29.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 141/16

—

opozarja, da so v mnogih primerih lokalne in regionalne oblasti pristojne za vključitev medijskega opismenjevanja na vse ravni formalnega izobraževanja. Zato bi bilo treba poiskati ustrezen postopek za podporo lokalnim in regionalnim oblastem pri uveljavljanju projektov, ki se nanašajo na medijsko pismenost;

—

poudarja, da je medijska pismenost eno od področij, ki bi jih morali upoštevati v novi fazi sodelovanja EU na področju izobraževanja, ki jo je uvedel nov strateški okvir;

—

meni, da je treba vsebinsko jasno ločevati med glavnimi sestavinami medijske pismenosti, saj razvoj vsake zahteva lastno strategijo, akterje in vire;

—

želi poudariti, da tudi potrošniki potrebujejo boljšo ozaveščenost glede uporabe medijev. Večje spoštovanje pravic potrošnikov je ključnega pomena tudi na medijskem področju.

Poročevalec

:

András Szalay (HU/ALDE), član občinskega sveta občine Veszprém

1.

Odbor regij pozdravlja, da je Evropska komisija predstavila razloge, zakaj je pomembna politika izobraževanja, pa tudi njena temeljna načela in njeni cilji, ki temeljijo na opredelitvi medijske pismenosti (1). Prav tako je upoštevala mnenje, ki ga je OR sprejel na plenarnem zasedanju 8. in 9. oktobra 2008 (2).

2.

Odbor regij izraža upanje, da bo Evropska komisija nadaljevala s prizadevanji za nadaljnji skladen razvoj politike medijske pismenosti, s katero je začela leta 2007. Poziva jo, naj pri tem vključi mnenje OR, pri tem pa upošteva načelo subsidiarnosti in posebne značilnosti lokalnih in regionalnih skupnosti. OR prav tako poziva Komisijo, naj nadaljuje s pripravo akcijskega načrta o medijski pismenosti v sodelovanju z drugimi institucijami EU, Unescom ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi. V tem okviru je treba upoštevati, da:

3.

Zato Odbor regij poziva, naj se medijska pismenost kot deveta ključna sposobnost v skladu s priporočilom 2006/962/ES vpiše v evropski referenčni okvir za vseživljenjsko učenje. Čeprav za to ne bi bilo treba nameniti večjih finančnih sredstev Skupnosti, bi takšna sprememba nabora ključnih kompetenc organom, pristojnim za formalno izobraževanje v državah članicah in v regijah, močno pomagala pri sprejemanju potrebnih odločitev za vključitev medijske vzgoje v izobraževalne programe.

4.

Evropska komisija bi morala jasno razlikovati med učenjem s pomočjo interneta – spletnim učenjem ali e-učenjem – ter razvojem medijske pismenosti, torej kritično analizo interneta kot medija v digitalnem okolju. Treba je razjasniti, da spletno učenje ni medijska vzgoja in da so kompetence na področju IKT in digitalne kompetence po eni strani ter medijska pismenost po drugi strani dve različni stvarnosti. Medijska pismenost mora državljanom omogočati, da igrajo dejavno vlogo pri ohranjanju kulturne raznolikosti ter lokalne in regionalne identitete (tako, da se na primer ustvarijo nove možnosti za izražanje lastnega mnenja, in da se prebivalcem na oddaljenih območjih in manjšinam da priložnost za izražanje v lokalni javnosti).

5.

Odbor regij želi opozoriti na to, da je razvijanje medijske pismenosti v povezavi s prilagajanjem metod medijske vzgoje v šolskem okviru in zunaj njega posebej pomembno za prihodnost Evrope. V okviru prilagajanja je treba spodbujati poučevanje novih komunikacijskih tehnologij, ki so ključnega pomena za socialno in poklicno vključevanje.

6.

Razvijanje medijske pismenosti je temeljna prvina zaščite mladoletnih in mladih ter varovanja človeškega dostojanstva v medijih. Spodbuja namreč zavestno uporabo medijev ter razvoj industrije vsebin v smeri samoregulacije in koregulacije (6). Vendar lahko večja medijska pismenost le dopolnjuje državni in naddržavni nadzor ter pravno varstvo mladih (na področju medijev). Ta kompetenca državljanom omogoča sodelovanje v razpravi o odgovornosti vseh akterjev v družbi ter tako spodbuja nastanek novega aktivnega in glede medijev osveščenega državljanstva. To je poglavitnega pomena za evropsko kulturno politiko in aktivno udeležbo državljanov EU, zato je potrebna večja prepoznavnost evropske politike za medijsko vzgojo v vseh državah članicah in na vseh upravnih in političnih ravneh.

7.

Izobraževanje mladih, ki živijo v okolju, nasičenem z mediji, zahteva kakovostno nove pristope, ki upoštevajo različno družbeno-kulturno vlogo medijev in šole na področju posredovanja informacij in vrednot. V razumevanje vloge učitelja je treba vključiti priznanje dejstva, da se učenci v svetu, v katerem so odgovori na dosegu roke, socializirajo nezavedno, saj jim poenostavljajoči diskurz medijev že vnaprej daje na voljo razlago vseh vprašanj. Razvoj ključnih kompetenc mora tako zajemati tudi interpretacijo medijskih vsebin, saj se razvoj kritične naravnanosti nanaša predvsem na vzorce, ki jih mediji posredujejo in ukoreninijo že v otroštvu in ki nezavedno določajo naše pojmovanje sveta.

8.

Pri izvajanju odprte metode usklajevanja in ob pripravi opredelitev novih kazalnikov in novih referenčnih vrednosti na področju izobraževanja in usposabljanja:

9.

Eden izmed glavnih razlogov za počasnost, s katero danes napreduje medijska vzgoja, je ta, da razmerje med medijsko pismenostjo in digitalno pismenostjo v evropski izobraževalni praksi ni jasno opredeljeno. V izobraževalni praksi je uporaba IKT postala predvsem sredstvo zagotavljanja dostopa do digitalnega sveta in spodbujanja enakih možnosti. Danes pridobivanje znanja, potrebnega za uporabo računalniške opreme in osnovne programske opreme, ter obvladovanje preprostih programov za mlade ne pomeni niti najmanjše težave. Hkrati pa učitelji nimajo dovolj znanja in imajo na voljo le malo časa za osvojitev kritične interpretacije medijskih vsebin, dostopnih (tudi) v digitalni obliki, ter za ustvarjalno produkcijo, tj. temeljnih sestavin medijske pismenosti.

10.

Nujno je znova preudariti razmerje med digitalno pismenostjo in medijsko pismenostjo, da pomanjkanje jasnosti pri razmejitvi pismenosti ne bi vodilo v nepravilnosti v izobraževalnem sistemu. Poleg digitalnih kompetenc je treba pri mladih razvijati večjo sposobnost kritične presoje medijskih vsebin, da bi jih tako naučili upoštevati vprašanja, povezana z varnostjo, ter se zavedati pomena varstva zasebnosti in problema zlorabe podatkov.

11.

V okviru posvetovanj o politiki izobraževanja in usposabljanja, povezani z medijsko pismenostjo, je treba opozoriti, da:

12.

Medijska pismenost je eno od področij, ki bi jih morali upoštevati v novi fazi sodelovanja EU na področju izobraževanja, ki jo je uvedel nov strateški okvir.

13.

Odbor regij soglaša z resolucijo Evropskega parlamenta, ki poudarja, da je medijska pismenost nujno potrebna kompetenca za vsakega državljana, ki živi v informacijski družbi (7), ter meni, da si je treba prizadevati za družbo, v kateri je medijska pismenost razširjena, in da je pot do nje medijska vzgoja. Zato ugotavlja, da je bistvenega pomena zagotoviti enakopraven dostop do interneta za vse evropske državljane, zlasti tistim v manj ugodnem položaju zaradi geografske ločenosti ali oddaljenosti.

14.

Treba je vsebinsko jasno ločevati med glavnimi sestavinami medijske pismenosti, saj razvoj vsake zahteva lastno strategijo, lastne akterje in lastne vire. Zato je bistvenega pomena:

15.

OR meni, da bi bilo treba, ne da bi ob tem postavili pod vprašaj velik pomen področij, ki jih obravnava Evropska komisija v zvezi z dobro prakso (tržno komuniciranje, avdiovizualna produkcija in spletne vsebine), utemeljiti ta prednostna tematska področja v priporočilih, ki bodo še sledila. Če utemeljitve ne bi bilo, bi se medijska vzgoja v praksi lahko omejila na obravnavo zgolj teh treh področij.

16.

Glede na to, da bo razvoj kompetenc, kot so zavestno iskanje informacij, kritična razlaga vsebin in ustvarjalna uporaba medijev, prispeval k zaščiti mladoletnih in mladih ter k spoštovanju človeškega dostojanstva v medijih, je ob predpisih, ki jih sprejmejo javni organi, na teh področjih treba hkrati prednostno sprejeti ukrepe, povezane z medijsko pismenostjo.

17.

Prav tako potrošniki potrebujejo boljšo ozaveščenost glede uporabe medijev. Večje spoštovanje pravic potrošnikov je ključnega pomena tudi na medijskem področju.

18.

Odbor regij poudarja, da razvoj kritične medijske vzgoje sam po sebi ne zadostuje za odpravo številnih oblik škode, povezanih s pripravo vsebin (na primer neupravičeno nasilje v medijih, kršenje pravic potrošnikov z medijskimi storitvami, pomanjkljiva verodostojnost in veljavnost, manipulacije). Poleg tega je vzgoja za medije le malo ali pa sploh ne spodbuja trendov, kot so zbliževanje medijev, vzpostavljanje, dostop in medsebojna povezanost digitalnih arhivov, redefinicija avtorskih pravic in predpisov na tem področju ali tudi spletna uprava (9). Medijska vzgoja se s temi trendi ukvarja, jih postavlja v kontekst in pripravlja državljane, da so ozaveščeni uporabniki tega, kar je proizvedeno v javni in medijski sferi. Zato so poleg razvoja medijske pismenosti potrebni predpisi na ustrezni ravni, ki morajo upoštevati pristojnosti in izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti.

19.

V okviru prihodnjih priporočil in akcijskih načrtov je treba predvideti programe za razvoj glavnih sestavnih medijske vzgoje, ki bodo uporabni tudi za sisteme izobraževanja in usposabljanja držav članic (tudi s stališča medijske vzgoje) in bodo upoštevali različne izobraževalne in kulturne tradicije držav članic, velike razlike, ki izvirajo iz različnih načinov izobraževanja v regionalnih strukturah ter zakonodaje v vsaki od držav za doseganje ekonomije obsega.

20.

Pri pripravi poročil in akcijskih načrtov je treba upoštevati dobro prakso; v tem okviru Odbor regij opozarja na mnenje (10), v katerem je pozdravil to, da Komisija izvaja več dejavnosti za izkoriščanje znanja, pridobljenega v okviru lokalnih in regionalnih programov za medijsko vzgojo v vsej Evropi, pa tudi v okviru spodbujanja platform dialoga, pričevanja in mrež za izmenjavo dobre prakse.

21.

Vendar pa Odbor izraža skrb glede naslednjih elementov:

Zato je treba vzpostaviti ustrezno organizacijsko in poklicno infrastrukturo: v ta namen je treba ustanoviti službe za medijsko opismenjevanje po zgledu obstoječih „media deskov“ v okviru programa MEDIA (ali pa razširiti njihovo področje delovanja) ali okrepiti oziroma razširiti poklicno posvetovalno vlogo skupine strokovnjakov za medijsko vzgojo, ki jo je ustanovila Evropska komisija.

22.

Evropska komisija lahko po potrebi države članice ob spoštovanju njihove neodvisnosti in načela subsidiarnosti podpira pri pripravi lastne nacionalne strategije medijske vzgoje, pri tem pa upošteva glavne sestavine medijske pismenosti; kolikor je mogoče, je treba v pripravo te nacionalne strategije vključiti organe, pristojne za regulacijo medijev, nosilce odločanja na področju politike izobraževanja in predstavnike lokalnih in regionalnih skupnosti, civilne družbe, industrije digitalnih vsebin ter inovacij na področju medijske vzgoje.

23.

Glede na raznolikost razmer v državah članicah in regijah je razvoj medijske pismenosti v okviru priporočil in akcijskih načrtov treba zasnovati tako, da ga je mogoče prenesti v lokalno družbeno in gospodarsko okolje; za natančnejšo sliko bi bilo treba bolj poglobljeno proučiti nacionalni in tudi regionalni položaj, zlasti glede motivacije in ravnanja lokalnih oblasti, finančnih organov v institucijah ter pedagogov, ki se ukvarjajo z medijsko vzgojo.

24.

Zaradi hitrega razvoja medijskega okolja bi bilo medijsko vzgojo treba stalno proučevati in ocenjevati, v to pa bi bilo treba vključiti organe različnih držav članic, pristojne za regulacijo avdiovizualnega in elektronskega komuniciranja, ter spodbujati njihovo medsebojno sodelovanje za razvoj medijske pismenosti.

25.

Odbor regij poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja ustanavljanje regionalnih raziskovalnih in informacijskih oddelkov v okviru lokalnih in regionalnih uprav za proučevanje vprašanj, povezanih z medijsko pismenostjo.

26.

Lokalne in regionalne skupnosti so ključni akterji razvijanja medijske pismenosti, saj so državljanom najbliže in so tudi pristojne za velik del šolskih ustanov, so lastnice lokalnih medijev in drugih kulturnih institucij (knjižnic, občinskih kulturnih domov itd.) ali pa upravljajo z – evropskimi ali drugimi – razvojnimi sredstvi; zato velja začeti z informativnimi kampanjami za lokalne in regionalne skupnosti, ki bodo temeljile na priporočilih Unije in dobrih praksah ter na izboljševanju možnosti za sodelovanje na področju medijskega izobraževanja v evroregijah in čezmejnih območjih.

27.

Lokalne in regionalne oblasti je treba spodbujati k podpori projektov, programov in listin, ki se nanašajo na medijsko pismenost, pri tem pa morajo v prvi vrsti imeti naslednje cilje:

28.

Odbor regij poziva Evropsko komisijo, naj postavi nove temelje za prakso financiranja izobraževalne politike, podporo pilotnim projektom in raziskavam na področju medijske vzgoje, saj je medijsko vzgojo mogoče podpreti s krepitvijo finančnih instrumentov v okviru obstoječih (na primer z regionalnimi projekti sodelovanja v okviru programa Comenius) ali prihodnjih pobud. Ker izvedba zahtevanih ciljev zahteva že na samem začetku razpoložljivost namenskih in večnamenskih sredstev, se Odbor regij strinja s stališčem Parlamenta (11) in meni, da bi bilo podprogram o razvoju medijske pismenosti upravičeno izrecno in ciljno vključiti v druge podporne programe Evropske unije, zlasti Comenius, Izobraževanje in vseživljenjsko učenje, eTwinning (spletna partnerstva), Safer Internet (varnejši internet) in program Evropskega socialnega sklada.

29.

Zlasti je razveseljivo dejstvo, da je Evropska komisija začela s pripravo kazalnikov o medijski vzgoji v daljnoročnejši perspektivi; hkrati pa Odbor regij izraža upanje, da se kazalniki o medijski vzgoji ne bodo omejili na številke o obliki in trajanju uporabe medijev, saj ocena medijske vzgoje vsebuje tudi uporabo metod merjenja sposobnosti posameznika (čeprav je na tem področju določena zadržanost glede uporabe številčnih kazalnikov razumljiva, saj je ustvarjalno in kritično znanje ter znanje, potrebno za razvrščanje vsebin, le težko izraziti s kvantitativno merljivimi merili).