29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/5

—

poudarja, da je treba visoko kakovost življenja doseči v okviru obremenitvenih meja, ki jih postavlja planet, ki ni neskončen  (1), njen temelj pa mora biti socialno povezana in pravična družba, ki omogoča optimalno vrednost in prispevek vsakega posameznika ter skupin in v kateri se pobude in podporni ukrepi osredotočajo na boj proti revščini in socialni izključenosti ter na razvoj trajnostnega gospodarstva;

—

poudarja pomen kohezijske politike za celotno EU, za katero bodo na voljo ustrezna finančna sredstva in ki bo vključila vse regije v Evropi, kot ključnega dejavnika pri podpiranju izvajanja nove strategije ter zavrača vsakršne poskuse ponovne nacionalizacije strukturnih skladov ali odstranitve regionalne razsežnosti iz kohezijske politike pri pregledu prihodnjega proračuna EU;

—

ugotavlja, da v okviru kohezijske politike EU obstaja struktura upravljanja na več ravneh za izvajanje programov strukturnih skladov, in meni, da bi morala nova strategija izkoristiti te strukture partnerstev za odpravo sedanjih pomanjkljivosti v strukturah upravljanja. Jasna usmeritev struktur upravljanja v regionalne programe kohezijske politike EU je veliko učinkovitejši način zagotavljanja skupnega oblikovanja politik;

—

poziva voditelje EU, da kot glavno nalogo določijo razvoj evropske konkurenčnosti v okolju prijaznem gospodarstvu, kar bo EU omogočilo, da bo prevzela glavno vlogo pri preoblikovanju svetovnega gospodarstva v gospodarstvo s trdnimi in trajnostnimi temelji. To predvsem pomeni, da mora EU dajati dober zgled tako, da prednostno vlaga v nove, okolju prijazne tehnologije, razvoj in raziskave, v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, energetsko učinkovitost, trajnostne metode proizvodnje in potrošnje, informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo, pa tudi v širokopasovno infrastrukturo na oddaljenih območjih, ter hkrati spodbuja varstvo in ohranjanje okolja. Evropske univerze, raziskovalni centri in MSP morajo imeti odločilno vlogo pri izvajanju teh nalog (2). Zato evropsko gospodarstvo potrebuje strukturne spremembe, kamor sodi tudi usklajevanje makroekonomske politike in aktivnih politik trga dela, da se podpre prehod k okolju prijaznemu gospodarstvu;

Poročevalka

:

Christine Chapman (UK/PES), članica nacionalne skupščine Walesa

1.

podpira pripravo dokumenta, ki bo nasledil lizbonsko strategijo po letu 2010, vendar meni, da bi bilo treba to strategijo ponovno uravnovesiti in jo združiti z evropsko strategijo trajnostnega razvoja; medtem ko pozdravlja zavezo za okrepitev vloge ljudi v vključujočih družbah ter oblikovanje konkurenčnega, povezanega in okolju prijaznejšega gospodarstva, kakor je Komisija navedla v svojem posvetovalnem dokumentu o prihodnosti strategije, objavljenem 24. novembra, pa obžaluje, da Komisija ne predlaga ambicioznejše in obsežnejše vizije za ponovno uravnovešenje in preusmeritev strategije v smeri trajnostne, socialno pravične in bolj povezane evropske družbe;

2.

poudarja, da sedanja lizbonska strategija ni ustrezno priznala bistvene vloge lokalnih in regionalnih oblasti v EU pri izvajanju strategije in seznanjanju z njo na lokalni ravni; ponavlja poziv, ki ga je izrazil v beli knjigi o upravljanju na več ravneh, da je namreč treba to pomanjkljivost v novi strategiji odpraviti;

3.

opaža, da se je med regionalnimi in lokalnimi oblastmi močno razširila negotovost glede splošnega namena sedanje lizbonske strategije, ki jo je mogoče odpraviti tako, da se v novi strategiji določijo jasni cilji, s katerimi je treba učinkovito seznanjati lokalne prebivalce;

4.

obžaluje, da lizbonski strategiji, katere namen je bil prispevati k doseganju ekonomske in monetarne unije (EMU), večinoma ni uspelo izboljšati skupnega gospodarskega upravljanja na ravni EU ali bolje uskladiti gospodarskih politik držav članic; pri tem zlasti obžaluje dejstvo, da v sedanji gospodarski krizi mnoge države članice sprejemajo gospodarske politike, ki sledijo zgolj nacionalnim potrebam, ne poskušajo pa doseči usklajenih ukrepov znotraj enotnega evropskega trga;

5.

poziva k določitvi jasnega glavnega cilja v novi strategiji, ki bo usmerjen v visoko kakovost življenja in dobro počutje vseh državljanov EU. Najpomembnejša elementa pri tem sta zaposlitev in materialna blaginja, vendar je treba za celotno podobo kakovosti življenja in dobrega počutja upoštevati tudi druge dejavnike, vključno s širšim družbenim in okoljskim ozadjem, v katerem ljudje živijo (3);

6.

poudarja, da je treba visoko kakovost življenja doseči v okviru obremenitvenih meja, ki jih postavlja planet, ki ni neskončen  (4), njen temelj pa mora biti socialno povezana in pravična družba, ki omogoča optimalno vrednost in prispevek vsakega posameznika ter skupin in v kateri se pobude in podporni ukrepi osredotočajo na boj proti revščini in socialni izključenosti ter na razvoj trajnostnega gospodarstva;

7.

poudarja odločilen pomen izobraževanja in usposabljanja pri ozaveščanju o vprašanjih trajnosti ter za razvoj ustvarjalnega in podjetniškega potenciala državljanov Evrope; poleg tega poudarja, da je treba oblikovati kulturo vseživljenjskega učenja;

8.

predlaga, da se za novo strategijo izbere novo ime, s čimer se bomo izognili zamenjavanju z Lizbonsko pogodbo in poudarili nov pristop v strategiji, na primer Kakovost življenja za vse: gradnja trajnostne prihodnosti za Evropo v svetu, v skrajšani različici Strategija trajnostne Evrope;

9.

poziva k učinkovitejši strategiji komuniciranja, ki vključuje lokalne in regionalne oblasti,da se poveča ozaveščenost in da se ljudi seznanja z glavnimi sporočili nove strategije.

10.

ugotavlja, da je sedanja finančna, gospodarska, socialna in okoljska kriza temeljito spremenila okvir, v katerem poteka razprava o prihodnosti lizbonske strategije, kar pomeni, da „business as usual“, tj. poslovanje kot običajno, ni pravilna izbira. Kriza prinaša mnoge takojšnje izzive, kot je predvsem boj proti naraščajoči brezposelnosti v Evropi, zlasti med mladimi, in proti grozečemu pojavu protekcionizma. Odkrila je strukturne šibkosti svetovnega gospodarskega modela in opozorila na potrebo po novem in trajnostnem pristopu – tako na okoljskem kot socialnem in gospodarskem področju – ter po strožji regulaciji bančnega in finančnega sektorja;

11.

ponavlja, da se je Evropa že pred izbruhom gospodarske krize, ko je veljalo, da je gospodarstvo razmeroma uspešno, soočala z visoko stopnjo revščine in vse večjimi razlikami v dohodku. Po podatkih, ki jih je objavila Evropska komisija oktobra 2008, 16 % evropskega prebivalstva živi pod pragom revščine, vsak deseti prebivalec EU živi v gospodinjstvu, kjer nihče ni zaposlen, 19 % otrok pa ogroža revščina (5). Boj proti revščini in naraščajočim razlikam v bogastvu v Evropi mora biti uvrščen med najpomembnejše cilje prihodnje strategije;

12.

ugotavlja, da se Evropa sooča z mnogimi dolgoročnejšimi izzivi, kot so demografske in podnebne spremembe, zanesljivost oskrbe z energijo, globalizacija (6) in teritorialna kohezija v EU, ki jih mora nova strategija upoštevati. Obžaluje, da Komisija v posvetovalnem dokumentu o strategiji EU za leto 2020 ni bolj poudarila vloge teritorialne kohezije kot vodilnega načela; v skladu z zahtevami o teritorialni koheziji iz Lizbonske pogodbe poziva Komisijo, naj sprejme zavezo, da bo vsakemu novemu zakonodajnemu predlogu, ki posega v območje pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, priložila oceno teritorialnega učinka;

13.

ugotavlja, da bodo zaradi družbene, finančne in gospodarske krize javne finance v prihodnjih letih pod precejšnjim pritiskom, zato je učinkovito dodeljevanje finančnih sredstev na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni bistvenega pomena, da se zagotovijo naložbe, potrebne za uresničitev širših ciljev nove strategije. Da bi mesta in regije lahko učinkovito prispevali k izvajanju lizbonske strategije, je treba v celoti zagotoviti, da Evropska unija in države članice spoštujejo načela Evropske listine lokalne samouprave Sveta Evrope glede finančnih virov lokalnih oblasti (člen 9);

14.

meni, da doseganje učinkovite socialne kohezije in reševanje dolgoročnih izzivov na vseh političnih področjih zahtevata teritorialni pristop, ki upošteva posebne značilnosti regionalne in lokalne ravni po vsej Evropi. V podporo uravnoteženemu teritorialnemu razvoju v Evropi je treba tudi nameniti zadostna sredstva iz proračuna Skupnosti;

15.

predlaga, da se kot prednostne naloge nove strategije določijo naložbe v okolju prijazno gospodarstvo, socialna kohezija, zagotavljanje upravljanja na več ravneh in nova zasnova za ocenjevanje učinka nove strategije.

16.

poziva k vključitvi ciljev in obveznosti EU na področju podnebnih sprememb v novo strategijo, da se v vsej Evropi razvije gospodarstvo z nizkimi emisijami;

17.

poziva voditelje EU, da kot glavno nalogo določijo razvoj evropske konkurenčnosti v okolju prijaznem gospodarstvu, kar bo EU omogočilo, da bo prevzela glavno vlogo pri preoblikovanju svetovnega gospodarstva v gospodarstvo s trdnimi in trajnostnimi temelji. To predvsem pomeni, da mora EU dajati dober zgled tako, da prednostno vlaga v nove, okolju prijazne tehnologije, razvoj in raziskave, v proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, energetsko učinkovitost, trajnostne metode proizvodnje in potrošnje, informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo, pa tudi v širokopasovno infrastrukturo na oddaljenih območjih, ter hkrati spodbuja varstvo in ohranjanje okolja. Evropske univerze, raziskovalni centri in MSP morajo imeti odločilno vlogo pri izvajanju teh nalog (7). Zato evropsko gospodarstvo potrebuje strukturne spremembe, kamor sodi tudi usklajevanje makroekonomske politike in aktivnih politik trga dela, da se podpre prehod k okolju prijaznemu gospodarstvu;

18.

poziva k evropski strategiji za okolju prijazno znanje in sposobnosti ter okolju prijazna delovna mesta, da se zagotovi okvir za naložbe v znanje in sposobnosti, ki bodo podprle razvoj trajnostnega gospodarstva. Prihodnji programi financiranja EU, vključno s programom Vseživljenjsko učenje in Evropskim socialnim skladom, bi morali biti usmerjeni v podporo naložb v „zelena delovna mesta“ in „zeleno znanje in sposobnosti“, poseben poudarek pa bi bilo treba dati novim, dinamičnim in inovativnim MSP (8);

19.

poziva EU, naj sprejme usklajen okvir spodbud in mehanizmov pomoči („okolju prijazna boljša pravna ureditev“) za podporo razvoju trajnostnega gospodarstva v vsej Evropi;

20.

poziva, da se med prednostne naloge uvrsti izmenjava primerov najboljše prakse na področju inovativnih pristopov, ki v vseh državah članicah spodbujajo državljane, podjetja in javne oblasti v EU, da ravnajo okolju prijazno, jih za to nagrajujejo in kaznujejo „netrajnostno“ ravnanje;

21.

ponavlja, da lahko okolju prijazen pristop sproži pozitiven potek dogodkov in prispeva k boju proti gospodarskim in socialnim problemom. Nedavne spremembe uredb o strukturnih skladih so na primer omogočile podporo ukrepom za energetsko učinkovitost v gospodinjstvih z nizkimi dohodki;

22.

poudarja, da so pobude „od spodaj navzgor“, ki jih pripravijo lokalne skupnosti, pomembne za dosego sprememb na lokalni ravni (9);

23.

opozarja na vrednost in pomen sistemov socialnega zavarovanja in socialne varnosti, ki ščitijo najbolj ranljive skupine v družbi, ter poudarja, da je treba ohraniti močan evropski socialni model (10);

24.

v skladu s protokolom o storitvah splošnega pomena, priloženim Lizbonski pogodbi, priznava bistveno vlogo teh storitev, zlasti socialnih storitev splošnega pomena, katerih način organiziranja in financiranja je treba bolje zavarovati; hkrati priznava pomen lokalnih javnih storitev za državljane;

25.

poziva k ukrepom za boj proti revščini otrok in večgeneracijski revščini v družinah ter poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za uresničitev barcelonskih ciljev glede storitev otroškega varstva (11);

26.

poudarja pomen kohezijske politike za celotno EU, za katero bodo na voljo ustrezna finančna sredstva in ki bo vključila vse regije v Evropi, kot ključnega dejavnika pri podpiranju izvajanja nove strategije ter zavrača vsakršne poskuse ponovne nacionalizacije strukturnih skladov ali odstranitve regionalne razsežnosti iz kohezijske politike pri pregledu prihodnjega proračuna EU;

27.

poziva k zavezanosti k učinkovitejši uporabi sedanjega znanja in primerov najboljše prakse v programih strukturnih skladov EU v korist vsake regije v EU;

28.

poziva voditelje EU, naj izkoristijo evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti 2010 ter se zavežejo, da bodo med prednostne naloge uvrstili tudi socialno kohezijo in socialno vključevanje, s ciljem boriti se proti naraščajoči brezposelnosti, razlikam v gospodarski uspešnosti med posameznimi regijami, socialni izključenosti, dolgotrajni brezposelnosti in gospodarski nedejavnosti. OR se strinja s poročilom Barca, ki navaja, da so programi strukturnih skladov EU glavno orodje za preprečevanje socialne izključenosti;

29.

poziva k ukrepom proti naraščajoči brezposelnosti mladih, in sicer tako, da se daje prednost naložbam v izobraževanje, usposabljanje in razvoj znanja ter sposobnosti, vključno s shemami za spodbujanje mobilnosti mladih. Odbor pozdravlja priporočilo Sveta o mobilnosti mladih prostovoljcev, sprejeto novembra 2008, in podpira predlog Komisije, da se leto 2011 razglasi za evropsko leto prostovoljstva;

30.

poziva k večjemu priznavanju zelo pomembnega prispevka žensk kot delavk, podjetnic in inovatork. Pred kratkim objavljeno poročilo Evropske komisije kaže, da mora Evropa na področju enakosti med spoloma še veliko storiti. Poročilo zlasti opozarja na trdovratne razlike v plačilu med moškimi in ženskami, pa tudi na težave pri usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja ter na stereotipe o spolih (12)  (13). Zato upa, da bodo pripravljena priporočila in spodbude, ki bodo ženskam pomagala, da ohranijo zaposlitev ali vstopijo na trg dela;

31.

poziva k večjemu priznavanju pomena in prispevka vseh članov družbe. Nova strategija mora pripisati velik pomen „civilni družbi“, zlasti prispevku tretjega sektorja, negovalcev in prostovoljcev, ki skrbijo za dobro počutje drugih in katerih delo pogosto ni dovolj cenjeno. Ravno tako mora spodbujati politike aktivnega staranja in medgeneracijske pobude;

32.

meni, da bi morala prihodnja kohezijska politika EU podpreti tudi lokalne pobude za razvoj, namenjene mestnim in podeželskim skupnostim, ki se soočajo s posebnimi družbeno-gospodarskimi problemi. Takšen pristop je bil v preteklosti uspešno uporabljen v okviru pobud, kot so EQUAL, LEADER in URBAN, ter glavnih programov Cilj 1 in 2;

33.

podpira pristop, v katerem pravila o državni pomoči omogočajo podporo lokalni in trajnostni gospodarski proizvodnji, ki ima temelje v skupnosti (npr. z dajanjem prednosti okolju prijaznim javnim naročilom ter dostopu do širokopasovne infrastrukture v oddaljenih in podeželskih skupnostih).

34.

poudarja potrebo po vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v oblikovanje, izvajanje in oceno nove strategije;

35.

opozarja, da morajo regionalne in lokalne oblasti prevzeti vodilno vlogo pri premagovanju finančne in gospodarske krize na lokalni ravni, saj se bodo tako obravnavali takojšni in kratkoročni izzivi (14);

36.

poziva k boljšemu usklajevanju in sodelovanju med različnimi upravnimi ravnmi v Evropi in se zavzema za bistveno močnejšo regionalno razsežnost nove strategije;

37.

poziva voditelje EU, naj zagotovijo, da bodo prihodnji izdatki EU namenjeni doseganju glavnih ciljev nove strategije, pri čemer naj se uspešna metoda namenskega dodeljevanja sredstev iz strukturnih skladov v skladu z lizbonsko strategijo uporabi na vseh pomembnih področjih proračuna EU;

38.

poziva k močnejšim spodbudam za nacionalne vlade, da bi se zavezale k uresničevanju – po potrebi tudi obvezujočih – ciljev nove strategije, da se tako zagotovi učinkovito izvajanje na lokalni ravni;

39.

pozdravlja razmislek o povezavi strategije z mandatom Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Vloga Evropskega parlamenta kot demokratično izvoljenega telesa Evrope, ki dela v partnerstvu z Odborom regij in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, bi morala biti v novi strategiji jasneje opredeljena;

40.

ugotavlja, da v okviru kohezijske politike EU obstaja struktura upravljanja na več ravneh za izvajanje programov strukturnih skladov, in meni, da bi morala nova strategija izkoristiti te strukture partnerstev za odpravo sedanjih pomanjkljivosti v strukturah upravljanja. Jasna usmeritev struktur upravljanja v regionalne programe kohezijske politike EU je veliko učinkovitejši način zagotavljanja skupnega oblikovanja politik;

41.

predlaga, naj imajo ta partnerstva dejavno vlogo pri pripravi nacionalnih programov reform, pri čemer bi morali programi strukturnih skladov prispevati k uresničevanju splošnih ciljev nacionalnih programov reform na regionalni ravni; izraža zaskrbljenost, ker posvetovalni dokument ne vsebuje nobenih konkretnih predlogov o tem, kako bo strategija EU za leto 2020 vključila lokalne in regionalne oblasti ter regionalne parlamente in skupščine v razvoj in izvajanje strategije in nacionalnih programov reform;

42.

opaža vse večje nezadovoljstvo zaradi uporabe BDP kot glavnega kazalnika za merjenje gospodarske uspešnosti in poziva k pripravi novih kazalnikov, ki bi zagotovili boljši način merjenja blaginje, dobrega počutja in kakovosti življenja v Evropi (15);

43.

se zavzema za to, da se pri takšnih ukrepih upoštevajo širši družbeni in okoljski izzivi, vključno s kazalniki revščine otrok, razdelitvijo dohodka, ravnmi CO2 in drugimi emisijami, učinkom na biotsko raznovrstnost in drugimi elementi, ki sodijo v širšo definicijo blaginje in ki kažejo na razlike na podnacionalni ravni v Evropi (16);

44.

poziva k neposredni vključitvi lokalnih in regionalnih oblasti v določanje ciljev in kazalnikov za novo strategijo. Konvencija županov, podpisana januarja 2009, dokazuje, da lahko lokalne in regionalne oblasti dosežejo napredek pri glavnih političnih vprašanjih in prevzamejo ambicioznejše obveznosti kot oblasti na nacionalni in evropski ravni.

45.

poudarja, da to mnenje temelji na rezultatih posvetovanja o prihodnosti strategije, ki ga je OR začel marca 2009 v Pragi, ter na aktivni fazi raziskav, ki je potekala v Bruslju, Walesu in v Združenem kraljestvu. Platforma za spremljanje lizbonske strategije je pravočasno prispevala obsežno analizo rezultatov posvetovanja;

46.

meni, da mora OR še naprej spremljati izvajanje nove strategije na lokalni ravni prek svojih mrež, zlasti prek platforme za spremljanje lizbonske strategije.