Pritožba, ki jo je 2. julija 2010 vložila Union Investment Privatfonds GmbH zoper sodbo Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 27. aprila 2010 v združenih zadevah T-303/06 in T-337/06, UniCredito Italiano SpA proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) in Union Investment Privatfonds GmbH

(Zadeva C-317/10 P)

()

2010/C 246/43

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Pritožnica: Union Investment Privatfonds GmbH (zastopnik: J. Zindel, odvetnik)

Drugi stranki v postopku: UniCredito Italiano SpA in Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

Predlogi

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pri izpodbijanju se navaja napačna uporaba člena 8(1)(b), zadnja vrstica, Uredbe (ES) št. 40/94 (1). Poleg tega pritožnica trdi, da je bila izpodbijana odločba sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki deloma ne ustreza dejstvom.

Splošno sodišče – napačno in v nasprotju z UUNT, ki je v bistvu ugodil pritožbama pritožnice – ni priznalo, da znamki, ki sta predmet postopka, spadata v veliko družino znamk. Pritožnica trdi, da je za vse znamke, ki spadajo v navedeno družino, značilen skupen začetni zlog, ki je brez presledka združena s pojmom s področja investicij. Tudi znamke tožeče stranke vsebujejo enake razlikovalne znake te vrste. S potvorjenjem dejanskega stanja je Splošno sodišče sklenilo, da se nasprotujoče si znamke strukturno razlikujejo, saj je v znamkah tožeče stranke začetni zlog združen s sestavnim delom v angleškem jeziku, medtem ko je v znamkah pritožnice ta začetni znak združen z delom v nemškem jeziku. Vendar Splošno sodišče ni ustrezno upoštevalo dejstva, da je treba pri uporabi člena 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 zaradi vključenosti v družino znamk upoštevati vse znamke iz družine znamk. V tem smislu pritožnica trdi, da je treba pojasniti, da tudi pritožnica uporablja sestavne dele v angleškem jeziku, zato je nasprotno stališče Splošnega sodišča objektivno napačno.

Pritožnica poleg tega trdi, da je Splošno sodišče, spet napačno, izhajalo iz predpostavke, da pritožnica znamke za poimenovanje investicijskih skladov vedno uporablja skupaj z navedbo družbe za upravljanje. To je bilo zanikano na podlagi dokazov, ki jih je pritožnica predložila že UUNT, iz česar izhaja, kot že pojasnjeno, da se ime družbe za upravljanje v časopisnih člankih in pri investicijskem svetovanju ne navaja.

Pritožnica zatrjuje, da je izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena, ker ni razvidno, kako je Splošno sodišče ugotovilo zorni kot nemške javnosti, ki je odločilen za presojo verjetnosti zmede.

Ugotovitev tega zornega kota je vsekakor potrebna ob upoštevanju dejstva, da je pritožnica s predložitvijo več odločb nemškega urada za patente in znamke (DPMA) in nemških sodišč dokazala, da DPMA in nemška sodišča izhajajo iz predpostavke, da prihaja pri nemški javnosti do zmede, če tretje osebe registrirajo ali uporabljajo določene znamke, ki vsebujejo enak začetni zlog kot vrsta znamk pritožnice, za označevanje storitev v finančnem sektorju.

Nazadnje pritožnica trdi, da Splošno sodišče tako kot že UUNT ni uvidelo, da obstaja verjetnost zmede zaradi sorodnosti storitev s področja „nepremičninskih poslov“. Glede nepremičninskih skladov, ki jih označujejo znamke pritožnice, ta navaja, da se povečanje vrednosti, ki ga pričakuje vlagatelj, doseže z upravljanjem, oddajanjem, pa tudi s prodajo nepremičnin. Trdi torej, da sta tako UUNT kot Splošno sodišče izhajala iz napačne predpostavke, da je upravljanje nepremičninskega sklada omejeno na zbiranje kapitala. Ker je UUNT storitvam „nepremičninskih poslov“ pripisal le dejavnosti posredništva, ni ustrezno upoštevano dejstvo, da je pojem „nepremičninskih poslov“ veliko širši.

(1)  Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti – UL L 11, str. 1.