22.5.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 143/102

1.1

EESO pozdravlja pobudo Komisije, saj je vzpostavitev tretjega programa v tem kriznem času pozitivno znamenje za evropske državljane, ter odobrava program, ki je namenjen izključno zdravju, in povečanje sicer skromnega proračuna zanj.

1.2

Odbor ceni tudi poudarek na manjšem številu prednostnih nalog in zvišanju meje subvencioniranja za države, katerih bruto nacionalni dohodek na prebivalca je manjši od 90 % povprečja EU.

1.3

EESO se strinja, da si je treba prizadevati za boljšo uporabo finančnih in človeških virov, vendar pa svari pred skušnjavo, da bi v času krize zmanjšali proračun in obseg javnih storitev na področju zdravja (1).

1.4

EESO meni, da je evropska dodana vrednost na področju zdravja spodbujanje izmenjave dobrih praks in širjenje načel vključevanja vidika zdravja v vse politike, boja proti neenakosti na področju zdravja ter boja proti revščini in socialni izključenosti.

1.5

EESO poudarja pomen preprečevanja bolezni za ohranjanje zdravja prebivalstva, tj. izobraževanje o zdravju ter izboljšanje delovnih, življenjskih in stanovanjskih pogojev. Priprave na zdravo staranje trajajo celo življenje.

1.6

Po mnenju EESO je treba poiskati skupne rešitve za splošno pomanjkanje delovne sile v tem sektorju: poklicna enakopravnost med spoloma, ponovno vrednotenje znanj in spretnosti ter plač, priznavanje visoke strokovne ravni, upoštevanje znanja in izkušenj, pridobljenih na podlagi neformalnega dela v družini, uravnotežena zastopanost obeh spolov na delovnih mestih, izboljšanje delovnih pogojev in organizacije delovnega časa, vseživljenjsko učenje ter ureditev zaključka poklicne poti ob upoštevanju fizičnih in psiholoških obremenitev medicinskega osebja.

1.7

EESO meni, da bi bilo zaželeno za te poklice usposabljati brezposelne, namesto da se novači že usposobljeno osebje iz tretjih držav ali drugih držav Unije. Tako bi preprečili izgubo kvalificiranega osebja v državah izvora.

1.8

EESO poudarja, da je treba družinam in skupnosti (prijatelji, sosedje itd.) zagotoviti možnosti za oskrbo bolnih in vzdrževanih oseb z boljšo prerazporeditvijo delovnega časa skozi vse življenje.

1.9

Odbor spodbuja izmenjavo izkušenj glede uporabe spletnih zdravstvenih sistemov tako med strokovnjaki kot posamezniki in poziva k opredelitvi evropskih okvirov:

1.10

EESO meni, da je treba med prednostne naloge (kajenje, alkohol, debelost in HIV) vključiti tudi nova tveganja, povezana s:

1.11

Odbor meni, da je treba nadalje spodbujati nove tehnologije v zdravstvu, da se zmanjša delovna obremenitev zdravstvenih delavcev, izboljša kakovost nege in podpore pacientov ter izboljša in zagotovi mobilnost starejših.

2.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor je v zadnjih letih sprejel številna mnenja o zdravstvenih vprašanjih, ki obravnavajo teme, kot so boj proti neenakosti na področju zdravja, boj proti alkoholizmu, Alzheimerjeva bolezen, rak, pa tudi boj proti kajenju in varnost bolnikov (2).

2.2

Čeprav je tudi prispevek zdravstvenega sektorja h gospodarski rasti lahko dragocen, pa zdravja ne moremo omejiti zgolj na to. Če želimo izboljšati vzdržnost zdravstvenih sistemov, ki so bistvenega pomena takrat, ko nastopi bolezen, je treba predvsem z ukrepi na področju preprečevanja bolezni in na področju javnega zdravja ohranjati zdravje prebivalcev ter zdravje vključiti v vse politike. Treba bi bilo zagotoviti več statističnih podatkov o dejavnostih v okviru zdravstvenih sistemov.

2.3

Gospodarska kriza je povzročila drastično zmanjšanje proračunskih sredstev, kar ogroža kakovost javnih zdravstvenih storitev in dostopnost teh storitev za vse. Za ohranitev zdravja prebivalstva v času demografskih in podnebnih sprememb je treba nameniti dovolj sredstev.

2.4

Ohranjanje dobrega zdravja zahteva izobraževanje o zdravju že od otroštva (v okviru družine, v šolskih ustanovah in prek medijev), zdravo prehrano v vseh starostih, omejevanje izpostavljenosti nevarnim proizvodom, dostojne življenjske pogoje, spodobne delovne razmere ipd. Zlasti je treba poudariti pomen zdravega staranja, saj so starejši (poleg novorojenčkov) največji uporabniki sistemov oskrbe in nege. Na zdravo staranje se je treba pripraviti zgodaj.

2.5

Izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev ter preprečevanje bolezni sta najboljša načina za ohranjanje zdravja prebivalcev in s tem zmanjšanje odsotnosti z dela in stroškov za zdravstvo.

2.6

Prvi oviri, ki ju treba premagati, sta revščina in socialna izključenost: mraz, lakota, neuravnotežena prehrana, nezadostna higiena, nezdrave bivalne razmere, pogosto v povezavi z osamljenostjo, odsotnost preventivne medicine ipd. spodbujajo razvoj bolezni, zlasti kroničnih bolezni, ki pomenijo visoke stroške za sisteme socialne zaščite, torej za vse državljane, ki prispevajo k njihovemu financiranju.

2.7

Odbor se strinja, da je treba prispevati k inovativnim in vzdržnim zdravstvenim sistemom, za katere bo treba razviti skupna orodja in mehanizme za reševanje pomanjkanja človeških in finančnih virov. Več sredstev je treba investirati v oskrbo na domu in oskrbo lažjih zdravstvenih primerov, tako da se prerazporedijo stroški bolnišnične oskrbe. Na ta način bi bila priznana pomembna vloga družine pri ohranjanju zdravja prebivalstva in izboljševanju trajnosti zdravstvenega sistema.

2.8

Izobraževanje o zdravju, ki vključuje pojme higiene, uravnotežene prehrane in vedenja ter stabilno čustveno okolje, se namreč začne že v rani mladosti v družini. Družina ni samo mesto, kjer se najprej naučimo pravil za ohranjanje zdravja, ampak je tudi tista, ki skrbi za bolnike, delno zato, ker pri številnih boleznih ni treba v bolnišnico, ampak je mogoče ostati doma z družino, pa tudi zato, ker člani družine in bližnji sorodniki z obiski v bolnišnici bolniku skupaj z osebjem bolnišnic dajejo psihološko podporo, pa tudi konkretno pomoč. To bistveno vlogo družine in bližnjih sorodnikov je treba ohraniti, saj bolnik, ki mu je bolezen omejila sposobnosti, najprej potrebuje bližino in pomoč svojih bližnjih.

2.9

Spremembe družinske strukture ne ostanejo brez posledic za duševno in telesno zdravje, zato je treba ukrepati vnaprej, da bi družina lahko ostala varno okolje.

2.10

Zmanjševanje "možnosti neformalnega varstva v družinskem okolju" ni neizogibno dejstvo. Bolniki si ne želijo, da bi zanje skrbelo predvsem poklicno osebje. Družina sicer ne more zamenjati zdravstvenih delavcev pri posegih, ki zahtevajo specializirano strokovno znanje, vendar pa bi morali bolniki in njihove družine imeti možnosti izbire glede nege na domu. Zato je treba vsem zaposlenim omogočiti odsotnost z dela, če morajo negovati člana svoje družine.

2.11

Zdaj, ko je treba preučiti vse pokojninske sisteme, je dobra priložnost za to, da se delovno obdobje prerazporedi skozi vse življenje. Če je zaradi daljše življenjske dobe mogoče delati dlje, bi moški in ženske morali imeti možnost, da v okviru svojega poklicnega življenja zaprosijo za daljša obdobja odsotnosti z delovnega mesta (za polni ali polovični delovni čas), ki se financirajo podobno kot upokojitev, namenjena pa so skrbi za bolne sorodnike in vzdrževane starejše ljudi. Zaposleni bi morali imeti na voljo več možnosti, da bi lahko čas, ki se financira iz njihovega dela, uporabljali po lastnih potrebah, in ne samo, ko se upokojijo. Evropski socialni partnerji, ki so že dosegli uvedbo starševskega dopusta, bi se lahko zdaj osredotočili na ta dopust in delovni čas s prilagajanjem opravljenih delovnih ur, ki sta potrebna za boljšo uskladitev družinskega in poklicnega življenja.

2.12

Če naj družina ostane osnovna celica solidarnosti, za to potrebuje sredstva. Že zdaj bi morali v izračunu pravic iz socialne zaščite in pokojninskih pravic upoštevati čas, ki ga posamezniki porabijo za oskrbo bolnega sorodnika ali vzdrževane osebe.

2.13

Treba je vzpostaviti tudi storitve za pomoč vzdrževanim osebam pri vsakdanjih opravilih, kot so pomoč pri higieni, v gospodinjstvu, pri pripravi obrokov in nočno varstvo. Sektor storitev pomoči družini je v razcvetu: tu se odpirajo nova delovna mesta. V preveč državah je delo na domu še vedno neuradno, neprijavljeno, brez zaščite, brez priznanih kvalifikacij, pogosto pa ga opravljajo priseljene delavke. To področje je bistvenega pomena za enakost moških in žensk, saj so tukaj močno prisotni stereotipi, strokovnost se ne priznava, pogodbe so negotove ali ne obstajajo, plače so zelo nizke, čeprav so ta delovna mesta nujno potrebna za delovanje gospodarstva. Konvencija o dostojnem delu za zaposlene v gospodinjstvih, ki jo je nedavno sprejela Mednarodna organizacija dela, bi morala prispevati k boljšim moralnim vrednotam in večji profesionalnosti v tem sektorju, če bodo vzpostavljene ustrezne možnosti financiranja, saj za to ne bodo mogli poskrbeti zgolj bolniki sami, ki takšno pomoč potrebujejo, ali njihove družine.

3.1

V programu so predlagane inovativne rešitve za pomanjkanje delovne sile. V tem obdobju množične brezposelnosti v Evropi je treba razpravljati o težavah pri zaposlovanju v sektorju zdravstvenega varstva. Ta sektor, v katerem so zaposlene predvsem ženske, zaradi pomanjkljivega priznavanja kvalifikacij in spretnosti, napornih delovnih pogojev in delovnih časov ter nizkih plač ne privablja dovolj mladih in moških. Poklicna enakopravnost med spoloma se ustvarja z zvišanjem plač, boljšim priznavanjem strokovne usposobljenosti in dostopnostjo vseživljenjskega učenja.

3.2

Pomembna novost bi bilo povečanje števila moških, za kar bodo potrebni ukrepi. Socialni partnerji morajo spodbujati politike, ki bodo povečale udeležbo slabo zastopanih skupin prebivalstva v tem sektorju. Posebej pozorni moramo biti, ko si samozaposleno zdravstveno osebje zaradi svojega statusa ne vzame časa za počitek in dela do onemoglosti. Poudariti je treba tudi pomen vseh tehničnih, organizacijskih in socialnih inovacij, ki bodo pomagale izboljšati delovne razmere in olajšati delo.

3.3

V izredno zahtevnem zdravstvenem sektorju je treba za bolnike skrbeti 24 ur na dan 7 dni v tednu. Poleg tega terja nočno delo in razpored dela, ki ni zlahka združljiv z družinskim življenjem. Zadovoljive delovne razmere bo mogoče doseči samo tako, da osebje dejavno sodeluje pri sprejemanju odločitev. Socialni partnerji morajo v okviru sektorskega socialnega dialoga predvideti izvajanje inovativnih zamisli glede delovnega okolja, kot npr. individualno upravljanje delovnega časa (samorazporejanje zaposlenih), kar bi bilo dobro podpreti z orodji informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT).

3.4

Socialni partnerji morajo sodelovati z javnimi organi in podpreti vseživljenjsko učenje, notranjo mobilnost zaposlenih ter pridobivanje novih znanj s področja upravljanja in organizacije. Za lažje usklajevanje dela in učenja morajo upoštevati vrsto možnosti, vključno z napotitvami, usposabljanjem v okviru zaposlitve in spletnim učenjem. Da se prepreči odhajanje zaposlenih, je bistveno razširiti njihove možnosti za poklicno pot.

3.5

Odziv na pomanjkanje zaposlenih z usposabljanjem brezposelnih in zagotovitvijo ustreznega plačila se zdi boljša rešitev kot pa novačenje že usposobljenih delavcev iz tretjih držav: ti zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti ipd. iz Afrike, Azije ali Latinske Amerike bodo namreč pustili praznino v svojih državah, ki so financirale njihovo šolanje. Evropski socialni partnerji so pripravili kodeks ravnanja pri etičnem čezmejnem zaposlovanju in ohranjanju zaposlenih v sektorju bolnišnic, ki ga je treba uporabljati in razširiti. Če usposobljeni delavci iz tretjih držav vseeno želijo priti v Evropo, pa je v skladu s predlogom Odbora v mnenju o zdravju in preseljevanju iz leta 2007 treba vzpostaviti kompenzacijski sklad, da se bodo lahko v njihovi državi usposabljali drugi strokovnjaki (3).

3.6

Prvi cilj programa je usmerjen h "krepitvi evropskega sodelovanja na področju ocenjevanja zdravstvene tehnologije in raziskovanju možnosti e-zdravja ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij v zdravstvu". Treba je opredeliti evropski okvir za zaščito zaupnih podatkov pri čezmejni izmenjavi (npr. zdravstvenih evidenc bolnikov in receptov).

3.7

Drugi cilj programa je "izboljšanje dostopa do strokovnega medicinskega znanja in informacij za posebna zdravstvena stanja tudi čez nacionalne meje ter oblikovanje skupnih rešitev in smernic za izboljšanje kakovosti zdravstvenega varstva in varnosti pacientov, da se izboljša dostop do boljšega in varnejšega zdravstvenega varstva za državljane EU". Spletne strani za zdravstvena vprašanja, ki so namenjene širši javnosti in so zelo priljubljene, razširjajo medicinske informacije in prispevajo k izobraževanju o zdravju. Pri manjših težavah se bolnik z obiskom teh spletnih strani lahko izogne obisku pri zdravniku. Na teh straneh so informacije o koristih tradicionalne medicine, alternativne medicine, o zdravljenju z zelišči, o termalnem zdravljenju, masažah ipd., ki pomagajo ohranjati zdravje. Povečevanje zavesti o samem sebi ter o duševnih in telesnih potrebah je koristno za ohranjanje dobrega zdravstvenega stanja prebivalcev ter omejitev prevelike uporabe tako oskrbe kot zdravil. Treba je vzpostaviti izmenjavo informacij in opredeliti evropski okvir za zagotovitev točnosti informacij, namenjenih javnosti (akreditacija), da se prepreči preveliko število informacij, s katerimi se zgolj prizadeva ustvariti dobiček in se zlorablja zaupanje bolnikov.

3.8

Spodbujati je treba izmenjavo dobre prakse pri mehanizmih, ki se v posameznih regijah izvajajo za izboljšanje dostopa do zdravstvenega varstva, ohranitev ali pritegnitev zdravnikov in kvalificiranega medicinskega osebja na podeželje ali v najrevnejše četrti, ter pri načrtovanju zdravstvenih sistemov in politik na področju zdravja in osebnih storitev.

3.9

Tretji cilj je "ugotavljanje [in] razširjanje […] preverjenih najboljših praks za stroškovno učinkovite preventivne ukrepe za obvladovanje ključnih dejavnikov tveganja, in sicer kajenja, čezmernega uživanja alkohola, debelosti in virusa HIV/aidsa". V programu, ki daje takšen poudarek inovacijam, je treba spodbujati tudi izmenjavo informacij o novih dejavnikih tveganja, ki so ravno tako pomembni za prihodnost.

3.10

Pojavljajo se nove težave in kronične bolezni, ki bodo v 21. stoletju dobile velik pomen. Povezane so s podnebnimi spremembami, z večjim onesnaževanjem, spremembo načina življenja (sedeči način življenja, dolge ure sedenja pred zaslonom itd.) in vse bolj razširjeno uporabo številnih kemikalij, katerih dolgoročno učinkovanje na zdravje še ni znano.

3.11

Azbest je od začetka 19. stoletja, ko so ga začeli uporabljati v industriji in gradbeništvu, pa do konca 20. stoletja, ko so ga prepovedali, povzročil smrt več deset tisoč delavcev.

3.12

V kmetijstvu se uporabljajo pesticidi in druge kemikalije, katerih škodljivi učinki na organizem so znani šele mnogo pozneje. Skrb zbujajo študije o odstotkih obolelih za rakom med kmeti. Ti proizvodi se širijo po zraku, vodi in z živili. Za dolgo ohranjanje živil ali spreminjanje njihovega okusa kmetijsko-živilska industrija uporablja tudi dodatke.

3.13

K temu je treba dodati tudi proizvode za čiščenje in vzdrževanje doma in delovnih prostorov, številne proizvode, ki se uporabljajo v industriji, ter zdravila. Zaradi pretirane uporabe zdravil se je že pojavila odpornost na antibiotike. Antibiotiki se dajejo tudi rejni živini, nakar se širijo po vodi. Drugi proizvodi, plin, saje ipd., se sproščajo v ozračje. Vsi ti proizvodi ustvarjajo "kemično juho" v okolju in ena od njenih posledic je morda tudi nagel porast alergij in rakavih obolenj. Problematično je tudi elektromagnetno sevanje.

3.14

Drugo skrb vzbujajoče vprašanje je, kakšne so posledice izpostavljenosti tem proizvodom, sevanju in spremembi načina življenja za človeško razmnoževanje. Vzroki za upadanje rodnosti so sicer predvsem sociološki, vendar pa ne gre zanemariti vse večjih fizioloških težav številnih parov, ki si želijo otrok.

3.15

Med novimi tveganji je stres na delovnem mestu, ki je eden od vzrokov za depresivnost, ki lahko privede celo do samomora. Treba bi se bilo lotiti tudi stresa pri brezposelnih in na splošno vseh, ki se čutijo nekoristne družbi. Duševno zdravje je bistvena sestavina zdravja prebivalcev.

3.16

Priprave na prijetno staranje trajajo celo življenje. Delovne razmere imajo pri tem odločilno vlogo. Za pisarniške uslužbence, delavce v izmenah ali zaposlene v kmetijstvu pričakovana življenjska doba ni enaka. Tudi zmanjšanje težavnosti dela, omejitev nočnega dela in znižanje ravni stresa so načini priprave na zdravo starost.

3.17

Za zdravo starost je bistveno ohraniti občutek družbene koristnosti, mrežo stikov, živo radovednost, nadaljevati poklicno ali prostovoljsko dejavnost, ukvarjati se s športom in prizadevati si za zdravo življenje.

3.18

Tudi o drugem vprašanju, vprašanju konca življenja, bi morali razpravljati na evropski ravni, ker zadeva vsakega državljana in njegovo mnenje o tem, kakšno je dostojno življenje. Velika večina ljudi danes umre v bolnišnici, zato je to vprašanje pomembno.

3.19

Nujno je treba razviti storitve paliativne oskrbe, s katerimi se bo mogoče izogniti trpljenju, ko rešitve ni več in medicina ne more več pomagati. Vse bolnišnice še ne nudijo takšnih storitev ali pa ne zmorejo sprejeti vseh ljudi, ki jih potrebujejo.

3.20

Četrti cilj programa je "razvoj skupnih pristopov in prikaz njihove vrednosti za boljšo pripravljenost in sodelovanje v izrednih zdravstvenih razmerah, da se državljane zaščiti pred čezmejnimi nevarnostmi za zdravje". Epidemije ne poznajo meja, zato je sodelovanje na tem področju bistveno. Iz ukrepov se je treba učiti, da se v prihodnje prepreči tratenje. Treba bi bilo tudi razlikovati med preventivnimi ukrepi, ki vključujejo izobraževanje in bi lahko postali stalni, ter ukrepi, kot je nakup proizvodov, katerih trajanje je omejeno. Izmenjava informacij glede stroškov in rezultatov lahko omogoči oblikovanje metod, ki bodo ustrezale ciljem.

UL C 18, 19.1.2011, str. 74;

UL C 339, 14.12.2010, str. 1;

UL C 255, 22.9.2010, str. 72 in 76;

UL C 128, 18.5.2010, str. 89;

UL C 228, 22.9.2009, str. 113;

UL C 318, 23.12.2009, str. 10;

UL C 306, 16.12.2009, str. 64;

UL C 317, 23.12.2009, str. 105;

UL C 218, 11.9.2009, str. 91;

UL C 175, 28.7.2009, str. 116;

UL C 77, 31.3.2009, str. 115;

UL C 224, 30.8.2008, str. 88;

UL C 77, 31.3.2009, str. 96.