14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/1

(1)

Mednarodna organizacija dela (v nadaljnjem besedilu: MOD) je 23. februarja 2006 sprejela Konvencijo o delovnih standardih v pomorstvu iz leta 2006 (v nadaljnjem besedilu: KDSP 2006), da bi ustvarila enoten, skladen instrument, ki v čim večji meri zajema vse sodobne standarde iz obstoječih mednarodnih konvencij in priporočil o delovnih standardih v pomorstvu ter tudi temeljna načela iz drugih mednarodnih konvencij o delovnih standardih.

(2)

Odločba Sveta 2007/431/ES (3) je v interesu Evropske skupnosti pooblastila države članice, da ratificirajo KDSP 2006. Zato bi morale države članice KDSP 2006 čim prej ratificirati.

(3)

Države članice bi morale pri izvajanju pomorskih inšpekcij v državi pristanišča v skladu z Direktivo 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pomorski inšpekciji države pristanišča (4) v zvezi z zadevami, ki jih urejajo konvencije, ki jih še niso ratificirale in določajo, da morajo vsako ladjo v pristanišču druge države pogodbenice ali pogodbenice pregledati uradniki z ustreznimi dovoljenji, storiti kar največ za uskladitev s postopki in praksami iz navedenih konvencij, ter se tako vzdržati poročanja v zvezi s pomorsko inšpekcijo države pristanišča Mednarodni pomorski organizaciji in/ali Mednarodni organizaciji dela. Države članice, ki še niso ratificirale ene od mednarodnih konvencij, ki so zajete z Direktivo 2009/16/ES ob začetku njene veljavnosti, bi morale storiti čim več, da na krovu svojih ladij vzpostavijo podobne pogoje v skladu z zahtevami navedene konvencije.

(4)

Da bi zagotovili harmoniziran pristop k učinkovitemu izvrševanju mednarodnih standardov v državah članicah pri pomorski inšpekciji države zastave in države pristanišča ter da bi se izognili neskladjem med mednarodnim pravom in pravom Unije, bi si morale države članice prizadevati za ratifikacijo konvencij do datuma, na katerega začnejo veljati, in sicer vsaj za tiste dele konvencij, ki spadajo pod pristojnost Unije.

(5)

KDSP 2006 določa delovne standarde v pomorstvu za vse pomorščake, ne glede na njihovo narodnost in zastavo ladij, na katerih delajo.

(6)

Za namene Direktive 2009/16/ES je bolje, da se namesto opredelitve pojmov „pomorščak“ in „posadka“ da prednost temu, da se navedena pojma v vsakem posameznem primeru razume tako, kot sta opredeljena ali se razumeta v zadevnih mednarodnih konvencijah. Zlasti za vse zadeve, ki se nanašajo na izvrševanje KDSP 2006, bi bilo treba pojem „posadka“ razumeti kot sklicevanje na pojem „pomorščak“, kakor je opredeljen v KDSP 2006.

(7)

Za vse zadeve, zajete s to direktivo, ki se nanašajo na izvrševanje KDSP 2006, vključno za ladje, za katere se ne uporablja Mednarodni kodeks o varnem upravljanju ladij, bi se morala sklicevanja na pojem „družba“ v Direktivi 2009/16/ES razumeti v pomenu pojma „lastnik ladje“, kakor je opredeljen v ustrezni določbi KDSP 2006, saj slednja opredelitev bolj ustreza specifičnim potrebam KDSP 2006.

(8)

Velik del standardov KDSP 2006 se v okviru prava Unije izvaja z Direktivo Sveta 2009/13/ES z dne 16. februarja 2009 o izvajanju Sporazuma, sklenjenega med Združenjem ladjarjev Evropske skupnosti (ECSA) in Evropsko federacijo delavcev v prometu (ETF) o Konvenciji o delovnih standardih v pomorstvu iz leta 2006 (5) in Direktivo Sveta 1999/63/ES z dne 21. junija 1999 o sporazumu o razporejanju delovnega časa pomorščakov, sklenjenim med Združenjem ladjarjev Evropske skupnosti (ESCA) in Federacijo sindikatov delavcev v prometu Evropske unije (FST) (6). Navedene standarde MKDSP 2006, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2009/13/ES ali Direktive 1999/63/ES, morajo države članice izvajati v skladu z navedenima direktivama.

(9)

Ukrepi, sprejeti za izvajanje te direktive, državam članicam na splošno nikakor ne bi smeli dati razloga za utemeljevanje znižanja splošne ravni zaščite pomorščakov na ladjah, ki plujejo pod zastavo države članice v skladu s socialnim pravom Unije, ki se uporablja.

(10)

KDSP 2006 vsebuje določbe o izvrševanju, ki opredeljujejo odgovornosti držav pri opravljanju obveznosti pomorske inšpekcije države pristanišča. Da bi zagotovili varnost in se izognili izkrivljanju konkurence, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da preverijo skladnost z določbami KDSP 2006 za vse ladje, ki pristajajo v njihovih pristaniščih in sidriščih, ne glede na državo, pod katere zastavo plujejo.

(11)

Pomorsko inšpekcijo države pristanišča ureja Direktiva 2009/16/ES, v kateri bi morala biti med konvencijami, katerih izvajanje preverjajo organi držav članic v njihovih pristaniščih, navedena KDSP 2006.

(12)

Države članice bi morale pri opravljanju pomorskih inšpekcijskih pregledov države pristanišča v skladu z Direktivo 2009/16/ES upoštevati določbe KDSP 2006, ki določajo, da se mora spričevalo o delu v pomorstvu in izjavo o skladnosti dela v pomorstvu sprejeti kot prima facie dokaz skladnosti z zahtevami KDSP 2006.

(13)

Pravo Unije bi moralo odražati tudi postopke iz KDSP 2006 v zvezi z reševanjem pritožb na kopnem v zvezi z zadevami, ki jih ureja KDSP 2006.

(14)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Direktive 2009/16/ES, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da sprejme izvedbene akte za izvajanje metodologije za preučitev splošnih parametrov tveganja glede meril, povezanih z državo zastave, in merila uspešnosti družbe; za zagotovitev enotnih pogojev za obseg razširjenega inšpekcijskega pregleda, vključno s področji tveganja, ki jih je treba zajeti; za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja inšpekcij in nadzora nad zaščito ladij; za vzpostavitev harmoniziranega elektronskega obrazca za poročanje o pritožbah v zvezi z KDSP 2006; za izvajanje harmoniziranih postopkov za poročanje pilotov in pristaniških organov oziroma teles o domnevnih nepravilnostih ter o nadaljnjih ukrepih, ki so jih sprejele države članice; ter za vzpostavitev podrobnih ureditev za objavo informacij o družbah z nizko ali zelo nizko uspešnostjo, meril za združevanje ustreznih podatkov in pogostnostjo posodobitev. To je zelo tehnična naloga, ki se izvede v okviru načel in meril, določenih z navedeno direktivo. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (7).

(15)

Komisija ne bi smela sprejeti izvedbenih aktov v zvezi z metodologijo za preučitev splošnih parametrov tveganja glede meril, povezanih z državo zastave, in merili uspešnosti družbe, v zvezi s poročili pilotov in pristaniških organov oziroma teles, vključno s harmoniziranimi postopki za poročanje pilotov in pristaniških organov oziroma teles o domnevnih nepravilnostih ter o nadaljnjih ukrepih, ki so jih sprejele države članice, in v zvezi s podrobnimi ureditvami za objavo informacij o družbah z nizko in zelo nizko uspešnostjo, kadar odbor iz te direktive ne poda mnenja o osnutku izvedbenega akta, ki ga predloži Komisija.

(16)

Komisija bi morala pri določitvi izvedbenih pravil upoštevati zlasti znanje in izkušnje, pridobljene z inšpekcijskim sistemom v Uniji, pri čemer bi se morala opreti na strokovnost posodobljene različice Memoranduma o soglasju glede nadzora, ki ga opravlja inšpekcija za varnost plovbe, podpisanega v Parizu dne 26. januarja 1982, v posodobljeni različici (v nadaljnjem besedilu: Pariški MOU).

(17)

Izvedbena pravila, vključno s sklicevanjem na navodila in smernice iz Pariškega MOU, ne bi smela ogroziti strokovne presoje inšpektorjev ali pristojnega organa ter prožnosti, ki jo zagotavlja Direktiva 2009/16/ES.

(18)

Inšpekcijsko bazo podatkov iz Direktive 2009/16/ES bi bilo treba prilagoditi in razvijati v skladu s spremembami, ki jih prinaša ta direktiva ali spremembami, sprejetimi v okviru Pariškega MOU.

(19)

Namen Pariškega MOU je preprečiti uporabo ladij, ki ne dosegajo standardov, prek harmoniziranega sistema pomorske inšpekcije države pristanišča, kar zajema usklajene inšpekcijske preglede ladij, ki pristajajo v pristaniščih, vključno s pristanišči držav članic, na območju Pariškega MOU. Namen teh inšpekcijskih pregledov je preverjati, ali ladje izpolnjujejo mednarodne varnostne standarde, standarde zaščite in okoljske standarde, ter ali so pomorščakom zagotovljene ustrezne delovne in življenjske razmere v skladu z veljavnimi mednarodnimi konvencijami. Pri opravljanju inšpekcijskih pregledov in sklicevanju na navodila in smernice iz Pariškega MOU bi bilo treba upoštevati dejstvo, da so bila ta navodila in smernice oblikovana in sprejeta za zagotavljanje skladnosti in usmerjanje inšpekcijskih pregledov z namenom olajševanja največje možne stopnje usklajevanja.

(20)

Inšpekcijski pregledi delovnih in življenjskih razmer pomorščakov na ladji ter njihovega usposabljanja in kvalifikacij, s katerimi se preveri skladnost z zahtevami KDSP 2006, zahtevajo ustrezno raven usposabljanja inšpektorjev. Evropska agencija za pomorsko varnost in države članice bi morale spodbujati usposabljanje inšpektorjev za namene preverjanja skladnosti z KDSP 2006.

(21)

Da bi Komisiji omogočili, da hitro posodobi ustrezne postopke in tako prispeva k doseganju enakih konkurenčnih pogojev v pomorskem prometu na svetovni ravni, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi s spremembami Priloge VI k Direktivi 2009/16/ES, ki vsebuje seznam „navodil“, sprejetih s Pariškim MOU, da ostanejo postopki uporabni in izvršljivi na ozemlju držav članic v skladu s tistimi, ki so dogovorjeni na mednarodni ravni, ter v skladu z ustreznimi konvencijami. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(22)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(23)

Direktivo 2009/16/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(24)

V skladu s členom VIII KSDP 2006 začne veljati 12 mesecev po dnevu, ko so predložene ratifikacije vsaj 30 članov MOD s celotnim deležem 33 odstotkov svetovne bruto tonaže. Ta pogoj je bil izpolnjen 20. avgusta 2012 in KSDP 2006 začne veljati 20. avgusta 2013.

(25)

Ta direktiva bi morala začeti veljati na isti dan kot KDSP 2006 –

1.

Člen 2 se spremeni:

2.

Člen 3 se spremeni:

3.

V členu 8 se črta odstavek 4.

4.

V členu 10 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Na Komisijo se prenesejo izvedbena pooblastila za izvajanje metodologije za preučitev splošnih parametrov tveganja, zlasti v zvezi z merili, povezanimi z državo zastave, in merili uspešnosti družbe. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(3).“

5.

V členu 14 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.   Obseg razširjenega inšpekcijskega pregleda, vključno s področji tveganja, ki jih je treba zajeti, je določen v Prilogi VII. Komisija lahko sprejme podrobno opredeljene ukrepe za zagotovitev enotnih pogojev uporabe Priloge VII. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(3).“

6.

v členu 15 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.   Komisija lahko sprejme podrobno opredeljene ukrepe za zagotovitev enotne uporabe postopkov iz odstavka 1 in nadzora nad zaščito iz odstavka 2 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(3).“

7.

V členu 17 se dodajo naslednji odstavki:

„Kadar se pri podrobnejšem inšpekcijskem pregledu ugotovi, da delovne in življenjske razmere na ladji niso skladne z zahtevami KDSP 2006, inšpektor takoj opozori poveljnika ladje o pomanjkljivostih in določi roke, v katerih jih je treba popraviti.

V primeru, da inšpektor meni, da so take pomanjkljivosti resne ali povezane z morebitno pritožbo v skladu s točko 19 dela A Priloge V, na to prav tako opozori ustrezne organizacije pomorščakov in lastnikov ladij v državi članici, v kateri je bila opravljena inšpekcija, in lahko:

Država članica, v kateri je opravljena inšpekcija, ima glede zadev v zvezi s KDSP 2006 pravico, da v predpisanem roku posreduje izvod poročila inšpektorja, kateremu se priložijo vsi odgovori, prejeti od pristojnih organov države zastave, generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo z namenom, da se ustrezno in pravočasno ukrepa ter zagotovi vodenje evidence takšnih informacij in se o njej obvesti stranke, ki bi se lahko odločile za ustrezne sodne postopke.“

8.

V členu 18 se četrti odstavek nadomesti z naslednjim:

„Identiteta pritožnika se ne razkrije poveljniku ali lastniku zadevne ladje. Inšpektor sprejme ustrezne ukrepe za varovanje zaupnosti pritožb, ki jih podajo pomorščaki, vključno z zagotavljanjem, da se med vsemi pogovori s pomorščaki ohrani zaupnost.“

9.

Vstavi se naslednji člen:

„Člen 18a

Postopki KDSP 2006 za reševanje pritožb na kopnem

1.   Pomorščak lahko pritožbo o domnevni kršitvi zahtev KDSP 2006 (vključno s pravicami pomorščakov) sporoči inšpektorju v pristanišču, v katerem pristane ladja pomorščaka. Inšpektor v takem primeru opravi začetno preiskavo.

2.   Glede na vrsto pritožbe in kadar je primerno, začetna preiskava zajema premislek o tem, ali so se opravili pritožbeni postopki na krovu ladje, določen v predpisu 5.1.5 KDSP 2006. Inšpektor lahko opravi tudi podrobnejši inšpekcijski pregled v skladu s členom 13 te direktive.

3.   Inšpektor si, kadar je primerno, prizadeva za rešitev pritožbe na ravni ladje.

4.   V primeru, da preiskava ali inšpekcijski pregled razkrije neskladnost, ki sodi v področje uporabe člena 19, se uporablja navedeni člen.

5.   Kadar se odstavek 4 ne uporablja in pritožba pomorščaka v zvezi z zadevami, ki jih ureja KDSP 2006, ni bila rešena na ravni ladje, inšpektor takoj obvesti državo zastave ter jo v predpisanem roku zaprosi za nasvet in načrt ukrepov za odpravo pomanjkljivosti, ki ju mora podati država zastave. Poročilo o kakršnem koli izvedenem inšpekcijskem pregledu se pošlje z elektronskimi sredstvi v inšpekcijsko bazo podatkov iz člena 24.

6.   Kadar pritožba ni bila rešena s pomočjo ukrepov, sprejetih v skladu z odstavkom 5, država pristanišča posreduje izvod poročila inšpektorja generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Poročilu priloži vse odgovore, prejete v predpisanem roku od pristojnega organa v državi zastave. Podobno se obvesti tudi ustrezne organizacije pomorščakov in lastnikov ladij v državi pristanišča. Poleg tega država pristanišča statistike in informacije o rešenih pritožbah redno posreduje generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo.

Taka posredovanja se zagotovi, da bi se na podlagi ustreznih in pravočasnih ukrepov vodila evidenca takšnih informacijah, s katerimi se seznani stranke, vključno z organizacijami pomorščakov in lastnikov ladij, ki bi se lahko odločile za ustrezne sodne postopke.

7.   Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja tega člena, se na Komisijo prenesejo izvedbena pooblastila v zvezi z oblikovanjem harmoniziranega elektronskega obrazca in postopkom za poročanje o nadaljnjih ukrepih, ki jih sprejmejo države članice. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom preučitve iz člena 31(3).

8.   Ta člen ne posega v člen 18. Četrti odstavek člena 18 se uporablja tudi za pritožbe v zvezi z zadevami, ki jih zajema KDSP 2006.“

10.

Člen 19 se spremeni:

11.

V členu 23 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5.   Na Komisijo se prenesejo izvedbena pooblastila za sprejetje ukrepov za izvajanje tega člena, vključno s harmoniziranimi postopki za poročanje o očitnih nepravilnostih pilotov in pristaniščnih organov oziroma teles, ter o nadaljnjih ukrepih, ki jih sprejmejo države članice. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(3).“

12.

V členu 27 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Na Komisijo se prenesejo izvedbena pooblastila, da določijo podrobne ureditve za objavo informacij iz prvega odstavka, merila za združevanje ustreznih podatkov in pogostost posodobitev. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 31(3).“

13.

Vstavita se naslednja člena:

„Člen 30a

Delegirani akti

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 30b v zvezi s spremembami Priloge VI, da na seznam iz te priloge vključi dodatna navodila v zvezi s pomorsko inšpekcijo države pristanišča, ki jih sprejme organizacija Pariškega MOU.

Člen 30b

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 30a se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 20. avgusta 2013. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz člena 30a lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 30a, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu, ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.“

14.

Člen 31 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 31

Odbor

1.   Komisiji pomaga Odbor za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS), ustanovljen s členom 3 Uredbe (ES) št. 2099/2002 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Če odbor ne da nobenega mnenja o osnutku izvedbenega akta, ki se ga sprejme v skladu s členi 10(3), 23(5) in drugim odstavkom člena 27, Komisija ne sprejme osnutka izvedbenega akta in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

15.

Člen 32 se črta.

16.

Člen 33 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 33

Izvedbena pravila

Komisija pri določanju izvedbenih pravil iz členov 10(3), 14(4), 15(4), 18a(7), 23(5) in 27 v skladu s postopkom iz člena 31(3) posebno pozornost nameni temu, da se v teh pravilih upoštevajo strokovno znanje in izkušnje, pridobljene v okviru izvajanja inšpekcijskega sistema v Uniji in temeljijo na strokovnosti Pariškega MOU.“;

17.

V Prilogi I, del II, se točka 2B spremeni:

18.

Priloga IV se spremeni:

19.

Prilogi V, del A, se dodajo naslednje točke:

20.

Prilogi X se točka 3.10 spremeni:

14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/8

(1)

Cilji te direktive so z uvedbo minimalnih pravil glede opredelitve kaznivih dejanj in zadevnih sankcij na področju napadov na informacijske sisteme približati kazensko pravo držav članic ter izboljšati sodelovanje med pristojnimi organi, vključno s policijo in drugimi specializiranimi službami kazenskega pregona držav članic, pa tudi med pristojnimi specializiranimi agencijami in organi Unije, kot so Eurojust, Europol z evropskim centrom za kibernetski kriminal in Evropska agencija za varnost omrežij in informacij (ENISA).

(2)

Informacijski sistemi so ključnega pomena za politično, družbeno in gospodarsko sodelovanje v Uniji. Družba je zelo in vedno bolj odvisna od tovrstnih sistemov. Nemoteno delovanje in varnost teh sistemov v Uniji sta bistvena za razvoj notranjega trga ter konkurenčnega in inovativnega gospodarstva. Zagotavljanje ustrezne ravni zaščite informacijskih sistemov bi moralo biti del učinkovitega celostnega okvira preventivnih ukrepov, ki spremljajo kazenskopravne ukrepe proti kibernetskemu kriminalu.

(3)

Napadi na informacijske sisteme in zlasti napadi, povezani z organiziranim kriminalom, so vedno večja grožnja v Uniji in po svetu, vedno večja pa je tudi zaskrbljenost zaradi možnosti terorističnih ali politično motiviranih napadov na informacijske sisteme, ki so del kritične infrastrukture držav članic in Unije. To ogroža uresničevanje ciljev varnejše informacijske družbe ter območja svobode, varnosti in pravice, zato zahteva odziv na ravni Unije ter boljše sodelovanje in usklajevanje na mednarodni ravni.

(4)

V Uniji je nekaj kritičnih infrastruktur, katerih okvara ali uničenje bi imela resne čezmejne posledice. Zahteva po povečanju zmogljivosti za zaščito kritične infrastrukture v Uniji kaže na to, da bi morali biti ukrepi proti kibernetskim napadom dopolnjeni s strogimi kaznimi, ki bi odražale resnost teh napadov. Kritično infrastrukturo bi se lahko razumelo kot zmogljivost, sistem ali njegov del, ki se nahaja v državah članicah in je bistven za vzdrževanje osnovnih družbenih funkcij, zdravja, varnosti, zaščite, gospodarske ali družbene blaginje ljudi, kot so elektrarne, prometna omrežja ter vladna omrežja, in katerega okvara ali uničenje bi imelo zaradi nezmožnosti vzdrževanja teh funkcij v državi članici resne posledice.

(5)

Kažejo se težnje k vedno bolj nevarnim in ponavljajočim se obsežnim napadom na informacijske sisteme, ki so lahko pogosto ključni za države ali za posebne funkcije v javnem ali zasebnem sektorju. Te težnje spremlja razvoj vedno bolj izpopolnjenih metod, kot sta vzpostavitev in uporaba tako imenovanih „botnetov“, kar vključuje več faz kaznivega dejanja, pri čemer lahko vsaka faza zase močno ogrozi javni interes. V tej zvezi je namen te direktive tudi uvedba kazni za vzpostavitev „botneta“, in sicer ko je s ciljno usmerjenimi kibernetskimi napadi nad znatnim številom računalnikov vzpostavljen nadzor na daljavo in so ti okuženi z zlonamerno programsko opremo. Kasneje se okužena mreža računalnikov, ki sestavljajo „botnet“, lahko brez vednosti njihovih uporabnikov aktivira za kibernetski napad velikega obsega, ki je navadno zmožen povzročiti resno škodo, kakor je navedeno v tej direktivi. Države članice lahko v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in prakso opredelijo, kaj pomeni resna škoda, kot je prekinitev sistemskih storitev velikega javnega pomena, povzročitev velikih finančnih stroškov ali izguba osebnih podatkov ali občutljivih informacij.

(6)

Kibernetski napadi velikega obsega lahko povzročijo znatno gospodarsko škodo tako zaradi prekinitve delovanja informacijskih sistemov in komunikacij kot tudi zaradi izgube ali spremembe gospodarsko pomembnih zaupnih ali drugih podatkov. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti ozaveščanju inovativnih malih in srednjih podjetij o grožnjah, povezanih s tovrstnimi napadi in njihova ranljivosti ob tovrstnih napadih, saj so ta vedno bolj odvisna od ustreznega delovanja in razpoložljivosti informacijskih sistemov in imajo pogosto omejena sredstva za informacijsko varnost.

(7)

Skupne opredelitve na tem področju so pomembne za zagotovitev skladnega pristopa v državah članicah k uporabi te direktive.

(8)

Treba je doseči skupni pristop k sestavnim elementom kaznivih dejanj z uvedbo skupnih opredelitev za kazniva dejanja nezakonitega dostopa do informacijskega sistema, nezakonitega poseganja v sisteme, nezakonitega poseganja v podatke in nezakonitega prestrezanja podatkov.

(9)

Prestrezanje vključuje, vendar ni nujno omejeno na, poslušanje, spremljanje ali nadzor vsebine sporočil in pridobitev vsebine podatkov bodisi neposredno z dostopom v informacijski sistem in njegovo uporabo bodisi posredno z uporabo elektronskega prisluškovanja ali tehničnih naprav za prisluškovanje.

(10)

Države članice bi morale določiti kazni za napade na informacijske sisteme. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter vključevati zaporno in/ali denarne kazni.

(11)

Ta direktiva določa kazni vsaj za primere, ki niso majhnega pomena. Države članice lahko v skladu s svojim nacionalnim pravom in prakso določijo, kaj je primer majhnega pomena. Posamezni primer lahko šteje za primer majhnega pomena, kadar sta škoda, ki jo povzroči dejanje, in/ali tveganje za javni ali zasebni interes, kot so integriteta računalniškega sistema ali računalniških podatkov ali integriteta, pravice ali drugi interesi posameznika, zanemarljiva ali takšna, da naložitev kazni v okviru zakonskega praga ali uvedba kazenske odgovornosti nista potrebna.

(12)

Identifikacija ter prijava groženj in tveganj, ki jih povzročijo kibernetski napadi, ter s tem povezana ranljivost informacijskih sistemov so pomembni element za učinkovito preprečevanje kibernetskih napadov in odzivanja nanje ter izboljšanja varnosti informacijskih sistemov. K temu bi lahko prispevale tudi spodbude za prijavo varnostnih vrzeli. Države članice bi si morale prizadevati, da zagotovijo možnosti za zakonito odkrivanje in prijavo varnostnih vrzeli.

(13)

Ustrezno je uvesti strožje kazni za napade na informacijske sisteme, ki jih izvede hudodelska združba, kakor je opredeljena v Okvirnem sklepu Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (3), kadar je napad obsežen in zato prizadene znatno število informacijskih sistemov, tudi kadar je namen napada ustvariti „botnet“ali kadar kibernetski napad povzroči resno škodo, tudi kadar se napad izvede prek „botneta“. Ustrezno je predvideti tudi strožje kazni za primere, ko gre za napad na kritično infrastrukturo držav članic ali Unije.

(14)

Vzpostavitev učinkovitih ukrepov proti kraji identitete in drugim kaznivim dejanjem, povezanim z identiteto, je prav tako pomemben element celovitega pristopa k boju proti kibernetski kriminaliteti. Pri ocenjevanju potrebe po celovitem horizontalnem instrumentu Unije bi lahko razmislili tudi o morebitni potrebi po ukrepu na ravni Unije proti tovrstnim kaznivim dejanjem.

(15)

Iz Sklepov Sveta z dne 27. do 28. novembra 2008 izhaja, da bi morale države članice in Komisija oblikovati novo strategijo, pri tem pa upoštevati vsebino Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti iz leta 2001. Ta konvencija je referenčni pravni okvir za boj proti kibernetski kriminaliteti, vključno z napadi na informacijske sisteme. Ta direktiva nadgrajuje to konvencijo. Vse države članice bi morale prednostno in čim prej zaključiti postopek ratifikacije te konvencije.

(16)

Glede na različne možne načine izvajanja napadov ter hiter razvoj strojne in programske opreme se ta direktiva sklicuje na „orodja“, ki se lahko uporabijo za storitev kaznivih dejanj, določenih v tej direktivi. Tovrstna orodja bi lahko vključevala zlonamerna programska oprema, vključno s tisto, s katero se lahko ustvarijo „botneti“, ki se uporabljajo za kibernetske napade. Tudi kadar so tovrstna orodja primerna ali še posebej primerna za storitev enega od kaznivih dejanj, določenih v tej direktivi, so bila morda izdelana za zakonit namen. Z namenom, da se izogne kriminalizaciji, kadar so bila tovrstna orodja proizvedena in dana na trg za zakonite namene, kot je preverjanje zanesljivosti produktov informacijske tehnologije ali varnosti informacijskih sistemov, v takem primeru ni dovolj, da ima oseba splošni naklep, ampak mora imeti neposreden naklep, da se ta orodja uporabijo za storitev enega ali več od kaznivih dejanj, določenih v tej direktivi.

(17)

Ta direktiva ne uvaja kazenske odgovornosti, kadar so izpolnjene objektivna merila kaznivih dejanj, določenih v tej direktivi, vendar dejanja niso storjena naklepno, na primer, če oseba ne ve, da dostop ni dovoljen, ali v primeru pooblaščenega preverjanja ali zaščite informacijskih sistemov, na primer kadar podjetje ali prodajalec osebi naloži, naj preveri odpornost varnostnega sistema. V okviru te direktive pogodbene obveznosti ali dogovori za omejitev dostopa do informacijskih sistemov s pogoji uporabe ali pogoji opravljanja storitve, kakor tudi delovni spori v zvezi z dostopom do informacijskih sistemov delodajalca in njihovo uporabo v zasebne namene, ne povzročijo kazenske odgovornosti, kadar bi se dostop pod takšnimi pogoji štel za nepooblaščenega in bi to pomenilo edino podlago za sodni postopek. Ta direktiva ne posega v pravico dostopa do informacij, kot je določena v nacionalnem pravu in pravu Unije, hkrati pa ne sme služiti kot opravičilo za nezakonit ali arbitraren dostop do informacij.

(18)

Kibernetski napad lahko olajšajo različne okoliščine, na primer kadar ima storilec dostop do varnostnih sistemov, ki so del prizadetih informacijskih sistemov v okviru svoje zaposlitve. Take okoliščine bi bilo treba - kot je primerno - v okviru nacionalnega prava ustrezno upoštevati v sodnih postopkih.

(19)

Države članice bi morale v skladu z veljavnimi predpisi v zvezi z obteževalnimi okoliščinami, določenimi v njihovem pravnem sistemu, v svojem nacionalnem pravu predvideti obteževalne okoliščine. Zagotoviti bi morale, da lahko sodniki te obteževalne okoliščine upoštevajo ob izrekanju kazni storilcem kaznivih dejanj. Sodnik ohrani diskrecijsko pravico, da te okoliščine presodi skupaj z drugimi dejstvi v konkretnem primeru.

(20)

Ta direktiva ne ureja pogojev za izvrševanje sodno pristojnost za katero koli v njej navedeno kaznivo dejanje, kot je prijava, ki jo opravi žrtev v kraju, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, prijava, ki jo opravi država, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, ali dejstvo, da storilec ni bil sodno preganjan v kraju, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(21)

V okviru te direktive so države ter javni organi še naprej polno zavezani, da v skladu z obstoječimi mednarodnimi obveznostmi zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

(22)

Ta direktiva krepi pomen mrež, kot sta mreža kontaktnih točk držav G8 ali Sveta Evrope, ki so dosegljive 24 ur na dan in vse dni v tednu. Te kontaktne točke bi morale biti zmožne zagotavljati učinkovito pomoč in tako olajšati na primer izmenjavo razpoložljivih zadevnih informacij in zagotavljanje tehničnih nasvetov ali pravnih informacij za preiskave ali postopke v zvezi s kaznivimi dejanji, povezanimi z informacijskimi sistemi in zadevnimi podatki, ki zadevajo državo članico prosilko. Da se zagotovi nemoteno delovanje omrežij, bi morala vsaka kontaktna točka imeti zmožnost, da po pospešenem postopku komunicira s kontaktno točko druge države članice, pri čemer bi imela med drugim na voljo usposobljeno osebje in ustrezno opremo. Glede na hitrost, s katero je mogoče izvesti kibernetske napade velikega obsega, bi morale biti države članice sposobne zagotoviti hiter odziv na nujne zahtevke te mreže kontaktnih točk. V takih primerih bi bilo morda smiselno, da se v zahtevku za informacije navede telefonski kontakt, da lahko zaprošena država članica zahtevek hitro obravnava in v osmih urah tudi odgovori.

(23)

Sodelovanje javnih organov na eni z zasebnim sektorjem in s civilno družbo na drugi strani je velikega pomena pri preprečevanju napadov na informacijske sisteme in boju proti njim. Treba je spodbujati in izboljšati sodelovanje med ponudniki storitev, proizvajalci, organi pregona in sodnimi organi, pri tem pa dosledno spoštovati načelo pravne države. Tovrstno sodelovanje lahko vključuje pomoč ponudnikov storitev v smislu ohranjanja morebitnih dokazov, zagotavljanja elementov, ki omogočajo prepoznavanje storilcev, ter, kot zadnjo možnost, popolne ali delne prekinitve delovanja informacijskih sistemov ali funkcij, ki so bili ogroženi ali uporabljeni v nezakonite namene, v skladu z nacionalnim pravom in prakso. Države članice bi morale razmisliti tudi o vzpostavitvi omrežij za sodelovanje in partnerstvo s ponudniki storitev in proizvajalci za namene izmenjave informacij o kaznivih dejanjih, ki spadajo v področje uporabe te direktive.

(24)

Treba je zbrati primerljive podatke o kaznivih dejanjih, določenih v tej direktivi. Zadevne podatke bi bilo treba dati na voljo pristojnim specializiranim agencijam in organom Unije, kot sta Europol in ENISA, v skladu z njihovimi nalogami in informacijskimi potrebami, da bi dobili jasnejšo sliko problema kibernetske kriminalitete ter varnosti omrežij in informacij na ravni Unije in tako prispevali k oblikovanju učinkovitejšega odziva. Države članice bi morale Europolu in njegovemu evropskemu centru za kibernetski kriminal posredovati informacije o načinu delovanja storilcev, da bi se lahko izvedla ocena nevarnosti in strateška analiza kibernetske kriminalitete v skladu s Sklepom Sveta 2009/371/PNZ z dne 6. aprila 2009 o ustanovitvi Evropskega policijskega urada (Europol) (4). Zagotavljanje informacij lahko pripomore k boljšemu razumevanju sedanjih in prihodnjih groženj in tako prispeva k ustreznejšemu in ciljnemu odločanju o preprečevanju napadov na informacijske sisteme in boju proti njim.

(25)

Komisija bi morala predložiti poročilo o uporabi te direktive in potrebne zakonodajne predloge, ki bi lahko razširili področje njene uporabe, pri tem pa upoštevati razvoj na področju kibernetske kriminalitete. Tovrsten razvoj bi lahko pomenil kakršen koli tehnološki razvoj, ki bi omogočil na primer učinkovitejši pregon napadov na informacijske sisteme ali lajšal preprečevanje oziroma blažil učinke takih napadov. V ta namen bi morala Komisija upoštevati razpoložljive analize in poročila zadevnih akterjev, zlasti Europola in ENISA.

(26)

Za učinkovit boj proti kibernetski kriminaliteti je treba sprejeti ustrezne ukrepe za izboljšanje odpornosti informacijskih sistemov, da se jih učinkoviteje zaščiti pred kibernetskimi napadi. Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za zaščito informacijskih sistemov, ki so del njihove kritične infrastrukture pred kibernetskimi napadi, v okviru katerih bi morale razmisliti o zaščiti svojih informacijskih sistemov in s tem povezanih podatkov. Bistveni element celovitega pristopa k učinkovitemu boju proti kibernetski kriminaliteti je tudi zagotavljanje ustrezne ravni zaščite in varnosti informacijskih sistemov s strani pravnih oseb, na primer pri zagotavljanju javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev v skladu z veljavno zakonodajo Unije o zasebnosti in elektronskih komunikacijah ter varstvu podatkov. Proti razumno opredeljivim grožnjam in ranljivostim bi bilo treba zagotoviti ustrezne ravni zaščite, v skladu z najsodobnejšo tehnologijo za posamezne sektorje in konkretnimi okoliščinami obdelave podatkov. Stroški in breme take zaščite bi morali biti sorazmerni z verjetno škodo, ki bi jo prizadetim povzročil kibernetski napad. Države članice se spodbuja, da v okviru nacionalnega prava določijo ustrezne ukrepe, ki vključujejo odgovornost v primerih, ko pravna oseba očitno ne zagotovi ustrezne ravni zaščite pred kibernetskimi napadi.

(27)

Velike vrzeli in razlike v zakonodaji in kazenskih postopkih držav članic na področju napadov na informacijske sisteme lahko ovirajo boj proti organiziranemu kriminalu in terorizmu ter otežijo učinkovito policijsko in pravosodno sodelovanje na tem področju. Nadnacionalna in brezmejna narava sodobnih informacijskih sistemov pomeni, da imajo napadi na takšne sisteme čezmejno razsežnost, zato so dodatni ukrepi za približevanje kazenskega prava na tem področju nujni. Dodatno bi moralo ustrezno izvajanje in uporaba Okvirnega sklepa Sveta 2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih (5) olajšati usklajevanje pregona primerov napadov na informacijske sisteme. Države članice bi si morale v sodelovanju z Unijo prizadevati tudi za izboljšanje mednarodnega sodelovanja v zvezi z varnostjo informacijskih sistemov, računalniških omrežij in računalniških podatkov. V vsakem mednarodnem dogovoru, ki vključuje izmenjavo podatkov, bi bilo treba ustrezno pozornost nameniti varnosti prenosa in hrambe podatkov.

(28)

Izboljšano sodelovanje med pristojnimi organi kazenskega pregona in sodnimi organi v Uniji je bistvenega pomena za učinkovit boj proti kibernetski kriminaliteti. V tem okviru bi bilo treba spodbujati odločnejša prizadevanja, da se pristojnim organom zagotovi ustrezno usposabljanje, da bi izboljšali razumevanje kibernetske kriminalitete in njenih učinkov ter spodbudili sodelovanje in izmenjavo najboljših praks, na primer prek pristojnih specializiranih agencij in organov Unije. Tovrstno usposabljanje bi moralo med drugim biti namenjeno ozaveščanju o različnih nacionalnih pravnih sistemih, o morebitnih pravnih in o tehničnih izzivih v okviru kazenskih preiskav ter razdelitvi pristojnosti med zadevnimi nacionalnimi organi.

(29)

Ta direktiva zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načel, ki jih priznavata zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno z varstvom osebnih podatkov, pravico do zasebnosti, pravicama do svobode izražanja in informiranja, pravico do pravičnega sojenja, načelom domneve nedolžnosti, pravico do obrambe ter tudi načeloma zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni. Namen te direktive je zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje navedenih pravic in načel, zato jo je treba ustrezno izvajati.

(30)

Varstvo osebnih podatkov je temeljna pravica v skladu s členom 16(1) PDEU in členom 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato bi morala biti vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru izvajanja te direktive povsem v skladu z zadevnim pravom Unije o varstvu podatkov.

(31)

V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta obe državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(32)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(33)

Ker ciljev te direktive, in sicer zagotoviti, da so za napade na informacijske sisteme v vseh državah članicah predpisane učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ter izboljšati in spodbujati pravosodno sodelovanje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(34)

Namen te direktive je spremeniti in razširiti določbe Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ z dne 24. februarja 2005 o napadih na informacijske sisteme (6). Ker so spremembe vsebinske in jih je veliko, bi bilo treba za tiste države članice, ki sodelujejo pri sprejetju te direktive, Okvirni sklep 2005/222/PNZ zaradi jasnosti v celoti nadomestiti –

(a)

„informacijski sistem“ pomeni napravo ali skupino med seboj povezanih ali sorodnih naprav, od katerih ena ali več ob uporabi programa opravlja samodejno obdelavo računalniških podatkov, kakor tudi računalniške podatke, ki so shranjeni, obdelani, pridobljeni ali se po tej napravi ali skupini naprav prenašajo zaradi njenega ali njihovega delovanja, uporabe, varovanja in vzdrževanja;

(b)

„računalniški podatki“ pomeni predstavitev dejstev, informacij ali konceptov v obliki, primerni za obdelavo v informacijskem sistemu, vključno s programom, ki lahko informacijskemu sistemu omogoči, da opravlja svojo funkcijo;

(c)

„pravna oseba“ pomeni subjekt, ki ima status pravne osebe po veljavni zakonodaji, vendar ne vključuje držav članic, tretjih držav ali drugih javnih organov, ki izvajajo javna pooblastila, ali javnih mednarodnih organizacij;

(d)

„neupravičeno“ pomeni ravnanje iz te direktive, vključno z dostopom, poseganjem ali prestrezanjem, ki ga ni odobril lastnik ali drugi imetnik pravice do sistema ali dela sistema, ali ki ni dovoljeno po nacionalnem pravu.

(a)

računalniški program, zasnovan ali prilagojen predvsem za namene storitve katerega koli kaznivega dejanja iz členov 3 do 6;

(b)

računalniško geslo, koda za dostop ali podobni podatki, s katerimi je mogoč dostop do celotnega informacijskega sistema ali katerega koli njegovega dela.

(a)

so storjena v okviru hudodelske združbe, kot je opredeljena v Okvirnem sklepu 2008/841/PNZ, ne glede na višino kazni, navedeno v Okvirnem sklepu;

(b)

povzročijo resno škodo, ali

(c)

so storjena nad informacijskim sistemom kritične infrastrukture.

(a)

pooblastila za zastopanje pravne osebe;

(b)

pristojnosti za sprejemanje odločitev v imenu pravne osebe;

(c)

pristojnosti za opravljanje nadzora znotraj pravne osebe.

(a)

izključitev iz upravičenosti do državnih ugodnosti ali pomoči;

(b)

začasno ali stalno prepoved opravljanja poslovnih dejavnosti;

(c)

uvedbo sodnega nadzora;

(d)

sodno likvidacijo;

(e)

začasno ali trajno zaprtje poslovalnic, ki so bile uporabljene za storitev kaznivega dejanja.

(a)

so bila ta v celoti ali delno storjena na njihovem ozemlju, ali

(b)

jih je storil eden od njihovih državljanov, vsaj v primerih, kadar dejanje velja za kaznivo dejanje na kraju, kjer je bilo storjeno.

(a)

storilec stori kaznivo dejanje, ko je fizično prisoten na njenem ozemlju, ne glede na to, ali gre za dejanje zoper informacijski sistem na njenem ozemlju, ali

(b)

gre za kaznivo dejanje zoper informacijski sistem na njenem ozemlju, ne glede na to, ali storilec stori kaznivo dejanje, ko je fizično prisoten na njenem ozemlju.

(a)

ima storilec običajno prebivališče na njenem ozemlju, ali

(b)

je kaznivo dejanje storjeno v korist pravne osebe s sedežem na njenem ozemlju.

14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/15

(1)

Odnosi med Gruzijo in Evropsko unijo se razvijajo v okviru evropske sosedske politike. Skupnost in Gruzija sta se leta 2006 dogovorili o akcijskem načrtu evropske sosedske politike, v katerem so opredeljene srednjeročne prednostne naloge v odnosih med Unijo in Gruzijo. Unija in Gruzija sta leta 2010 začeli pogajanja o pridružitvenem sporazumu, ki bo po pričakovanjih nadomestil obstoječi sporazum o partnerstvu in sodelovanju med Unijo in Gruzijo (2). Okvir odnosov med Unijo in Gruzijo se je dodatno okrepil z novo vzpostavljenim vzhodnim partnerstvom.

(2)

Na izrednem zasedanju Evropskega sveta 1. septembra 2008 je bila potrjena pripravljenost Unije, da po oboroženem spopadu med Gruzijo in Rusko federacijo avgusta 2008 okrepi odnose med Unijo in Gruzijo.

(3)

Od tretjega četrtletja leta 2008 na gruzijsko gospodarstvo vpliva mednarodna finančna kriza, kar se kaže v upadanju proizvodnje, zniževanju davčnih prihodkov in naraščanju potreb po zunanjem financiranju.

(4)

Na mednarodni donatorski konferenci dne 22. oktobra 2008 je mednarodna skupnost obljubila podporo za okrevanje gruzijskega gospodarstva v skladu s skupno oceno potreb, ki so jo opravili Združeni narodi in Svetovna banka.

(5)

Unija je napovedala, da bo zagotovila do 500 milijonov EUR finančne pomoči za Gruzijo.

(6)

Prilagajanje in okrevanje gruzijskega gospodarstva podpira finančna pomoč Mednarodnega denarnega sklada (MDS). Septembra 2008 so se gruzijski organi dogovorili z MDS o 750 milijonov USD vrednem „stand-by“ aranžmaju, ki bo podprl gruzijsko gospodarstvo pri doseganju potrebne prilagoditve z ozirom na finančno krizo.

(7)

Po nadaljnjem poslabšanju gospodarskih razmer v Gruziji ter zaradi potrebe po spremembi osnovnih ekonomskih predpostavk programa MDS in večjih potreb Gruzije po zunanjem financiranju sta se Gruzija in MDS sporazumela o povečanju posojila iz „stand-by“ aranžmaja za 424 milijonov USD, kar je avgusta 2009 odobril upravni odbor MDS.

(8)

Unija je za obdobje 2010–2012 dodelila proračunsko podporo v obliki subvencij Gruziji v okviru Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (ENPI) v povprečju v znesku 24 milijonov EUR na leto.

(9)

Zaradi slabšanja gospodarskih razmer v Gruziji in njene perspektive je Gruzija zaprosila za makrofinančno pomoč Unije.

(10)

Glede na to, da je v plačilni bilanci Gruzije še vedno vrzel v financiranju, je makrofinančna pomoč v trenutnih izrednih okoliščinah ustrezen odgovor na zahtevo Gruzije po podpori za gospodarsko stabilizacijo v povezavi s sedanjim programom MDS.

(11)

Makrofinančna pomoč Unije Gruziji (v nadaljnjem besedilu: makrofinančna pomoč Unije) ne bi smela le dopolnjevati programov in sredstev MDS in Svetovne banke, temveč bi morala zagotoviti tudi dodano vrednost vključenosti Unije.

(12)

Komisija bi morala zagotoviti, da je makrofinančna pomoč Unije pravno in vsebinsko skladna z ukrepi, sprejetimi na različnih področjih zunanjih ukrepov, in drugimi ustreznimi politikami Unije.

(13)

Posebni cilji makrofinančne pomoči Unije bi morali biti povečanje učinkovitosti, preglednosti in odgovornosti. Komisija bi morala te cilje redno spremljati.

(14)

Pogoji, na podlagi katerih se zagotavlja makrofinančna pomoč Unije, bi morali odražati ključna načela in cilje politike Unije do Gruzije.

(15)

Za zagotovitev učinkovite zaščite finančnih interesov Unije, povezanih z makrofinančno pomočjo Unije, mora Gruzija sprejeti ustrezne ukrepe za preprečevanje goljufij, korupcije in vseh drugih nepravilnosti v zvezi z navedeno finančno pomočjo ter za boj proti tem pojavom. Prav tako bi morala Komisija poskrbeti za ustrezen nadzor, Računsko sodišče pa opravljati ustrezne revizije.

(16)

Sprostitev makrofinančne pomoči Unije ne posega v pristojnosti proračunskega organa.

(17)

Makrofinančno pomoč Unije bi morala upravljati Komisija. Da bi Evropskemu parlamentu in Ekonomsko-finančnemu odboru zagotovili možnost spremljanja izvajanja tega sklepa, bi ju Komisija morala redno obveščati o razvoju dogajanj v zvezi z makrofinančno pomočjo Unije in jima posredovati ustrezne dokumente.

(18)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja tega sklepa bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (3).

(19)

V tem okviru se ponovno poudarja, da bi se moral v smislu navedene uredbe svetovalni postopek kot splošno pravilo uporabljati v vseh primerih razen tistih, ki so določeni v navedeni uredbi. Ob upoštevanju morebitnega pomembnega učinka operacij, višjih od 90 milijonov EUR, je primerno, da se za te operacije uporablja postopek pregleda. Ob upoštevanju zneska makrofinančne pomoči Unije Gruziji, bi se moral uporabljati svetovalni postopek za sprejetje Memoranduma o soglasju ali za zmanjšanje, zamrznitev ali prekinitev pomoči –

14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/24

(1)

Izvedbena uredba (EU) št. 543/2011 na podlagi izida večstranskih trgovinskih pogajanj urugvajskega kroga določa merila, po katerih Komisija določi standardne vrednosti za uvoz iz tretjih držav za proizvode in obdobja iz dela A Priloge XVI k tej uredbi.

(2)

Standardna uvozna vrednost se izračuna vsak delovni dan v skladu s členom 136(1) Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011 ob upoštevanju spremenljivih dnevnih podatkov. Zato bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/26

(1)

Člen 103n Uredbe (ES) št. 1234/2007 določa, da so dodelitev razpoložljivih sredstev Unije in proračunske omejitve za nacionalne podporne programe v sektorju vina določene v Prilogi Xb k navedeni uredbi.

(2)

V skladu s členom 103o Uredbe (ES) št. 1234/2007 so se države članice do dne 1. decembra 2012 lahko odločile o zagotovitvi podpore za vinogradnike v proračunskem letu 2014, tako da so dodelile pravice do plačila v smislu poglavja 1 naslova III Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009 z dne 19. januarja 2009 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor za kmete v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete (2).

(3)

Države članice, ki nameravajo zagotoviti podporo v skladu s členom 103o Uredbe (ES) št. 1234/2007, so sporočile ustrezne zneske. Zaradi jasnosti mora Komisija navedene zneske objaviti.

(4)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –

14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/28

(1)

V skladu s členom 80(1)(a) Uredbe (ES) št. 1107/2009 se za aktivne snovi, za katere je bila sprejeta odločitev v skladu s členom 6(3) Direktive 91/414/EGS pred 14. junijem 2011, še naprej uporablja Direktiva 91/414/EGS.

(2)

V skladu s členom 6(2) Direktive 91/414/EGS je Portugalska februarja 2002 od družbe ISAGRO IT prejela zahtevek za vključitev aktivne snovi benalaksil-M v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS. Z Odločbo Komisije 2003/35/ES (3) je bilo potrjeno, da je dokumentacija popolna ter da načeloma vsebuje zahtevane podatke in informacije iz prilog II in III k navedeni direktivi.

(3)

V skladu s členom 6(2) Direktive 91/414/EGS je Madžarska septembra 2005 prejela zahtevek družbe ISAGRO SpA za vključitev aktivne snovi valifenalat v Prilogo I k Direktivi 91/414/EGS. Z Odločbo Komisije 2006/586/ES (4) je bilo potrjeno, da je dokumentacija popolna ter da načeloma vsebuje zahtevane podatke in informacije iz prilog II in III k navedeni direktivi.

(4)

Popolnost dokumentacij je bilo treba potrditi, da se omogoči njihova podrobna preučitev in se državam članicam omogoči izdaja začasnih registracij za največ tri leta za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo zadevni aktivni snovi, ob izpolnjevanju pogojev iz člena 8(1) Direktive 91/414/EGS ter zlasti pogojev za podrobno oceno aktivnih snovi in fitofarmacevtskih sredstev v zvezi z zahtevami iz navedene direktive.

(5)

Za ti aktivni snovi je bil ocenjen vpliv na zdravje ljudi in okolje v skladu z določbami člena 6(2) in (4) Direktive 91/414/EGS za uporabe, ki so jih predlagali vložniki. Državi članici poročevalki sta Komisiji 21. novembra 2003 in 19. februarja 2008 predložili osnutka poročil o oceni za benalaksil-M oziroma valifenalat.

(6)

Po predložitvi osnutkov poročil o oceni držav članic poročevalk je bilo ugotovljeno, da je treba od vložnikov zahtevati dodatne informacije, ki jih morata državi članici poročevalki pregledati in nato predložiti svoji oceni. Zato pregled dokumentacij še traja in ocenjevanja ne bo mogoče zaključiti v roku, določenem v Direktivi 91/414/EGS, ki se razlaga skupaj z Izvedbenim sklepom Komisije 2011/671/EU (5).

(7)

Ker do zdaj pri ocenjevanju ni bil ugotovljen nikakršen razlog za neposredno zaskrbljenost, bi bilo treba državam članicam v skladu z določbami člena 8 Direktive 91/414/EGS omogočiti 24-mesečno podaljšanje veljavnosti začasnih registracij za fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo zadevni aktivni snovi, da se omogoči nadaljevanje pregledovanja dokumentacij. Pričakuje se, da bosta ocena in postopek odločanja glede odločitve o morebitni odobritvi v skladu s členom 13(2) Uredbe (ES) št. 1107/2009 za benalaksil-M in valifenalat zaključena v 24 mesecih.

(8)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/s3

14.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 218/s3