5.6.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 140/114

(1)

Končni cilj Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki je bila odobrena s Sklepom Sveta 94/69/ES (3), je doseči ustalitev koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem.

(2)

Šesti okoljski akcijski program Skupnosti, ki je bil sprejet s Sklepom št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 (4), opredeljuje podnebne spremembe kot prednostno nalogo za ukrepanje. Ta program poudarja, da je Skupnost v obdobju od 2008 do 2012 zavezana doseči 8-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov glede na ravni iz leta 1990 in da bo treba dolgoročno zmanjšati globalne emisije toplogrednih plinov za približno 70 % glede na ravni iz leta 1990.

(3)

Sporočilo Komisije z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Omejevanje globalnih podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija – Pot do leta 2020 in naprej“ pojasnjuje, da morajo v razvitem svetu v okviru predvidenega globalnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 50 % do leta 2050 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 30 % do leta 2020 ter nato do leta 2050 za 60–80 %, da je tako zmanjšanje tehnično izvedljivo ter da koristi prevladajo nad stroški, vendar je treba za doseganje tega izkoristiti vse možnosti ublažitve.

(4)

Zajemanje in geološko shranjevanje ogljikovega dioksida (CCS) je premostitvena tehnologija, ki bo prispevala k ublažitvi podnebnih sprememb. Vključuje zajemanje ogljikovega dioksida (CO2) iz industrijskih naprav, transport do območja shranjevanja ter vbrizgavanje v ustrezno podzemno geološko formacijo z namenom trajnega shranjevanja. Ta tehnologija ne bi smela delovati kot spodbuda za še večji delež elektrarn na fosilna goriva. Njen razvoj ne bi smel zmanjšati prizadevanja, da se podpre politiko varčevanja z energijo, obnovljive vire energije ter druge varne in trajne tehnologije z nizkimi emisijami ogljika, tako kar zadeva raziskave kot tudi kar zadeva financiranje.

(5)

Predhodne ocene, opravljene za presojo vpliva direktive in ki so bile navedene v presoji vpliva, ki jo je opravila Komisija, kažejo, da bi do leta 2020 lahko shranili 7 milijonov ton CO2, do leta 2030 pa 160 milijonov ton, ob napovedanem 20 % zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2020 in ob predpostavki, da CCS pridobi zasebno in nacionalno podporo ter podporo Skupnosti in se izkaže kot okoljsko varna tehnologija. Emisije CO2, katerim bi se lahko izognili leta 2030, bi lahko predstavljale približno 15 % zahtevanega zmanjšanja v Uniji.

(6)

Drugi Evropski program o podnebnih spremembah, uveden s sporočilom Komisije z dne 9. februarja 2005 z naslovom „Uspešen boj proti svetovnim podnebnim spremembam“ za pripravo in proučitev prihodnjih podnebnih politik v Skupnosti ustanavlja delovno skupino za zajemanje in geološko shranjevanje ogljika. Namen delovne skupine je bil raziskati CCS kot sredstvo za zmanjšanje podnebnih sprememb. Delovna skupina je izdala podrobno poročilo o urejanju tega področja, ki ga je sprejela junija 2006. Sporočilo je poudarilo potrebo po razvoju politike in regulativnih okvirov za CCS, skupina pa je v njem pozvala Komisijo, naj še naprej raziskuje to področje.

(7)

Sporočilo Komisije z dne 10. januarja 2007 z naslovom „Trajnostna proizvodnja električne energije iz fosilnih goriv: cilj skoraj nične emisije do leta 2020“ je ponovno poudarilo potrebo po regulativnem okviru, ki temelji na celostni oceni tveganja za uhajanje CO2, vključno s pogoji za izbiro območja, ki zagotavljajo zmanjšanje nevarnosti uhajanja, režimi nadzora in poročanjem za preverjanje shranjevanja in ustrezni sanaciji v primeru uhajanja CO2. V sporočilu je predstavljen akcijski načrt Komisije na tem področju za leto 2007, ki je predvideval razvoj učinkovitega okvira za upravljanje CCS, vključno z delom na regulativnem okviru, okviru spodbud in podpornih programih pa tudi zunanjih elementov, kot na primer: tehnološko sodelovanje z glavnimi državami na področju CCS.

(8)

Evropski svet je marca 2007 pozval države članice in Komisijo, da si prizadevajo za krepitev raziskav in razvoja ter razvoja potrebnega tehničnega, ekonomskega in regulativnega okvira za odstranitev pravnih ovir in uveljavitev okoljsko varnega CCS z novimi elektrarnami na fosilna goriva, po možnosti do leta 2020.

(9)

Evropski svet je marca 2008 opozoril, da je cilj predlaganega regulativnega okvira o zajemanju in geološkem skladiščenju ogljika zagotoviti okolju prijazno uporabo te nove tehnologije.

(10)

Evropski svet je junija 2008 pozval Komisijo, naj čim prej predloži mehanizem za spodbujanje naložb držav članic in zasebnega sektorja, da se do leta 2015 zagotovi izgradnja in delovanje do 12 pilotnih obratov CCS.

(11)

Za vsako izmed različnih komponent CCS, namreč zajemanja, transporta in skladiščenja CO2, je bil opravljen pilotni projekt, manjši od zahtevanega za njihovo industrijsko uporabo. Te komponente je treba še vedno vključiti v celotni proces CCS in znižati tehnološke stroške, zbrati pa je treba tudi več in boljše strokovno znanje. Zato je pomembno, da se prizadevanja Skupnosti na področju predstavitve CCS znotraj celovitega okvira politike začnejo čim prej, vključno zlasti s pravnim okvirom za okoljsko varno uporabo skladiščenja CO2, spodbudami, predvsem za nadaljnje raziskave in razvoj, prizadevanji s pomočjo predstavitvenih projektov in ukrepi za ozaveščanje javnosti.

(12)

Na mednarodni ravni so bile pravne ovire za geološko shranjevanje CO2 in geološke formacije pod morskim dnom odpravljene s sprejetjem ustreznih okvirov za obvladovanje tveganja v okviru Londonskega protokola iz leta 1996 k Konvenciji iz leta 1972 o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi (Londonski protokol iz leta 1996) in Konvencije o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika (Konvencija OSPAR).

(13)

Leta 2006 so pogodbenice Londonskega protokola iz leta 1996 sprejele spremembe protokola. Te spremembe dovoljujejo in urejajo shranjevanje tokov CO2 iz postopkov zajemanja CO2 v geoloških formacijah pod morskim dnom.

(14)

Pogodbenice Konvencije OSPAR so leta 2007 sprejele spremembe prilog h konvenciji za omogočanje shranjevanja CO2 v geoloških formacijah pod morskim dnom, s katerimi so zagotovile okoljsko varno shranjevanje tokov CO2 v geoloških formacijah, in smernice OSPAR za ocenjevanje tveganja in upravljanje s temi dejavnostmi. Sprejele so tudi sklep o prepovedi odlaganja CO2 v vodnem stebru morja in na morskem dnu zaradi morebitnih negativnih posledic.

(15)

Na ravni Skupnosti se uporabljajo številni zakonodajni instrumenti za urejanje nekaterih okoljskih tveganj CCS, zlasti glede zajemanja in transporta CO2, ki se uporabljajo, kadar je to mogoče.

(16)

Direktiva 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (5) je pri nekaterih industrijskih dejavnostih primerna za urejanje tveganja, ki jih ima zajemanje CO2 za okolje in zdravje ljudi, in bi se zato morala uporabljati za zajemanje tokov CO2 iz naprav, ki jih zajema navedena direktiva, za namene geološkega shranjevanja.

(17)

Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (6) bi se morala uporabljati za zajemanje in transport tokov CO2 za namene geološkega shranjevanja. V skladu s to direktivo bi se morala uporabljati tudi za območja shranjevanja.

(18)

Ta direktiva bi se morala uporabljati tudi za geološko shranjevanje CO2 na ozemlju držav članic, v njihovih izključnih ekonomskih conah in njihovih epikontinentalnih pasovih. Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za projekte s predvideno skupno zmogljivostjo shranjevanja pod 100 000 tonami, izvedene za namene raziskovanja, razvijanja ali preskušanja novih izdelkov in postopkov. Ta prag bi bil primeren tudi za namene druge ustrezne zakonodaje Skupnosti. Shranjevanja CO2 v širših prostorih za shranjevanje izven ozemeljskega področja uporabe te direktive in shranjevanje CO2 v vodnem stebru ne bi smela biti dovoljena.

(19)

Države članice bi morale obdržati pravico določanja območij na svojem ozemlju, kjer se lahko izberejo območja shranjevanja. To vključuje pravico držav članic, da ne dovolijo nikakršnega shranjevanja na posameznih območjih svojega ozemlja ali na celoti le-tega, ali da namenijo prednost kateri koli drugi rabi podzemlja, kot so raziskovanje, proizvodnja in shranjevanje ogljikovodikov, geotermalna uporaba vodonosnikov. V tem okviru bi morale države članice ustrezno upoštevati druge možnosti, povezane z energijo, za rabo potencialnega območja shranjevanja, vključno z možnostmi, ki so strateška za dobavo energije države članice ali za razvoj obnovljivih virov energije. Izbira primernega območja shranjevanja je bistvena za zagotovitev, da se bo shranjeni CO2 obdržal v celoti in trajno. Države članice bi morale pri izbiri območja shranjevanja karseda objektivno in učinkovito upoštevati svoje geološke značilnosti, na primer seizmičnost. Zato bi se moralo območje izbrati za območje shranjevanja samo, če ni večjega tveganja za uhajanje in če so znatni okoljski ali zdravstveni vplivi malo verjetni. To bi se moralo v skladu s posebnimi zahtevami določiti na podlagi opisa lastnosti in ocene morebitnih širših prostorov za shranjevanje.

(20)

Izboljšano pridobivanje ogljikovodikov (EHR) se nanaša na pridobivanje ogljikovodikov, poleg tistih, ki so pridobljeni z vbrizgavanjem vode ali na druge načine. EHR ni samostojno vključeno v področje uporabe te direktive. Kadar je EHR povezano z geološkim shranjevanjem CO2, bi se morale uporabljati določbe te direktive za okoljsko varno shranjevanje CO2. V tem primeru se določbe te direktive glede uhajanja ne bi smele uporabljati za količine CO2, izpuščene iz površinskih naprav, ki ne presegajo količine, potrebne v običajnem postopku pridobivanja ogljikovodikov, in ki ne ogrožajo varnosti geološkega shranjevanja ali nimajo škodljivega vpliva na okolje. Takšni izpusti so z vključitvijo območij shranjevanja zajeti v Direktivi 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (7), ki predvideva prenos pravic za trgovanje z emisijami za vsako uhajanje emisij.

(21)

Države članice bi morale objaviti okoljske informacije, ki se nanašajo na geološko shranjevanje CO2, v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti.

(22)

Države članice, ki nameravajo na svojem ozemlju dovoliti geološko shranjevanje CO2, bi morale oceniti razpoložljivo zmogljivost shranjevanja. Komisija bi morala organizirati izmenjavo informacij in najboljših praks med temi državami članicami, in sicer v okviru izmenjave informacij, ki jo predvideva ta direktiva.

(23)

Države članice bi morale določiti, v katerih primerih je potrebno raziskovanje zaradi pridobitve informacij, ključnih za izbiro območja shranjevanja. Za tako raziskovanje, namreč dejavnosti pod površino, bi moralo biti potrebno dovoljenje. Države članice niso obvezane določiti pogojev za postopke za odobritev dovoljenj za raziskovanje, vendar bi morale v primeru, da to storijo, zagotoviti vsaj, da lahko v postopkih odobritve dovoljenj za raziskovanje sodelujejo vsi subjekti s potrebnimi zmogljivostmi. Države članice bi morale zagotoviti tudi, da se dovoljenja odobrijo na podlagi objektivnih, objavljenih in nediskriminatornih meril. Za zaščito in spodbujanje naložb v raziskovanje bi bilo treba dovoljenja za raziskovanje odobriti za omejena območja in za omejeno časovno obdobje, v katerem bi moral imeti imetnik dovoljenja izključno pravico za raziskovanje morebitnih širših prostorov za shranjevanje CO2. Države članice bi morale zagotoviti, da v tem času niso dovoljene različne uporabe širših prostorov za shranjevanje. Če se v določenem obdobju dejavnosti ne izvajajo, bi morale države članice zagotoviti, da se dovoljenje za raziskovanje prekliče in se ga lahko odobri drugim subjektom.

(24)

Območje shranjevanja ne bi smelo obratovati brez dovoljenja za shranjevanje. Dovoljenje za shranjevanje bi moral biti ključni instrument za zagotovitev skladnosti z bistvenimi zahtevami te direktive in izvajanja okoljsko varnega geološkega shranjevanja. Pri odobritvi dovoljenja za shranjevanje bi moral imeti pred konkurenti prednost imetnik dovoljenja za raziskovanje, saj bo slednji na splošno veliko vlagal.

(25)

V zgodnji fazi izvajanja te direktive bi bilo treba zaradi zagotavljanja doslednosti pri izvajanju zahtev direktive v Skupnosti Komisiji takoj po prejemu dati na razpolago vse vloge za izdajo dovoljenja za shranjevanje. Osnutke dovoljenj za shranjevanje bi bilo treba posredovati Komisiji, da bo lahko ta v štirih mesecih po njihovem prejetju izdala mnenje. Nacionalni organi bi morali to mnenje upoštevati pri sprejemanju odločitve o dovoljenju in obrazložiti vsako odstopanje od mnenja Komisije. Pregled na ravni Skupnosti bi moral pomagati tudi pri krepitvi zaupanja javnosti v CCS.

(26)

Pristojni organ bi moral pregledati in po potrebi posodobiti ali odvzeti dovoljenje za shranjevanje, če je med drugim obveščen o uhajanjih ali večjih nepravilnostih, če predložena poročila upravljavcev ali izvedenih pregledov niso v skladu s pogoji za dovoljenje ali če organ opazi, da upravljavec na kakršen koli drug način ne izpolnjuje pogojev za dovoljenje. Po odvzemu dovoljenja bi moral pristojni organ izdati novo dovoljenje ali pa zapreti območje shranjevanja. V vmesnem času, bi moral pristojni organ prevzeti odgovornost za območje shranjevanja, vključno s posebnimi pravnimi obveznostmi. Nastale stroške bi moral plačati nekdanji upravljavec.

(27)

Treba je določiti omejitve za sestavo toka CO2, ki so v skladu s prvotnim namenom geološkega shranjevanja, tj. izločiti emisije CO2 iz ozračja, in ki temeljijo na tveganju, ki ga onesnaženje lahko predstavlja za varnost in zaščito transportnega omrežja, omrežja za shranjevanje ter okolje in zdravje ljudi. V ta namen bi bilo treba sestavo toka CO2 preveriti pred vbrizgavanjem in shranjevanjem. Sestava toka CO2 je rezultat procesa v napravah za zajemanje. Ker so bile naprave za zajemanje vključene v Direktivo 85/337/EGS, je v postopku za izdajo dovoljenja za zajemanje treba opraviti presojo vpliva na okolje. Vključitev naprav za zajemanje v Direktivo 2008/1/ES nadalje zagotavlja, da je treba vzpostaviti in uporabljati najboljše razpoložljive tehnike za izboljšanje sestave toka CO2. V skladu s to direktivo, bi moral upravljavec tudi sprejeti in vbrizgati tokove CO2 le, če sta bili opravljeni analiza sestave tokov, vključno s korozivnimi snovmi, in ocena tveganja ter če je slednja pokazala, da so ravni onesnaženosti toka CO2 v skladu z merili za sestavo iz te direktive.

(28)

Nadzor je bistven za oceno, ali se vbrizgani CO2 obnaša v skladu s pričakovanji, ali prihaja do migracije ali uhajanja in ali ugotovljeno uhajanje škoduje okolju ali zdravju ljudi. V ta namen bi morale države članice zagotoviti, da med operativno fazo upravljavec nadzoruje širše prostore za shranjevanje in naprave za vbrizgavanje na podlagi načrta nadzora, oblikovanega v skladu s posebnimi zahtevami za nadzor. Načrt bi se moral predložiti pristojnemu organu, ki bi ga moral potrditi. V primeru geološkega shranjevanja pod morskim dnom bi bilo treba nadzor nadalje prilagoditi posebnim pogojem za upravljanje CCS v morskem okolju.

(29)

Upravljavec bi moral, med drugim, pristojnemu organu najmanj enkrat letno poročati o rezultatih nadzora. Poleg tega bi morale države članice vzpostaviti sistem pregledov, s katerimi bi zagotovile, da se območje shranjevanja upravlja v skladu z zahtevami iz te direktive.

(30)

Treba je sprejeti določbe glede odgovornosti za škodo v lokalnem okolju in podnebju, ki izhajajo iz nezmožnosti trajnega shranjevanja CO2. Odgovornost za okoljsko škodo (škodo na zaščitenih vrstah in naravnih okoljih, vodi in kopnem) ureja Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (8), ki bi se morala uporabljati za upravljanje območij shranjevanja v skladu s to direktivo. Odgovornost za podnebne spremembe zaradi uhajanja je z vključitvijo območij shranjevanja zajeta v Direktivi 2003/87/ES, ki predvideva prenos pravic za trgovanje z emisijami za vsako uhajanje emisij. Poleg tega bi morala ta direktiva določiti obveznost za upravljavca območij shranjevanja, da v primeru uhajanj ali večjih nepravilnosti sprejme popravne ukrepe, ki so v skladu z načrtom popravnih ukrepov, ki ga je predložil nacionalnemu pristojnemu organu, ki ga je potrdil. Če upravljavec ne sprejme popravnih ukrepov, bi moral te ukrepe sprejeti pristojni organ, upravljavec pa bi mu moral povrniti stroške.

(31)

Na zahtevo upravljavca bi bilo treba po odobritvi pristojnega organa, ali če se pristojni organ za to odloči po odvzemu dovoljenja za shranjevanje, območje shranjevanja zapreti, če omenjeni ustrezni pogoji iz dovoljenja niso izpolnjeni.

(32)

Po zaprtju območja shranjevanja bi moral biti upravljavec še naprej odgovoren za vzdrževanje, spremljanje in nadzor, poročanje in popravne ukrepe v skladu z zahtevami iz te direktive na podlagi načrta za obdobje po zaprtju, ki ga je predložil pristojnemu organu, ki ga je potrdil, kot tudi za vse sledeče pravne obveznosti iz ostale zakonodaje Skupnosti, dokler se odgovornost za območje ne prenese na pristojni organ.

(33)

Odgovornost za območje shranjevanja, vključno s posebnimi zakonskimi obveznostmi, bi se morala prenesti na pristojni organ, če je iz vseh razpoložljivih dokazov razvidno, da se bo shranjeni CO2 obdržal v celoti in trajno. V ta namen bi moral upravljavec poročilo predložiti pristojnemu organu za odobritev prenosa. V zgodnji fazi izvajanja te direktive bi bilo treba zaradi zagotavljanja doslednosti pri izvajanju zahtev te direktive v Skupnosti Komisiji po prejemu dati na voljo vsa poročila. Osnutke odločb o odobrenih dovoljenjih bi bilo treba predložiti Komisiji, da lahko ta v štirih mesecih po prejemu poda mnenje. Nacionalni organi bi morali to mnenje upoštevati, ko se odločajo o odobritvi, in utemeljiti vsako odstopanje od mnenja Komisije. Pregled osnutkov odločb bi moral tako kot tudi pregled osnutkov dovoljenj o odobritvi na ravni Skupnosti prispevati k večjemu zaupanju javnosti v CCS.

(34)

Odgovornosti, razen tistih iz te direktive, Direktive 2003/87/ES in Direktive 2004/35/ES, zlasti v zvezi s fazo vbrizgavanja, zapiranjem območja shranjevanja in obdobjem po prenosu pravnih odgovornosti na pristojni organ, bi bilo treba urejati na nacionalni ravni.

(35)

Po prenosu odgovornosti bi se lahko nadzor omejil do ravni, ki še dopušča odkrivanje uhajanja ali večjih nepravilnosti, vendar če bi bilo to dvoje odkrito, bi se moral nadzor okrepiti. Po prenosu odgovornosti pristojnemu organu nekdanjemu upravljavcu ne bi bilo treba povrniti nastalih stroškov, razen v primeru napake upravljavca pred prenosom odgovornosti za območje shranjevanja.

(36)

Treba bi bilo sprejeti finančne določbe za zagotovitev, da bodo izpolnjene obveznosti, ki veljajo za zaprtje in po zaprtju, obveznosti, ki izhajajo iz vključitve v Direktivo 2003/87/ES in obveznosti iz te direktive za izvajanje popravnih ukrepov v primeru uhajanj ali večjih nepravilnosti. Države članice bi morale zagotoviti, da morebitni upravljavec s finančnim jamstvom ali drugim enakovrednim ukrepom uredi finančne določbe tako, da začnejo veljati in učinkovati še pred začetkom vbrizgavanja.

(37)

Lahko se zgodi, da bodo morali nacionalni organi po prenosu odgovornosti sodelovati pri kritju stroškov, kot so stroški nadzora za shranjevanje CO2. Zato bi moral upravljavec pristojnemu organu dati na razpolago finančni prispevek, preden se opravi prenos odgovornosti in na podlagi ureditve, ki jo določijo države članice. S tem prispevkom se krijejo vsaj predvideni stroški nadzora v obdobju tridesetih let. Obseg finančnega prispevka bi se moral določiti na podlagi smernic, ki jih sprejme Komisija v podporo doslednemu izpolnjevanju zahtev iz direktive v celotni Skupnosti.

(38)

Glede na relativne cene ogljika in CCS bi lahko bil dostop do omrežij za transport CO2 in območij shranjevanja ne glede na geografsko lokacijo morebitnih uporabnikov v Uniji pogoj za konkurenčno delovanje na notranjem trgu elektrike in toplote. Zato je treba morebitnim uporabnikom omogočiti tak dostop. To bi bilo treba storiti na način, ki ga določi vsaka država članica, pri tem pa zagotovi pravičen, odprt nediskriminatoren dostop ter upošteva transportne zmogljivosti in zmogljivosti shranjevanja, ki so v razumni meri na voljo ali bodo na voljo, ter delež obveznosti za zmanjšanje CO2 v skladu z mednarodnimi pravnimi instrumenti in zakonodajo Skupnosti, ki naj bi se dosegli s CCS. Cevovodi za transport CO2 bi morali biti po možnosti zasnovani tako, da olajšajo dostop tokov CO2, ki izpolnjujejo minimalne prage sestave. Države članice bi morale vzpostaviti tudi mehanizme za reševanje sporov, da se zagotovi kar najhitrejše reševanje sporov glede dostopa do omrežij za transport in območij shranjevanja.

(39)

Treba je sprejeti določbe, s katerimi se zagotovi, da pristojni organi zadevnih držav članic v primeru čezmejnega transporta CO2, čezmejnih območij shranjevanja ali širših prostorov za shranjevanje skupaj izpolnjujejo pogoje iz te direktive in vse ostale zakonodaje Skupnosti.

(40)

Pristojni organ bi moral voditi in vzdrževati register izdanih dovoljenj za shranjevanje in vseh zaprtih območij shranjevanja in okoliških širših prostorov za shranjevanje, vključno z zemljevidi njihove prostorske razsežnosti, ki ga nacionalni pristojni organi upoštevajo pri ustreznih postopkih načrtovanja in izdajanja dovoljenj. Register bi se moral posredovati Komisiji.

(41)

Države članice bi morale predložiti poročila o izvajanju te direktive na podlagi vprašalnika, ki ga sestavi Komisija v skladu z Direktivo Sveta 91/692/EGS z dne 23. decembra 1991 o standardiziranju in racionaliziranju poročil o izvajanju določenih direktiv, ki se nanašajo na okolje (9).

(42)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(43)

V skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za izvajanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (10) bi bilo treba sprejeti ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive.

(44)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za spreminjanje prilog. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Direktive 1999/468/EC.

(45)

Direktivo 85/337/EGS bi bilo treba spremeniti tako, da bo vključevala zajemanje in transport tokov CO2 za namene geološkega shranjevanja ter območja shranjevanja v skladu s to direktivo. Direktivo 2004/35/ES bi bilo treba spremeniti tako, da bo vključevala obratovanje območij shranjevanje v skladu s to direktivo. Direktivo 2008/1/ES bi bilo treba spremeniti tako, da bo vključevala zajemanje tokov CO2 za namene geološkega shranjevanja iz naprav, za katere velja navedena direktiva.

(46)

Sprejetje te direktive bi moralo zagotoviti visoko raven zaščite okolja in zdravja ljudi pred tveganji, ki jih prinaša geološko shranjevanje CO2. Zato bi bilo treba spremeniti Direktivo 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (11) in Uredbo (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov (12) tako, da bo iz področja uporabe teh instrumentov izključen CO2, ki je zajet in prepeljan za namene geološkega shranjevanja. Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (13) bi bilo treba spremeniti tako, da bo vključevala vbrizgavanje CO2 v solne vodonosnike za namene geološkega shranjevanja. Vsako takšno vbrizgavanje urejajo določbe zakonodaje Skupnosti o varstvu podzemnih voda, in mora biti v skladu s členom 4(1)(b) Direktive 2000/60/ES in z Direktivo 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (14).

(47)

Prehod na nizkoogljično proizvodnjo električne energije zahteva take nove naložbe v proizvodnjo električne energije na fosilna goriva, ki bodo omogočile znatno zmanjšanje emisij. V ta namen bi bilo treba Direktivo 2001/80/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2001 o omejevanju emisij nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav (15) spremeniti tako, da bodo morale imeti vse kurilne naprave določene zmogljivosti, za katere je bilo prvotno gradbeno dovoljenje ali prvotno obratovalno dovoljenje odobreno po začetku veljavnosti te direktive, na območju naprave primeren prostor za opremo, potrebno za zajemanje in stiskanje CO2, če so na voljo primerna območja shranjevanja in če sta transport CO2 in naknadna vgradnja naprav za zajemanje CO2 tehnično in ekonomsko izvedljiva. Ekonomsko izvedljivost transporta in naknadne vgradnje naprav za zajemanje bi bilo treba oceniti in pri tem upoštevati pričakovane stroške za posebne lokalne pogoje za CO2, ki bi se mu izognili v primeru naknadne vgradnje naprav za zajemanje, in pričakovane stroške dovoljenj za emisije CO2 v Skupnosti. Napovedi bi morale temeljiti na najnovejših dokazih; treba bi bilo tudi pregledati tehnične možnosti in opraviti analizo negotovosti v postopkih ocenjevanja. Pristojni organ bi moral na podlagi ocene upravljavca in drugih razpoložljivih informacij ugotoviti, ali so ti pogoji izpolnjeni, zlasti kar zadeva varstvo okolja in zdravja ljudi.

(48)

Komisija bi morala do 30. junija 2015 pregledati to direktivo glede na izkušnje, pridobljene v začetni fazi izvajanja, in po potrebi pripraviti predloge za njen pregled.

(49)

Ker cilja te direktive, in sicer vzpostavitve pravnega okvira za okoljsko varno shranjevanje CO2, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker je ta cilj zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego navedenega cilja.

(50)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (16) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(51)

Uporaba te direktive ne posega v člena 87 in 88 Pogodbe –

(1)

„geološko shranjevanje CO2“ pomeni vbrizgavanje in nato shranjevanje tokov CO2 v podzemne geološke formacije;

(2)

„vodni steber“ pomeni navpično nepretrgano maso vode od površja do dna usedlin vodnega telesa;

(3)

„območje shranjevanja“ pomeni volumsko opredeljeno območje znotraj geološke formacije, uporabljeno za geološko shranjevanje CO2, in z njim povezana površina in naprave za vbrizgavanje;

(4)

„geološka formacija“ pomeni litostratigrafsko razčlenitev, v okviru katere je mogoče poiskati sloje kamnin in jih prikazati na karti;

(5)

„uhajanje“ pomeni izpust CO2 iz širših prostorov za shranjevanje;

(6)

„širši prostor za shranjevanje“ pomeni območje shranjevanja in okoliško geološko področje, ki lahko vpliva na splošno neoporečnost in varnost shranjevanja (npr. formacije sekundarnega shranjevanja);

(7)

„hidravlična enota“ pomeni hidravlično povezan luknjičast prostor, v katerem je mogoče s tehničnimi sredstvi izmeriti povezanost tlakov in ki ga omejujejo zapore za tok tekočin, kot so motnje, solni čoki, litološke meje ali izklinjanje ali obrobje geološke formacije;

(8)

„raziskovanje“ pomeni ocenjevanje morebitnih širših prostorov za shranjevanje za namene geološkega shranjevanja CO2, in sicer z dejavnostmi pod površino, kot so vrtanje za pridobitev geoloških informacij o plasteh v morebitnem širšemu prostoru za shranjevanje in po potrebi opravljanje preizkusov vbrizgavanja za določitev lastnosti območja shranjevanja;

(9)

„dovoljenje za raziskovanje“ pomeni pisno in utemeljeno odločbo o odobritvi raziskovanja, v kateri so opredeljeni pogoji za njegovo izvajanje, ki jo izda pristojni organ v skladu z zahtevami te direktive;

(10)

„upravljavec“ pomeni vsako fizično, pravno, zasebno ali javno osebo, ki upravlja ali nadzira območje shranjevanja ali ki ji je bilo v skladu z nacionalno zakonodajo dodeljena glavna gospodarska pristojnost za tehnično obratovanje obrata;

(11)

„dovoljenje za shranjevanje“ pomeni pisno in utemeljeno odločbo ali odločbe o odobritvi geološkega shranjevanja CO2 na območju shranjevanja s strani upravljavca, v kateri(-h) so opredeljeni pogoji shranjevanja, ki jo(jih) izda pristojni organ v skladu z zahtevami te direktive;

(12)

„bistvena sprememba“ pomeni vsako spremembo, ki ni predvidena v dovoljenju za shranjevanje in ki lahko pomembno vpliva na okolje ali zdravje ljudi;

(13)

„tok CO2“ pomeni tok snovi, ki izvira iz postopkov zajemanja CO2;

(14)

„odpadki“ pomenijo snovi, ki so opredeljene kot odpadki v točki (a) člena 1(1) Direktive 2006/12/ES;

(15)

„izpust CO2“ pomeni razpršeno količino CO2 v geoloških formacijah;

(16)

„migracija“ pomeni premikanje CO2 v širšem prostoru za shranjevanje;

(17)

„večja nepravilnost“ pomeni kakršno koli nepravilnost pri vbrizgavanju ali shranjevanju ali v zvezi s stanjem širših prostorov za shranjevanje, ki predstavlja nevarnost uhajanja ali tveganje za okolje ali zdravje ljudi;

(18)

„precejšnje tveganje“ pomeni kombinacijo verjetnosti pojava škode in obsega škode, ki se ne more zanemariti, ne da bi bil postavljen pod vprašaj namen te direktive za zadevno območje shranjevanja;

(19)

„popravni ukrepi“ pomenijo ukrepe za popravo večjih nepravilnosti ali za zaprtje uhajanja z namenom preprečitve ali ustavitve izpusta CO2 iz širših prostorov za shranjevanje;

(20)

„zaprtje“ območja shranjevanja pomeni dokončno prenehanje vbrizgavanja CO2 na območju shranjevanja;

(21)

„obdobje po zaprtju“ pomeni obdobje po zaprtju območja shranjevanja, vključno z obdobjem po prenosu odgovornosti na pristojni organ;

(22)

„transportno omrežje“ pomeni omrežje cevovodov, vključno s pripadajočimi kompresorskimi postajami za transport CO2 na območje shranjevanja.

(1)

ime in naslov morebitnega upravljavca;

(2)

dokaze o tehničnih zmogljivostih morebitnega upravljavca;

(3)

opis lastnosti območja shranjevanja in širših prostorov za shranjevanje ter oceno predvidene varnosti shranjevanja v skladu s členom 4(3) in (4);

(4)

skupno količino CO2, ki bo vbrizgana in shranjena, ter predvidene vire in metode transporta, sestavo tokov CO2, hitrost in tlak vbrizgavanja ter lokacijo naprav za vbrizgavanje;

(5)

opis ukrepov za preprečevanje večjih nepravilnosti;

(6)

predlagani načrt nadzora v skladu s členom 13(2);

(7)

predlagani načrt popravnih ukrepov v skladu s členom 16(2);

(8)

predlagani začasni načrt za obdobje po zaprtju v skladu s členom 17(3);

(9)

pridobljene informacije v skladu s členom 5 Direktive 85/337/EGS;

(10)

dokaz, da bo finančna varnost ali druga enakovredna določba, kakor je navedeno v členu 19, veljavna in na voljo pred začetkom vbrizgavanja.

(1)

Pristojni organ je na podlagi vloge, ki je bila predložena po členu 7, in drugih ustreznih informacij prepričan, da:

(2)

Pristojni organ preuči katerokoli mnenje Komisije o osnutku dovoljenja, izdano v skladu s členom 10.

(1)

ime in naslov upravljavca;

(2)

natančno lokacijo ter razmejitev območja shranjevanja in širših prostorov za shranjevanje ter informacije o hidravlični enoti;

(3)

zahteve za upravljanje shranjevanja, skupno količino CO2, odobrenega za geološko shranjevanje, omejitve tlaka rezervoarja ter največjo hitrost in tlak vbrizgavanja;

(4)

zahteve za sestavo toka CO2 in postopek odobritve toka CO2 v skladu s členom 12 in po potrebi nadaljnje zahteve za vbrizgavanje in shranjevanje, zlasti za preprečitev večjih nepravilnosti;

(5)

odobreni načrt nadzora, obveznost izvajanja načrta in zahtev za njegovo posodabljanje v skladu s členom 13 ter zahteve za poročanje v skladu s členom 14;

(6)

zahtevo za obveščanje pristojnega organa v primeru uhajanj ali večjih nepravilnosti, odobreni načrt popravnih ukrepov in obveznost izvajanja načrta popravnih ukrepov v primeru uhajanj ali večjih nepravilnosti v skladu s členom 16;

(7)

pogoje za zaprtje in odobren načrt za obdobje po zaprtju iz člena 17;

(8)

določbe o spremembah, pregledu, posodobitvi in odvzemu dovoljenja za shranjevanje v skladu s členom 11;

(9)

zahtevo za vzpostavitev in ohranitev finančne varnosti ali kakršno koli drugo enakovredno določbo v skladu s členom 19.

(a)

če je bil obveščen ali opozorjen o morebitnih uhajanjih ali večjih nepravilnostih v skladu s členom 16(1);

(b)

če poročila, predložena v skladu s členom 14, ali okoljske inšpekcije, izvedene v skladu s členom 15, niso usklajena s pogoji dovoljenja ali tveganja uhajanj ali večjih nepravilnosti;

(c)

če je seznanjen, da upravljavec na kakršen koli drug način ne izpolnjuje pogojev za dovoljenje;

(d)

če je to nujno glede na zadnja znanstvena odkritja in tehnološki napredek; ali

(e)

brez poseganja v točke (a) do (d) pet let po datumu izdaje dovoljenja in nato vsakih deset let.

(a)

bi negativno vplivala na neoporečnost območja shranjevanja ali ustrezno transportno infrastrukturo,

(b)

bi pomenile znatno tveganje za okolje ali zdravje ljudi, ali

(c)

bi kršile zahteve veljavne zakonodaje Skupnosti.

(a)

sprejme in vbrizga tokove CO2 le, če sta bili opravljeni analiza sestave tokov, vključno s korozivnimi snovmi, in ocena tveganja in če je ta ocena pokazala, da ravni onesnaženosti izpolnjujejo pogoje iz odstavka 1;

(b)

vodi register količine in lastnosti dostavljenih in vbrizganih tokov CO2, vključno s sestavo teh tokov.

(a)

primerjave dejanskega in simuliranega obnašanja CO2 in formacijske vode na območju shranjevanja;

(b)

odkrivanja večjih nepravilnosti;

(c)

odkrivanja migracije CO2;

(d)

odkrivanja uhajanja CO2;

(e)

odkrivanja večjih negativnih učinkov na okolico, vključno s pitno vodo, namenjeno prebivalstvu ali za druge uporabnike okoliške biosfere;

(f)

ocenjevanja učinkovitosti vseh popravnih ukrepov, sprejetih v skladu s členom 16;

(g)

posodabljanja ocene kratkoročne in dolgoročne varnosti in neoporečnosti prostorov, vključno z oceno, ali bo shranjeni CO2 v celoti in trajno zadržan.

(1)

vse rezultate nadzora iz obdobja poročanja v skladu s členom 13, vključno z informacijami o uporabljeni tehnologiji nadzora;

(2)

količine in lastnosti dostavljenih in vbrizganih tokov CO2 v obdobju poročanja, vključno s sestavo teh tokov, registriranih v skladu s točko (b) člena 12(3);

(3)

dokaz o vzpostavitvi in ohranitvi finančne varnosti v skladu s členoma 19 in točko 9 člena 9;

(4)

vse ostale podatke, ki jih pristojni organ šteje za ustrezne za namene ocenjevanja skladnosti s pogoji za dovoljenje za shranjevanje in izboljševanja znanja o obnašanju CO2 na območju shranjevanja.

(a)

če je bil pristojni organ v skladu s členom 16(1) obveščen ali opozorjen o uhajanjih ali večjih nepravilnostih;

(b)

če poročila v skladu s členom 14 kažejo premajhno usklajenost s pogoji iz dovoljenja;

(c)

z namenom preiskave resnih pritožb, povezanih z okoljem ali zdravjem ljudi;

(d)

v ostalih primerih, kjer se pristojnemu organu to zdi primerno.

(a)

če so izpolnjeni pogoji iz dovoljenja;

(b)

na vsebinsko utemeljeno zahtevo upravljavca po odobritvi pristojnega organa; ali

(c)

če se pristojni organ tako odloči po odvzemu dovoljenja za shranjevanje v skladu s členom 11(3).

(a)

po potrebi posodobi ob upoštevanju analize tveganja, najboljše prakse in tehnoloških izboljšav;

(b)

predloži pristojnemu organu v potrditev; in

(c)

potrdi pri pristojnem organu kot končni načrt za obdobje po zaprtju.

(a)

vsi razpoložljivi dokazi kažejo, da bo shranjeni CO2 v celoti in trajno zadržan;

(b)

najkrajše obdobje, ki ga določi pristojni organ, je poteklo. To najkrajše obdobje ne sme biti krajše od 20 let, razen če se pristojni organ prepriča, da je kriterij iz točke (a) izpolnjen pred koncem tega obdobja;

(c)

finančne obveznosti iz člena 20 so izpolnjene;

(d)

območje je zapečateno in naprave za vbrizgavanje odstranjene.

(a)

je dejansko obnašanje vbrizganega CO2 skladno s simuliranim obnašanjem;

(b)

ni zabeleženega uhajanja;

(c)

se območje shranjevanja razvija v smer dolgoročne stabilnosti.

(a)

po zaprtju območja shranjevanja v skladu s točkama (a) ali (b) člena 17(1), dokler se odgovornost za območje shranjevanja v skladu s členom 18(1) do (5) ne prenese na pristojni organ;

(b)

po odvzemu dovoljenja za shranjevanje v skladu s členom 11(3):

(a)

zmogljivost shranjevanja, ki je v razumni meri na voljo ali bo na voljo na območjih, določenih v členu 4, in zmogljivost transporta, ki je v razumni meri na voljo ali bo na voljo;

(b)

delež obveznosti zmanjšanja CO2 v skladu z mednarodnimi pravnimi instrumenti in zakonodajo Skupnosti, ki ga namerava država članica izpolniti z zajemanjem in geološkim shranjevanjem CO2;

(c)

potrebo po zavrnitvi dostopa, kjer prihaja do neskladnosti tehničnih specifikacij, ki jih ni mogoče prezreti;

(d)

potrebo po spoštovanju ustrezno utemeljenih potreb lastnika ali upravljavca območja shranjevanja ali omrežja za transport in interesov vseh ostalih uporabnikov območja shranjevanja ali omrežja ali ustreznih predelovalnih ali upravljalnih zmogljivosti, ki jih to zadeva.

(a)

register odobrenih dovoljenj za shranjevanje in

(b)

stalni register vseh zaprtih območij shranjevanja in okoliških širših prostorov za shranjevanje, vključno z zemljevidi in deli njihove prostorske razsežnosti ter razpoložljivimi informacijami, ki so potrebne za oceno, ali bo shranjeni CO2 v celoti in trajno zadržan.

1.

Priloga I se spremeni:

2.

Priloga II se spremeni:

„—

vbrizgavanje tokov ogljikovega dioksida za namene skladiščenja v geoloških formacijah, ki so zaradi naravnih razlogov trajno neprimerne za druge namene, pod pogojem, da je tako vbrizgavanje izvedeno v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida (17), ali je izvzeto iz področja uporabe te direktive v skladu z njenim členom 2(2);

„14

Obratovanje območja shranjevanja v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida (17);

„(a)

plinaste izpuste v ozračje ter ogljikov dioksid, zajet in transportiran za namene geološkega shranjevanja ter geološko shranjen v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida (17), ali je izvzeto iz področja uporabe te direktive v skladu z njenim členom 2(2);

„(h)

pošiljke CO2 za namene geološkega shranjevanja v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida (17);

„6.9

Zajemanje tokov CO2 iz naprav, zajetih v tej direktivi, za namene geološkega shranjevanja v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida (17).

—

ali je bilo v zadostni meri prikazano, da bo CO2 trajno zadržan na način, da se v največji možni meri preprečijo ali zmanjšajo negativni vplivi CCS na okolje in morebitna tveganja za zdravje ljudi in okolje ter varnost ljudi,

—

ali so še potrebni postopki v zvezi s pregledom osnutka dovoljenj za shranjevanje iz člena 10 in osnutka odločbe o prenosu odgovornosti iz člena 18, ki ga izvede Komisija,

—

izkušnje, pridobljene z uporabo določb o merilih in postopkih za odobritev tokov CO2 iz člena 12,

—

izkušnje z izvajanjem določb o dostopu tretjih strank iz členov 21 in 22 ter določbami o čezmejnem sodelovanju v skladu s členom 24,

—

določbe, ki se uporabljajo za kurilne naprave z nominalno električno močjo 300 megavatov ali več iz člena 9a Direktive 2001/80/ES,

—

možnosti za geološko shranjevanje CO2 v tretjih državah,

—

nadaljnji razvoj in posodobitev meril iz prilog I in II,

—

izkušnje v zvezi s spodbujanjem uporabe CCS na napravah za sežig biomase,

—

potrebo po dodatni zakonski ureditvi tveganj za okolje, povezanih s transportom CO2,

(a)

območja shranjevanja, ki se uporabljajo v skladu s sedanjo zakonodajo na 25. junij 2009;

(b)

območja shranjevanja, odobrena v skladu s tako zakonodajo pred ali na 25. junij 2009, pod pogojem, da se območja uporabijo najpozneje v enem letu od navedenega datuma.