19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/1

(1)

Razdrobljenost notranjega trga škodi konkurenčnosti, rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Za pravilno delovanje notranjega trga je treba odpraviti neposredne in posredne ovire za pravilno delovanje in vzpostaviti integrirani trg elektronskih plačil brez razlikovanj med nacionalnimi in čezmejnimi plačili.

(2)

Z Direktivo 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila zagotovljena pravna podlaga za vzpostavitev notranjega trga plačil v vsej Uniji, saj je bilo z oblikovanjem enotnih pravil za opravljanje plačilnih storitev znatno olajšano delovanje ponudnikov plačilnih storitev.

(3)

Z Uredbo (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je bilo uvedeno načelo, da so stroški, ki jih uporabniki plačajo za čezmejno plačilo v eurih, enaki stroškom ustreznega plačila v državi članici, vključno s kartičnimi plačilnimi transakcijami, ki jih zajema ta uredba.

(4)

Z Uredbo (EU) št. 260/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (6) so bila določena pravila za delovanje kreditnih prenosov in direktnih bremenitev v eurih na notranjem trgu, vendar so bila kartične plačilne transakcije izključene iz njenega področja uporabe.

(5)

Z Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7) se namerava harmonizirati nekatera pravila o pogodbah, sklenjenih med potrošniki in trgovci, vključno s pravili o provizijah za uporabo plačilnih sredstev, na podlagi katerih države članice trgovcem prepovedujejo, da bi potrošnikom v zvezi z uporabo posamezne oblike plačilnega sredstva zaračunavali provizije, ki presegajo stroške, ki jih ima trgovec z uporabo take oblike plačilnega sredstva.

(6)

Varna, učinkovita, konkurenčna in inovativna elektronska plačila so ključna, da lahko potrošniki, trgovci in podjetja izkoristijo vse prednosti notranjega trga, zlasti ker je to v okolju, ki je vse bolj usmerjeno v e-trgovanje, vedno bolj pomembno.

(7)

Nekatere države članice so sprejele ali pripravljajo zakonodajo, ki bo neposredno ali posredno urejala medbančne provizije, pri čemer bodo zajeta številna vprašanja, vključno z omejitvami višine medbančnih provizij na različnih ravneh, provizijami, ki se zaračunavajo trgovcem, pravilom spoštovanja vseh kartic ter usmerjevalnimi ukrepi. Veljavne upravne odločbe v nekaterih državah članicah se zelo razlikujejo. Zaradi večje doslednosti stopenj medbančnih provizij je predvidena uvedba nadaljnjih regulativnih ukrepov na nacionalni ravni, s katerimi bodo obravnavane stopnje teh provizij ali odstopanja med njimi. Takšni nacionalni ukrepi bi verjetno zelo ovirali dokončno vzpostavitev notranjega trga na področju kartičnih plačil ter spletnih in mobilnih plačil na podlagi kartic ter s tem svobodno opravljanje storitev.

(8)

Plačilne kartice so najpogostejši elektronski plačilni instrument pri maloprodajnih nakupih. Vendar povezovanje trga plačilnih kartic v Uniji še zdaleč ni dokončano, ker veliko plačilnih rešitev ne more preseči nacionalnih meja ter ker novi vseevropski udeleženci ne morejo vstopiti na trg. Odpraviti je treba ovire za učinkovito delovanje kartičnega trga, vključno s kartičnimi plačili ter spletnimi in mobilnimi plačili na podlagi kartic.

(9)

Da bi se omogočilo učinkovito delovanje notranjega trga, bi bilo treba spodbujati in olajšati uporabo elektronskih plačil v korist trgovcev in potrošnikov. Kartična in druga elektronska plačila se lahko uporabljajo bolj vsestransko, vključno z možnostmi spletnih plačil, da se izkoristijo prednosti notranjega trga in e-trgovanja, pri čemer elektronska plačila trgovcem zagotavljajo tudi potencialno varna plačila. Kartične plačilne transakcije namesto gotovinskih plačil bi lahko bile torej ugodne za trgovce in potrošnike, če bi bile provizije za uporabo shem plačilnih kartic določene na stroškovno učinkoviti ravni, kar bi hkrati prispevalo k pošteni konkurenci, inovativnosti in vstopu novih izvajalcev na trg.

(10)

Medbančne provizije se običajno uporabljajo med ponudniki plačilnih storitev pridobitelji kartic in ponudniki plačilnih storitev izdajatelji kartic, ki pripadajo posamezni shemi plačilnih kartic. Medbančne provizije so glavni del provizij, ki jih ponudniki plačilnih storitev pridobitelji zaračunajo trgovcem za vsako kartično plačilno transakcijo. Trgovci nato te kartične stroške, tako kot vse svoje druge stroške, vključijo v splošne cene blaga in storitev. Konkurenca med shemami plačilnih kartic z namenom prepričati ponudnike plačilnih storitev, da izdajo njihove kartice, je vzrok, da so medbančne provizije na trgu višje in ne nižje, kar je v nasprotju z običajnim učinkom cenovne discipline, ki ga ima konkurenca v tržnem gospodarstvu. Poleg tega, da bi se za medbančne provizije dosledno uporabljala pravila o konkurenci, bi ureditev teh provizij izboljšala delovanje notranjega trga in prispevala k zmanjšanju stroškov transakcij za potrošnike.

(11)

Sedanja velika raznolikost medbančnih provizij in njihova stopnja preprečujeta vstop na trg za nove vseevropske udeležence na podlagi poslovnih modelov z nižjimi medbančnimi provizijami ali brez njih, kar škodi potencialni ekonomiji obsega in ekonomiji razpona ter njuni učinkovitosti. To negativno vpliva na trgovce in potrošnike ter preprečuje inovacije. Ker bi morali vseevropski udeleženci bankam izdajateljicam ponuditi najmanj najvišjo stopnjo medbančne provizije, ki prevladuje na trgu, na katerega želijo vstopiti, to povzroča tudi stalno razdrobljenost trga. Obstoječe domače sheme z nižjimi medbančnimi provizijami ali brez njih bodo morda celo prisiljene v umik s trga zaradi pritiska bank, naj ustvarijo višje prihodke iz naslova medbančnih provizij. Potrošniki in trgovci se tako srečujejo z omejeno izbiro, višjimi cenami in slabšo kakovostjo plačilnih storitev, prav tako pa so omejeni pri uporabi vseevropskih plačilnih storitev. Poleg tega trgovci ne morejo nadomestiti razlik v provizijah z uporabo storitev za sprejemanje kartic, ki jih opravljajo banke v drugih državah članicah. Posebna pravila, ki jih uporabljajo sheme plačilnih kartic, določajo, da se na podlagi njihove ozemeljske politike podeljevanja licenc za vsako plačilno transakcijo uporabi medbančna provizija prodajnega mesta (država trgovca). Ta zahteva pridobiteljem preprečuje uspešno čezmejno opravljanje storitev. Prav tako lahko trgovcem prepreči, da bi zmanjšali svoje stroške plačil v korist potrošnikov.

(12)

Čeprav Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, uporabljajo veljavno zakonodajo, takšnega stanja ni bilo mogoče odpraviti.

(13)

Da bi se preprečila razdrobljenost notranjega trga in bistveno izkrivljanje konkurence zaradi različnih zakonov in upravnih odločb, je zato treba v skladu s členom 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejeti ukrepe za reševanje problematike visokih in različnih medbančnih provizij, da bi se ponudnikom plačilnih storitev omogočilo čezmejno opravljanje storitev, potrošnikom in trgovcem pa uporabo teh čezmejnih storitev.

(14)

Uporaba te uredbe ne bi smela posegati v uporabo pravil Unije o konkurenci in nacionalnih pravil o konkurenci. Državam članicam ne bi smela preprečevati, da na podlagi nacionalne zakonodaje ohranijo ali uvedejo nižje omejitve ali ukrepe z enakim namenom ali učinkom.

(15)

Da se omogoči nemoteno delovanje notranjega trga za kartična plačila ter spletna in mobilna plačila na podlagi kartic, v korist potrošnikov in trgovcev, bi bilo treba to uredbo uporabljati za čezmejno in domače izdajanje in pridobivanje kartičnih plačilnih transakcij. Če lahko trgovci izberejo pridobitelja zunaj svoje države članice (v nadaljnjem besedilu: čezmejno pridobivanje), kar bo omogočeno z uvedbo iste najvišje stopnje tako domačih kot čezmejnih medbančnih provizij za pridobljene transakcije in s prepovedjo ozemeljskega podeljevanja licenc, bi moralo biti možno zagotoviti potrebno pravno jasnost in preprečiti izkrivljanje konkurence med shemami plačilnih kartic.

(16)

Na podlagi enostranskih zavez, sprejetih v okviru postopkov o konkurenci, se veliko čezmejnih kartičnih plačilnih transakcij v Uniji že izvaja ob upoštevanju najvišjih dovoljenih medbančnih provizij. Da bi zagotovili pošteno konkurenco na trgu storitev pridobivanja, bi bilo treba določbe v zvezi s čezmejnimi in domačimi transakcijami začeti uporabljati istočasno in v razumnem obdobju po začetku veljavnosti te uredbe, pri tem pa bi bilo treba upoštevati težavnost in kompleksnost prehoda shem plačilnih kartic, ki ga zahteva ta uredba.

(17)

Na trgu sta na voljo dve glavni vrsti kreditnih kartic. Pri kartici z odloženim plačilom se račun imetnika kartice bremeni s celotnim zneskom transakcije na predhodno točno določen datum, običajno enkrat na mesec, brez obresti. Pri drugih kreditnih karticah lahko imetnik kartice uporabi kreditno storitev, da povrne del zapadlih zneskov na poznejši datum, kot je bil določen, skupaj z obrestmi ter drugimi stroški.

(18)

Za vse plačilne transakcije z debetnimi in kreditnimi karticami bi morala biti določena najvišja dovoljena stopnja medbančne provizije.

(19)

Ocena učinka kaže, da bi bila prepoved medbančnih provizij za transakcije z debetnimi karticami koristna za sprejemanje in uporabo kartic in razvoj enotnega trga ter bi trgovcem in potrošnikom prinesla večje koristi kot višja omejitev. Poleg tega bi s tem preprečili negativne učinke, ki bi jih višja omejitev povzročila v nacionalnih shemah z zelo nizko ali ničelno medbančno provizijo za transakcije z debetnimi karticami, saj bi se stopnje provizij zaradi čezmejne razširitve ali novih udeležencev na trgu provizije dvignile na raven omejitve. Prepoved medbančnih provizij za transakcije z debetnimi karticami tudi zmanjšuje tveganje prenosa modela medbančnih provizij na nove, inovativne plačilne storitve, kot so mobilni in spletni sistemi.

(20)

Omejitve iz te uredbe temeljijo na tako imenovanem „preizkusu indiferentnosti trgovcev“, ki je nastal v ekonomski literaturi in s katerim se določi stopnja provizije, ki bi jo bil trgovec pripravljen plačati na podlagi primerjave stroškov pri kartičnih plačilih potrošnikov s stroški pri nekartičnih (gotovinskih) plačilih (ob upoštevanju provizije za storitve, ki se plača bankam pridobiteljicam, to je provizije, ki se zaračuna trgovcu, ter medbančne provizije). Tako se s spodbujanjem kartic, ki zagotavljajo večje transakcijske ugodnosti, spodbuja uporaba učinkovitih plačilnih instrumentov, hkrati pa se preprečujejo nesorazmerne provizije, ki se zaračunavajo trgovcem in bi drugim potrošnikom povzročile skrite stroške. Previsoke provizije, ki se zaračunavajo trgovcem, bi sicer lahko izhajale tudi iz kolektivnih sporazumov o medbančnih provizijah, ker trgovci zaradi strahu pred izgubo posla niso pripravljeni zavrniti dragih plačilnih instrumentov. Izkušnje so pokazale, da so zadevne stopnje sorazmerne, saj ne vzbujajo dvoma o delovanju mednarodnih kartičnih shem in ponudnikov plačilnih storitev. Pomenijo tudi ugodnosti za trgovce in potrošnike ter zagotavljajo pravno varnost.

(21)

Kot izhaja iz ocene učinka, so se medbančne provizije v nekaterih državah članicah kljub temu razvile tako, da lahko potrošniki izkoristijo ugodnosti učinkovitih trgov debetnih kartic v smislu sprejemanja in uporabe kartic, katerih medbančne provizije so nižje od stopnje indiferentnosti trgovcev. Države članice bi tako morale imeti možnost, da določijo nižje medbančne provizije za domače transakcije z debetnimi karticami.

(22)

Poleg tega bi bilo treba ohraniti možnost, da se omejitve višine medbančnih provizij izrazijo s pavšalnim zneskom, kar bi zagotovilo, da so provizije za debetne kartice določene na stroškovno učinkoviti ravni, pri čemer se upošteva struktura domačih trgov debetnih kartic. Pavšalni znesek bi lahko bil tudi spodbuda za uporabo kartičnih plačil za zneske majhnih vrednosti (v nadaljnjem besedilu: mikroplačila). Obstajati bi morala tudi možnost, da se tak pavšalni znesek uporabi v povezavi z odstotno stopnjo, če vsota takih medbančnih provizij ne presega določenega odstotka skupne letne vrednosti transakcij na domači ravni v okviru vsake sheme plačilnih kartic. Obstajati bi morala tudi možnost, da se določi nižja omejitev višine medbančne provizije za posamezno transakcijo in naloži fiksni najvišji dovoljeni znesek provizije kot omejitev zneska provizije, ki je posledica uporabljene odstotne stopnje na transakcijo.

(23)

Ob upoštevanju tega, da je namen te uredbe prvič doslej harmonizirati medbančne provizije v primeru, ko se obstoječe sheme debetnih kartic in medbančne provizije zelo razlikujejo, je treba poleg tega zagotoviti prožnost domačih trgov plačilnih kartic. Zato bi morale v razumnem prehodnem obdobju v zvezi z domačimi transakcijami z debetnimi karticami države članice imeti možnost, da se za vse domače transakcije z debetnimi karticami v okviru posamezne sheme plačilnih kartic uporabi ponderirana povprečna medbančna provizija, ki ne presega 0,2 % povprečne letne vrednosti transakcij vseh domačih transakcij z debetnimi karticami v okviru posamezne sheme plačilnih kartic. V razmerju do omejitve višine medbančne provizije, izračunane na podlagi letne povprečne vrednosti transakcij v okviru posamezne sheme plačilnih kartic, zadostuje, da ponudnik plačilnih storitev sodeluje v shemi plačilnih kartic (ali drugem dogovoru med ponudniki plačilnih storitev), v okviru katere se za vse domače transakcije z debetnimi karticami uporablja ponderirana povprečna medbančna provizija, ki ne presega 0,2 %. Tudi v tem primeru se lahko uporabi pavšalni znesek ali odstotna stopnja ali kombinacija obojega, če se upošteva najvišja dovoljena ponderirana povprečna provizija.

(24)

Za opredelitev ustreznih omejitev višine medbančnih provizij za domače transakcije z debetnimi karticami je primerno nacionalnim pristojnim organom, odgovornim za zagotavljanje skladnosti s to uredbo, omogočiti zbiranje informacij glede obsega in vrednosti za vse transakcije z debetnimi karticami v okviru posamezne sheme plačilnih kartic ali transakcije z debetnimi karticami enega ali več ponudnikov plačilnih storitev. Sheme plačilnih kartic in ponudniki plačilnih storitev bi posledično morali biti dolžni nacionalnim pristojnim organom zagotavljati zadevne podatke na način ter v rokih, ki jih določijo ti organi. Obveznosti poročanja bi morali razširiti tudi na ponudnike plačilnih storitev, kot so izdajatelji ali pridobitelji, in ne le na sheme plačilnih kartic, s čimer bi zagotovili, da bi bile vse zadevne informacije na voljo pristojnim organom, ki bi morali imeti možnost vedno zahtevali, da se te informacije zbirajo v okviru sheme plačilnih kartic. Poleg tega je pomembno, da države članice zagotovijo ustrezno raven razkritja zadevnih informacij glede veljavnih omejitev višine medbančnih provizij. Glede na dejstvo, da sheme plačilnih kartic načeloma niso ponudniki plačilnih storitev, ki so predmet bonitetnega nadzora, lahko pristojni organi zahtevajo, da informacije, ki jih posredujejo ti subjekti, potrdi neodvisni revizor.

(25)

Nekateri plačilni instrumenti na domači ravni omogočajo plačniku, da odredi kartične plačilne transakcije, pri katerih shema plačilnih kartic ne razlikuje, ali gre za transakcije z debetno ali kreditno kartico. Izbire imetnika kartice shemi plačilnih kartic in pridobitelju niso znane; sheme plačilnih kartic zato nimajo možnosti uporabe različnih omejitev, ki jih ta uredba nalaga za transakcije z debetnimi in kreditnimi karticami, ki jih je mogoče razlikovati na podlagi dogovorjene časovne razporeditve za bremenitev plačilnih transakcij. Glede na potrebo po ohranitvi funkcionalnosti obstoječih poslovnih modelov, pri čemer se je treba izogniti neupravičenim ali pretiranim stroškom zagotavljanja skladnosti z zakonodajo, hkrati pa je treba zagotoviti enake konkurenčne pogoje med različnimi kategorijami plačilnih kartic, je primerno za take domače plačilne transakcije z „univerzalnimi karticami“ uporabiti enako pravilo, kot ga ta uredba nalaga za transakcije z debetnimi karticami. Vendar pa bi bilo treba tem plačilnim instrumentom dovoliti daljši rok za prilagoditev. Države članice bi morale imeti možnost, da z odstopanjem od navedenega v prehodnem obdobju 18 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe določijo najvišji delež domačih plačilnih transakcij z „univerzalnimi karticami“, ki štejejo za enakovredne transakcijam s kreditnimi karticami. Na primer omejitev za kreditne kartice bi se lahko uporabila za določen delež skupne vrednosti transakcij za trgovce ali pridobitelje. Matematični rezultat določb bi bil tako enakovreden uporabi enotne omejitve višine medbančnih provizij za domače plačilne transakcije z univerzalnimi karticami.

(26)

Ta uredba bi morala zajemati vse transakcije, pri katerih se ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila nahajata v Uniji.

(27)

V skladu z načelom tehnološke nevtralnosti iz Evropske digitalne agende bi se morala ta uredba uporabljati za kartične plačilne transakcije ne glede na okolje, v katerem se izvede transakcija, tudi prek maloprodajnih plačilnih instrumentov in storitev, ki se izvajajo zunaj spleta, prek spleta ali mobilno.

(28)

Kartične plačilne transakcije se na splošno izvajajo na podlagi dveh glavnih poslovnih modelov, in sicer t. i. tristranskih shem plačilnih kartic (imetnik kartice – shema pridobivanja in izdajanja – trgovec) in štiristranskih shem plačilnih kartic (imetnik kartice – banka izdajateljica – banka pridobiteljica – trgovec). Veliko štiristranskih shem plačilnih kartic uporablja eksplicitno medbančno provizijo, večinoma večstransko. Zaradi priznanja obstoja implicitnih medbančnih provizij in zagotavljanja enakih konkurenčnih pogojev bi bilo treba tristranske sheme plačilnih kartic, ki ponudnike plačilnih storitev uporabljajo kot izdajatelje ali pridobitelje, obravnavati kot štiristranske sheme plačilnih kartic in zanje uporabljati enaka pravila, medtem ko bi se morali preglednost in drugi ukrepi v zvezi s poslovnimi pravili uporabljati za vse ponudnike. Vendar je ob upoštevanju posebnosti, ki obstajajo za to vrsto tristranskih shem, primerno omogočiti prehodno obdobje, v katerem se države članice lahko odločijo, da ne uporabijo pravil glede omejitve višine medbančnih provizij, če imajo take sheme zelo omejen tržni delež v zadevni državi članici.

(29)

Storitev izdajanja temelji na pogodbenem razmerju med izdajateljem plačilnega instrumenta in plačnikom, ne glede na to, ali izdajatelj razpolaga s sredstvi v imenu plačnika. Izdajatelj da plačilne kartice na voljo plačniku, odobri transakcije na terminalih ali njim enakovrednih napravah in pridobitelju lahko zagotavlja plačilo za transakcije, ki so skladne s predpisi zadevne sheme. Zato sama distribucija plačilnih kartic ali tehnične storitve, kot sta zgolj obdelovanje in hramba podatkov, ne šteje za izdajanje.

(30)

Storitve pridobivanja zajemajo vrsto operacij od odobritve kartične plačilne transakcije do prenosa sredstev na plačilni račun prejemnika plačila. Odvisno od države članice in vzpostavljenega poslovnega modela se organizacija storitve pridobivanja razlikuje. Zato ponudnik plačilnih storitev, ki plača medbančno provizijo, ni vedno v neposrednem pogodbenem razmerju s prejemnikom plačila. Vendar bi morali biti posredniki, ki opravljajo del storitev pridobivanja, nimajo pa neposrednega pogodbenega razmerja s prejemnikom plačila, vseeno zajeti v opredelitvi pridobitelja iz te uredbe. Storitev pridobivanja ni odvisna od tega, ali pridobitelj razpolaga s sredstvi v imenu prejemnika plačila. Tehnične storitve, kot so zgolj obdelovanje in hramba podatkov ali obratovanje terminalov, ne štejejo za pridobivanje.

(31)

Pomembno je zagotoviti, da se določbe v zvezi z medbančnimi provizijami, ki jih plačajo ali prejmejo ponudniki plačilnih storitev, ne zaobhajajo z drugimi pritoki provizij, ki jih prejmejo izdajatelji. V ta namen bi morali „neto plačilo“ provizij, ki jih, vključno z morebitnimi provizijami za dovoljenja, izdajatelj plača shemi plačilnih kartic, pridobitelju ali kateremu koli drugemu posredniku oziroma jih od le-teh prejme, šteti za medbančno provizijo. Pri izračunu medbančne provizije bi bilo treba zaradi preverjanja, ali prihaja do zaobhajanja, upoštevati celoten znesek razlike med plačili ali spodbudami, ki jih izdajatelj prejme od sheme plačilnih kartic v zvezi z reguliranimi transakcijami, ter provizijami, ki jih izdajatelj plača shemi plačilnih kartic. Zadevna plačila, spodbude in provizije bi lahko bili neposredni (to je na podlagi obsega ali specifični za posamezno transakcijo) ali posredni (vključno s spodbudami za trženje, nagradami in popusti za doseganje določenih obsegov transakcij). Pri preverjanju, ali prihaja do zaobhajanja določb te uredbe, bi bilo treba zlasti upoštevati dobičke izdajateljev, ustvarjene iz posebnih programov, ki jih skupaj izvajajo izdajatelji in sheme plačilnih kartic, prihodke iz obdelave in podeljevanja licenc ter druge provizije, ki so vir prihodkov za sheme plačilnih kartic. Pri oceni, ali morda prihaja do zaobhajanja določb te uredbe, bi lahko upoštevali tudi izdajanje plačilnih kartic v tretjih državah, če je to ustrezno in če to potrjujejo drugi objektivni dejavniki.

(32)

Potrošniki običajno niso seznanjeni s provizijami, ki jih trgovci plačujejo za plačilni instrument, ki ga uporabljajo. Hkrati lahko razne spodbujevalne prakse, ki jih uporabljajo izdajatelji (kot so potovalni vavčerji, nagrade, popusti, povračila, brezplačna zavarovanja itd.), potrošnike usmerjajo v uporabo plačilnih instrumentov, s čimer izdajateljem ustvarjajo visoke provizije. Temu bi se bilo mogoče izogniti tako, da bi se ukrepi, ki nalagajo omejitve za medbančne provizije, uporabljali le za plačilne kartice, ki so postale množični produkt in jih trgovci na splošno težko zavrnejo zaradi njihovega razširjenega izdajanja in uporabe (to je potrošniške debetne in kreditne kartice). Zaradi učinkovitejšega delovanja trga v nereguliranih delih sektorja in omejitve prenosa poslov iz reguliranih v neregulirane dele sektorja je treba sprejeti vrsto ukrepov, vključno z ločevanjem sheme in infrastrukture, usmerjanjem plačnika s strani prejemnika plačila ter selektivnim sprejemanjem plačilnih instrumentov s strani prejemnika plačila.

(33)

Ločevanje sheme in infrastrukture bi moralo vsem obdelovalcem omogočiti, da med seboj konkurirajo za potrošnike shem. Ker so stroški obdelave pomemben del skupnih stroškov sprejemanja kartic, je pomembno, da je ta del vrednostne verige odprt za učinkovito konkurenco. Na podlagi ločevanja sheme in infrastrukture bi morali biti kartične sheme in obdelovalci neodvisni v smislu računovodstva, organizacije in postopka odločanja. Ne bi smeli izvajati diskriminacije, na primer tako, da bi drug drugega obravnavali prednostno ali si izmenjevali zaupne informacije, ki niso na voljo njihovim tekmecem v zadevnem segmentu trga, da bi svojim tekmecem v zadevnem segmentu trga nalagali prekomerne zahteve v zvezi z informacijami, drug drugemu navzkrižno subvencionirali dejavnosti ali vzpostavljali ureditve deljenega upravljanja. Takšne diskriminatorne prakse prispevajo k razdrobljenosti trga, negativno vplivajo na vstop novih udeležencev na trg in preprečujejo pojav vseevropskih udeležencev, s čimer ovirajo dokončno vzpostavitev notranjega trga na področju kartičnih plačil ter spletnih in mobilnih plačil na podlagi kartic ter tako škodijo trgovcem, podjetjem in potrošnikom.

(34)

Pravila sheme, ki jih uporabljajo sheme plačilnih kartic, in prakse, ki jih uporabljajo ponudniki plačilnih storitev, trgovcev in potrošnikov običajno namerno ne seznanjajo z razlikami v provizijah ter zmanjšujejo preglednost trga, na primer s „poenotenjem“ provizij ali prepovedjo za trgovce, da bi pri karticah s povezanimi blagovnimi znamkami izbrali cenejšo blagovno znamko kartice ali spodbujali potrošnike k uporabi takih cenejših kartic. Tudi če so trgovci seznanjeni z različnimi stroški, je njihova možnost ukrepanja za znižanje provizij pogosto omejena s pravili sheme.

(35)

Stroški plačilnih instrumentov so za prejemnika plačila različni, pri čemer so nekateri instrumenti dražji od drugih. Prejemnik plačila bi moral imeti v skladu z Direktivo 2007/64/ES pravico prosto usmerjati plačnike v uporabo določenega plačilnega instrumenta, razen kadar je določen plačilni instrument zakonsko predpisan za posamezne kategorije plačil ali ga ni mogoče zavrniti zaradi statusa zakonitega plačilnega sredstva. Kartične sheme in ponudniki plačilnih storitev nalagajo prejemnikom plačil v zvezi s tem več omejitev, kar na primer vključuje omejitve za prejemnika plačila v zvezi z zavračanjem posameznih plačilnih instrumentov za majhne zneske in zagotavljanjem informacij plačniku o provizijah, ki jih mora prejemnik plačila plačati za posamezne plačilne instrumente, ali omejitev za prejemnika plačila v zvezi s številom blagajn v njegovi trgovini, ki sprejemajo posamezne plačilne instrumente. Te omejitve bi bilo treba odpraviti.

(36)

Kadar prejemnik plačila usmeri plačnika v uporabo določenega plačilnega instrumenta, prejemnik plačila ne bi smel plačniku zaračunati nobenih provizij za uporabo plačilnih instrumentov, katerih medbančne provizije ureja ta uredba, ker so prednosti zaračunavanja doplačil v takšnih primerih omejene in povečujejo zapletenost trga.

(37)

Pravilo spoštovanja vseh kartic je dvojna obveznost, ki jo izdajatelji in sheme plačilnih kartic nalagajo prejemnikom plačila, in sicer da morajo sprejeti vse kartice iste blagovne znamke ne glede na različne stroške teh kartic (spoštovanje vseh produktov) ter ne glede na posamezno banko izdajateljico, ki je kartico izdala (spoštovanje vseh izdajateljev). Potrošniku je v interesu, da prejemniki plačila v zvezi z isto kategorijo kartic ne morejo diskriminirati med izdajatelji ali imetniki kartic, sheme plačilnih kartic in ponudniki plačilnih storitev pa mu lahko naložijo takšno obveznost. Zato je „spoštovanje vseh izdajateljev“ kot del pravila spoštovanja vseh kartic upravičeno pravilo sheme plačilnih kartic, saj prejemnikom plačila preprečuje diskriminiranje med posameznimi bankami, ki so izdale kartico. „Spoštovanje vseh produktov“ je pravzaprav praksa vezave, ki učinkuje tako, da sprejemanje kartic z nizkimi provizijami veže na sprejemanje kartic z visokimi provizijami. Odprava „spoštovanja vseh produktov“ kot dela pravila spoštovanja vseh kartic bi trgovcem omogočila omejitev izbire plačilnih kartic, ki jih ponujajo, le na plačilne kartice z nizkimi ali nižjimi stroški, kar bi bilo zaradi nižjih stroškov trgovcev ugodno tudi za potrošnike. Trgovci, ki sprejemajo debetne kartice, tako ne bi bili prisiljeni sprejemati kreditnih kartic, tisti, ki sprejemajo kreditne kartice, pa ne bi bili prisiljeni sprejemati komercialnih kartic. Za zaščito potrošnika in njegove zmožnosti, da čim pogosteje uporablja plačilne kartice, pa bi bilo treba trgovcem naložiti obveznost, da sprejmejo kartice, za katere veljajo enake zakonsko določene medbančne provizije, samo če so te izdane pod enako blagovno znamko in so enake kategorije (predplačniška kartica, debetna kartica ali kreditna kartica). S takšno omejitvijo bi se zagotovilo tudi konkurenčnejše okolje za kartice, katerih medbančnih provizij ne ureja ta uredba, saj bi se povečala pogajalska moč trgovcev v zvezi s pogoji, pod katerimi sprejemajo te kartice. Te omejitve bi morale biti omejene in sprejemljive le zaradi okrepitve varstva potrošnikov, da bi bila potrošnikom zagotovljena ustrezna raven gotovosti glede tega, ali bodo trgovci sprejeli njihove plačilne kartice.

(38)

Ponudniki plačilnih storitev bi morali tako s tehničnega kot komercialnega vidika zagotoviti jasno razlikovanje med potrošniškimi in komercialnimi karticami. Zato je pomembno, da se komercialna kartica opredeli kot plačilni instrument, ki se uporablja le za poslovne izdatke, s katerimi se bremeni neposredno račun podjetja ali osebe javnega sektorja ali samozaposlene fizične osebe.

(39)

Prejemnikom plačil in plačnikom bi bilo treba omogočiti, da lahko prepoznajo različne kategorije kartic. Zato bi morale biti različne blagovne znamke in kategorije prepoznavne elektronsko in za novo izdane kartične plačilne instrumente vidno na napravi. Poleg tega bi moral biti plačnik na zadevnem prodajnem mestu obveščen o sprejemanju svojega plačilnega instrumenta ali instrumentov. Potrebno je, da prejemnik plačila plačnika obvesti o kakršnih koli omejitvah glede uporabe določene blagovne znamke ob enakem času in pod enakimi pogoji, kot ga obvesti o sprejemanju določene blagovne znamke.

(40)

Zaradi zagotavljanja učinkovite konkurence med blagovnimi znamkami je pomembno, da uporabniki sami izberejo plačilno aplikacijo in da jim izbire ne vsiljuje nabavni trg, to so sheme plačilnih kartic oziroma ponudniki ali obdelovalci plačilnih storitev. Taka ureditev plačnikom in prejemnikom plačil ne bi smela preprečevati, da nastavijo samodejno izbiro aplikacije, če je to tehnično izvedljivo, pod pogojem, da je to izbiro mogoče spremeniti za vsako transakcijo.

(41)

Da se zagotovi možnost povrnitve škode v primeru nepravilne uporabe te uredbe ali v primeru sporov med uporabniki in ponudniki plačilnih storitev, bi morale države članice določiti ustrezne in učinkovite izvensodne pritožbene postopke in postopke za izvensodno reševanje sporov ali sprejeti enakovredne ukrepe. Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se bodo uporabljale za kršitve te uredbe, ter zagotoviti, da bodo te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter da se bodo izvajale.

(42)

Komisija bi morala predložiti poročilo z analizo različnih učinkov te uredbe na delovanje trga. Pomembno je, da ima Komisija možnost zbirati informacije, potrebne za pripravo tega poročila, in da pristojni organi tesno sodelujejo s Komisijo za zbiranje podatkov.

(43)

Ker ciljev te uredbe, in sicer določitve enotnih zahtev za kartične plačilne transakcije ter spletne in mobilne transakcije na podlagi kartic, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(44)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, predvsem pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, svobodo gospodarske pobude in varstvo potrošnikov, ter jo je treba uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli –

(a)

instrumenti, ki imetniku omogočajo nakup blaga ali storitev samo v prostorih izdajatelja ali v okviru omejene mreže ponudnikov storitev na podlagi neposrednega poslovnega dogovora s poklicnim izdajateljem;

(b)

instrumenti, ki jih je mogoče uporabljati samo za nakup zelo omejenega izbora blaga ali storitev;

(c)

instrumenti, ki so veljavni samo v eni državi članici, izdani na zahtevo podjetja ali osebe javnega sektorja, ki jih regulira nacionalni ali regionalni javni organ za posebne socialne ali davčne namene za nakup posebnega blaga ali storitev od ponudnikov, ki so sklenili poslovni dogovor z izdajateljem.

(a)

transakcije s komercialnimi karticami;

(b)

dvige gotovine na bankomatih ali na okencu ponudnika plačilnih storitev, in

(c)

transakcije s plačilnimi karticami, ki jih izdajajo tristranske sheme plačilnih kartic.

1.

„pridobitelj“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki je v pogodbenem razmerju s prejemnikom plačila z namenom sprejemati in obdelovati kartične plačilne transakcije, posledica česar je prenos sredstev prejemniku plačila;

2.

„izdajatelj“ pomeni ponudnika plačilnih storitev, ki je v pogodbenem razmerju, da bi plačniku zagotovil plačilni instrument, s katerim se odrejajo in obdelujejo kartične plačilne transakcije plačnika;

3.

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki pri pogodbah o plačilnih storitvah, ki jih zajema ta uredba, deluje zunaj področja svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

4.

„transakcija z debetno kartico“ pomeni kartično plačilno transakcijo, tudi s predplačniškimi karticami, ki ni transakcija s kreditno kartico;

5.

„transakcija s kreditno kartico“ pomeni kartično plačilno transakcijo, kjer znesek transakcije na določen predhodno dogovorjen datum v koledarskem mesecu v celoti ali deloma bremeni plačnika v skladu s predhodno dogovorjeno kreditno storitvijo, z obrestmi ali brez njih;

6.

„komercialna kartica“ pomeni kakršen koli kartični plačilni instrument, izdan podjetjem ali osebam javnega sektorja ali samozaposlenim fizičnim osebam, ki se lahko uporablja samo za poslovne izdatke, kjer plačila, izvršena s takšnimi karticami, neposredno bremenijo račun podjetja ali osebe javnega sektorja ali samozaposlene fizične osebe;

7.

„kartična plačilna transakcija“ pomeni storitev, opravljeno na podlagi infrastrukture sheme plačilnih kartic in poslovnih pravil za izvedbo plačilne transakcije s kakršno koli kartico oziroma telekomunikacijsko, digitalno ali IT napravo ali programsko opremo, če je posledica tega transakcija z debetno ali kreditno kartico. Kartične plačilne transakcije izključujejo transakcije, ki temeljijo na drugih vrstah plačilnih storitev;

8.

„čezmejna plačilna transakcija“ pomeni kartično plačilno transakcijo, kjer se izdajatelj in pridobitelj nahajata v različnih državah članicah ali kjer je kartični plačilni instrument izdal izdajatelj, ki se nahaja v drugi državi članici kot prodajno mesto;

9.

„domača plačilna transakcija“ pomeni vsako kartično plačilno transakcijo, ki ni čezmejna plačilna transakcija;

10.

„medbančna provizija“ pomeni provizijo, ki je za vsako transakcijo neposredno ali posredno (to je prek tretje strani) poravnana med izdajateljem in pridobiteljem, ki sodelujeta pri kartični plačilni transakciji. Neto plačilo ali drugo dogovorjeno nadomestilo se šteje za del medbančne provizije;

11.

„neto plačilo“ pomeni celoten neto znesek plačil, popustov ali spodbud, ki jih izdajatelj prejme od sheme plačilnih kartic, pridobitelja ali katerega koli drugega posrednika v zvezi s kartičnimi plačilnimi transakcijami ali povezanimi dejavnostmi;

12.

„provizija, ki se zaračuna trgovcu“ pomeni provizijo, ki jo prejemnik plačila plača pridobitelju v zvezi s kartičnimi plačilnimi transakcijami;

13.

„prejemnik plačila“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predvideni prejemnik sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije;

14.

„plačnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odredi plačilni nalog v breme tega plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog;

15.

„plačilna kartica“ pomeni kategorijo plačilnega instrumenta, ki omogoča plačniku, da odredi transakcijo z debetno ali kreditno kartico;

16.

„shema plačilnih kartic“ pomeni enoten sklop pravil, praks, standardov in/ali izvedbenih smernic za izvrševanje kartičnih plačilnih transakcij, ki je ločen od kakršne koli infrastrukture ali plačilnega sistema, ki podpira njeno delovanje, in v katero je vključen kateri koli posebni organ odločanja, organizacija ali subjekt, odgovoren za delovanje sheme;

17.

„štiristranska shema plačilnih kartic“ pomeni shemo plačilnih kartic, v okviru katere so kartične plačilne transakcije izvršene s plačilnega računa plačnika na plačilni račun prejemnika plačila na podlagi posredovanja sheme, izdajatelja (na strani plačnika) in pridobitelja (na strani prejemnika plačila);

18.

„tristranska shema plačilnih kartic“ pomeni shemo plačilnih kartic, pri kateri sama shema zagotavlja storitve pridobivanja in izdajanja, kartične plačilne transakcije pa so izvršene s plačilnega računa plačnika na plačilni račun prejemnika plačila v shemi. Če tristranska shema plačilnih kartic podeljuje licenco drugim ponudnikom plačilnih storitev za izdajanje kartičnih plačilnih instrumentov ali pridobivanje kartičnih plačilnih transakcij, ali za oboje, ali izdaja kartične plačilne instrumente s partnerjem, ki souporablja blagovno znamko, ali prek posrednika, se šteje za štiristransko shemo plačilnih kartic;

19.

„plačilni instrument“ pomeni vsako napravo oziroma naprave, prilagojene posamezniku, in/ali niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki se uporablja za odreditev plačilnega naloga;

20.

„kartični plačilni instrument“ pomeni kakršen koli plačilni instrument, vključno s kartico, mobilnim telefonom, računalnikom ali kakršno koli drugo tehnološko napravo z ustrezno plačilno aplikacijo, s katerim lahko plačnik odredi kartično plačilno transakcijo, ki ni kreditni prenos ali direktna bremenitev iz člena 2 Uredbe (EU) št. 260/2012;

21.

„plačilna aplikacija“ pomeni računalniško programsko opremo ali enakovredno aplikacijo, naloženo na napravo, ki omogoča odrejanje kartičnih plačilnih transakcij, plačniku pa omogoča izdajanje plačilnih nalogov;

22.

„plačilni račun“ pomeni račun, odprt v imenu enega ali več uporabnikov plačilnih storitev, ki se uporablja za izvrševanje plačilnih transakcij, tudi prek posebnega računa za elektronski denar, kot je opredeljen v točki 2 člena 2 Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8);

23.

„plačilni nalog“ pomeni vsako navodilo plačnika svojemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvršitev plačilne transakcije;

24.

„ponudnik plačilnih storitev“ pomeni katero koli fizično ali pravno osebo, pooblaščeno za opravljanje plačilnih storitev iz Priloge k Direktivi 2007/64/ES ali priznano za izdajatelja elektronskega denarja v skladu s členom 1(1) Direktive 2009/110/ES. Ponudnik plačilnih storitev je lahko izdajatelj, pridobitelj ali oboje;

25.

„uporabnik plačilnih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje;

26.

„plačilna transakcija“ pomeni dejanje prenosa sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila ali ki je odrejen v imenu plačnika, pri čemer je to dejanje neodvisno od obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila, na katerih temelji;

27.

„obdelava“ pomeni opravljanje storitev obdelave plačilne transakcije v smislu ukrepov, potrebnih za izvedbo navodila za plačilo med pridobiteljem in izdajateljem;

28.

„obdelovalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki opravlja storitve obdelave plačilne transakcije;

29.

„prodajno mesto“ pomeni naslov fizičnega prostora trgovca, na katerem se odredi plačilna transakcija. Vendar pa je:

30.

„plačilna blagovna znamka“ pomeni vsako stvarno ali digitalno ime, izraz, znak, simbol oziroma njihovo kombinacijo, ki lahko označuje, v okviru katere sheme plačilnih kartic se izvajajo kartične plačilne transakcije;

31.

„povezovanje blagovnih znamk“ pomeni vključitev dveh ali več plačilnih blagovnih znamk ali plačilnih aplikacij iste blagovne znamke v isti kartični plačilni instrument;

32.

„souporaba blagovnih znamk“ pomeni vključitev vsaj ene plačilne blagovne znamke in vsaj ene neplačilne blagovne znamke v isti kartični plačilni instrument;

33.

„debetna kartica“ pomeni kategorijo plačilnega instrumenta, ki omogoča plačniku, da odredi transakcijo z debetno kartico, razen transakcij s predplačniškimi karticami;

34.

„kreditna kartica“ pomeni kategorijo plačilnega instrumenta, ki omogoča plačniku, da odredi transakcijo s kreditno kartico;

35.

„predplačniška kartica“ pomeni kategorijo plačilnega instrumenta, na kateri je shranjen elektronski denar, opredeljen v točki 2 člena 2 Direktive 2009/110/ES.

(a)

določijo omejitev višine medbančne provizije za posamezno transakcijo, izraženo z odstotno stopnjo, ki je nižja od provizije iz odstavka 1, in lahko naložijo fiksni najvišji dovoljeni znesek provizije kot omejitev zneska provizije, ki je posledica uporabljene odstotne stopnje, ali

(b)

ponudnikom plačilnih storitev dovolijo uporabo medbančne provizije za posamezno transakcijo, ki ni višja od 0,05 EUR, oziroma ustrezno vrednost v nacionalni valuti države članice, v kateri euro ni uradna valuta, na dan 8. junija 2015, ki se revidira vsakih pet let ali kadar koli pride do občutne spremembe menjalnih tečajev. Ta medbančna provizija za posamezno transakcijo se lahko kombinira tudi z najvišjo odstotno stopnjo, ki ne presega 0,2 %, pod stalnim pogojem, da vsota medbančnih provizij sheme plačilnih kartic ne presega 0,2 % skupne letne vrednosti transakcij pri domačih transakcijah z debetnimi karticami v okviru vsake sheme plačilnih kartic.

(a)

so neodvisni v smislu postopkov računovodstva, organizacije in odločanja;

(b)

ne predstavljajo cen za shemo plačilnih kartic in dejavnosti obdelave na povezan način ter takih dejavnosti navzkrižno ne subvencionirajo;

(c)

na noben način ne izvajajo diskriminacije med svojimi podružnicami ali delničarji na eni strani ter uporabniki shem plačilnih kartic in drugimi pogodbenimi partnerji na drugi strani, zlasti nobene storitve, ki jo nudijo, nikakor ne pogojujejo s tem, da bi njihov pogodbeni partner moral sprejeti katero koli drugo storitev, ki jo nudijo.

(a)

sklic, ki prejemniku plačila omogoča identifikacijo kartične plačilne transakcije;

(b)

znesek plačilne transakcije v valuti, v kateri se znesek knjiži v dobro plačilnega računa prejemnika plačila;

(c)

znesek vseh provizij v zvezi s kartično plačilno transakcijo, pri čemer sta ločeno navedena provizija, ki se zaračuna trgovcu, in znesek medbančne provizije.

(a)

oblikovanje provizij za plačnike;

(b)

raven konkurence med ponudniki plačilnih kartic in shemami plačilnih kartic;

(c)

vpliv na stroške plačnika in prejemnika plačila;

(d)

stopnje prenosa koristi trgovcev od zmanjšanja stopnje medbančne provizije;

(e)

tehnične zahteve in njihov vpliv na vse udeležene strani;

(f)

vpliv povezovanja blagovnih znamk na prijaznost do uporabnikov, zlasti za starejše osebe in druge ranljive uporabnike;

(g)

posledice izključitve komercialnih kartic iz poglavja II za trg, pri čemer se primerja stanje v državah članicah, kjer je prepovedano zaračunavati doplačila, s stanjem v državah članicah, kjer je to dovoljeno;

(h)

vpliv posebnih določb o medbančnih provizijah za domače transakcije z debetno kartico na trg;

(i)

razvoj čezmejnega pridobivanja in njegove posledice za enotni trg, pri čemer se primerja stanje za kartice z omejenimi provizijami in kartice brez omejitev, da bi preučili možnost razjasnitve, katera medbančna provizija se uporablja za čezmejno pridobivanje;

(j)

uporabo pravil o ločevanju shem plačilnih kartic in obdelovanja v praksi ter potrebo po ponovnem razmisleku o zakonskem ločevanju;

(k)

glede na vpliv člena 3(1) na dejansko vrednost medbančnih provizij za transakcije z debetnimi karticami srednje in visoke vrednosti morebitno potrebo po reviziji navedenega odstavka, tako da bi določili omejitev na nižji znesek 0,07 EUR ali 0,2 % vrednosti transakcije.

19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/16

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 140/2008 (3) je bila bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami na eni strani ter Republiko Črno goro na drugi strani (5) (SPS) je bil podpisan dne 15. oktobra 2007 in je začel veljati 1. maja 2010.

(3)

Treba je določiti postopke za uporabo nekaterih določb SPS.

(4)

SPS določa, da se ribiški proizvodi s poreklom iz Črne gore lahko uvozijo v Unijo po znižani carinski stopnji in v okviru tarifnih kvot. Zato je treba predvideti določbe, ki urejajo upravljanje teh tarifnih kvot.

(5)

Kadar so ukrepi trgovinske zaščite potrebni, jih je treba sprejeti v skladu s splošnimi določbami, opredeljenimi v Uredbi (EU) 2015/478 Evropskega parlamenta in Sveta (6), Uredbi (EU) 2015/479 Evropskega parlamenta in Sveta (7), Uredbi Sveta (ES) št. 1225/2009 (8) ali, glede na posamezni primer, Uredbi Sveta (ES) št. 597/2009 (9).

(6)

Kadar država članica Komisiji zagotovi podatke o morebitni goljufiji ali nezagotavljanju upravnega sodelovanja, se uporablja ustrezna zakonodaja Unije, zlasti Uredba Sveta (ES) št. 515/97 (10).

(7)

Pri izvajanju ustreznih določb te uredbe, bi Komisiji moral pomagati Odbor za carinski zakonik, ustanovljen s členom 285 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(8)

Za izvajanje dvostranskih zaščitnih klavzul iz SPS so potrebni enotni pogoji za sprejetje zaščitnih in drugih ukrepov. Te ukrepe bi bilo treba sprejeti v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(9)

Komisija bi morala sprejeti izvedbene ukrepe, ki se začnejo uporabljati takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih v zvezi z izjemnimi in kritičnimi okoliščinami v smislu točke (b) člena 41(5) in člena 42(4) SPS –

(a)

1 % ali manj pri dajatvah ad valorem; ali

(b)

1 EUR ali manj pri posameznem znesku v primeru posebnih dajatev.

(a)

v treh delovnih dneh od prejema zahteve, kadar se ne uporablja postopek predložitve iz člena 41 SPS, ali

(b)

v treh dneh po koncu 30-dnevnega obdobja iz točke (a) člena 41(5) SPS, kadar se uporablja postopek predložitve iz člena 41 SPS.

(a)

o tem obvesti Svet; ter

(b)

o svoji ugotovitvi skupaj z objektivnimi informacijami uradno obvesti Stabilizacijsko-pridružitveni odbor in začne posvetovanja v okviru Stabilizacijsko-pridružitvenega odbora.

19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/23

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 779/98 (3) je bila bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Sklep št. 1/98 Pridružitvenega sveta ES-Turčija (5) vzpostavlja sistem preferencialov za uvoz kmetijskih proizvodov s poreklom iz Turčije v Unijo.

(3)

V primeru proizvodov, za katere predpisi Unije zahtevajo upoštevanje določene uvozne cene, se pri uporabi preferencialnega tarifnega sistema upošteva to ceno.

(4)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (6) –

19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/27

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 774/94 (3) je bila večkrat bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Unija je na podlagi člena XXVIII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) in na podlagi Urugvajskega kroga večstranskega pogajanja o trgovini izpogajala tarifne koncesije. Ta pogajanja so pripeljala do sporazumov, ki so bili odobreni s Sklepom Sveta 94/87/ES (5) in Sklepom Sveta 94/800/ES (6).

(3)

Navedeni sporazumi določajo, pod določenimi pogoji, uvedbo letnih tarifnih kvot za visoko kakovostno goveje meso iz oznak KN 0201 30 00, 0202 30 90, 0206 10 95 in 0206 29 91, prašičje meso iz oznak KN 0203 19 13 in 0203 29 15, perutninsko meso iz oznak KN 0207 14 10, 0207 14 50, 0207 14 70, 0207 27 10, 0207 27 20 in 0207 27 80, pšenico in soržico iz oznak KN 1001 11 00, 1001 19 00 in 1001 99 00, ter otrobe in pelete ter druge ostanke iz oznak KN 2302 30 10, 2302 30 90, 2302 40 10 in 2302 40 90.

(4)

Navedeni sporazumi se nanašajo na nedoločeno obdobje. V interesu racionalizacije in učinkovitosti bi bilo treba kvote torej odpreti na večletni podlagi.

(5)

Lahko se izkaže, da je sistem, ki zagotavlja naravo, poreklo in izvor proizvodov primeren. V ta namen bi bilo treba, kjer je to primerno, za uvoz v okviru dogovorjenih tarifnih koncesij predložiti potrdilo o pristnosti.

(6)

Primerno bi bilo te uvoze razporediti čez leto na podlagi potreb trga Unije. Lahko se izkaže, da bi bil za to primeren sistem za uporabo kvot, ki temelji na predložitvi uvoznega dovoljenja.

(7)

Da bi dopolnili oziroma spremenili nekatere nebistvene elemente te Uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe sprejme akte v zvezi s sprejemanjem sprememb navedene uredbe, kadar bi bilo treba prilagoditi obseg in druge pogoje režimov kvot, zlasti s sklepom Sveta o sklenitvi sporazuma z eno ali več tretjimi državami. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(8)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe v zvezi s pravili, potrebnimi za urejanje režimov kvot iz te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7) –

(a)

o jamstvih o naravi, kraju porekla in izvoru zadevnega proizvoda;

(b)

v zvezi s priznanjem dokumenta, ki omogoča preverjanje jamstev iz točke (a), in

(c)

v zvezi z izdajo uvoznih dovoljenj in njihov rokov veljavnosti.

19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/33

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 625/2009 (3) je bila bistveno spremenjena (4). Glede na nove spremembe bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno uredbo prenoviti.

(2)

Skupna trgovinska politika bi morala temeljiti na enotnih načelih.

(3)

Poenotenje uvoznih pravil bi bilo treba zagotoviti z določitvijo določb, podobnih tistim, ki se v okviru skupnih pravil uporabljajo za druge tretje države, kolikor je to mogoče ob upoštevanju posebnosti gospodarskih sistemov v zadevnih tretjih državah.

(4)

Skupna pravila, ki veljajo za uvoz, se uporabljajo tudi za izdelke iz premoga in jekla, brez poseganja v kakršne koli ukrepe za izvajanje sporazuma, ki velja posebej za take izdelke.

(5)

Zato bi morala biti liberalizacija uvoza, namreč odsotnost kakršnih koli količinskih omejitev, izhodiščna točka za pravila Unije.

(6)

Komisija bi morala v primeru nekaterih izdelkov pregledati uvozne pogoje, uvozne trende in različne vidike gospodarskega in trgovinskega stanja ter morebitne ukrepe, ki bi jih bilo treba sprejeti.

(7)

Za te izdelke se lahko izkaže, da bi bilo treba pri določenem delu tega uvoza izvajati nadzor Unije.

(8)

Zaščitne ukrepe, ki jih zahtevajo interesi Unije, sprejme Komisija ob ustreznem upoštevanju obstoječih mednarodnih obveznosti.

(9)

Lahko se izkaže, da so nadzorni ali zaščitni ukrepi, ki so omejeni na eno ali več regij Unije, primernejši od ukrepov, ki veljajo za celotno Unijo. Take ukrepe pa bi bilo treba odobriti le izjemoma in kadar ne obstaja nobena druga možnost. Treba je zagotoviti, da so taki ukrepi začasni in povzročajo čim manj motenj v delovanju notranjega trga.

(10)

V primeru nadzora Unije bi morala biti sprostitev zadevnega izdelka v prosti promet pogojena s predložitvijo listine o nadzoru, ki izpolnjuje enotna merila. Ta dokument bi morali na podlagi enostavne vloge uvoznika v določenem roku izdati organi držav članic, ne da bi uvoznik s tem pridobil pravico do uvoza. Listina o nadzoru bi morala zato veljati samo toliko časa, dokler se uvozna pravila ne spremenijo.

(11)

V interesu dobrega upravnega poslovanja in zaradi pomoči subjektom Unije bi bilo treba vsebino in izgled listine o nadzoru čim bolj prilagoditi skupnim obrazcem uvoznih dovoljenj, določenih v Uredbi Komisije (ES) št. 738/94 (5), Uredbi Komisije (ES) št. 3168/94 (6) in Uredbi Komisije (ES) št. 3169/94 (7), ob upoštevanju tehničnih značilnosti listine o nadzoru.

(12)

V interesu Unije je, da bi si države članice in Komisija v čim večjem obsegu izmenjevale rezultate, ki izhajajo iz nadzora Unije.

(13)

Treba je sprejeti natančna merila za ocenjevanje morebitne škode in uvesti preiskavo v času, ki Komisiji še omogoča, da v nujnih primerih sprejme ustrezne ukrepe.

(14)

V ta namen bi bilo treba sprejeti podrobne predpise o začetku preiskav, potrebnih preverjanjih in pregledih, zasliševanju udeležencev, ravnanju s pridobljenimi informacijami in merilih za ocenjevanje škode.

(15)

Določbe te uredbe o preiskavah ne posegajo v pravila Unije ali nacionalna pravila v zvezi s poslovno tajnostjo.

(16)

Prav tako je treba določiti roke za začetek preiskav in, z namenom zagotoviti, da se take ugotovitve sprejmejo hitro, za ugotavljanje smotrnosti ukrepov, da se poveča pravna varnost zadevnih gospodarskih subjektov.

(17)

Zaradi enotnosti uvoznih pravil bi morale biti formalnosti, ki jih morajo izpolniti uvozniki, enostavne in med seboj enake, ne glede na kraj carinjenja. Zato je zaželeno predvideti, da se vse formalnosti izpolnijo z uporabo obrazcev, ki ustrezajo vzorcem, priloženim k tej uredbi.

(18)

Listine o nadzoru, izdane v zvezi z nadzornimi ukrepi Unije, bi morale veljati po vsej Uniji, ne glede na državo članico izdajateljico.

(19)

Tekstilni izdelki, ki spadajo pod Uredbo Sveta (ES) št. 517/94 (8), so predmet posebnega obravnavanja na ravni Unije in mednarodni ravni. Zato bi jih bilo treba v celoti izvzeti iz področja uporabe te uredbe.

(20)

Pristojnost za spremembo seznama tretjih držav v Prilogi I k Uredbi (ES) št. 625/2009 je bila vključena v Uredbo Sveta (ES) št. 427/2003 (9). Ker so določbe naslova I Uredbe (ES) št. 427/2003 o posebnem prehodnem zaščitnem mehanizmu za določene izdelke prenehale veljati 11. decembra 2013 in so določbe naslova II navedene uredbe sedaj neveljavne, je zaradi doslednosti, jasnosti in racionalnosti primerno vključiti člena 14a in 14b navedene uredbe v to uredbo. Uredbo (ES) št. 427/2003 bi bilo zato treba razveljaviti.

(21)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 Pogodbe od delovanju Evropske unije (PDEU) za namen spreminjanja Priloge I k tej uredbi, da s seznama tretjih držav iz navedene priloge črta države, ko postanejo članice Svetovne trgovinske organizacije (STO).

(22)

Za izvajanje te uredbe so potrebni enotni pogoji za sprejetje začasnih in dokončnih zaščitnih ukrepov ter za uvedbo predhodnih nadzornih ukrepov. Te ukrepe bi morala Komisija sprejeti v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(23)

Za sprejetje nadzornih in začasnih ukrepov bi bilo glede na učinke takih ukrepov in njihovo zaporedno logiko v zvezi s sprejetjem dokončnih zaščitnih ukrepov ustrezno uporabiti svetovalni postopek. Kadar bi zamuda pri uvedbi ukrepov povzročila škodo, ki bi jo bilo težko popraviti, mora Komisija imeti možnost sprejeti začasne ukrepe, ki se začnejo uporabljati takoj.

(24)

Ko je bila Uredba (ES) št. 625/2009 spremenjena, je bil pomotoma izbrisan drugi pododstavek člena 18(2). Navedeno določbo bi bilo treba ponovno vključiti.

(25)

Ker so Armenija, Rusija, Tadžikistan in Vietnam postale članice STO, bi bilo treba te države črtati iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 625/2009 z delegiranim aktom Komisije. Zaradi jasnosti in racionalnosti te države niso vključene v seznam tretjih držav v Prilogi I k tej uredbi –

(a)

povzetek prejetega obvestila in navodilo, naj se vse ustrezne informacije sporočijo Komisiji;

(b)

rok, v katerem lahko zainteresirane strani pisno sporočijo svoja stališča in predložijo informacije, če je taka stališča in informacije treba upoštevati med preiskavo;

(c)

rok, v katerem lahko zainteresirane strani zaprosijo, da jih Komisija ustno zasliši v skladu z odstavkom 4.

(a)

obseg uvoza, zlasti pri znatnem povečanju, bodisi v absolutnem smislu bodisi v sorazmernem glede na proizvodnjo ali potrošnjo v Uniji;

(b)

ceno uvoza, zlasti ob ponudbi po znatno nižjih cenah za istovrstni izdelek v Uniji;

(c)

posledični vpliv na proizvajalce podobnih ali neposredno konkurenčnih izdelkov v Uniji, ki se kaže s trendi nekaterih gospodarskih indikatorjev, kot so:

(a)

stopnja rasti izvoza v Unijo;

(b)

izvozna zmogljivost v državi porekla ali izvoza, kakršna je ali kakršna bo v predvidljivi prihodnosti, in verjetnost, da se bo zadevni izvoz stekal v Unijo.

(a)

odloči, da se za določene uvoze uvede naknadni nadzor Unije v skladu s postopkom, ki ga določi Komisija;

(b)

odloči, da se zaradi spremljanja trenda teh uvozov za določene uvoze uvede predhodni nadzor Unije v skladu s členom 8.

(a)

polno ime in naslov vlagatelja (vključno s telefonsko številko in številko faksa ter številko, s katero se vlagatelj identificira pri pristojnem nacionalnem organu) ter vlagateljevo registracijsko številko DDV, če je zavezanec zanj;

(b)

kadar je ustrezno, polno ime in naslov deklaranta ali vsakega zastopnika, ki ga je imenoval vlagatelj (vključno s telefonsko številko in številko faksa);

(c)

opis blaga z naslednjimi podatki:

(d)

deklarirano količino v kg in kadar je ustrezno v drugi dodatni enoti (pari, kosi itd.);

(e)

vrednost blaga CIF na meji Unije v eurih;

(f)

spodaj navedeno izjavo, ki jo podpiše in datira vlagatelj, z vlagateljevim imenom, izpisanim z velikimi tiskanimi črkami:

„Spodaj podpisani potrjujem, da so informacije v tem zahtevku resnične in dane v dobri veri, in da imam sedež v Uniji.“

—

omeji čas veljavnosti katere koli zahtevane listine o nadzoru,

—

za izdajo tega dokumenta postavi določene pogoje in, kot izjemen ukrep, vstavi razveljavitveno klavzulo.

(a)

v primeru predhodnega nadzora, podrobnosti glede vsot denarja (računano na podlagi cen CIF) in količin blaga, za katerega so bile v preteklem obdobju izdane ali potrjene listine o nadzoru;

(b)

v vsakem primeru, podrobnosti o uvozu v obdobju pred obdobjem iz točke (a).

(a)

pregleda učinke ukrepa;

(b)

ugotovi, ali je izvajanje ukrepa še potrebno.

(a)

prepovedi, količinske omejitve ali nadzorne ukrepe iz razlogov javne morale, javnega reda ali javne varnosti, varstva zdravja in življenja ljudi, živali ali rastlin, varstva nacionalnih bogastev umetniške, zgodovinske ali arheološke vrednosti ali varstva industrijske in poslovne lastnine;

(b)

posebne formalnosti deviznega poslovanja;

(c)

formalnosti, uvedene na podlagi mednarodnih sporazumov v skladu s PDEU.

19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/50

(1)

Uredba Sveta (ES) št. 1506/98 (3) je bila bistveno spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Na podlagi Sporazuma o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo (5) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) so bile navedeni državi dodeljene koncesije glede določenih kmetijskih proizvodov.

(3)

Sklep št. 1/98 Pridružitvenega Sveta ES-Turčija (6) predvideva izboljšavo in konsolidacijo trgovinskih preferenc v zvezi z uvozom kmetijskih proizvodov s poreklom iz Turčije v Unijo in vzpostavlja niz preferencialnih koncesij za izvoz mesa in živih živali iz Unije v Turčijo.

(4)

Turčija od leta 1996 izvaja prepoved uvoza živih živali vrste goveda (oznaka KN 0102) in omejitve uvoza govedine (oznake KN 0201–0202). Navedeni ukrepi kot količinske omejitve niso združljivi s Sporazumom in Uniji preprečujejo, da bi imela korist od koncesij, ki so ji bile dodeljene s Sklepom št. 1/98. Kljub pogovorom s Turčijo, ki naj bi privedli do sporazumne rešitve problema, količinske omejitve še vedno veljajo.

(5)

Zaradi navedenih ukrepov je izvoz zadevnih proizvodov s poreklom iz Unije v Turčijo blokiran. Da bi se zaščitili trgovinski interesi Unije, bi bilo treba položaj izravnati z enakovrednimi ukrepi. Koncesije, določene v Prilogi I k tej uredbi, bi bilo zato treba začasno preklicati.

(6)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7) –

19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/55

(1)

Direktiva 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) in Odločba št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki pozivata, da k doseganju zmanjšanja emisij prispevajo vsi gospodarski sektorji, vključno s sektorjem mednarodnega ladijskega prevoza, določata, da bi morala Komisija v primeru, da države članice ne odobrijo nikakršnega mednarodnega sporazuma, ki bi bil sprejet v okviru Mednarodne pomorske organizacije (IMO) in ki bi imel zastavljen cilj za zmanjšanje mednarodnih pomorskih emisij, ali če Skupnost do 31. decembra 2011 ne odobri takega sporazuma, sprejetega v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, predlagati, da se mednarodne pomorske emisije vključijo v obveze zmanjšanja emisij Skupnosti s ciljem, da predlagani akt začne veljati do leta 2013. Tak predlog bi moral zmanjšati na najnižjo raven morebitni negativni učinek na konkurenčnost Skupnosti ob upoštevanju možnih koristi za okolje.

(2)

Zaradi emisij ogljikovega dioksida (CO2) in drugih emisij, kot so dušikovi oksidi (NOx), žveplovi oksidi (SOx), metan (CH4), trdni delci in saje, pomorski prevoz, ki te emisije povzroča, vpliva na globalno podnebje in kakovost zraka.

(3)

Mednarodni pomorski ladijski prevoz ostaja edini način prevoza, ki ni vključen v zavezo Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. V skladu z oceno učinka, priloženo predlogu te uredbe, so se emisije CO2 iz mednarodnega ladijskega prevoza, ki se jih povezuje z Unijo, med letoma 1990 in 2007 povečale za 48 %.

(4)

Z vidika hitrega razvoja znanstvenega razumevanja vpliva emisij iz pomorskega prevoza, ki niso povezane s CO2, na globalno podnebje bi bilo treba v okviru te uredbe redno izvajati posodobljene ocene učinka. Komisija bi morala na podlagi svojih ocen opraviti analizo posledic za politike in ukrepe z namenom zmanjševanja teh emisij.

(5)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do 2030 pozval Komisijo in države članice, da določijo zavezujoč cilj EU, da se do leta 2030 zmanjšajo domače emisije toplogrednih plinov za vsaj 40 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Poleg tega je Evropski parlament opozoril, da bodo morali k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov prispevati vsi gospodarski sektorji, da bo lahko Unija prispevala ustrezen delež v okviru globalnih prizadevanj.

(6)

Evropski svet je v svojih sklepih z dne 23. in 24. oktobra 2014 potrdil zavezujoč cilj EU, da se do leta 2030 doseže vsaj 40-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990. Evropski svet je tudi poudaril, da je pomembno zmanjšati emisije toplogrednih plinov in tveganja, povezana z odvisnostjo od fosilnih goriv, v prevoznem sektorju, ter pozval Komisijo, da nadalje preuči instrumente in ukrepe za celovit in tehnološko nevtralen pristop, med drugim glede spodbujanja zmanjševanja emisij in spodbujanja energetske učinkovitosti v prevozu.

(7)

V sedmem okoljskem akcijskem programu (5) je poudarjeno, da bodo morali k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov prispevati vsi gospodarski sektorji, če naj bi Unija prispevala ustrezen delež v okviru svetovnih prizadevanj. V tem smislu je v sedmem okoljskem akcijskem programu poudarjeno, da je treba belo knjigo o prometu iz leta 2011 podpreti s trdnimi okviri politike.

(8)

IMO je julija 2011 sprejela tehnične in operativne ukrepe, zlasti projektni indeks energetske učinkovitosti (EEDI) za nove ladje in načrt upravljanja energetske učinkovitosti ladij (SEEMP), ki bosta prinesla izboljšanje v smislu zmanjšanja pričakovanega povečanja emisij toplogrednih plinov, vendar sama ne moreta privesti do nujnega zmanjšanja absolutnih emisij toplogrednih plinov iz mednarodnega ladijskega prevoza v skladu s svetovnim ciljem omejitve povišanja globalne temperature za 2 °C.

(9)

Glede na podatke IMO bi bilo mogoče z izvajanjem operativnih ukrepov in obstoječimi tehnologijami specifično porabo energije in emisije CO2 z ladij zmanjšati za do 75 %; precejšen del teh ukrepov je mogoče šteti za stroškovno učinkovite in takšne, ki bi sektorju prinašali čisti dobiček, saj se operativni ali naložbeni stroški povrnejo z nižjimi stroški za gorivo.

(10)

Najboljša možnost za zmanjšanje emisij CO2 iz ladijskega prevoza na ravni Unije ostaja vzpostavitev sistema za spremljanje emisij CO2, poročanje o njih in njihovo preverjanje (v nadaljnjem besedilu: sistem SPP) na podlagi porabe goriva ladij, ki bi bila prvi korak postopnega pristopa k vključitvi emisij pomorskega prevoza v zavezo Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, poleg emisij iz drugih sektorjev, ki že prispevajo k tej zavezi. Javni dostop do podatkov o emisijah bo prispeval k odpravi tržnih ovir, ki preprečujejo izvajanje več stroškovno učinkovitih ukrepov, ki bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov iz pomorskega prevoza.

(11)

Sprejemanje ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in porabe goriva omejujejo tržne ovire, kot so pomanjkanje zanesljivih informacij o učinkovitosti porabe goriva pri ladjah ali razpoložljivih tehnologij za posodobitev ladij, slab dostop do finančnih sredstev za naložbe v učinkovitost ladij in deljene pobude, saj lastniki ladij ne bi imeli koristi od naložb v učinkovitost ladij, kadar račune za gorivo plačajo upravljavci.

(12)

Rezultati posvetovanja z deležniki in razprav z mednarodnimi partnerji kažejo, da bi moral biti prvi korak postopnega pristopa k vključitvi emisij pomorskega prevoza v zavezo Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov izvajanje zanesljivega sistema SPP za emisije CO2 iz pomorskega prevoza, ki bi mu pozneje sledilo določanje cen za te emisije. Ta pristop omogoča lažje doseganje znatnega napredka na mednarodni ravni pri dogovoru o ciljih zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in nadaljnjih ukrepih za doseganje teh zmanjšanj s čim nižjimi stroški.

(13)

Z uvedbo sistema SPP Unije se pričakuje, da se bodo emisije do leta 2030 zmanjšale za do 2 % v primerjavi z nespremenjenim stanjem, skupni neto stroški pa znižali za do 1,2 milijarde EUR, saj bi sistem lahko prispeval k odpravi tržnih ovir, zlasti tistih, povezanih s pomanjkljivimi informacijami o učinkovitosti ladij, in sicer z zagotavljanjem primerljivih in zanesljivih informacij zadevnim trgom o porabi goriva in energetski učinkovitosti. To znižanje stroškov prevoza bi moralo spodbuditi mednarodno trgovino. Poleg tega je zanesljiv sistem SPP osnovni pogoj za vsak tržni ukrep, standard učinkovitosti ali drug ukrep, naj se ta uporablja na ravni Unije ali na svetovni ravni. Zagotavlja tudi zanesljive podatke za določitev natančnih ciljev zmanjšanja emisij in oceno napredka glede prispevka pomorskega prevoza k doseganju nizkoogljičnega gospodarstva. Glede na mednarodno naravo ladijskega prevoza bi bil globalni sporazum najbolj zaželena in najučinkovitejša metoda za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v mednarodnem pomorskem prevozu.

(14)

V spremljanje bi bilo treba vključiti vse plovbe znotraj Unije, vse vstopne plovbe iz zadnjega pristanišča zunaj Unije v prvo pristanišče postanka v Uniji in vse izstopne plovbe iz pristanišča v Uniji v naslednje pristanišče postanka zunaj Unije, vključno s plovbo v balastu. Zajeti bi bilo treba tudi emisije CO2 v pristaniščih Unije, vključno z emisijami, ki jih povzročajo ladje, ki so zasidrane ali se premikajo po pristanišču, zlasti ker so na voljo posebni ukrepi za njihovo zmanjšanje ali preprečitev. Ta pravila bi bilo treba uporabljati na nediskriminatoren način za vse ladje ne glede na njihovo zastavo. Ker pa je ta uredba osredotočena na pomorski prevoz, v njej ne bi smele biti določene zahteve glede spremljanja, poročanja in preverjanja za gibanje in dejavnosti ladij, ki niso namenjene prevozu tovora ali potnikov v komercialne namene, kot so čiščenje in poglabljanje morskega dna, lomljenje ledu, polaganje cevi ali dejavnosti v zvezi z napravami na morju.

(15)

Da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje za ladje, ki plujejo v manj ugodnih podnebnih razmerah, bi bilo treba dopustiti, da se k podatkom, ki se spremljajo na podlagi te uredbe, dodajo posebne informacije o kategoriji ladje za plovbo v ledu in plovbi te ladje skozi led.

(16)

Predlagani sistem SPP bi moral biti v obliki uredbe zaradi zapletene in zelo tehnične narave uvedenih določb ter potrebe po uporabi enotnih pravil po vsej Uniji, da se upošteva mednarodna narava pomorskega prevoza s številnimi ladjami, za katere se pričakuje, da bodo priplule v pristanišča različnih držav članic, in olajša izvajanje po vsej Uniji.

(17)

Zanesljiv sistem SPP Unije za ladje bi moral temeljiti na izračunu emisij iz goriva, porabljenega na plovbah v pristanišča Unije in iz njih, saj podatki o prodaji goriva zaradi velike prostornine ladijskih tankov ne bi mogli zagotoviti dovolj natančnih ocen porabe goriva za to posebno področje uporabe.

(18)

Sistem SPP Unije bi moral zajemati tudi druge pomembne informacije, ki omogočajo določitev učinkovitosti ladij ali nadaljnjo analizo vzrokov za nastajanje emisij, pri čemer se spoštuje zaupnost poslovnih ali industrijskih informacij. Sistem SPP Unije je s takim področjem uporabe usklajen tudi z mednarodnimi pobudami za uvedbo standardov učinkovitosti za obstoječe ladje, ki zajemajo tudi operativne ukrepe, in prispeva k odpravi tržnih ovir, povezanih s pomanjkanjem informacij.

(19)

Da bi bilo upravno breme za lastnike in upravljavce ladij, zlasti za mala in srednja podjetja, čim manjše ter da bi optimizirali razmerje med stroški in koristmi sistema SPP, ne da bi bil ogrožen cilj zajetja široko prevladujočega deleža emisij toplogrednih plinov iz pomorskega prevoza, bi bilo treba pravila sistema SPP uporabljati samo za velike onesnaževalce. Po podrobni objektivni analizi velikosti in emisij ladij, ki prihajajo v pristanišča Unije in odhajajo iz njih, je bil določen prag bruto tonaže 5 000. Ladje z bruto tonažo 5 000 ali več predstavljajo približno 55 % ladij, ki priplujejo v pristanišča Unije, in predstavljajo približno 90 % z njimi povezanih emisij. S tem nediskriminatornim pragom bi zagotovili zajetje najpomembnejših onesnaževalcev. Nižji prag bi povzročil večje upravno breme, medtem ko bi višji prag omejil zajetje emisij in s tem okoljsko učinkovitost sistema SPP.

(20)

Za dodatno zmanjšanje upravnega bremena za lastnike in upravljavce ladij bi morala biti pravila spremljanja osredotočena na CO2 kot najpomembnejši toplogredni plin, ki ga proizvaja pomorski prevoz.

(21)

V pravilih bi bilo treba upoštevati obstoječe zahteve in podatke, ki so že na voljo na ladjah; lastnikom ladij bi bilo zato treba omogočiti, da izberejo eno od naslednjih štirih metod za spremljanje: uporabo dobavnic za gorivo, spremljanje tanka z ladijskim gorivom, merilnike pretoka za upoštevne procese izgorevanja ali neposredne meritve emisij. Izbira metode in dodatne podrobnosti o uporabi izbrane metode bi morale biti navedene v načrtu za spremljanje, specifičnem za vsako ladjo.

(22)

Vsako družbo, ki je v celotnem poročevalnem obdobju odgovorna za ladjo, ki opravlja dejavnosti ladijskega prevoza, bi bilo treba šteti za odgovorno za vse obveznosti glede spremljanja in poročanja v tistem poročevalnem obdobju, vključno s predložitvijo zadovoljivo preverjenega poročila o emisijah. V primeru zamenjave družbe bi nova družba morala biti odgovorna samo za obveznosti spremljanja in poročanja v zvezi s poročevalnim obdobjem, v katerem je prišlo do zamenjave družbe. Za lažje izpolnjevanje teh obveznosti bi morala nova družba prejeti izvod zadnjega načrta za spremljanje in morebitno listino o skladnosti.

(23)

Drugi toplogredni plini, povzročitelji sprememb podnebnega ravnovesja ali onesnaževala zraka na tej stopnji ne bi smeli biti zajeti s sistemom SPP Unije, sicer bi bilo treba namestiti merilno opremo, ki ni dovolj zanesljiva ali komercialno razpoložljiva, kar bi lahko oviralo izvajanje sistema SPP Unije.

(24)

Mednarodna konvencija IMO za preprečevanje onesnaževanja z ladij (MARPOL) določa obvezno uporabo EEDI za nove ladje in uporabo SEEMP za vso svetovno floto.

(25)

Da bi bilo upravno breme za lastnike in upravljavce ladij čim manjše, bi bilo treba poročanje in objavo sporočenih informacij organizirati na letni ravni. Vprašanja zaupnosti bi bilo treba rešiti z omejitvijo objave emisij, porabe goriva in informacij v zvezi z učinkovitostjo na letna povprečja in zbirne podatke. Za zagotovitev, da zaščita legitimnih gospodarskih interesov, ki imajo prednost pred javnim interesom za razkritje, ni ogrožena, bi bilo treba v izjemnih primerih na zahtevo družbe uporabiti drugačno raven agregiranja podatkov. Podatke, sporočene Komisiji, bi bilo treba združiti s statistiko, v kolikor so ti podatki pomembni za razvoj, pripravo in izkazovanje evropske statistike v skladu s Sklepom Komisije 2012/504/EU (6).

(26)

S preverjanjem, ki ga izvajajo akreditirani preveritelji, bi bilo treba zagotoviti, da so načrti za spremljanje in poročila o emisijah pravilni ter v skladu z zahtevami, določenimi v tej uredbi. Kot pomemben element za poenostavitev preverjanja bi morali preveritelji preverjati verodostojnost podatkov, tako da bi sporočene podatke primerjali z ocenjenimi podatki na podlagi podatkov sledenja ladje in njenih značilnosti. Take ocene bi lahko zagotovila Komisija. Da se zagotovi nepristranskost, bi morali biti preveritelji neodvisni in usposobljeni pravni subjekti, ki bi jih morali akreditirati nacionalni akreditacijski organi, ustanovljeni v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(27)

Listino o skladnosti, ki jo izda preveritelj, bi bilo treba hraniti na ladji, da se dokaže skladnost z obveznostmi za spremljanje, poročanje in preverjanje. Preveritelji bi morali o izdaji takih listin obvestiti Komisijo.

(28)

Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA) bi morala v okviru svojih nalog na podlagi izkušenj iz podobnih nalog, povezanih s pomorsko varnostjo, pomagati Komisiji z izvajanjem določenih nalog.

(29)

Izvrševanje obveznosti v zvezi s sistemom SPP, bi moralo temeljiti na obstoječih instrumentih, namreč tistih, uvedenih na podlagi Direktive 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) ter Direktive 2009/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), ter na informacijah o izdaji dokumentov o skladnosti. Dokument, s katerim je potrjeno, da ladja izpolnjuje obveznosti glede spremljanja in poročanja, bi bilo treba dodati na seznam spričeval in dokumentov iz Priloge IV k Direktivi 2009/16/ES.

(30)

Države članice bi si morale prizadevati za izvajanje inšpekcijskih pregledov ladij, ki priplujejo v pristanišča v njihovi pristojnosti in za katere določene zahtevane informacije glede listine o skladnosti niso na voljo.

(31)

Ob neupoštevanju določb te uredbe bi bilo treba uporabiti kazni. Države članice bi morale določiti pravila o teh kaznih. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(32)

Za ladje, ki v dveh ali več zaporednih poročevalnih obdobjih niso izpolnjevale zahtev glede spremljanja in poročanja, in če se z drugimi izvršilnimi ukrepi ni zagotovilo skladnosti, je primerno določiti možnost izgona. Tak ukrep bi bilo treba uporabljati na tak način, da bi bilo mogoče stanje neskladnosti popraviti v razumnem času.

(33)

Države članice, ki na svojem ozemlju nimajo pomorskih pristanišč in nimajo nobenih ladij, ki bi plule pod njihovo zastavo in spadale na področje uporabe te uredbe, ali ki so prenehale voditi nacionalni register ladij, bi morale imeti možnost odstopanja od določb te uredbe v zvezi s kaznimi, v kolikor pod njihovo zastavo ne pluje nobena taka ladja.

(34)

Sistem SPP Unije bi se moral uporabljati kot model za izvajanje globalnega sistema SPP. Zaželen je globalni sistem SPP, saj bi ga bilo mogoče zaradi njegovega širšega področja uporabe šteti za učinkovitejšega. V tem okviru in z namenom lažjega oblikovanja mednarodnih pravil v okviru IMO za spremljanje emisij toplogrednih plinov iz pomorskega prevoza, poročanje o njih in njihovo preverjanje bi morala Komisija ustrezne informacije o izvajanju te uredbe redno sporočati IMO in drugim ustreznim mednarodnim organom ter IMO posredovati ustrezne predloge. Če se doseže dogovor o globalnem sistemu SPP, bi morala Komisija pregledati sistem SPP Unije z namenom, da se ga uskladi z globalnim sistemom SPP.

(35)

Da se upošteva ustrezna mednarodna pravila ter mednarodne in evropske standarde, pa tudi tehnološki in znanstveni razvoj, bi bilo treba v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v zvezi s pregledom določenih tehničnih vidikov spremljanja emisij CO2 z ladij in poročanja o njih ter nadaljnjo določitvijo pravil za dejavnosti preverjanja in metodo akreditacije preveriteljev. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(36)

Za zagotovitev enotnih pogojev za uporabo standardnih predlog za spremljanje emisij CO2 in drugih ustreznih informacij, za uporabo avtomatiziranih sistemov in standardnih elektronskih predlog za skladno poročanje o emisijah CO2 in drugih ustreznih informacijah Komisiji in zadevnim organom držav zastave ter za določitev tehničnih pravil, ki določajo parametre, ki se uporabljajo za kategorije ladij, ki niso potniške ladje, ladje ro-ro ali kontejnerske ladje, in za spremembo teh parametrov bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(37)

Ker cilja te uredbe, in sicer spremljati emisije CO2 z ladij, poročati o njih in jih preverjati, kar je prvi korak postopnega pristopa k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi mednarodne narave pomorskega prevoza, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(38)

Pravila o vzpostavitvi sistema SPP bi morala biti skladna z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11) ter Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(39)

Ta uredba bi morala začeti veljati 1. julija 2015, da se državam članicam in zadevnim deležnikom zagotovi dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov za učinkovito uporabo te uredbe pred prvim poročevalnim obdobjem, ki se začne 1. januarja 2018 –

(a)

„emisije CO2“ pomeni izpust CO2 v ozračje z ladij;

(b)

„pristanišče postanka“ pomeni pristanišče, v katerem se ladja ustavi, da natovori ali raztovori tovor ali da vkrca ali izkrca potnike; posledično so izvzeti postanki, namenjeni izključno oskrbi z gorivom ali zalogami, menjavi posadke, postankom v suhem doku ali popravilom ladje in/ali njene opreme, postanki v pristanišču, ker ladja potrebuje pomoč ali je v stiski, prevozi z ene ladje na drugo izven pristanišč ter postanki, ki so namenjeni izključno iskanju zavetja pred slabim vremenom ali so potrebni zaradi dejavnosti iskanja in reševanja;

(c)

„plovba“ pomeni vsako gibanje ladje, ki se začne ali konča v pristanišču postanka in je namenjeno prevozu potnikov ali tovora v komercialne namene;

(d)

„družba“ pomeni lastnika ladje ali katero koli drugo organizacijo ali osebo, kot je upravljavec ali zakupnik ladje brez posadke, ki je od lastnika ladje prevzela odgovornost za upravljanje ladje;

(e)

„bruto tonaža“ pomeni bruto tonažo, izračunano v skladu s predpisi o izmeri tonaže iz Priloge I k Mednarodni konvenciji o izmeri tonaže ladij, ki jo je sprejela Mednarodna pomorska organizacija (IMO) v Londonu 23. junija 1969 ali katere koli konvencije, ki jo je nasledila;

(f)

„preveritelj“ pomeni pravni subjekt, ki izvaja dejavnosti preverjanja in ga je akreditiral nacionalni akreditacijski organ v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 in to uredbo;

(g)

„preverjanje“ pomeni dejavnosti, ki jih izvaja preveritelj za oceno skladnosti dokumentov, ki jih predloži družba, z zahtevami iz te uredbe;

(h)

„listina o skladnosti“ pomeni dokument za posamezno ladjo, ki ga družbi izda preveritelj in ki potrjuje, da je ta ladja v določenem poročevalnem obdobju izpolnjevala zahteve iz te uredbe;

(i)

„druge pomembne informacije“ pomenijo informacije v zvezi z emisijami CO2 iz porabe goriva, opravljeno prevozno dejavnostjo in energetsko učinkovitostjo ladij, ki omogočajo analizo trendov emisij in oceno delovanja ladij;

(j)

„faktor emisije“ pomeni povprečno stopnjo emisije toplogrednega plina glede na podatke o dejavnosti toka vira ob predvidevanju popolne oksidacije za izgorevanje in popolne pretvorbe za vse druge kemijske reakcije;

(k)

„negotovost“ pomeni parameter, povezan z rezultatom določitve količine, ki opredeljuje razpršenost vrednosti, ki bi se lahko utemeljeno pripisale posamezni količini, vključno z učinki sistematičnih in naključnih faktorjev, ki je izražena v odstotkih in opisuje interval zaupanja pri povprečni vrednosti, ki sestavlja 95 % vrednosti ob upoštevanju nesimetričnosti razdelitve vrednosti;

(l)

„konservativno“ pomeni, da je opredeljena skupina predpostavk, da se preprečijo prenizke ocene letnih emisij ali previsoke ocene razdalj ali količin prepeljanega tovora;

(m)

„poročevalno obdobje“ pomeni eno koledarsko leto, v katerem je treba spremljati emisije CO2 in poročati o njih. Za plovbe, ki se začnejo v enem in končajo v drugem koledarskem letu, se podatki, pridobljeni pri spremljanju in poročanju, upoštevajo pri zadevnem prvem koledarskem letu;

(n)

„zasidrana ladja“ pomeni ladjo, ki je varno privezana ali zasidrana v pristanišču, ki spada pod jurisdikcijo države članice, med natovarjanjem, iztovarjanjem ali oskrbo, vključno s časom, ko ne potekajo postopki v zvezi s tovorom;

(o)

„kategorija ladje za plovbo v ledu“ pomeni oznako, ki jo ladji dodelijo pristojni nacionalni organi države zastave ali organizacija, priznana s strani te države, in ki kaže, da je ladja namenjena plovbi v ledu.

(a)

identifikacijo in vrsto ladje, vključno z njenim imenom, njeno identifikacijsko številko IMO, njenim pristaniščem vpisa ali matičnim pristaniščem in imenom lastnika ladje;

(b)

ime družbe ter naslov, telefonsko številko in naslov elektronske pošte kontaktne osebe;

(c)

opis naslednjih virov emisij CO2 na ladji: glavnih motorjev, pomožnih motorjev, plinskih turbin, kotlov in generatorjev inertnega plina ter vrst goriva, ki se uporabljajo;

(d)

opis postopkov, sistemov in odgovornosti, ki se uporabljajo za posodobitev seznama virov emisij CO2 v poročevalnem obdobju;

(e)

opis postopkov, ki se uporabljajo za spremljanje celovitosti seznama plovb;

(f)

opis postopkov za spremljanje porabe goriva ladje, vključno z:

(g)

enotne faktorje emisije, uporabljene za vsako vrsto goriva, ali – v primeru alternativnih goriv – metodologije za določitev faktorjev emisije, vključno z metodologijo za vzorčenje, metodami analize in opisom uporabljenih laboratorijev z akreditacijo teh laboratorijev po standardu ISO 17025, če ta obstaja;

(h)

opis postopkov za določanje podatkov o dejavnosti po posameznih plovbah, vključno s:

(i)

opis metode, ki jo je treba uporabiti za določitev nadomestnih podatkov za zapolnitev vrzeli v podatkih;

(j)

zapisni list za spremembe, v katerem se beležijo vse podrobnosti zgodovine sprememb.

(a)

ob zamenjavi družbe;

(b)

ob pojavu novih emisij CO2 zaradi novih virov emisij ali zaradi uporabe novih goriv, ki v načrt za spremljanje še niso vključena;

(c)

kadar se zaradi uporabe novih vrst merilne opreme, novih metod vzorčenja ali metod analize ali iz drugih razlogov spremeni razpoložljivost podatkov, kar lahko vpliva na natančnost pri določanju emisij CO2;

(d)

kadar je bilo ugotovljeno, da so podatki, ki izhajajo iz uporabljene metode spremljanja, nepravilni;

(e)

kadar se za kateri koli del načrta za spremljanje ugotovi, da ni v skladu z zahtevami te uredbe, in ga mora družba v skladu s členom 13(1) spremeniti.

(a)

pristanišče odhoda in pristanišče prihoda, vključno z datumom ter uro odhoda in prihoda;

(b)

količino porabljenega goriva in faktor emisije za vsako vrsto goriva skupaj;

(c)

izpuščeni CO2;

(d)

prepluto razdaljo;

(e)

čas, preživet na morju;

(f)

prepeljani tovor;

(g)

opravljeno prevozno dejavnost.

(a)

se vse plovbe ladje v poročevalnem obdobju začnejo ali končajo v pristanišču pod jurisdikcijo države članice in

(b)

ladja v skladu s svojim načrtom izvede več kot 300 plovb v poročevalnem obdobju.

(a)

količino porabljenega goriva in faktor emisije za vsako vrsto goriva skupaj;

(b)

skupni zbirni izpuščeni CO2 s področja uporabe te uredbe;

(c)

zbirne emisije CO2 z vseh plovb med pristanišči pod jurisdikcijo države članice;

(d)

zbirne emisije CO2 z vseh plovb iz pristanišč pod jurisdikcijo države članice;

(e)

zbirne emisije CO2 z vseh plovb v pristanišča pod jurisdikcijo države članice;

(f)

emisije CO2, nastale v pristaniščih pod jurisdikcijo države članice, ko je bila ladja zasidrana;

(g)

skupno prepluto razdaljo;

(h)

skupni čas, preživet na morju;

(i)

skupno opravljeno prevozno dejavnost;

(j)

povprečno energetsko učinkovitost.

(a)

identifikacijske podatke o ladji in družbi, ki vključujejo:

(b)

identiteto preveritelja, ki je ocenil poročilo o emisijah;

(c)

informacije o uporabljeni metodi spremljanja in z njo povezani stopnji negotovosti;

(d)

rezultate letnega spremljanja parametrov v skladu s členom 10.

(a)

pripisa porabe goriva plovbam;

(b)

sporočenih podatkov o porabi goriva ter s tem povezanih meritev in izračunov;

(c)

izbire in uporabe faktorjev emisije;

(d)

izračunov, s katerimi so bile določene skupne emisije CO2;

(e)

izračunov, s katerimi je bila določena energetska učinkovitost.

(a)

sporočeni podatki so skladni glede na ocenjene podatke na podlagi podatkov sledenja ladje in njenih značilnosti, kot je vgrajena moč motorja;

(b)

v sporočenih podatkih ni nedoslednosti, zlasti če se skupna količina goriva, ki ga letno nabavi posamezna ladja, primerja z zbirno porabo goriva na plovbah;

(c)

podatki so bili zbrani v skladu s pravili, ki se uporabljajo, in

(d)

zadevne evidence ladje so celovite in skladne.

(a)

identiteto ladje (ime, identifikacijsko številko IMO in pristanišče vpisa ali matično pristanišče);

(b)

ime, naslov in glavni kraj poslovanja lastnika ladje;

(c)

identiteto preveritelja;

(d)

datum izdaje listine o skladnosti, njeno obdobje veljavnosti in poročevalno obdobje, na katero se nanaša.

(a)

identiteto ladje (ime, identifikacijsko številko IMO in pristanišče vpisa ali matično pristanišče);

(b)

tehnično učinkovitost ladje (EEDI ali EIV, kadar je to ustrezno);

(c)

letne emisije CO2;

(d)

skupno letno porabo goriva za plovbe;

(e)

povprečno letno porabo goriva in emisije CO2 na prepluto razdaljo pri plovbah;

(f)

povprečno letno porabo goriva in emisije CO2 na prepluto razdaljo in prepeljani tovor pri plovbah;

(g)

letni skupni čas, preživet na morju na plovbah;

(h)

metodo, uporabljeno za spremljanje;

(i)

datum izdaje in poteka veljavnosti listine o skladnosti;

(j)

identiteto preveritelja, ki je ocenil poročilo o emisijah;

(k)

vse druge informacije, ki se spremljajo in o katerih se poroča prostovoljno v skladu s členom 10.

19.5.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 123/77

(1)

Z Direktivo 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bil vzpostavljen celovit sistem Unije za homologacijo motornih vozil.

(2)

Na ravni Unije so bile harmonizirane tehnične zahteve za homologacijo motornih vozil v zvezi s številnimi varnostnimi in okoljskimi elementi, da se zagotovi visoka raven prometne varnosti v celotni Uniji.

(3)

Uvedba storitve eCall v vseh vozilih v vseh državah članicah je že od leta 2003 eden od glavnih ciljev Unije na področju varnosti v cestnem prometu. Za uresničitev tega cilja je bilo s prizadevanji za prostovoljno uvedbo začetih več pobud, s katerimi pa še ni bil dosežen zadosten napredek.

(4)

Za nadaljnje izboljšanje prometne varnosti je Komisija v sporočilu z dne 21. avgusta 2009 z naslovom „eCall: čas za uvedbo“ predlagala nove ukrepe za uvedbo storitve klica v sili, vgrajenega v vozilo, v Uniji. Eden izmed predlaganih ukrepov je bil obvezna namestitev sistemov eCall, vgrajenih v vozilo, kot storitev številke 112, v vse nove tipe vozil, začenši z vozili kategorij M1 in N1, kakor sta opredeljeni v Prilogi II k Direktivi 2007/46/ES.

(5)

Evropski parlament je 3. julija 2012 sprejel resolucijo o eCall: nova storitev 112 za državljane, v kateri je pozval Komisijo, naj predstavi predlog v okviru Direktive 2007/46/ES, da se do leta 2015 zagotovi obvezna uvedba javnega sistema eCall kot storitev številke 112.

(6)

Še vedno je treba izboljšati delovanje storitve klica v sili kot storitev številke 112 v vsej Uniji, da bo zagotavljala hitro in učinkovito pomoč v sili.

(7)

Sistem eCall naj bi z zgodnjim obveščanjem služb za ukrepanje ob nesrečah zmanjšal število smrtnih žrtev prometnih nesreč v Uniji in resnost poškodb udeležencev v prometnih nesrečah. Obvezna uvedba sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112 ter nujna in usklajena nadgradnja javnih mobilnih brezžičnih komunikacijskih omrežij za prenos klicev v sili eCall in centrov za obveščanje, ki te klice sprejemajo in obravnavajo, bi vsem državljanom omogočila dostop do te storitve ter tako pomagala zmanjšati število smrtnih žrtev in hudih poškodb ter znižati stroške zdravstvene oskrbe, stroške zaradi zastojev po nesrečah in druge stroške.

(8)

V skladu s členom 1(1) Sklepa št. 585/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) države članice najmanj šest mesecev pred začetkom uporabe te uredbe, v vsakem primeru pa najpozneje do 1. oktobra 2017 na svojem ozemlju vzpostavijo infrastrukturo centrov za obveščanje za eCall, ki je potrebna za ustrezno prejemanje in obravnavo vseh klicev eCall. Države članice v skladu s členom 3 Sklepa št. 585/2014/EU do 24. decembra 2015 Komisiji poročajo o stanju izvajanja navedenega sklepa. Če je v poročilu ugotovljeno, da infrastruktura centrov za obveščanje za eCall ne bo delovala do 1. oktobra 2017, bi morala Komisija ustrezno ukrepati, da bi zagotovila vzpostavitev infrastrukture centrov za obveščanje za eCall.

(9)

V skladu z odstavkom 4 Priporočila Komisije 2011/750/EU (5) bi morale države članice zagotoviti, da so omrežni operaterji mobilne telefonije do 31. decembra 2014 uvedli mehanizme za ravnanje z „diskriminatorjem za eCall“ v svojih omrežjih. Če se ob pregledu iz odstavka 6 navedenega priporočila ugotovi, da do 31. marca 2016 mehanizmi za ravnanje z „diskriminatorjem za eCall“ ne bodo uvedeni, bi morala Komisija sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da omrežni operaterji mobilne telefonije uvedejo mehanizme za ravnanje z „diskriminatorjem za eCall“.

(10)

Zagotavljanje točnih in zanesljivih informacij za določitev položaja je bistveni element učinkovitega delovanja sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112. Zato je primerno zahtevati njegovo združljivost s storitvami, ki jih zagotavljata programa Galileo in skupna evropska geostacionarna navigacijska storitev (EGNOS) iz Uredbe (EU) št. 1285/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Sistem, vzpostavljen s programom Galileo, je neodvisni globalni satelitski navigacijski sistem, medtem ko je sistem, vzpostavljen s programom EGNOS, regionalni satelitski navigacijski sistem za izboljšanje kakovosti signala globalnega pozicionirnega sistema (GPS).

(11)

Obvezna namestitev sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, v vozila bi morala na začetku veljati le za nove tipe osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil (kategoriji M1 in N1), za katere že obstaja ustrezen sprožilni mehanizem. Komisija bi morala dodatno preučiti možnost, da bi v bližnji prihodnosti razširili zahtevo za uporabo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, še na druge kategorije vozil, na primer težka tovorna vozila in avtobuse, motorna kolesa in kmetijske traktorje, ter po potrebi v ta namen predstaviti zakonodajni predlog.

(12)

Pri obstoječih tipih vozil, ki bodo proizvedena po 31. marcu 2018, bi bilo treba spodbujati namestitev sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, da bi se sistem na trgu razširil. Pri tipih vozil, ki jim bo homologacija podeljena pred 31. marcem 2018, bi lahko sistem eCall prostovoljno naknadno namestili.

(13)

Javna medobratovalna vseevropska storitev eCall na podlagi enotne evropske številke za klic v sili 112 in sistemi eCall, podprti s storitvijo tretje strani (storitve eCall TPS) lahko soobstajajo pod pogojem, da se sprejmejo ukrepi, s katerimi bo potrošnikom zagotovljena stalnost storitve. Da bi zagotovili stalnost javne storitve eCall kot storitev številke 112 v vseh državah članicah v vsem življenjskem ciklu vozila ter neprekinjeno samodejno razpoložljivost te javne storitve, bi bilo treba v vsa vozila namestiti javno storitev eCall kot storitev številke 112, ne glede na to, ali se morda lastnik vozila odloči za storitev eCall, podprto s storitvijo tretje strani.

(14)

Potrošnikom bi bilo treba realistično predstaviti sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112, in po potrebi sistem eCall, podprt s storitvijo tretje strani, če je nameščen v vozilu, ter sporočati celovite in zanesljive informacije glede morebitnih dodatnih funkcij ali storitev, povezanih z zasebnimi storitvami za klic v sili ter aplikacijami za klic in pomoč v sili, vgrajenimi v vozilo, ki so na voljo, ter glede pričakovane ravni storitve ob nakupu aplikacij tretjih strani in s tem povezanih stroškov. Sistem storitve eCall kot storitev številke 112 je javna storitev splošnega pomena, zato bi morala biti brezplačno na voljo vsem potrošnikom.

(15)

Obvezna namestitev v vozilo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, ne bi smela posegati v pravico vseh deležnikov, kot so proizvajalci avtomobilov in neodvisni gospodarski subjekti, da ponudijo dodatne storitve v sili in/ali storitve z dodano vrednostjo, in sicer hkrati s sistemom eCall, vgrajenim v vozilo, kot storitev številke 112 oziroma njegovo nadgradnjo. Vendar bi morale biti vse dodatne storitve zasnovane tako, da ne bi odvračale voznikove pozornosti ali vplivale na delovanje sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, in na učinkovito delo centrov za sprejemanje klicev v sili. Sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112 in sistem, ki zagotavlja zasebne storitve ali storitve z dodano vrednostjo, bi morala biti zasnovana tako, da med njima ne bi bila mogoča izmenjava osebnih podatkov. Kadar bi bile te storitve na voljo, bi morale biti skladne z veljavnimi predpisi o varnosti in varstvu podatkov in bi morale biti potrošnikom vedno na voljo kot izbirna možnost.

(16)

Da bi kupci imeli možnost izbire in zaradi zagotavljanja poštene konkurence ter da bi na globalnem trgu spodbudili inovacije in konkurenčnost informacijske tehnologije Unije, bi morali sistemi eCall, vgrajeni v vozilo, temeljiti na medobratovalni, standardizirani, varni in odprti platformi za morebitne prihodnje aplikacije ali storitve, vgrajene v vozilo. To zahteva tehnično in pravno podporo, zato bi morala Komisija brez odlašanja na podlagi posvetovanj z vsemi vključenimi deležniki, tudi s proizvajalci vozil in neodvisnimi gospodarskimi subjekti, preučiti vse možnosti za spodbujanje in zagotovitev takšne odprte platforme ter po potrebi predložiti ustrezno zakonodajno pobudo. Poleg tega bi moral biti sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112 po razumni ceni, ki ne bi presegala nominalnega zneska, in brez razlikovanja dostopen vsem neodvisnim gospodarskim subjektom za namene popravila in vzdrževanja v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(17)

Da se ohrani celovitost sistema homologacije, se za namene te uredbe sprejmejo le tisti sistemi eCall, vgrajeni v vozilo, kot storitev številke 112, ki jih je mogoče v celoti preskusiti.

(18)

Za sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112, torej sistem za klic v sili, je potrebna najvišja možna stopnja zanesljivosti. Zato bi bilo treba zagotoviti, da bo minimalni sklop podatkov točen ter prenos in kakovost glasu brezhibna, razviti pa bi bilo treba tudi enotno testiranje, da bi zagotovili dolgo življenjsko dobo in zdržljivost sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112. Zato bi bilo treba redno izvajati tehnične preglede v skladu z Direktivo 2014/45/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(19)

Na podlagi Direktive 2007/46/ES so iz zahtev o zaščiti potnikov pri čelnem in bočnem trku izvzeta vozila, izdelana v majhnih serijah, in vozila, odobrena v skladu s členom 24 navedene direktive. Zato bi bilo treba ta vozila izvzeti tudi iz obveznosti v zvezi z izpolnjevanjem zahtev za eCall iz te uredbe. Poleg tega nekaterih vozil kategorij M1 in N1 zaradi tehničnih razlogov ni mogoče opremiti z ustreznim sprožilnim mehanizmom eCall.

(20)

Vozila za posebne namene bi morala izpolnjevati zahteve za eCall iz te uredbe, kadar je osnovno/nedodelano vozilo opremljeno s potrebnim sprožilnim mehanizmom.

(21)

Vsakršna obdelava osebnih podatkov prek sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, bi morala biti v skladu s pravili o varstvu podatkov iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9) in Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), zlasti, da vozilom, opremljenim s sistemi eCall, vgrajenimi v vozilo, kot storitev številke 112, v normalnem stanju delovanja sistema za klice v sili prek številke 112 ne bi bilo mogoče slediti, da ne bi bila predmet stalnega sledenja in da bi minimalni sklop podatkov, ki jih pošlje sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112, zajemal minimalne podatke, potrebne za ustrezno obravnavo klicev v sili. Pri tem bi bilo treba upoštevati priporočila delovne skupine za varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov iz člena 29 Direktive 95/46/ES (delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29), ki so navedena v „delovnem dokumentu o varstvu podatkov in posledicah za zasebnost v okviru pobude eCall“, sprejetem 26. septembra 2006.

(22)

Proizvajalci bi morali izvesti vse ukrepe, potrebne za izpolnitev pravil o varovanju zasebnosti in varstvu podatkov iz te uredbe v skladu s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (11).

(23)

Proizvajalci vozil bi morali pri izpolnjevanju tehničnih zahtev vključiti tehnične oblike varstva podatkov v sisteme, vgrajene v vozilo, in upoštevati načelo „vgrajene zasebnosti“.

(24)

Proizvajalci bi morali v tehnični dokumentaciji, ki se preda skupaj z vozilom, navesti informacije o obstoju brezplačnega javnega sistema eCall kot storitve enotne evropske številke za klic v sili 112, o pravici lastnika vozila, da se lahko odloči za uporabo navedenega sistema namesto sistema eCall, podprtega s storitvijo tretje strani, in o obdelavi podatkov prek sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112. Te informacije bi moralo biti mogoče naložiti tudi prek spleta.

(25)

Podatke, prenesene s sistemom eCall, vgrajenim v vozilo, kot storitev številke 112, ki jih obdelujejo centri za obveščanje, je mogoče posredovati službam za ukrepanje ob nesrečah in storitvenim partnerjem iz Sklepa št. 585/2014/EU zgolj ob nesrečah, povezanih s klici eCall, in pod pogoji, določenimi v navedenem sklepu, uporabljajo pa se izključno za doseganje ciljev navedenega sklepa. Podatki, ki jih obdelujejo centri za obveščanje prek sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, se brez izrecnega predhodnega soglasja osebe, na katero se podatki nanašajo, ne posredujejo nobeni tretji strani.

(26)

Evropski organizaciji za standardizacijo, Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) in Evropski odbor za standardizacijo (CEN) so oblikovali skupne standarde za uvedbo vseevropske storitve eCall, ki bi se morali uporabljati za namene te uredbe, saj bo to pospešilo tehnološki razvoj storitve eCall, vgrajene v vozilo, zagotovilo medobratovalnost in stalnost storitve po vsej Uniji ter znižalo stroške izvedbe za Unijo kot celoto.

(27)

Za zagotovitev uporabe skupnih tehničnih zahtev v zvezi s sistemom eCall, vgrajenim v vozilo kot storitev številke 112, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z izvzetjem nekaterih razredov vozil kategorij M1 in N1 iz obveznosti namestitve sistemov eCall, vgrajenih v vozilo, določitvijo podrobnih tehničnih zahtev in preskusov za ES-homologacijo vozil v zvezi z njihovimi sistemi eCall, vgrajenimi v vozilo, in ES-homologacijo sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, zasnovanih in izdelanih za takšna vozila, ter z določitvijo podrobnih tehničnih pravil in preskusnih postopkov za uporabo nekaterih pravil o obdelavi osebnih podatkov in za zagotovitev, da med sistemom eCall, vgrajenim v vozilo, kot storitev številke 112 in sistemi tretjih strani ni nobene izmenjave podatkov. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov ter z ustreznimi deležniki, in da se zlasti posvetuje z organizacijami za varstvo potrošnikov, evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in delovno skupino za varstvo podatkov iz člena 29, v skladu z veljavno zakonodajo. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(28)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s praktičnim postopkom za oceno neobstoja sledljivosti in sledenja, vzorcem informacij za uporabnike in upravnimi določbami za ES-homologacijo v zvezi z vzorcem opisnih listov, ki jih morajo proizvajalci predložiti za homologacijo, vzorcem certifikatov o ES-homologaciji in vzorcem oznake ES-homologacije. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(29)

Proizvajalcem vozil bi bilo treba dati dovolj časa, da se prilagodijo tehničnim zahtevam iz te uredbe.

(30)

Ta uredba je nova, ločena uredba v okviru postopka ES-homologacije iz Direktive 2007/46/ES, zato bi bilo treba ustrezno spremeniti priloge I, III, IV in XI k navedeni direktivi.

(31)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostavitve notranjega trga z uvedbo skupnih tehničnih zahtev za nova homologirana vozila, opremljena s sistemom eCall, vgrajenim v vozilo, kot storitev številke 112, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njihovega obsega lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(32)

Opravljeno je bilo posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov v skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ki je podal mnenje 29. oktobra 2013 (14) –

(a)

vozila, izdelana v majhnih serijah, odobrena v skladu s členoma 22 in 23 Direktive 2007/46/ES;

(b)

vozila, odobrena v skladu s členom 24 Direktive 2007/46/ES;

(c)

vozila, ki zaradi tehničnih razlogov ne morejo biti opremljena z ustreznim eCall sprožilnim mehanizmom, kot so določena v skladu z odstavkom 2.

1.

„sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112“ pomeni sistem za uporabo v sili, ki je sestavljen iz opreme, vgrajene v vozilo, in naprav za sprožitev, vodenje in izvršitev storitve eCall, ki se sproži bodisi samodejno s sprožitvijo senzorjev, vgrajenih v vozilu, bodisi ročno, in ki prek javnih mobilnih brezžičnih komunikacijskih omrežij prenese minimalen sklop podatkov ter vzpostavi avdio kanal prek številke 112 med potniki v vozilu in centrom za obveščanje za eCall;

2.

„eCall“ pomeni klic v sili opravljen iz vozila na številko 112, ki se opravi samodejno z aktivacijo senzorjev, vgrajenih v vozilu, ali ročno in s katerim se prenese minimalni sklop podatkov ter vzpostavi avdio kanal med vozilom in centrom za obveščanje za eCall prek javnih mobilnih brezžičnih komunikacijskih omrežij;

3.

„center za obveščanje“ ali „PSAP“ pomeni fizično lokacijo, kjer se najprej prejmejo klici v sili, za katere je odgovoren javni organ ali zasebna organizacija, ki jo priznava država članica;

4.

„najprimernejši center za obveščanje“ pomeni center za obveščanje, ki ga pristojni organi vnaprej določijo za sprejemanje klicev v sili iz določenega območja ali določene vrste klicev v sili;

5.

„center za obveščanje za eCall“ pomeni najprimernejši center za obveščanje, ki ga organi vnaprej določijo kot center, ki prvi sprejema in obravnava eCall;

6.

„minimalni sklop podatkov“ ali „MSD“ pomeni informacije, ki jih opredeljuje standard „Inteligentni transportni sistemi – e-Varnost – Minimalni sklop podatkov za elektronski klic v sili (MSD)“ (EN 15722:2011) in ki se pošljejo centru za obveščanje za eCall;

7.

„oprema, vgrajena v vozilo“ pomeni opremo, trajno nameščeno v vozilo, ki zagotavlja podatke iz vozila, ki so potrebni za posredovanje eCall prek javnega mobilnega brezžičnega komunikacijskega omrežja ali ima do teh podatkov dostop;

8.

„posredovanje eCall“ pomeni vzpostavitev mobilne brezžične komunikacije prek javnega brezžičnega komunikacijskega omrežja in prenos minimalnega sklopa podatkov iz vozila v center za obveščanje za eCall ter vzpostavitev avdio kanala med vozilom in tem centrom za obveščanje za eCall;

9.

„javno mobilno brezžično komunikacijsko omrežje“ pomeni mobilno brezžično komunikacijsko omrežje, ki je na voljo javnosti v skladu z direktivama 2002/21/ES (15) in 2002/22/ES (16) Evropskega parlamenta in Sveta;

10.

„eCall, podprt s storitvijo tretje strani“ ali „TPS eCall“ pomeni klic v sili iz vozila tretjemu ponudniku storitev, ki se izvede bodisi samodejno s sprožitvijo senzorjev, vgrajenih v vozilo, bodisi ročno, in ki prek javnih mobilnih brezžičnih komunikacijskih omrežij prenese minimalni sklop podatkov ter vzpostavi avdio kanal med vozilom in tretjim ponudnikom storitev;

11.

„tretji ponudnik storitev“ pomeni organizacijo, ki jo nacionalni organi priznavajo kot organizacijo, ki lahko sprejema eCall, podprt s storitvijo tretje strani, in posreduje minimalni sklop podatkov centru za obveščanje za eCall;

12.

„sistem eCall, vgrajen v vozilo, podprt s storitvijo tretje strani“ pomeni sistem, ki se sproži bodisi samodejno s sprožitvijo senzorjev, vgrajenih v vozilo, bodisi ročno, in ki prek mobilnih brezžičnih komunikacijskih omrežij prenese minimalni sklop podatkov ter vzpostavi avdio kanal med vozilom in tretjim ponudnikom storitev.

(a)

sistem eCall, vgrajen v vozilo, podprt s storitvijo tretje strani, izpolnjuje standard EN 16102:2011 „Inteligentni transportni sistemi – eCall – Operativne zahteve za podporo tretje stranke“;

(b)

proizvajalci zagotovijo, da je vedno aktiven samo en sistem in da se sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112, samodejno sproži, kadar sistem eCall, vgrajen v vozilo, podprt s storitvijo tretje strani, ne deluje;

(c)

lastnik vozila ima pravico, da se kadar koli odloči za uporabo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112 namesto sistema eCall, vgrajenega v vozilo, podprtega s storitvijo tretje strani;

(d)

proizvajalci v priročniku za lastnika navedejo informacije o pravici iz točke (c).

(a)

EN 16072:2011 „Inteligentni transportni sistemi – e-Varnost – Zahteve za delovanje vseevropskega eCall“;

(b)

EN 16062:2011 „Inteligentni transportni sistemi – e-Varnost – Zahteve za visoko stopnjo prednosti aplikacijskega protokola eCall (HLAP)“;

(c)

CEN/TS 16454:2013 „Inteligentni transportni sistemi – e-Varnost – Celovito preskušanje skladnosti eCall“ v zvezi s skladnostjo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112, z vseevropskim eCall;

(d)

EN 15722:2011 „Inteligentni transportni sistemi – e-Varnost – Minimalni sklop podatkov za eCall (MSD)“;

(e)

EN 16102:2011 „Inteligentni transportni sistemi – eCall – Operativne zahteve za podporo tretje stranke“;

(f)

katerih koli dodatnih evropskih standardih, ki se nanašajo na sistem eCall, sprejetih v skladu s postopki iz Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (17) ali pravilniki Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (pravilniki UN/ECE) v zvezi s sistemi eCall, h katerim je Unija pristopila.

(a)

sklic na pravno podlago za obdelavo;

(b)

dejstvo, da je sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112, privzeto aktiviran;

(c)

postopke obdelave podatkov, ki jih izvaja sistem eCall, vgrajen v vozilo, kot storitev številke 112;

(d)

konkretni namen obdelave klica eCall, omejen na nujne primere iz prvega pododstavka člena 5(2);

(e)

vrste podatkov, ki se zbirajo in obdelujejo, ter prejemnike teh podatkov;

(f)

časovno omejitev hrambe podatkov v sistemu eCall, vgrajenem v vozilo, kot storitev številke 112;

(g)

dejstvo, da vozilo ni predmet stalnega sledenja;

(h)

postopke izvajanja pravic oseb, na katere se nanašajo podatki, in kontaktne službe, pristojne za obravnavo zahtev za dostop;

(i)

druge potrebne dodatne informacije o sledljivosti in sledenju ter obdelavi osebnih podatkov pri zagotavljanju storitve eCall, podprte s storitvijo tretje strani, in/ali drugih storitev z dodano vrednostjo, za kar je potrebno izrecno soglasje lastnika in v skladu z Direktivo 95/46/ES. Zlasti je treba upoštevati morebitne razlike med obdelavo podatkov prek sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112 in sistemov eCall, vgrajenih v vozilo, podprtih s storitvijo tretje strani, ali drugih storitev z dodano vrednostjo.

(a)

podrobne tehnične zahteve in preskusni postopki za uporabo pravil o obdelavi osebnih podatkov iz odstavkov 2 in 3;

(b)

podrobne tehnične zahteve in preskusni postopki, s katerimi se zagotovi, da med sistemom eCall, vgrajenim v vozilo, kot storitev številke 112, in sistemi tretjih strani ni nobene izmenjave podatkov, kot je navedeno v odstavku 11.

(a)

praktičen postopek za oceno neobstoja sledljivosti in sledenja iz odstavkov 4, 5 in 6;

(b)

vzorec informacij za uporabnike iz odstavka 9.

(a)

vzorce opisnih listov, ki jih morajo izdelovalci predložiti za homologacijo;

(b)

vzorce certifikatov o ES-homologaciji;

(c)

vzorec oziroma vzorce oznake ES-homologacije.

(a)

dajanje neresničnih izjav med homologacijskimi postopki ali postopki, ki vodijo do odpoklica;

(b)

ponarejanje rezultatov preskusa za homologacijo;

(c)

nesporočanje podatkov ali tehničnih specifikacij, zaradi česar se lahko prekliče, zavrne ali odvzame homologacija;

(d)

kršitve določb iz člena 6;

(e)

ravnanja, ki so v nasprotju s členom 5(7).