31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 77/84

1.1

EESO pozdravlja predlagano uredbo Komisije.

1.2

EESO pozdravlja predlog iz člena 4(1) in člena 5(1), da se bodo ustrezni deli uredbe o higieni krme in uredbe o živilski zakonodaji uporabljali za hrano za hišne živali in tudi za krmo za živali za proizvodnjo živil.

1.3

Da se lahko preveri točnost oznake, je pomembno, da imajo nadzorni organi dostop do vseh informacij o sestavi ali navedenih lastnostih krme, ki se da v promet.

1.4

Nosilci dejavnosti proizvodnje krme, ki prvič dajo krmo na trg EU in ki uporabljajo krmo ali posamična krmila, uvožena iz držav zunaj EU, morajo zagotoviti, da so taki uvoženi izdelki v skladu z enakimi standardi, kot če bi ta krmila izvirala iz EU. Nadzorni organi morajo imeti možnost, da to preverijo.

1.5

Zagotoviti je treba, da je oseba, ki odgovarja na brezplačni telefon, kot je navedeno na oznaki hrane za hišne živali, ustrezno usposobljena, da na vprašanja kupcev odgovarja strokovno in hitro.

1.6

Člen 17 (1) (a) in (b) bi se moral uporabljati v vseh primerih. To pomeni, da morajo biti na oznaki krmnih mešanic vedno navedeni kategorija živali, ki jim je krma namenjena, in ustrezna navodila za krmljenje.

2.1

Promet s posamičnimi živili in krmnimi mešanicami zdaj ureja pet starih direktiv Sveta in okrog 50 aktov o spremembi ali izvedbenih aktov. Zakonodaja je izjemno razpršena, s številnimi navzkrižnimi sklicevanji, zato jo je težko razumeti in poenoteno izvajati v različnih državah članicah. Tako sta na primer dve državi članici različno uporabljali direktivo glede dovoljene ravni vitamina D3 v krmni mešanici.

2.2

Trgovina znotraj Skupnosti obsega zdaj samo 2,6 % proizvedenih krmnih mešanic, kar kaže na možnost obstoja trgovinskih ovir in neenotnost pri izvajanju obstoječih direktiv.

2.3

Treba je poudariti, da je leta 2005 v EU-25 pet milijonov živinorejcev proizvedlo mleko, svinjino, perutnino, govedino in teletino v skupni vrednosti 129 milijard EUR. Vrednost kupljene krmne mešanice je znašala 37 milijard EUR. Industrija krme v EU (brez hrane za hišne živali) neposredno zaposluje 100 000 ljudi v približno 4 000 obratih.

2.4

Z vidika količine gre pri približno 48 % krme v uporabi za voluminozno krmo, proizvedeno na kmetijah, npr. travo, silažo, seno, koruzo itd., 32 % krme pa je kupljena krmna mešanica.

2.5

Okrog 62 milijonov gospodinjstev EU ima hišne živali. Vrednost trga za hrano za hišne živali v EU, ki neposredno zaposluje 21 000 ljudi, ocenjujejo na devet milijard EUR na leto.

2.6

Namen oznak je uveljavljanje, sledljivost ter nadzor in posredovanje informacij uporabniku.

2.7

Kritični glasovi opozarjajo, da lahko sedanja zakonodaja o označevanju hrane za hišne živali kupce zavaja glede kakovosti in narave sestavin, ki jih hrana za hišne živali vsebuje.

3.1

Krmo lahko razdelimo v štiri kategorije:

3.2

Posamična krmila in krmna mešanica so daleč najpogosteje uporabljena vrsta krme.

4.1

Predlog je vključen v tekoči program Komisije o poenostavitvi in je v skladu s politiko Komisije za boljšo pravno ureditev in z lizbonsko strategijo.

4.2

Trenutno so splošna pravila za dajanje krme v promet, vključno s hrano za hišne živali, porazdeljena v več direktivah glede na vrsto krme. Direktiva 79/373/EGS se nanaša na krmne mešanice, Direktiva 93/74/EGS pa določa pravila za promet s krmo za posebne prehranske namene (dietetična krma). Direktiva 96/25/ES vsebuje splošna pravila za promet s posamičnimi krmili in njihovo uporabo, Direktiva Sveta 82/471/EGS pa določa pogoje za dajanje na trg nekaterih proizvodov, ki se uporabljajo v prehrani živali, ki sodijo v kategorijo posamičnih krmil (bioproteini). Predlagana uredba navedena pravila racionalizira, poenostavlja, izpopolnjuje in posodablja.

4.3

Uredba TSE (999/2001) prepoveduje krmljenje živali za proizvodnjo živil z mesno in kostno moko. Uredba o stranskih živalskih proizvodih (1774/2002) določa pogoje za uporabo takih proizvodov, če so namenjeni krmljenju živali. Uredba o gensko spremenjenih živilih in krmi (1829/2003) določa pravila za uporabo gensko spremenjene krme. Uredba o higieni krme (183/2005) se osredotoča na zagotavljanje varnosti pri proizvodnji krme. Te uredbe, ki so bile uvedene v skladu z novim celostnim pristopom o varnosti živil „od vil do vilic“, niso spremenjene.

4.4

Splošni cilj predlagane nove uredbe je združiti, pregledati in posodobiti obstoječe direktive o prometu s posamičnimi krmili in krmnimi mešanicami ter njihovem označevanju.

4.5

Načelo subsidiarnosti se uporablja, če predlog ni v izključni pristojnosti Skupnosti. Predlog je v skladu z načelom sorazmernosti, ker usklajuje regulativni okvir za dajanje krme v promet in njeno uporabo.

4.6

Predlog odpravlja nepotrebne in neučinkovite obveznosti označevanja. Predlaga se, da za označevanje sestavin veljajo enake zahteve kot za označevanje živil. V skladu z novimi pravili ne bo treba več navajati odstotnega deleža vseh posamičnih krmil, temveč samo njihov vrstni red glede na težo. Trenutno morajo biti vsa posamična krmila, ki se uporabljajo v krmni mešanici za živali, ki so namenjene proizvodnji živil, navedena kot odstotni delež celotne teže s toleranco +/- 15 %. Kmet tako ne more razbrati dejanskega deleža dodanih krmil. V skladu z novim predlogom pa bodo morali biti ti odstotni deleži, če jih bo proizvajalec prostovoljno navedel, točni. Poleg tega mora biti naveden natančen odstotni delež posamičnih krmil v krmni mešanici, navedenih na oznaki. Kmet lahko o sestavi krme zahteva informacije, ki se ne omejujejo le na vrstni red posamičnih krmil v padajočem vrstnem redu glede na težo. Te informacije lahko proizvajalec zavrne samo, če bi razkrile poslovne skrivnosti.

4.7

Ime nosilca dejavnosti proizvodnje krme, ki da krmno mešanico prvič na trg EU, mora biti na oznaki jasno navedeno.

4.8

Vse prostovoljno dane navedbe na oznaki morajo biti točne in razumljive končnemu uporabniku.

4.9

Komisija bo dolžna pripravljati in stalno posodabljati seznam posamičnih krmil, ki jih je prepovedano dajati v promet. Poleg tega lahko Komisija sprejme smernice za razlikovanje med posamičnimi krmili, krmnimi dodatki in veterinarskimi zdravili.

4.10

Zahteva za izdajo dovoljenj pred dajanjem v promet mora biti sorazmerna s tveganjem in zagotoviti je treba, da so nova posamična krmila ustrezno označena za pravilno rabo. Nov celostni pristop o varnosti živil „od vil do vilic“ (iz Uredbe 178/2002) omogoča varno skrajšanje upravnih postopkov na tem področju. Ni razloga, da bi bilo treba za vse bioproteine in nova posamična krmila uporabljati postopek za izdajo dovoljenj pred dajanjem v promet.

4.11

Zaradi močnejše konkurence, ki se pojavlja za osnovne vrste žit med proizvajalci krme, živil in goriv, se kaže težnja k vse večji razpoložljivosti stranskih proizvodov za krmne obroke. Pomanjkanje jasnih podatkov o izdelkih prispeva k premajhni rabi teh posamičnih krmil.

4.12

Predlaga se, da bi vse zainteresirane strani (in uporabnike) vključili v pripravo kataloga posamičnih krmil, ki bi bil bolj izčrpen in bolje prilagojen razvoju trga kot sedanji nepopolni seznam v direktivi. Prav tako bi zainteresirane strani spodbujali, naj v okviru prostovoljnega označevanja oblikujejo kodekse Skupnosti za dobro prakso označevanja: kodeks za hrano za hišne živali in kodeks za krmo za živali, namenjene proizvodnji živil. Komisija naj bi svetovala pri pripravi prostovoljnega kataloga in kodeksov Skupnosti in oboje tudi dokončno odobrila (koregulacija).

4.13

Označevanje krmnih dodatkov bi bilo na splošno obvezno samo za občutljive dodatke. Ostale bi lahko označevali prostovoljno v skladu s kodeksom zainteresirane strani za dobro prakso označevanja, odobrenim v postopku koregulacije.

4.14

Pri hrani za hišne živali je cilj izboljšati ustreznost oznak, da se olajšajo odločitve o nakupu ter prepreči zavajajoče označevanje. Vse prehranske trditve morajo biti preverljive kot znanstveno ustrezne. V skladu s členom 19 mora biti na oznaki hrane za hišne živali navedena brezplačna telefonska številka, na kateri lahko kupec dobi informacije o krmnih dodatkih in posamičnih krmilih, navedenih po kategorijah.

4.15

Krma za posebne prehranske namene se lahko da v promet kot takšna le, če izpolnjuje najpomembnejše navedene osnovne prehranske lastnosti in če je bilo zanjo izdano dovoljenje ter je vključena v seznam v skladu s členom 10. V skladu s členom 13(3) označevanje ali predstavljanje krme ne sme obsegati trditev, da preprečuje, zdravi ali ozdravi bolezen.

4.16

Označevanje in predstavljanje krme ne sme zavajati uporabnika. Obvezne podatke na oznakah je treba navesti v celoti in na vidnem mestu na embalaži.

4.17

Nosilec dejavnosti proizvodnje krme, ki prvič da krmo na trg EU, je odgovoren za podatke na oznakah ter zagotavlja njihovo navedbo in dejansko točnost.

5.1

Raven varnosti živil in krme se je z novo splošno živilsko zakonodajo, uredbo o higieni krme in njihovimi izvedbenimi ukrepi bistveno izboljšala. Izboljšani sistem sledenja in uvedba načela HACCP (Hazard analysis and critical control point, analiza tveganj in kritičnih kontrolnih točk) v dejavnosti proizvodnje krme zagotavljata na splošno boljšo varnost krme.

5.2

Pomembno je, da nobena predlagana sprememba ne ogroža varnostnih standardov, nujnih v primeru živali za proizvodnjo živil.

5.3

Nosilci dejavnosti proizvodnje krme morajo pristojne organe seznanjati z vsemi informacijami, ki so potrebne za ustrezno izvajanje pravil.

5.4

Zmanjšanje upravnih bremen je treba praviloma pozdraviti, saj so številna področja glede birokratskih zahtev preveč regulirana.

5.5

Nikakor ni mogoče dovoliti, da bi prežvekovalce za proizvodnjo živil krmili z mesno in kostno moko. Uredba TSE (999/2001) trenutno prepoveduje krmljenje živali za proizvodnjo živil z mesno in kostno moko. Mesna in kostna moka se lahko uporabljata v hrani za hišne živali. Predlagana uredba ne predvideva nobenih sprememb pri uporabi mesne in kostne moke, ker ta problematika ni zajeta v področje uporabe sedanjega predloga uredbe. O tej zadevi bo treba razpravljati v okviru predloga uredbe o določitvi zdravstvenih pravil za živalske stranske proizvode, ki niso namenjeni prehrani ljudi.

5.6

Krmno mešanico praviloma proizvajajo blizu živinorejskih območij. Proizvodni objekti so zato pogosto na podeželskih območjih z omejenimi alternativnimi zaposlitvenimi možnostmi. Za prevoz krme na kmetije je dobro imeti tudi lokalni distribucijski sistem, ker se s tem izognemo dolgim vožnjam dostavnih tovornjakov, kar zmanjšuje emisije toplogrednih plinov.

5.7

Komisija poudarja, da je obseg trgovine s krmnimi mešanicami znotraj EU majhen, in meni, da bo predlagana uredba izboljšala konkurenčnost s spodbujanjem trgovine s krmnimi mešanicami znotraj EU.

6.1

EESO na splošno pozdravlja predlog za poenostavitev, racionalizacijo in izboljšanje upravne učinkovitosti sektorja za proizvodnjo krme.

6.2

Predlagana nova uredba namenja nosilcem dejavnosti proizvodnje krme več svobode in odgovornosti. V skladu s členom 12(1) je proizvajalec krme pristojen za podatke na oznaki in zagotavlja njihovo navedbo in dejansko točnost. Poleg tega morajo biti izpolnjene tudi obveznosti iz te uredbe in obveznosti iz drugih ustreznih uredb, npr. uredbe št. 183/2005, 178/2002 in 1831/2003. Medtem ko Uredba 882/2004 določa splošna pravila za izvajanje uradnega nadzora za preverjanje skladnosti s pravili, mora Urad za prehrano in veterinarstvo (FVO) zagotavljati dosledno uporabo. Nosilci dejavnosti proizvodnje krme, ki prvič dajo krmo na trg EU in uporabljajo izdelke, uvožene iz držav zunaj EU, morajo biti pod ustreznim nadzorom, da se preveri, ali uvoženi izdelki izpolnjujejo enake standarde kot izdelki, ki izvirajo iz EU.

6.3

Večja odgovornost, ki je prenesena na proizvajalce krme pri izvajanju njihove podjetniške dejavnosti, lahko pomeni, da bi v primeru resnega problema zaradi kontaminacije krme s strupenimi snovmi ali s krmo, ki je škodljiva za živinorejo ali za okolje (kar velja predvsem za nova posamična krmila), to lahko sektorju reje živali za proizvodnjo živil povzročilo hudo škodo, še preden bi bili sprejeti ustrezni protiukrepi. Če proizvajalec nima dovolj finančnih sredstev za odpravljanje težav, so lahko posledice še hujše.

6.4

Uporabnik krme, torej kmet, mora biti pred finančnimi, socialnimi in gospodarskimi izgubami, ki nastanejo kot posledica takšne krize, ustrezno zaščiten. Zato je treba te vidike obravnavati v posebnem pravnem okviru in ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o obstoječih pravnih predpisih, sistemih in praksah v državah članicah in na ravni Skupnosti v zvezi z odgovornostjo v sektorjih živil in krme ter o izvedljivih sistemih za finančne garancije v sektorju krme (1).

6.5

Ker so bile v preteklosti storjene hude napake, je treba na tem področju upoštevati previdnostno načelo.

6.6

Malo verjetno je, da se bo trgovina s krmnimi mešanicami za živali, namenjene proizvodnji živil, znotraj EU bistveno povečala, saj kupci raje poslujejo z lokalnimi nosilci dejavnosti proizvodnje krme. Razmere bi se lahko spremenile, če bi večnacionalna podjetja prevzela nadzor nad velikim delom sektorja za proizvodnjo krme.

6.7

Obstaja nevarnost, da bi večnacionalna podjetja skušala prevzeti nadzor nad velikim delom sektorja za proizvodnjo krme in tako zmanjšala konkurenco. Če bi se to zgodilo, bi se lahko bistveno zmanjšalo število tovarn krmnih mešanic, trgovina znotraj Skupnosti pa bi se povečala. To pa ne pomeni, da bi bila konkurenca močnejša.

6.8

Lastniki hišnih živali bolj potrebujejo ustrezen nasvet o najprimernejši hrani za njihove živali, ne pa seznama dejanskih sestavin. Prav tako je pomembno navesti ustrezne količine hrane za posamezne hišne živali in to, ali je hrana dopolnilna ali popolna.

6.9

Ker povpraševanje po beljakovinah v svetu narašča, je treba v sektorju krme bistveno povečati naložbe v raziskave in razvoj.