vseh sektorjev k zmanjšanju emisij. Zato bi morale države članice določbe, ki se nanašajo na navedene sektorje, prenesti do 31. decembra 2023. Vendar bi moral biti rok za prenos določb v zvezi s sistemom trgovanja z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatne sektorje 30. junij 2024, saj se pravila o spremljanju, poročanju, preverjanju in izdaji dovoljenj za te sektorje uporabljajo od 1. januarja 2025 in zahtevajo dovolj časa za pravilno izvajanje. Za zagotovitev preglednosti in zanesljivega poročanja, bi morale države članice obveznost poročanja o zgodovinskih emisijah za navedene sektorje izjemoma prenesti do 31. decembra 2023, saj se ta obveznost nanaša na emisije iz leta 2024. V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (33) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(101)

Dobro delujoč prenovljen EU ETS z instrumentom za stabilizacijo trga je za Unijo ključno sredstvo za uresničitev cilja zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu do leta 2030, cilja Unije glede podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050 in cilja doseganja negativnih emisij po tem letu, kot sta določena v Uredbi (EU) 2021/1119, ter ciljev iz Pariškega sporazuma. Rezerva za stabilnost trga je namenjena obravnavanju neravnovesja med ponudbo pravic na trgu in povpraševanjem po njih. Člen 3 Sklepa (EU) 2015/1814 določa, da je treba rezervo pregledati tri leta po začetku delovanja, pri tem pa je treba nameniti posebno pozornost odstotku za določitev števila pravic, ki se vključijo v rezervo za stabilnost trga, mejni vrednosti za skupno število pravic v obtoku, ki določa vključitev pravic, in številu pravic, ki naj bi se sprostile iz rezerve. Sedanji prag, ki določa vključitev pravic v rezervo za stabilnost trga, je bil določen leta 2018 ob zadnjem pregledu EU ETS, linearni faktor zmanjšanja pa se s to direktivo povečuje. Zato bi morala Komisija v okviru rednega pregleda delovanja rezerve za stabilnost trga oceniti tudi potrebo po morebitni prilagoditvi tega praga v skladu z linearnim faktorjem iz člena 9 Direktive 2003/87/ES.

(102)

Ob upoštevanju potrebe po jasnejšem signalu za naložbe za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij in za okrepitev EU ETS bi bilo treba Sklep (EU) 2015/1814 spremeniti, da se poviša odstotna stopnja za določitev števila pravic, ki se vsako leto vključijo v rezervo za stabilnost trga. Poleg tega bi morala biti vključitev za nižje ravni skupnega števila pravic v obtoku enaka razliki med skupnim številom pravic v obtoku in mejno vrednostjo, ki določa vključitev pravic. S tem bi se preprečila precejšnja negotovost glede količin pravic za prodajo na dražbi, ki se pojavi, kadar je skupno število pravic v obtoku blizu mejne vrednosti, hkrati pa zagotovilo, da presežek doseže razpon količine, v katerem naj bi trg ogljika deloval uravnoteženo.

(103)

Za zagotovitev predvidljivosti ravni pravic, ki ostanejo v rezervi za stabilnost trga po prenehanju veljavnosti, prenehanje veljavnosti pravic v rezervi ne bi smelo biti več odvisno od količin pravic za prodajo na dražbi iz prejšnjega leta. Zato bi bilo treba določiti število pravic v rezervi na 400 milijonov pravic, kar ustreza spodnji mejni vrednosti za skupno število pravic v obtoku.

(104)

Analiza ocene učinka, priložene predlogu te direktive, je pokazala tudi, da bi bilo treba neto povpraševanje v letalstvu vključiti v skupno število pravic v obtoku. Ker se lahko pravice za letalstvo uporabljajo enako kot splošne pravice, bi rezerva z vključitvijo letalstva postala točnejša in s tem boljše orodje za zagotavljanje stabilnosti trga. Izračun skupnega števila pravic v obtoku bi moral vključevati emisije iz letalstva in pravice, izdane v zvezi z letalstvom, od leta po začetku veljavnosti te direktive.

(105)

Za pojasnitev izračuna skupnega števila pravic v obtoku bi bilo treba v Sklepu (EU) 2015/1814 navesti, da ponudba pravic vključuje samo pravice, ki so bile izdane in niso bile vključene v rezervo za stabilnost trga. Poleg tega se število pravic v rezervi za stabilnost trga v formuli ne bi smelo več odšteti od ponudbe pravic. Ta sprememba ne bi bistveno vplivala na rezultat izračuna skupnega števila pravic v obtoku niti na pretekle izračune skupnega števila pravic v obtoku ali rezervo.

(106)

Za ublažitev tveganja neravnovesij med ponudbo in povpraševanjem, povezanega z začetkom trgovanja z emisijami za stavbni sektor, sektor cestnega prometa in dodatni sektorji, ter zagotovitev večje odpornosti proti pretresom na trgu bi se moral na pravilih temelječi mehanizem rezerve za stabilnost trga uporabljati za te sektorje. Da bi lahko rezerva začela delovati od začetka delovanja sistema, bi morala na začetku vključevati 600 milijonov pravic za trgovanje z emisijami v stavbnem sektorju, sektorju cestnega prometa in dodatnih sektorjih. Za začetno spodnjo in zgornjo mejno vrednost, na podlagi katerih se izvede sprostitev pravic iz rezerve ali njihova vključitev v rezervo, bi se morala uporabljati splošna klavzula ponovnega pregleda. Za druge elemente, kot je objavljanje skupnega števila pravic v obtoku ali količine pravic, sproščenih iz rezerve ali vključenih vanjo, bi se morala uporabljati pravila rezerve, ki se uporabljajo za druge sektorje.

(107)

Ker ciljev te direktive, in sicer spodbujanja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način, ki je sorazmeren s ciljem zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov v celotnem gospodarstvu do leta 2030 prek razširjenega in spremenjenega tržnega mehanizma na ravni Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njunega obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(108)

Direktivo 2003/87/ES in Sklep (EU) 2015/1814 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –