31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/148

1.1

Odnos med Evropo in Afriko se mora v okviru globalizacije v novem stoletju in na podlagi izkušenj iz preteklosti bistveno razviti, in sicer zlasti kot partnerstvo, ki bo temeljilo na enakovrednih pravicah in obveznostih. Po desetletjih sodelovanja in razvojne pomoči se skrajna revščina v Afriki še zaostruje in poglablja: rezultati napačno usmerjene rasti in nizke stopnje ustvarjanja delovnih mest so neenakovredno porazdeljeni in ustvarjajo neenakosti; več kot 55 % prebivalstva podsaharske Afrike živi z manj kot dolarjem na dan; skoraj 70 % skupnega števila zaposlitev je neuradnih, ki omogočajo zgolj preživetje, od tega več kot 57 % v kmetijstvu. To odraža hudo pomanjkanje dostojnih in produktivnih zaposlitev.

1.2

Izziv je velik, zlasti na področju razvoja in stabilizacije afriške celine, pa tudi glede varnosti evropske celine in njene sposobnosti vzpostavljanja stabilne trajne rasti.

1.3

Dosedanje razvojne politike Evropske unije z izvajanjem raznih sporazumov (Lomé, Yaoundé, Cotonou) in tem namenjenih sredstev niso dosegle želenih rezultatov, zlasti ne na področju ustvarjanja dostojnih delovnih mest. Po tej ugotovitvi se takšno stanje ne sme nadaljevati, sprememba je nujna, in Odbor je zadovoljen z uspehom vrha EU/Afrika, ki je bil 8. in 9. decembra 2007 v Lizboni.

1.3.1

Odbor pozdravlja predvsem medsektorsko obravnavanje vprašanja zaposlovanja.

1.4

EESO namreč meni, da je razvoj dostojnih delovnih mest ključnega pomena za zmanjšanje neenakosti, revščine, za socialno vključevanje, dostojno življenje, ki so potrebni za zajezitev ekstremizma in konfliktov ter stabilnost držav.

1.5

Odbor meni, da so za ustvarjanje dostojnih delovnih mest potrebni ukrepi, usmerjeni v ta bistveni cilj, ki jih je treba sprejeti na podlagi v nadaljevanju navedenih meril, ki so, kljub bistvenim razlikam, med seboj trdno prepletena in ustvarjajo vzajemno odzivnost ter kot celota sestavljajo enotno politiko.

1.5.1

Rast v glavnem temelji na izkoriščanju naravnih bogastev in le malo prispeva k zaposlovanju. Treba jo je preusmeriti v proizvode prve predelave ali končne izdelke. Naložbe morajo imeti ta cilj in biti usmerjene v sektorje z veliko dodano vrednostjo.

1.5.2

Zasebni sektor je zelo pomemben in z njim MSP. EU mora razvoj MSP obravnavati kot eno glavnih osi politike sodelovanja.

1.5.3

Sedanja podražitev surovin je dodaten razlog za to, da kmetijstvo postane strateška prednost razvoja. Ker kmetijstvo zavzema velik del ozemlja in se mu posveča velik del prebivalstva na podeželju, si mora prizadevati za samozadostnost preskrbe z živili, razvoj predelovalne industrije in hkrati preprečevati odseljevanje s podeželja.

Treba je načrtovati kratko-, srednje- in dolgoročno kmetijsko politiko in prednostno zagotoviti proračun za njeno izvajanje. Priprava te politike mora potekati v sodelovanju s kmetijskimi organizacijami.

1.5.4

Razvoj človeških virov je nepogrešljiv dejavnik vsake razvojne strategije. Zato je treba analizirati potrebe po delovnih mestih, trg dela, pripraviti napovedi in predvideti največje izzive, povezane z usklajevanjem izobrazbe z zaposlitvijo.

1.5.5

Regionalno in podregionalno gospodarsko povezovanje je že precej napredovalo, treba pa bi bilo izkoristiti tudi trgovinski potencial. Potrebna je zlasti koordinacija ukrepov za uskladitev carinskih postopkov, razvoj infrastrukture, zagotavljanje prostega gibanja državljanov… S tega vidika Odbor obžaluje, da doslej še niso zaključena regionalna pogajanja glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu, katerih eden od ciljev je regionalno povezovanje.

1.5.6

Socialni dialog mora spremljati in izboljševati vse razvojne politike, zlasti s pomočjo kolektivnih pogajanj. Ustanoviti ali razviti je treba močne in neodvisne organizacije delodajalcev in delojemalcev.

1.5.7

Sodelovanje nevladnih akterjev je tesno povezano z razvojem zaposlovanja in mora biti v središču skupne strategije EU-Afrika. Zato jih je treba vključiti v pripravo in izvajanje okvirnih nacionalnih in regionalnih načrtov.

1.5.8

Dobro upravljanje je pogoj za zaupanje investitorjev. S tega vidika je bistveno za zaposlovanje. Treba ga je predvideti v celoti, zlasti z vidika spoštovanja človekovih pravic in pravic delavcev, med njimi sindikalnih pravic, delovnih standardov in ukrepov proti korupciji. Pri slednjih morajo EU in države članice finančno pomoč pogojevati s sledljivostjo njene uporabe.

2.1

Louis Michel, komisar za razvoj in človekoljubno pomoč, je v dopisu z dne 11. julija 2007 Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosil za raziskovalno mnenje o različnih vprašanjih iz sporočila Od Kaira do Lizbone – Novo strateško partnerstvo med EU in Afriko, zlasti o tem kako zmanjšati pomanjkanje delovnih mest v Afriki.

2.2

EESO pozdravlja to zahtevo, ki si – kljub temu, da se nanaša na razvojne politike, ki se v Afriki izvajajo že desetletja – zastavlja vprašanje glede prihodnosti, zlasti v povezavi s sklepi vrha EU-Afrika, navedenimi v deklaraciji Strateško partnerstvo, ki jih spremlja Prvi akcijski načrt (2008–2010) za njihovo izvajanje.

2.3

Z zaprosilom Odboru, naj poda mnenje o vprašanju delovnih mest, Komisija kaže, da je to temo izbrala za bistven cilj razvojne politike, hkrati pa navaja, da imajo gospodarski in socialni akterji vlogo pri izkoreninjanju revščine z ustvarjanjem dostojnih delovnih mest. EESO to pozdravlja.

To mnenje se bo po kratkem pregledu pretekle politike in njenih rezultatov, ob upoštevanju sedanjih razmer v Afriki in prihodnje politike, osredotočilo na izvajanje bistvenih ukrepov, ki so po mnenju Odbora nujni za pomoč pri ustvarjanju dostojnih delovnih mest. Ta raziskava bo potekala ob upoštevanju smernic in akcijskega načrta, sprejetih na vrhu EU-Afrika 8. in 9. decembra 2007 v Lizboni. Zato bo to temeljila zlasti na preteklem delu EESO v zvezi z razvojem Afrike (1).

3.1

Afriška celina je raznolika. Sestavljajo jo države, ki imajo pogosto različno zgodovino, kulturo, etnično sestavo, naravna bogastva (rude, nafta, diamanti…), podnebje ali tudi demokracijo, dobro upravljanje in spoštovanje človekovih pravic. To ustvarja različne gospodarske in družbene ravni. Torej jo je težko razumeti ali jo obravnavati celovito in enotno. Vendar še vedno velja, da obstaja določeno število skupnih značilnosti, predvsem pretekli ali prihodnji odnosi z Evropo ali tudi skupna zgodovina, ki bo omogočila skupno prihodnost v okviru skupnega gibanja za spremembe.

3.2

V globaliziranem novem stoletju je treba na podlagi preteklih izkušenj bistveno razviti odnose med Evropo in Afriko. Ti morajo temeljiti na zavesti, da je treba graditi skupno prihodnost na podlagi skupnih izzivov in tveganj, zaradi skupnih interesov, prej kot zaradi občasne skupne zgodovine, sočutja ali zvestobe, in kljub tveganju, da se nekateri partnerji na obeh celinah soočijo s svojimi protislovji.

3.3

To je velik izziv. Le petnajst kilometrov od Evrope afriška celina na svojem ozemlju združuje vse „glavne nevarnosti“ sodobnega sveta: nenadzorovano priseljevanje, nove epidemije, podnebne in okoljske naravne nesreče, teroristične grožnje… Vendar ima ta celina tudi velike možnosti, kot so naravna bogastva ali predvidljive zahteve po potrošnji in naložbah.

3.4

Evropska unija je seveda še vedno prvi gospodarski partner afriške celine in njen prvi donator. Vendar ta zgodovinski monopol zdaj napadajo „novi odjemalci“, predvsem Kitajska, pa tudi Indija, velike države Latinske Amerike in monarhije iz Zaliva, celo Iran, vračajo pa se tudi Združene države Amerike, ki hočejo hkrati ohranjati varnost energetske oskrbe, boriti se proti terorističnim grožnjam, širiti polje boja za krščanske vrednote in demokracijo ter upirati se kitajskemu „prodoru“, ki jim povzroča skrbi (2).

3.5

Vendar je jasno, da bosta odslej tako varnost evropske celine kot njena sposobnost ohranjanja stabilne trajnostne rasti močno in neposredno odvisna od razvoja in stabilnosti afriške celine. Evropa srednje- in dolgoročno ne more več biti otok blaginje le petnajst kilometrov od celine, za katero je značilna skrajna revščina. Zaradi trajnostnega razvoja se mora Evropska unija odslej zavedati, da meji na Afriko.

3.6

„Za evropsko dolgoročno strategijo za Afriko je značilen neenakopraven odnos donator-prejemnik, povezan z ideološko navidezno čisto vestjo in enostransko vizijo naših interesov. Ta zastarela, nerealna vizija je bila zelo škodljiva. Treba jo je spremeniti v korist novemu partnerstvu, z enakovrednimi partnerji glede pravic in dolžnosti, s skupnimi interesi, ki temeljijo na parametrih, kot so trajnostni razvoj, dobro gospodarsko, davčno in socialno upravljanje, prenosi tehnologije…“ (3)

3.6.1

Ta strategija, ki temelji na nesorazmernem odnosu donator-prejemnik ali financer-prejemnik in se je uresničila zlasti v različnih sporazumih, ki so urejali ali urejajo odnose med EU in Afriko, je glede na sedanje gospodarske in družbene razmere v Afriki neuspeh  (4). To stanje je treba spremeniti.

Strategija je afriške države spravila v odvisnost, zlasti finančno, in jih prisilila, da zastavijo dinamiko, potrebno za uspešen vstop v svetovno gospodarstvo.

3.6.1.1

Po desetletjih razvojne pomoči Evropske unije, ki jo je nudilo veliko držav članic (pogosto nekdanjih kolonizatork) in mednarodnih organov, kot je Svetovna banka, se skrajna revščina Afrike le veča in poglablja.

3.6.1.2

Medtem ko nastajajoča gospodarstva ali regije, kot so Kitajska, Indija, jugovzhodna Azija in Brazilija, postajajo gospodarske sile in sodelujejo v mednarodni trgovini, se Afrika, z redkimi izjemami, še ni premaknila.

3.6.1.3

Zakaj je država, kot je Južna Koreja, ki je še pred nekaj leti živela „za riž in od riža“, postala ena svetovnih sil v elektroniki, ladjedelništvu, storitvah informacijske tehnologije, avtomobilski industriji itd., Afrika pa ne?

3.6.1.4

Evropa je še vedno glavna uvoznica afriških proizvodov. Kljub skoraj 25 letom ugodnih carinskih tarif, se je obseg izvoza iz afriških držav v EU glede na obseg svetovne trgovine več kot prepolovil: z 8 % leta 1975 je padel na 2,8 % leta 2000. Carinski preferenciali niso zadoščali. Pomanjkanje konkurenčnosti afriškega blaga je ogrozilo zmogljivosti Afrike za izvoz v Evropo.

3.6.1.5

Sadovi rasti, ki izvirajo predvsem iz izkoriščanja naravnih virov, so neenakomerno porazdeljeni in povzročajo še večje razlike, revni so torej še naprej oziroma še revnejši in bogati še bogatejši. Vse to je daleč od dobrega gospodarskega upravljanja in sproža etične pomisleke. Veliko Afričanov te razmere obsoja:

4.1

Dosedanje politike in njim namenjeno financiranje niso vedno dosegli želenih rezultatov, zlasti ne pri ustvarjanju dostojnih delovnih mest. Ob tej ugotovitvi razmere ne smejo ostati enake, zato Odbor pozdravlja uspeh vrha 8. in 9. decembra 2007 v Lizboni. Pozdravlja politično voljo, ki je z njihovo preusmeritvijo omogočila dopolnitev oziroma preoblikovanje sodelovanja ter s tem tudi razvoj trgovinskih in političnih odnosov med celinama.

4.2

Sedem let po vrhu v Kairu je vrh v Lizboni razvil podlago za novo strateško partnerstvo „enakih“ med Afriko in Evropsko unijo, ki temelji na vrednotah, načelih in interesu za skupno reševanje globalnih izzivov na mednarodni ravni, kot so mir in varnost, upravljanje in človekove pravice, preseljevanje, energetika in podnebne spremembe, trgovina, infrastruktura in razvoj.

4.3

Izvirnost in novost te strategije je, poleg njene vsebine, to, da napoved operativne faze spremlja osem prednostnih akcijskih načrtov (glej prilogo I k temu mnenju), ki so neke vrste časovni ali delovni načrt, namenjen uresničevanju strateških izbir in prednostnih nalog, ki sta jih opredelili obe celini. Napredek uresničevanja teh osmih načrtov, ki so po vzoru Kotonovskega sporazuma zelo ambiciozni, bo ocenjen na naslednjem vrhu leta 2012.

4.4

Odbor meni, da je poleg nedvomno pomembnih deklaracij pozitivna vzpostavitev delovnega okvira, ki bo omogočil praktično in konkretno izvajanje in zlasti ocenjevanje izvajanja do leta 2010.

4.5

EESO poudarja, da vsako od osmih partnerstev, ki so prenesena v akcijski načrt, lahko prispeva k razvoju dostojnih delovnih mest, čim bodo sprejete politične odločitve o tem, ki jih bodo spremljale posebne politike zaposlovanja (glej poglavje 7).

4.6

Kljub zapisanim izjavam in dobri volji pa udeleženci vrha niso mogli prikriti nekaterih težav in ovir, ki so jih izpostavili nekateri afriški voditelji. Menili so, da nova strategija kljub inovativnosti in uvedbi uravnoteženega partnerstva ne more hitro odpraviti odnosov, ki še danes veljajo za odnose med nadrejenimi in podrejenimi:

Kaže, da morata obe strani, če želita doseči cilje v okviru obnovljenega zaupanja, prehoditi še dolgo pot, polno pasti.

4.6.1

V zvezi s tem EESO meni, da morajo v okviru uravnoteženega partnerstva najprej afriške vlade prevzeti odgovornost za dobro upravljanje, boj proti korupciji in usmerjanje neposrednih ali tujih naložb v zmanjševanje revščine v njihovih državah. To sprejetje odgovornosti, ki krepi njihovo neodvisnost, je neizogibna pot do obnovljenega partnerstva. Zato je učinkovito načelo pristopa k uravnoteženemu partnerstvu med Evropsko unijo in Afriko bistveno in ima ves smisel v razvoju dostojnih delovnih mest.

4.7

EESO z zadovoljstvom opaža vlogo civilne družbe v institucionalnem smislu (odnosi med odborom EESO v okviru EU in odborom ECOSOC pri ZN) (7), pa tudi v povezavi z nevladnimi organizacijami (NVO), ki sestavljajo organizirano civilno družbo (8). S tega stališča je treba – da bi se izražena volja kljub tveganju uresničila in pretvorila v dejanja – upoštevati težave, ki so se v zvezi s tem pojavile pri izvajanju Kotonovskega sporazuma.

Odbor odobrava usmeritev strategije EU-Afrika v napredek celotne celine.

5.1

Člen 55 strategije EU-Afrika določa: „Vprašanja v zvezi z zaposlovanjem in zlasti socialno zaščito, pomanjkljivimi možnostmi zaposlovanja in pospeševanja dostojnih delovnih mest v Afriki se bodo obravnavala skupaj, s poudarkom na ustvarjanju produktivnih delovnih mest v uradnem gospodarstvu, za izboljšanje slabih pogojev življenja in dela v skladu z agendo Združenih narodov za dostojno delo in za vključitev neformalnega gospodarstva v uradno gospodarstvo …“.

5.2

Odbor pozdravlja uradno upoštevanje vprašanja dostojnega zaposlovanja v strategiji EU-Afrika in meni, da je količinski in kakovostni razvoj zaposlovanja bistven za zmanjšanje neenakosti in revščine ter za socialno vključevanje, kar je nujno za preprečevanje ekstremizma in sporov ter za stabilnost držav.

7.1.1

Glede gospodarske rasti je bilo leto 2006 za Afriko ugodno leto, s 6,3-odstotno stopnjo rasti v severni Afriki in 4,8-odstotno v podsaharski Afriki, z velikimi razlikami med posameznimi državami.

7.1.2

Te številke so visoke, zlasti v primerjavi z rezultati Evropske unije, vendar bi morale biti zaradi stagnacije oziroma nazadovanja produktivnosti, slabo usmerjenih naložb, nizke dodane vrednosti bistvenih industrijskih ali kmetijskih proizvodov, naraščanja števila prebivalstva in velikega pomanjkanja dostojnih delovnih mest, številke v zvezi z rastjo dvomestne, da bi se zaposlovanje količinsko in kakovostno izboljšalo. Po ocenah je za začetek pozitivnejšega razumevanja ciljev tisočletja, ki pa na žalost v nobenem primeru ne vsebujejo cilja zaposlovanja, nujna vsaj 9-odstotna rast.

7.1.3

Ob takšni rasti je ustvarjanje delovnih mest majhno, ker je na izvoru slabo usmerjena. Pogosto izhaja iz povečanega izkoriščanja naravnih bogastev – ki je pogosto povezano z nesprejemljivimi delovnimi pogoji – donosnost naravnih bogastev pa se je nedavno močno povečala zlasti v državah z nafto, zaradi zvišanja cene sodčka surove nafte. Poleg tega, da je to stanje zaradi spreminjanja cen negotovo, pa tudi ne ustvarja dodatnih delovnih mest. Enako velja za druge naravne vire, ki se jih običajno izvaža nepredelane. Razen tega srednji razredi, ki izkoriščajo poživitev dejavnosti, na splošno uporabljajo uvožene proizvode. Takšna potrošnja prav tako ne vpliva na lokalno zaposlovanje.

7.1.4

Dobičke od črpanja surove nafte, za katere vedno ne vemo, kje in kako se porabijo, bi bilo treba vložiti v proizvodnjo predelanih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, kar bi prispevalo k večji rasti zaposlovanja. Enako velja za druge naravne ali kmetijske vire, ki bi lahko pospešili razvoj kmetijsko-živilske industrije v okviru strukturirane, financirane in prednostne kmetijske politike (glej točko 7.4 in prilogo IV k temu besedilu).

7.1.5

Rast, ki ustvarja največ delovnih mest, ne bo temeljila le na izkoriščanju surovin ali tradicionalni in masovni kmetijski proizvodnji (sladkorni trs, bombaž, banane, arašidi, kakav…), temveč tudi na razvoju predelovalne industrije izdelkov z visoko dodano vrednostjo, kar je dolgoročno najboljše sredstvo za izogibanje poslabšanju pogojev trgovanja, sodelovanje v podregionalnem, regionalnem in svetovnem gospodarstvu, zaradi koristi za novo stopnjo razvoja.

7.2.1.1

Prvič, treba je vlagati v sektorje z visoko dodano vrednostjo in (ali) visoko proizvodno zmogljivostjo z močno stopnjo ustvarjanja delovnih mest: infrastruktura, trajnostno kmetijstvo in razvoj, ohranjanje okolja, kultura, prevoz, ribištvo, gozdarstvo, informacijska in komunikacijska tehnologija, industrija (prva predelava in končni izdelki). Vlagati je treba tudi na področja, ki prispevajo k oblikovanju ugodnega okvira za pridobivanje neposrednih tujih naložb. Prav tako je treba ukrepati za ustvarjanje pozitivnega kroga: endogene naložbe – proizvodnja – trgovina – dobiček – nove endogene naložbe…

7.2.1.2

Endogene naložbe ali mobilizacija notranjih finančnih sredstev bo, v nasprotju z neposrednimi tujimi naložbami, Afriki omogočila, da sama določi svoje prednostne naloge razvoja.

7.2.1.3

Kje je mogoče najti sredstva za endogene naložbe?

Vse te izboljšave bi morale prispevati h količinskemu in kakovostnemu povečanju ukrepov javne politike.

S temi možnostmi in s sprejetjem nujnih reform, zlasti v finančnem in proračunskem sektorju, bi lahko Afrika uporabila več notranjih sredstev za financiranje produktivnih naložb po lastni izbiri.

7.2.2.1

Čeprav se je letni pritok neposrednih tujih naložb v Afriko v 80. letih 20. stoletja podvojil in dosegel 2,2 milijarde USD v primerjavi z letom 1970, se je ta v 90. letih 20. stoletja bistveno povečal in dosegel 6,2 milijarde USD, v obdobju od 2000 do 2003 pa 13,8 milijarde USD. Kljub temu celina predstavlja komaj 2 do 3 % svetovnih tokov z vrhuncem 6 % v sredini 70. let, in manj kot 9 % tokov v države v razvoju, glede na prejšnji vrhunec 28 % leta 1976.

7.2.2.2

Ena od značilnosti tokov neposrednih tujih naložb v Afriki je, da jih privlačijo naravni viri. To pojasnjuje neenako porazdelitev neposrednih tujih naložb po celini. V zadnjih dveh desetletjih je štiriindvajset afriških držav, ki so opredeljene kot odvisne od nafte in rudnin, prejelo povprečno tri četrtine tokov neposrednih tujih naložb.

7.2.2.3

Neposredne tuje naložbe je treba preusmeriti v proizvodne sektorje, kar zagotavlja večjo diverzifikacijo konkurenčne proizvodnje, ki jo omogoča tehnološki prenos. Za privabljanje neposrednih tujih naložb in njihovo učinkovitost mora Afrika vztrajati pri ustvarjanju splošnega ugodnega in privlačnega okvira. Pravzaprav so neposredne tuje naložbe možne in lahko prispevajo k razvoju le, če so izpolnjeni nekateri predhodni pogoji: kakovost gospodarske strukture in infrastrukture, velikost ciljnega trga, pri čemer je pomembno regionalno povezovanje, usposobljena delovna sila (glej „Človeški viri“), krepitev in stabilnost javnih organov in dobro upravljanje. Razen tega je treba za učinkovitost neposrednih tujih naložb te vključiti v vizijo nacionalnega gospodarstva ter tudi v podregionalno, regionalno in svetovno delovanje. Zato je treba oblikovati pravo nacionalno razvojno strategijo, tako kot v primeru jugovzhodne Azije v letih 1970–1980.

7.2.2.4

Vendar neposredne tuje naložbe ne morejo rešiti vsega in predvsem ne dobrega upravljanja, demokracije, pravne države, spoštovanja človekovih pravic, korupcije in bega kapitala… Glede na navedeno je koristno poudariti, da so se neposredne tuje naložbe iz Kitajske v zadnjih letih bistveno povečale, zlasti zaradi obsežnih diplomatskih prizadevanj, pri čemer je bil vrhunec vrh Kitajska-Afrika. Neposredne tuje naložbe iz Kitajske se osredotočajo izključno na industrijo pridobivanja rudnin, zaradi zagotavljanja nujnih surovin za razvoj gospodarstva.

7.2.2.5

Kitajsko-afriška trgovina se je v desetih letih povečala za dvajsetkrat, s 3 milijard USD leta 1998 na 55 milijard USD leta 2006. Vendar z vidika afriških interesov pristop Kitajske odpira veliko vprašanj. Pogosto ustreza vladam, katerih politične smernice ne vodijo v demokracijo, pravno državo in zmanjševanje revščine (13). S tega stališča so spopadi v Darfurju zelo poučni, tako kot odnos Kitajske do Zimbabveja. Poleg tega je glede na razvojni načrt metoda Kitajske nevarna (glej prilogo III k temu mnenju).

7.2.2.6

Na področju naložb v Afriki so države članice EU močno prisotne. Za okrepitev teh razmer se lahko upoštevajo:

—

poglobiti regionalno povezovanje (glej točko 7.8), da bi presegli omejenost lokalnih trgov;

—

zmanjšati upravne obremenitve, povečati verodostojnost sodstva, prilagoditi infrastrukture, vključno z nematerialnimi (komunikacijska infrastruktura), glede na potrebe;

—

omogočiti finančne možnosti (glej točko 7.2.1: endogene naložbe) za njihovo ustanavljanje in financiranje. Zato je treba zlasti izboljšati poslovno okolje, tako da se omogočijo npr. oblike pomoči na trgu in pri prodaji, jim pomagati pri izpolnjevanju zahtev formalnega financiranja in povečati ponudbo financiranja z večjo uporabo nefinančnega zasebnega sektorja;

—

Evropska unija mora z razvojem malih in srednje velikih podjetij oblikovati eno od osi politike sodelovanja v Afriki. S pomočjo držav članic in njihovih podjetij mora spodbujati in pospeševati oblikovanje malih in srednje velikih podjetij, zlasti: – s spodbujanjem naložb z davčnimi spodbudami (davčnimi olajšavami, subvencioniranimi posojili, vlogo EIB …);

—

s sistematičnimi tehnološkimi prenosi (strokovno znanje, obveščanje) morebiti pozneje začeti programe raziskav in razvoja. Vsako evropsko podjetje, ki podpiše pogodbo o dobavi opreme, industrijskih proizvodov itd., bi moralo poskrbeti za prenos svoje tehnologije (to dobro deluje s Kitajsko: jedrska tehnologija, letalstvo, zakaj ne bi tudi z Afriko z manj razvitimi proizvodi, čeprav so finančni izzivi manjši);

—

ustanavljati in ustvarjati podjetniške inkubatorje. To bi bilo mogoče spodbuditi tako, da se v izobraževanje vključi razvijanje podjetniškega duha;

—

razvijati sorodna ali skupna podjetja, ki združujejo afriške in evropske sestavine (kapital, delovna sila, vodenje …).